Nizozemski imperij ali nizozemski kolonialni imperij () je obsegal čezmorska ozemlja in trgovske postaje, ki so jih nadzorovale in upravljale nizozemske pooblaščene družbe — predvsem Nizozemska zahodnoindijska družba in Nizozemska vzhodnoindijska družba — ter nato Nizozemska republika (1581–1795) in sodobna Kraljevina Nizozemska po 1815. Sprva je bil sistem, ki je temeljil na trgovini in je večji del svojega vpliva črpal iz trgovskega podjetja in nizozemskega nadzora nad mednarodnimi pomorskimi ladijskimi potmi prek strateško postavljenih postojank, ne pa iz ekspanzivnih teritorialnih podvigov. Nizozemci so bili med prvimi graditelji imperija v Evropi, takoj za Španijo in Portugalsko.

Z nekaj opaznimi izjemami je bila večina prekomorskih posesti nizozemskega kolonialnega imperija sestavljena iz obalnih utrdb, tovarn in pristaniških naselij z različnimi stopnjami vključitve njihovih zaledij in okoliških regij.Ward, Kerry (2009). Networks of Empire: Forced Migration in the Dutch East India Company. Cambridge: Cambridge University Press. pp. 322–342. ISBN 978-0-521-88586-7. Nizozemska pooblaščena podjetja so pogosto narekovala, da je njihova posest čim bolj omejena, da bi se izognili nepotrebnim stroškom, in medtem ko so se nekatera, kot sta Nizozemska Kapska kolonija in Nizozemska vzhodna Indija, vseeno razširila (zaradi pritiska neodvisno mislečih nizozemskih kolonistov ), drugi so ostali nerazvita, izolirana trgovska središča, odvisna od domorodnega naroda gostitelja. To je odražalo primarni namen nizozemskega kolonialnega imperija: komercialna izmenjava v nasprotju s suverenostjo nad homogenimi ozemlji.

Imperialne ambicije Nizozemcev je okrepila moč njihovega obstoječe ladijske industrije, pa tudi ključna vloga, ki so jo imeli pri širjenju pomorske trgovine med Evropo in Orientom. Ker je majhnim evropskim trgovskim družbam pogosto primanjkovalo kapitala ali delovne sile za obsežne operacije, so Generalni državni stanovi (parlament) v zgodnjem sedemnajstem stoletju ustanovili večji organizaciji – Nizozemsko zahodnoindijsko družbo in Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo. Te so takrat veljale za največje in najobsežnejše pomorske trgovske družbe in so nekoč imele praktično monopol nad strateškimi evropskimi ladijskimi potmi proti zahodu skozi južno poloblo okoli Južne Amerike skozi Magellanovo ožino in proti vzhodu okoli Afrike, mimo Rta dobrega upanja. Prevlada podjetij v svetovni trgovini je močno prispevala h komercialni revoluciji in kulturnemu razcvetu na Nizozemskem v 17. stoletju, znano kot nizozemska zlata doba. V iskanju novih trgovskih poti med Azijo in Evropo so nizozemski pomorščaki raziskovali in začrtali oddaljene regije, kot so Avstralija, Nova Zelandija, Tasmanija in dele vzhodne obale Severne Amerike. V obdobju protoindustrializacije je imperij prejemal 50 % tekstila in 80 % svile, uvožene iz indijskega Mogulskega cesarstva, predvsem iz njegove najbolj razvite regije, znane kot Bengalski Subah. Nanda, J. N (2005).

V 18. stoletju je nizozemski kolonialni imperij začel propadati zaradi Četrte anglo-nizozemske vojne 1780–1784, v kateri je nizozemska republika izgubila svoje številne kolonialne posesti in trgovinske monopole v korist Britanskega imperija, skupaj z Britansko vzhodnoindijsko družbo je v bitki pri Plasseyju osvojila Mogulsko Bengalijo. Dalio, Ray. "The Big Cycles of the Dutch and British Empires and Their Currencies" , LinkedIn, 21 May 2020 Kljub temu so večji deli imperija preživeli do začetka globalne dekolonizacije po drugi svetovni vojni, in sicer Vzhodna Indija in Nizozemska Gvajana. Tri nekdanja kolonialna ozemlja na otokih Zahodne Indije okoli Karibskega morja - Aruba, Curaçao in Sveti Martin - ostajajo kot sestavne dežele, zastopane v Kraljevini Nizozemski.

Nekdanje nizozemske kolonialne posesti Ta seznam ne vključuje več nekdanjih trgovskih postaj, ki so jih upravljali Nizozemci, kot je Dedžima na Japonskem.

