Rihard II. znan tudi kot Rihard Bordeaujski, je bil angleški kralj od leta 1377 do odstavitve leta 1399, * 6. januar 1367, † ok. 14. februar 1400.
Bil je sin Edvarda, valižanskega princa in Joanne, grofica Kentske. Rihardov oče je leta 1376 umrl in Riharda prepustil njegovemu staremu očetu, kralju Edvardu III. Po Edvardovi smrti je kralj postal desetletni Rihard.
V prvih letih Rihardovega vladanja je bila oblast v rokah vrste regentskih svetov, na katere sta vplivala Rihardova strica Ivan Gauntski in Tomaž Woodstoški. Anglija se je tedaj soočala z različnimi težavami, predvsem s stoletno vojno s Francijo. Velik izziv zanj je bil kmečki upor leta 1381, v katerem je mladi kralj odigral osrednjo vlogo pri uspešnem zatiranju te krize. Bil je manj bojevit kot njegov oče ali stari oče in si je prizadeval končati stoletno vojno. Rihard, ki je trdno verjel v kraljevo pravico, je omejil moč aristokracije in se namesto nanjo za vojaško zaščito zanašal na osebno spremstvo. V nasprotju s svojim starim očetom je na dvoru gojil prefinjeno vzdušje, osredotočeno na umetnost in kulturo, v katerem je bil kralj vzvišena osebnost.
Kraljeva odvisnost od majhnega števila dvorjanov je povzročila nezadovoljstvo med vplivneži in leta 1387 je nadzor nad vlado prevzela skupina aristokratov, znana kot Lordi pritožniki. Do leta 1389 je Rihard ponovno prevzel oblast in naslednjih osem let vladal v relativni harmoniji s svojimi nekdanjimi nasprotniki. Leta 1397 se je Pritožnikom maščeval in jih mnogo usmrtil in izgnal. Naslednji dve leti njegovega vladanja so zgodovinarji opisali kot »Rihardovo tiranijo«. Po smrti Ivana Gauntskega je Rihard leta 1399 razdedinil njegovega izgnanega sina Henrika Bolingbroka. Bolingbrok je junija 1399 vdrl v Anglijo z majhno vojsko, ki je hitro rasla. Ker je naletel na majhen odpor, je Riharda II. odstavil in se sam okronal za kralja. Rihard II. naj bi bil v ujetništvu izstradan do smrti, vendar še vedno ostajajo vprašanja o njegovi končni usodi.
Richardov posmrtni sloves je v veliki meri oblikoval William Shakespeare, čigar drama Rihard II. prikazuje Rihardovo napačno vladanje in njegovo odstavitev kot odgovorno za vojno dveh rož v 15. stoletju. Sodobni zgodovinarji te razlage ne sprejemajo, vendar Riharda ne razbremenjujejo odgovornosti za njegovo lastno odstavitev. Čeprav verjetno ni bil nor, kot so verjeli številni zgodovinarji 19. in 20. stoletja, je morda imel osebnostno motnjo, ki se je še posebej pokazala proti koncu njegove vladavine. Večina avtoritet se strinja, da njegova politika ni bila nerealna ali celo popolnoma brez primere, način, kako jo je izvajal, pa je bil povsem nesprejemljiv za politični establišment in je privedel do njegovega padca.
Vzroki thumb|250px|Valižanski princ Edvard kleči pred svojim očetom, kraljem Edvardom III.
Rihard iz Bordeauxa je bil mlajši sin valižanskega princa Edvarda in Ivane, grofice Kentske. Edvard, najstarejši sin Edvarda III. in dedič angleškega prestola, se je odlikoval kot vojaški poveljnik v zgodnjih fazah stoletne vojne, zlasti v bitki pri Poitiersu leta 1356. Po nadaljnjih vojaških avanturah je v Španiji leta 1370 zbolel za grižo. Nikoli si ni popolnoma opomogel in se je moral naslednje leto vrniti v Anglijo.
Rihard je bil rojen v nadškofovski palači v Bordeauxu v angleški kneževini Akvitaniji 6. januarja 1367. Po sodobnih virih so bili ob njegovem rojstvu navzoči trije kralji, »kralj Kastilije, kralj Navare in kralj Portugalske«.Tuck (2004). Ta anekdota in dejstvo, da je bilo njegovo rojstvo na praznik Bogojavljenja, sta bila kasneje uporabljena v verskih podobah Wiltonovega diptiha, na katerem je Rihard eden od treh kraljev, ki se poklanjajo Devici z Detetom.
