Flavij Stiliho (ok. 359 – 22. avgust 408) je bil vojaški poveljnik v rimski vojski, ki je za nekaj časa postal najvplivnejši človek v Zahodnem rimskem cesarstvu.Carlton Joseph Huntley Hayes (1911). "Stilicho, Flavius". In Chisholm, Hugh (ed.). Encyclopædia Britannica. 25. (11th ed.). Cambridge University Press. p. 920.Stephen Mitchell. A History of the Later Roman Empire AD 284–641. Singapore: Blackwell Publishing, 2007, p. 89. Bil je vandalskega porekla in poročen s Sereno, nečakinjo cesarja Teodozija I. Postal je skrbnik mladoletnega Honorija.Joseph Vogt. The Decline of Rome: The Metamorphosis of Ancient Civilization. Trans. Janet Sondheimer. London: Weidenfeld and Nicolson, 1967, p. 179. Po devetih letih boja proti barbarskim in rimskim sovražnikom so politične in vojaške katastrofe končno omogočile njegovim sovražnikom na Honorijevem dvoru, da so ga odstranili z oblasti. Njegov padec je dosegel vrhunec z njegovo aretacijo in usmrtitvijo leta 408.Simon Hornblower and Anthony Spawforth eds. The Oxford Classical Dictionary, third edition. Oxford University Press, 1996 1444.
Izvor in vzpon na oblast Stiliho Stilic(h)o je osebno ime germanskega izvora, ki vsebuje germanski element stil(l)- pomeni "miren, tih", iz protogermanskega *stillijaz]]. (grško Στιλίχων Stilíchōn) je bil sin vandalskega konjeniškega častnika in provincialke rimskega rodu.Frasetto, Michael (2003). Encyclopedia of Barbarian Europe: Society in Transformation. Santa Barbara: ABC-CLIO. , p. 320. Google Books. Kljub očetovemu poreklu malo kaže, da bi se Stiliho imel za kaj drugega kot za Rimljana, njegov visok položaj v cesarstvu pa nakazuje, da verjetno ni bil Arijec kot mnogi germanski kristjani, temveč nicejski kristjan, kot je bil njegov pokrovitelj Teodozij I. razglasil nicejsko krščanstvo za uradno vero cesarstva.
Stiliho se je pridružil rimski vojski in napredoval med vladavino Teodozija I., ki je vladal vzhodni polovici rimskega imperija iz Konstantinopla in ki naj bi postal zadnji cesar, ki je skupaj vladal tako vzhodni kot zahodni polovici cesarstva. Leta 383 ga je Teodozij poslal kot odposlanca na dvor perzijskega kralja Šapurja III. v Ktezifonu, da bi se pogajal o mirovni poravnavi v zvezi z razdelitvijo Armenije.Williams, S., Friell, G. Theodosius, The Empire at Bay. 1994. p 41 Po vrnitvi v Konstantinopel po uspešnem zaključku mirovnih pogajanj je bil Stiliho povišan v comes sacri stabuli in kmalu zatem v comes domesticorum. Leta 393 je Teodozij povišal Stiliha v comes et magister utriusque militiae in mu dal poveljstvo nad pohodom proti Gotom na Balkanu.Hughes, Ian, Stilicho, p. 21; Codex Theodosianus, 7.9.3. Cesar je priznal, da je Stiliho lahko dragocen zaveznik, in da bi z njim ustvaril krvno vez, je Teodozij poročil svojo posvojeno nečakinjo Sereno s Stilihom. Poroka je potekala v času Stilihovega poslanstva v Perziji in na koncu je Serena rodila sina, ki se je imenoval Evherij, ter dve hčerki, Marijo in Thermantijo.