Nizozemska Vzhodna Indija z vladavino podjetij (1603–1949) in Nizozemska Nova Gvineja (do 1962) Nizozemska Indija (1605–1825) Nizozemska zlata obala (1612–1872) Nova Nizozemska (1614–1667, 1673–1674) Nizozemske Gvajane (1616–1975) Nizozemska Formoza (1624–1662) in Keelung (utrdba Noord-Holland; 1663–1668) Nizozemski Deviški otoki (1625–1680) Nizozemska Bengalija (1627–1825) Nizozemska Brazilija (1630–1654) Nizozemski Mavricij (1638–1710) Nizozemski Cejlon (1640–1796) Nizozemska Malaka (1641–1795, 1818–1825) Nizozemska Kapska kolonija (1652–1806) Nizozemski Malabar (1665–1795) Nizozemski Surinam (1667–1954) Nova Nizozemska (Akadia) (1674–1678)

Zgodovina

Začetki (1543–1602) sličica| Uradna razglasitev neodvisnosti nizozemskih provinc od španskega kralja Filipa II Ozemlja, ki bodo pozneje tvorila Nizozemsko republiko, so se začela kot ohlapna federacija, znana kot Sedemnajst provinc, ki jih je Karel V., cesar Svetega rimskega cesarstva in (kot "Carlos I") španski kralj, podedoval in spravil pod svojo neposredno oblast leta 1543. Leta 1566 je izbruhnil protestantski nizozemski upor proti vladavini rimskokatoliške Španije, kar je sprožilo osemdesetletno vojno. Pod vodstvom Viljema Oranskega je bila neodvisnost razglašena leta 1581 z Odpovednim aktom. Posledica upora je bila vzpostavitev de facto neodvisne protestantske republike na severu z Antwerpensko pogodbo (1609), vendar Nizozemci nikoli niso mogli uspešno odstraniti španske opore v južni Nizozemski. Osem desetletij vojne je imelo ogromno človeško ceno, z ocenjenimi 600.000 do 700.000 žrtvami, od katerih je bilo 350.000 do 400.000 civilistov, ki so jih ubile bolezni in kar se bo pozneje štelo za vojne zločine.

Obalni provinci Holandija in Zeelandija sta bili stoletja pred špansko vladavino pomembni središči evropskega pomorskega trgovskega omrežja. Njihova geografska lega je omogočala udoben dostop do trgov Francije, Škotske, Nemčije, Anglije in Baltika.Boxer (1965), p.6. Zaradi vojne s Španijo so se številni finančniki in trgovci izselili iz Antwerpna, velikega mesta v Flandriji in takrat enega najpomembnejših trgovskih središč v Evropi, v nizozemska mesta, zlasti v Amsterdam, Boxer (1965), p.19. ki je postal najpomembnejše evropsko središče za ladijski promet, bančništvo in zavarovanje. Taylor (2001), p. 248. Učinkovit dostop do kapitala je Nizozemcem v osemdesetih letih 15. stoletja omogočil razširitev njihovih trgovskih poti izven severne Evrope na nove trge v Sredozemlju in Levantu. V 1590-ih so nizozemske ladje začele trgovati z Brazilijo in Nizozemsko zlato obalo Afrike, proti Indijskemu oceanu, ki je bil vir donosne trgovine z začimbami.Boxer (1965), p.20. To je pripeljalo Nizozemce v neposredno konkurenco Portugalski, ki je več desetletij prevladovala na teh trgovskih poteh in je vzpostavila kolonialne postojanke na obalah Brazilije, Afrike in Indijskega oceana, da bi jih olajšala. Rivalstvo s Portugalsko pa ni bilo povsem gospodarsko: od leta 1580, po smrti portugalskega kralja Sebastiana I. in večjega dela portugalskega plemstva v bitki pri Alcácer Quibirju, je bila portugalska krona združena s špansko krono. v " Iberski uniji " pod dedičem cesarja Karla V. Filipom II. Španskim. Z napadom na portugalsko čezmorsko posest so Nizozemci prisilili Španijo, da je preusmerila finančne in vojaške vire stran od svojega poskusa zadušitve nizozemske neodvisnosti.Scammel (1989), p.20. Tako se je začela nekaj desetletij dolga nizozemsko-portugalska vojna.