Rihardov starejši brat Edvard Angoulêmski je leta 1371 umrl malo pred svojim šestim rojstnim dnevom. Njegov in Rihardov oče je junija 1376 podlegel dolgotrajni bolezni. Spodnji dom v angleškem parlamentu se je resnično bal, da bi Rihardov stric John Gaunt, uzurpiral prestol, zato je Rihardu hitro podelil naslov valižanskega princa in druge naslove njegovega očeta.Saul (1997), str. 17.
thumb|left|250px|Kronanje desetletnega Riharda II. leta 1377; Recueil des croniques Jean de Wavrin, Britanska knjižnica, London
21. junija 1377 je po 50-letni vladavini umrl Rihardov stari oče, kralj Edvard III., ki je bil nekaj let pred smrtjo slaboten in onemogel. Posledica tega je bila, da je njegov restol nasledil desetletni Rihard. Okronan je bil 16. julija v Westminstrski opatiji.Saul (1997), str. 24. Strahovi pred ambicijami Ivana Gauntskega so ponovno vplivali na politične odločitve, zato se je Spodnji dom izognil regentstvu, ki bi ga vodili kraljevi strici.McKisack (1959), str. 399–400. Namesto tega naj bi kralj nominalno vladal s pomočjo niza »stalnih svetov«, iz katerih je bil Ivan Gauntski izključen.
Ivan je imel skupaj s svojim mlajšim bratom Tomažem Woodstoškim še vedno velik neformalen vpliv na vladne posle, vendar so kraljevi svetniki in prijatelji, zlasti Simon de Burley in Robert de Vere, 9. grof Oxfordski, vedno bolj pridobivali nadzor nad kraljevimi posli.
V nekaj treh letih so si svetniki prislužili nezaupanje Spodnjega doma do te mere, da so bili sveti leta 1380 ukinjeni. K nezadovoljstvu so prispevale tudi vse večje obdavčitve, naložene s tremi volilnimi davki med letoma 1377 in 1381, ki so bili porabljeni za neuspešne vojaške pohode na celino.Harriss (2005), str. 445–446. Do leta 1381 je v nižjih ravneh angleške družbe prišlo do globoke zamere do vladajočih razredov.Harriss (2005), str. 229–230.
Zgodnje vladanje Kmečki upor
thumb|250px|Rihard II. opazuje uboj Wata Tylerja in (v ozadju) nagovarja kmete; ilustracija iz Gruuthusovega rokopisa v Kroniki Ludvika Gruuthuškega okoli leta 1475
Iskra, ki je zanetila kmečki upor, je bil volilni davek iz leta 1381, korenine upora pa so bile napetostih med kmeti in posestniki, ki so jih pospešile gospodarske in demografske posledice črne kuge in kasnejših epidemij. Upor se je začel v Kentu in Essexu konec maja, 12. junija pa so se skupine kmetov zbrale v Blackheathu blizu Londona pod vodstvom Wata Tylerja, Johna Balla in Jacka Strawa. Savojska palača Johna Gauntskega je bila požgana. Uporniki,Harriss (2006), str. 230–231. ki so zahtevali popolno odpravo tlačanstva, so ubili canterburyjskega nadškofa Simona Sudburyja, ki je bil tudi lord kancler, in lorda visokega zakladnika Roberta Halesa.Harriss (2006), str. 231. Kralj, ki se je skupaj s svojimi svetniki zatekel v londonski Tower, se je strinjal, da krona nima dovolj sil za zatrtje upora in da so edina razumna možnost pogajanja.Saul (1997), str. 67.
Kako in koliko je v pogajanjih sodeloval Rihard, ni jasno, ker je bil star komaj štirinajst let. Zgodovinarji domnevajo, da je bil med zagovorniki pogajanj. Kralj je 13. junija odplul po Temzi proti Greenwichu, vendar mu je velika množica ljudi na bregovih v onemogočila pristanek in se je moral vrniti v Tower.McKisack (1959), str. 409. Naslednji dan, v petek, 14. junija, se je na pot odpravil s konjem in srečal upornike pri Mile Endu.Saul (1997), str. 68. Pristal je na zahteve upornikov, kar jih je le še bolj opogumilo, da so nadaljevali so z ropanjem in pobijanjem.Saul (1997), str. 68–70. Rihard se je naslednji dan znova srečal z Watom Tylerjem v Smithfieldu in ponovil, da bodo zahteve izpolnjene, vendar vodja upornikov ni bil prepričan o kraljevi iskrenosti. Kraljevi možje so postali nemirni, izbruhnil je prepir in William Walworth, lord župan Londona, je potegnil Tylerja s konja in ga ubil. Razmere so postale napete, ko so uporniki spoznali, kaj se je zgodilo, toda kralj je ukrepal z mirno odločnostjo in rekel: »Jaz sem vaš kapitan, sledite mi!« in odpeljal drhal s prizorišča. Walworth je medtem zbral vojsko, da bi obkolili kmečko vojsko, toda kralj je upornike pomilostil in jim dovolil, da se razidejo in vrnejo na svoje domove.McKisack (1959), str. 413–414.
