Ahmad ibn Hanbal al-Dhuhli (), islamski pravnik, teolog, asket in ustanovitelj šole sunitskega prava, * 23. november 780, Bagdad, Abasidski kalifat, † 2. avgust 855, Bagdad
Zelo vpliven in aktiven učenjak v svojem življenju,H. Laoust, "Ahmad b. Hanbal," v Enciklopediji Islama, Vol. I, str. 272-7 je Ibn Hanbal postal "ena najbolj cenjenih" intelektualnih osebnosti v Islamski zgodovini,Mohammed M. I. Ghaly, "Writings on Disability in Islam: Kritika iz 16. stoletja na Ibn Fahdovo "al-Nukat al-Ziraf"," The Arab Studies Journal, Vol. 13/14, No. 2/1 (jesen 2005/pomlad 2006), p. 26, note 98 ki je imela "močan vpliv na skoraj vseh področjih" tradicionalne perspektive znotraj sunitskega islama.Holtzman, Livnat, “Aḥmad b. Ḥanbal”, v Enciklopediji Islama, 3, Uredili: Kate Fleet, Gudrun Krämer, Denis Matringe, John Nawas, Everett Rowson. Eden najpomembnejših zagovornikov zanašanja na svetopisemske vire kot osnovo sunitskega islamskega prava in načina življenja, je Ibn Hanbal sestavil eno najpomembnejših zbirk sunitskih hadisov, Musnad,1. izdaja, Cairo 1311; nova izdaja od Aḥmad S̲h̲ākir v javnosti od 1368/1948 ki je še naprej pomembno vplivala na področju študije hadisov do danes.
Po študiju fikha (prava) in hadisa pri številnih učiteljih v svoji mladosti,Manāḳib, pp. 33-6; Tard̲j̲ama, pp. 13-24 je Ibn Hanbal v poznejšem življenju zaslovel po ključni vlogi, ki jo je igral v mihni, inkviziciji, ki jo je ustanovil abasidski kalif al-Ma'mun proti koncu svoje vladavine. V njej je vladar uradno podprl Muʿtazilitesko dogmo o tem, da je Koran ustvarjen, mnenje, ki je nasprotovalo tradicionalnemu nauku večnega Korana, neustvarjene Božje besede. Ibn Hanbal je bil pod kalifovo oblastjo fizično preganjan zaradi neomajnega sledenja tradicionalnemu nauku, vendar je njegova trdnost v tem posebnem primeru le še okrepila njegov "velik ugled" v analih sunitske zgodovine.
Skozi sunitsko islamsko zgodovino so Ibn Hanbala častili kot vzorno osebnost v vseh tradicionalnih šolah Sunitske misli, tako pri eksoteričnih ulemah kot pri mistikih, pri čemer ga slednji pogosto označujejo za svetnika v njihovih hagiografijah.Christopher Melchert, The Ḥanābila and the Early Sufis, Arabica, T. 48, Fasc. 3 (Brill, 2001), str. 356 Mojster hadisov iz štirinajstega stoletja al-Dhahabi je Ibn Hanbala označil za "pravega šejka islama in vodjo muslimanov tistega časa, mojstra ḥadisov in dokaz vere".Gibril F. Haddad, The Four Imams and Their Schools (London: Muslim Academic Trust, 2007), p. 301
V sodobnem času je Ibn Hanbalovo ime v nekaterih delih islamskega sveta postalo sporno, saj ga je hanbalsko reformno gibanje, znano kot vahabizem, navajalo kot enega glavnih vplivov skupaj s hanbalskim reformatorjem iz 13. stoletja Ibnom Taymiyyahom. Kakorkoli so nekateri strokovnjaki zagovarjali, da Ibn Hanbalova prepričanja dejansko niso imela "nobene prave vloge pri oblikovanju osrednjih doktrin vahabizma", Michael Cook, “On the Origins of Wahhābism,” Journal of the Royal Asiatic Society, Third Series, Vol. 2, No. 2 (Jul., 1992), str. 198 saj po mnenju istih avtorjev obstajajo dokazi, da so "starejše hanbalitske avtoritete imele doktrinalne pomisleke, ki so se zelo razlikovali od vahabističnih", saj je srednjeveška hanbalska literatura bogata s sklicevanjem na svetnike, obisk grobov, čudeže in relikvije.Christopher Melchert, The Ḥanābila and the Early Sufis, Arabica, T. 48, Fasc. 3 (Brill, 2001); cf. Ibn al-Jawzī, Manāqib al-imām Aḥmad, ed. ʿĀdil Nuwayhiḍ, Beirut 1393/1973 V zvezi s tem strokovnjaki navajajo Ibn Hanbalovo podporo uporabi relikvij kot eno od številnih pomembnih točk, v katerih se teologova mnenja razlikujejo od mnenj vahabistov.Gibril F. Haddad, The Four Imams and Their Schools (London: Muslim Academic Trust, 2007), str. 390 Drugi strokovnjaki pa vstrajajo, da je bil Ahmād ibn Hānbal "daljni prednik vahabisma" in je močno navdihnil tudi konservativno reformno gibanje Salafiyya.Bearman, Bianquis, Bosworth, van Donzel, Heinrichs, P. , Th. , C.E. , E. , W.P. (1960). "Aḥmad b. Ḥanbal". In Laoust, Henri (ed.). Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Brill. ISBN 9789004161214. Arhivirano iz originala 2021-11-05. Dostopno 2021-11-05. Founder of one of the four major Sunnī schools, the Ḥanbalī, he was, through his disciple Ibn Taymiyya [q.v.], the distant progenitor of Wahhābism, and has inspired also in a certain degree the conservative reform movement of the Salafiyya."