Po smrti zahodnega cesarja Valentinijana II. leta 392 je Stiliho pomagal dvigniti vzhodnorimsko vojsko, ki jo je Teodozij vodil do zmage nad zahodno vojsko v bitki pri Mrzli reki, in bil eden od vzhodnih voditeljev v tej bitki. Eden od njegovih tovarišev med kampanjo je bil vizigotski vojskovodja Alarik I., ki je poveljeval znatnemu številu gotskih pomožnih enot. Alarik je postal Stilihov glavni nasprotnik med njegovo kasnejšo kariero poveljnika zahodnorimske vojske. Stiliho se je odlikoval pri Mrzli reki in Teodozij, ki ga je pohod izčrpal, je v njem videl moža, vrednega odgovornosti za prihodnjo varnost cesarstva. Zadnji cesar združenega Rima je malo pred smrtjo leta 395 Stiliha imenoval za varuha svojega sina Honorija s činom comes et magister utriusque militiae praesentalis (vrhovni poveljnik).Randers-Pehrson, Justine Davis. "Barbarians and Romans: The Birth Struggle of Europe, A.D. 400–700". Norman University of Oklahoma Press, 1983. pp. 78–81
V času Teodozijeve smrti so bile poljske vojske, ki so se spopadle pri Mrzli reki, še vedno v neredu in boji so se še vedno nadaljevali. Klaudijan, Stilihov panegirist (tisti, ki hvali), Teodozijevemu duhu reče: »Ko sem bil povzdignjen v nebesa, sem nered ... in nemir pustil za seboj. Vojska je v tisti alpski vojni še vedno izvlekla prepovedan meč, osvajalci in premagani pa so dajali drug razlog za razdor. Komaj je to norost lahko umirila moja budnost, še manj pa fantovsko pravilo ... 'Takrat je Stiliho prevzel moje mesto ...«De Bello Gildonico The War Against Gildo. Claudian. Loeb Classical Library, 1922. https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Claudian/De_Bello_Gildonico*.html accessed 28 Sept 2020
Služenje Honoriju Po Teodozijevi smrti je Honorij postal cesar Zahodnega rimskega cesarstva, njegov brat Arkadij pa je bil postavljen na vzhodni prestol v Konstantinoplu. Ker sta bila oba mladoletna, je Teodozij Stiliha imenoval za skrbnika Honorija do njegove polnoletnosti.Mitchell, 89. Morda mu je bila dodeljena podobna vloga v zvezi z Arkadijem, čeprav ne obstaja neodvisno preverjanje tega.R.C. Blockley. "The Dynasty of Theodosius." The Cambridge Ancient History. Ed. Averil Cameron and Peter Garnsey (New York: Cambridge University Press, 1998) 113. Nobeden se ni izkazal za močnega voditelja in Stiliho je postal de facto vrhovni poveljnik rimske vojske na zahodu, medtem ko je njegov tekmec Rufin postal sila za prestolom na vzhodu. Da bi okrepil svojo oblast nad cesarjem, je Honoriju leta 398 dal v zakon svojo hčer Marijo, po njeni smrti pa Termantijo leta 408. Stiliho je uporabil svoje vojaško vodstvo ter Honorijevo mladost in neizkušenost, da je utrdil svojo oblast nad cesarstvom, čeprav si je pri tem pridobil veliko tekmecev in sovražnikov, tako na zahodu kot na vzhodu.
Prva kampanja proti Alariku leta 395 Prvič se je s takšno dvorno politiko srečal leta 395. Po bitki pri Mrzli reki so se Goti pod svojim novim kraljem Alarikom vračali na svoja dodeljena ozemlja v Spodnji Meziji, ko so se odločili za napad na podeželje. S tem je Alarik dejansko prelomil svojo pogodbo z Rimom. Na žalost Rimljanov so bile vojske Vzhodnega cesarstva zaposlene s hunskimi vpadi v Malo Azijo in Sirijo. Rufin, pretorijanski prefekt vzhoda, se je poskušal osebno pogajati z Alarikom. Uradniki v Konstantinoplu so sumili, da je Rufin povezan z Goti. Stiliho je vodil vojsko, ki je zmagala pri Mrzli reki in je bila še vedno zbrana v Italiji, na Balkan, da bi se spopadla z Goti, in jih na koncu obkolila nekje v Tesaliji.Hughes, Stilicho, p. 81. Po Klavdijanu jih je Stiliho lahko uničil, vendar mu je Arkadij ukazal, naj vrne sile Vzhodnega cesarstva in zapusti Ilirik.Hughes, Stilicho, pp. 82–85. Stiliho je zameril ukazom, saj je bil v položaju, da bi premagal Alarikove Gote, a jih je vseeno ubogal. Ko so sile vzhodnega cesarstva prispele v Konstantinopel, sta jim Arkadij in Rufin odjahala naproti. Na tem sestanku so vojaki umorili Rufina. Mnogi zgodovinarji sumijo, da je Stiliho vpleten v ta atentat/umor Rufina.Hughes, Stilicho, pp. 85–87.
Kampanja v Galiji leta 396 Leta 396 se je Stiliho boril proti Frankom in drugim germanskim plemenom v Galiji. Kampanjo je uporabil za dvig morale zahodne vojske – ki je v državljanskih vojnah proti Teodoziju doživela tri zaporedne poraze – in za rekrutiranje germanskih pomožnih vojakov, da okrepi svoje osiromašene vrste.Hughes, Stilicho, pp. 93–95.
Druga kampanja proti Alariku leta 397 Naslednje leto, leta 397, je Stiliho porazil Alarikove sile v Makedoniji, vendar je sam Alarik pobegnil v okoliške gore. Edward Gibbon, ki se opira na Zosima, kritizira Stiliha, ker je bil preveč prepričan v zmago in se vdajal razkošju in ženskam, zaradi česar je Alariku omogočil pobeg.Gibbon, 245 Sodobna stroka se s tem ne strinja in najde vrsto možnih razlag, vključno z Arkadijevim ukazom, ki mu je naročil, naj evakuira Vzhodno cesarstvo, nezanesljivostjo njegovih večinoma barbarskih čet, Gildojevim uporom v Afriki ali možnostjo, da preprosto nikoli ni bil tako blizu Alariku, kot predlaga Klavdijan.Blockley, 113f. Emma Burrell. "A Re-Examination of Why Stilicho Abandoned His Pursuit of Alaric in 397." Historia: Zeitschrift für Alte Geschichte. Vol. 53, No.2 (2004): 251–256.