Kralj je kmalu zatem preklical listine o svobodi in pomilostitvi, ki jih je podelil. Ko so se nemiri nadaljevali v drugih delih države, je osebno odšel v Essex, da bi zatrl upor. 28. junija je pri Billericayu premagal zadnje upornike v manjšem spopadu in s tem končal kmečki upor. Rihard je kljub svoji mladosti pokazal velik pogum in odločnost pri soočanju z uporom. Dogodke so mu verjetno predstavili kot nevarno neposlušnost in grožnjo kraljevi oblasti ter pomagali oblikovati njegov absolutistični odnos do kraljevanja, ki se je pozneje izkazal za usodnega za njegovo vladavino.
Odraščanje thumb|200px|Kronajne Ane in Riharda, Liber Regalis Westminstrske opatije
Rihard se je začel v letopisih jasno pojavljati šele v kmečkem uporu.McKisack (1959), str. 424. Eno njegovih prvih pomembnih dejanj po uporu je bila poroka z Ano Češko, hčerko Karla IV., cesarja Svetega rimskega cesarstva, 20. januarja 1382.Saul (1997), str. 90, 87. Poroka je imela diplomatski pomen: v razdelitvi Evrope, ki jo je povzročil zahodni razkol, sta bila Češka in Sveto rimsko cesarstvo videti kot potencialna angleška zaveznika proti Franciji v trajajoči stoletni vojni. Poroka kljub temu v Angliji ni bila priljubljena. Kljub velikim vsotam denarja, dodeljenim cesarstvu, politično zavezništvo nikoli ni privedlo do vojaških zmag.Saul (1997), pp. 94–5. Razen tega je bila zakonska zveza brez otrok. Ana je leta 1394 umrla zaradi kuge, kar je Rihard zelo obžaloval.Saul (1997), str. 225.
Ključna oseba v poročnih pogajanjih je Mihael de la Pole. Užival je kraljevo zaupanje in se potem, ko je Rihard postal polnoleten, postopoma vedno bolj vpletal v dvor in vlado.Saul (1997), str. 117–120. De la Pole je izhajal iz nadobudne trgovske družine. Parlament se je zato pritoževal, da je bil »iz nizkega stanu povzdignjen na položaj grofa«.Saul (1997), str. 118. Ko ga je Rihard leta 1383 imenoval za kanclerja in dve leti kasneje za grofa Suffolka, je to povzročilo nasprotovanje bolj uveljavljenega plemstva.Saul (1997), str. 117.
Drug član ožjega kraljevega kroga je bil Robert de Vere, grof Oxfordski, ki se je v tem obdobju izkazal za kraljevega favorita.Harriss (2005), str. 98. Richardovo tesno prijateljstvo z de Verejem političnemu establišmentu ni bilo všeč. Nezadovoljstvo se je še povečalo z grofovim povišanjem v nov naziv vojvoda Irske leta 1386.McKisack (1959), str. 425, 442–443. Kronist Thomas Walsingham, je zaradi zamere, ki jo je imel do kralja, nakazal, da je bilo razmerje med kraljem in de Verejem homoseksualne narave.Saul (1997), str. 437.
Napetosti so dosegle vrha zaradi odnosa do vojne v Franciji. Medtem ko bi se dvorna stranka raje odločila za pogajanja, sta Gaunt in Buckingham pozivala k obsežni kampanji za zaščito angleških posesti. Namesto miru se je začela tako imenovana križarska vojna, ki jo je vodil Henry le Despenser, škof iz Norwicha, ki je klavrno propadla. Soočen z nazadovanjem na celini je Rihard svojo pozornost usmeril k francoski zaveznici, Kraljevini Škotski. Leta 1385 je sam vodil angleško kaznovalno odpravo na sever.Muster of the 1385 army Ellis, Nicolas, Nicolas Harris, 'Richard II's army for Scotland, 1385'. V Archaeologia, vol. 22, (1829): 13–19. Odprava je bila neuspešna in vojska se je morala vrniti, ne da bi se sploh spopadla s Škoti.Saul (1997), str. 142–145. Medtem je samo vstaja v Gentu preprečila francosko invazijo na južno Anglijo. Odnos med Rihardom in njegovim stricem Ivanom Gauntskim se je zaradi vojaškega neuspeha še poslabšal in Gaunt je leta 1386 zaradi govoric o zaroti proti njemu zapustil Anglijo in si prizadeval pridobiti kastiljski prestol. Ko je Gaunt odšel, je neuradno vodstvo naraščajočega nesoglasja proti kralju in njegovim dvorjanom prešlo na Buckinghama, ki je bil do takrat vojvoda Gloucesterski, in Riharda Fitzalana, četrtega grofa Arundelskega.
Prva kriza (1386–1388) thumb|250px|Robert de Vere, vojvoda Irske, beži iz bitke pri Radcot Bridgeu; Chroniques Jeana Froissarta