Leta 1594 je bila v Amsterdamu ustanovljena Compagnie van Verre ("Družba daljnih dežel") z namenom, da pošlje dve floti na otoke začimb v Molukih.Boxer (1965), p.22. Prva flota je izplula leta 1596 in se vrnila leta 1597 s tovorom paprike, ki je več kot pokrila stroške potovanja. Drugo potovanje (1598–1599) je vlagateljem prineslo 400-odstotni dobiček.Boxer (1965), p.23. Uspeh teh potovanj je privedel do ustanovitve številnih podjetij, ki so tekmovala za trgovino. Konkurenca je bila v nasprotju z interesi podjetij, saj je grozila, da bo zvišala cene začimb pri njihovem izvoru v Indoneziji, medtem ko jih bo znižala v Evropi.

Vzpon nizozemske gospodarske hegemonije (1602–1652) Zaradi težav, ki jih povzroča rivalstvo med podjetji, je bila leta 1602 ustanovljena Nizozemska vzhodnoindijska družba (, VOC). Listina, ki so jo podjetju podelili Generalni stanovi, mu je podelila izključne pravice za začetno obdobje 21 let nizozemski trgovini in plovbi vzhodno od Rta dobrega upanja in zahodno od Magellanove ožine. Direktorji družbe, " Heeren XVII ", so dobili pravno pooblastilo za ustanavljanje "trdnjav in utrdb", za podpisovanje pogodb, za vključitev vojske in mornarice ter za vodenje obrambne vojne.Boxer (1965), p.24. Samo podjetje je bilo ustanovljeno kot delniška družba, podobno kot dve leti prej ustanovljeni angleški tekmec Britanska vzhodnoindijska družba. Leta 1621 je bila ustanovljena Nizozemska zahodnoindijska družba (WIC), ki je dobila 25-letni monopol nad tistimi deli sveta, ki jih vzhodnoindijska družba ne nadzoruje: Atlantik, Amerika in zahodna obala Afrike. Rogozinski (2000), p.62. Nizozemci so med vladavino kralja Naresuana leta 1604 ustanovili tudi trgovsko postojanko v Ayutthayi, današnji Tajski .

Ibersko-nizozemski konflikti sličica| São Luís, Maranhão, Nizozemska Brazilija Špansko-nizozemska vojna je bila za Nizozemce del njihovega boja za neodvisnost in versko svobodo med osemdesetletno vojno. Večinoma se je bojevalo na evropski celini, vendar je vojna potekala tudi proti čezmorskim ozemljem Filipa II., vključno s španskimi kolonijami in portugalskimi metropolami, kolonijami, trgovskimi postajami in utrdbami, ki so takrat pripadale kralju Španije in Portugalske.

Nizozemska je postala del domen "španske veje" habsburške dinastije, ko je cesar Karel V. po abdikaciji leta 1555 razdelil posest habsburškega cesarstva. Leta 1566 je izbruhnil nizozemski upor in leta 1568 je Nizozemska republika stopila na dolgo, mučno pot osemdesetletne vojne (znane tudi kot nizozemska vojna za neodvisnost) in začela se je invazija in ropanje španskih (in kasneje portugalskih) kolonij v Ameriki in Aziji, vključno s poskusom invazije na Filipine (takrat del španske Vzhodne Indije ). levo|sličica| Olinda, Pernambuco, Nizozemska Brazilija Od leta 1517 je bilo pristanišče v Lizboni na Portugalskem glavni evropski trg za izdelke iz Indije, na katerega so prihajali drugi narodi, da bi kupili za svoje potrebe. Toda zaradi vključitve Portugalske v Ibersko unijo s Španijo s strani Filipa II. leta 1580 so bila vsa portugalska ozemlja nato ozemlje podružnice španskih Habsburžanov, zato so bili vsi portugalski trgi zaprti za Združene province. Tako so se Nizozemci leta 1595 odločili, da bodo sami odpluli po izdelke zase, pri čemer so se poslužili »skrivnega« znanja o portugalskih trgovskih poteh, ki ga je Cornelisu de Houtmanu uspelo pridobiti v Lizboni.Vidal, Prudencio. (1888)

V iskanju alternativnih trgovskih poti v Azijo so Nizozemci motili špansko-portugalsko trgovino in sčasoma so prišli vse do Filipinov. Nizozemci so si prizadevali za prevlado v komercialni pomorski trgovini v jugovzhodni Aziji, pri čemer so šli v zasledovanju tega cilja tako daleč, da so se vključili v tisto, kar so drugi narodi in sile smatrali za nekaj več kot piratske dejavnosti. sličica| Portugalska zmaga v bitki pri Guararapesu je končala nizozemsko prisotnost v Braziliji.