Gildojev upor leta 398 Kasneje istega leta se je Gildo, comes et magister utriusque militiae per Africam (poveljnik vseh čet v Afriki), uprl. Izjavil je svojo namero, da postavi afriške province, ključni vir oskrbe Rima z žitom, pod nadzor Vzhodnega cesarstva. Stiliho je poslal Mascezela, Gildovega brata, v Afriko z vojsko, ki je upor hitro zatrla. Toda po vrnitvi v Italijo je bil Mascezel utopljen v vprašljivih okoliščinah, morda na ukaz ljubosumnega Stiliha.Gibbon, 233–235. Leta 400 je Stiliho prejel najvišjo čast v rimski državi z imenovanjem za konzula.Albrecht, M. von and Schmeling, G. L., A History of Roman Literature: From Livius Andronicus to Boethius: with Special Regard to Its Influence on World Literature, BRILL, 1996 , p. 1340
Invazija Piktov leta 398 Stiliho se je v tem času bojeval tudi v Britaniji, verjetno leta 398. Kampanja proti Piktom je zelo sporna. Čete, ki so branile britanske province, so verjetno premagale invazijo Piktov brez kakršne koli podpore Stiliha – za katerega nikoli ni zabeleženo, da bi leta 398 zapustil Italijo. Kritična analiza Klaudijana kaže, da je šlo slabo.M. Miller "Stilicho's Pictish War." Britannia. Vol. 6, (1975), 141–144 Stiliho pa je poslal ukaze in sredstva za okrepitev obrambe okoli Hadrijanovega zidu.Hughes, Stilicho, p. 122.
Alarikov vdor v Italijo leta 401 Leta 401 je Stiliho vodil predhodno vojsko iz Italije v Retijo in Norik kot odgovor na invazijo Vandalov in Alanov. Alarik je začutil priložnost in napadel Italijo in oblegal Mediolanum (sodobni Milano), kjer je bival Honorij. Leta 402 se je Stiliho vrnil v Italijo in z izbrano predhodnico pohitel naprej pred svojo glavnino, prekinil obleganje Mediolanuma in rešil obleganega cesarja. Eden od njegovih poveljnikov ga je rotil, naj se umakne iz Italije, vendar je Alarik to zavrnil. V presenetljivem napadu na velikonočno nedeljo leta 402 je Stiliho premagal Alarika v bitki pri Pollenciji in ujel njegov tabor in ženo. Sam Alarik je z večino svojih ljudi uspel pobegniti. Ta bitka je bila zadnja zmaga, proslavljena v zmagoslavnim pohodom v Rimu. Pri Veroni je Stiliho spet premagal Alarika, ki mu je uspelo pobegniti z zmanjšano močjo.Gibbon, 256 Sklenjeno je bilo premirje in Alarik je odšel v Ilirik, kjer so ga in njegove može naselili v mejnih provincah Norik in Panonijo (verjetno Pannonia Secunda).Hughes, Stilicho, p. 143, 148–149.
Radagaisusov vdor leta 405 Leta 405 je Radagais, kralj enega od gotskih plemen severno od Donave, povedel združeno silo Gotov, Alanov, Svebov in Vandalov čez Donavo in Alpe v Italijo. To je zmotilo Stilihove načrte, da s pomočjo Alarika ponovno zavzame Ilirik Vzhodnemu imperiju. Stiliho, ki strga skupaj silo okoli 20.000 mož (trideset numerov rimskih vojakov s podpornimi enotami federatov Alanov in Hunov) je z različnimi obupanimi metodami, vključno s prizadevanji za vpis sužnjev v vojsko v zameno za njihovo svobodo, pri Ticinumu (sodobna Pavia) vodil to silo na začetku sezone kampanje leta 406 proti Radagaisu. Na srečo za Stiliha je Radagais svoje sile razdelil na tri dele; dva sta plenila po italijanskem podeželju, medtem ko je največji kontingent – pod samim Radagaisom – oblegal Florentijo. Stiliho je s celotno vojsko krenil proti Radagaisu pri Florenciji, uspel ga je presenetiti in ujel skoraj celotno njegovo vojsko. Stiliho je usmrtil Radagaisa in v svojo vojsko vključil 12.000 njegovih bojevnikov. Ostali so bili razprodani kot sužnji.
Leta 405 je po Rutiliju Namatianu, De Reditu 51–60, Stiliho ukazal uničenje Sibilskih knjig (latinsko Libri Sibyllini) . Razlogi za to niso znani in zgodbe ni mogoče preveriti.
Pohod v Ilirik leta 406