Opomba za v pomoč pri razumevanju
Hadith je zapis besed, dejanj in odobravanj preroka Mohameda (poslanec Boga), ki se prenašajo po verigah pripovedovalcev (kot je bil Ahmad ibn Hanbal). Z drugimi besedami, ḥadith so prenesena poročila, ki se pripisujejo Mohamedovim besedam in dejanjem."Are Hadith Necessary? An Examination of the Authority of Hadith in Islam ". Življenjepis
Družina in mladost Družina Ahmada ibn Hanbala je izvirala iz Basre v Iraku in je pripadala arabskemu plemenu Banu Dhuhl.H. A. R. Gibb; et al., eds. (1986). "Aḥmad B. Ḥanbal". Encyclopaedia of Islam. A-B. Vol. 1 (New ed.). Brill Academic Publishers. p. 272. ISBN 90-04-08114-3. Aḥmad B. Ḥanbal was an Arab, belonging to the Banū Shaybān, of Rabī’a,..." Njegov oče je bil častnik v Abasidski vojski v Khurasanu, pozneje pa se je z družino naselil v Bagdadu, kjer se je Ahmad rodil leta 780.Roy Jackson, "Fifty key figures in Islam", Taylor & Francis, 2006. p 44: "Abu Abdallah Ahmad ibn Muhammad ibn Hanbal ibn Hilal al-Shaybani was born in Baghdad in Iraq in 780
Ibn Hanbal je imel dve ženi in več otrok. Njun starejši sin je pozneje postal sodnik v Isfahanu. Foundations of the Sunnah, by Ahmad ibn Hanbal, str. 51-173
Izobrazba in delo Imam Ahmad je izčrpno študiral v Bagdadu, pozneje pa potoval, da bi se še bolj izobrazil. Tako se je začel učiti pravosodja (fiqh) pri znamenitem hanafijskem sodniku Abu Jusufu, priznanem učencu in spremljevalcu Imaama Abu Hanifaha. Po končanem študiju pri Abu Jusufu je Ibn Hanbal začel potovati po Iraku, Siriji in Arabiji ter zbirati hadise ali izročila preroka Mohameda. S tem znanjem je postal vodilna avtoriteta na področju hadisov in zapustil obsežno enciklopedijo hadisov, imenovano Musnad Ahmad ibn Hanbal. Po več letih potovanj se je vrnil v Bagdad, kjer je študiral islamsko pravo pri Al Šafiju.
Ahmad je na stara leta postal mufti in ustanovil hanbalski madab, šolo islamskega prava, ki danes prevladuje v Savdski Arabiji, Katarju in Združenih arabskih emiratih. V nasprotju z drugimi tremi šolami islamskih pravnih ved (Hanafi, Maliki in Shafi) je hanbalski madhab ostal tradicionalističen oziroma athari v teologiji.Halverson, Jeffry R. (2010). Theology and Creed in Sunni Islam: The Muslim Brotherhood, Ash'arism, and Political Sunnism. Palgrave Macmillan. p. 34. ISBN 9780230106581. Arhivirano iz originala 2021-06-02. Obnovljeno 2020-10-15. The Hanbalite madhhab, in contrast, largely maintained the traditionalist of Athari position."
Ibn Hanbal je bil tudi vojak na islamskih mejah (ribat) in je petkrat v življenju opravil Hadž, od tega dvakrat peš."Imaam Ahmad ibn Hanbal". Arhivirano iz originala 2007-5-16.
Smrt Ibn Hanbal je umrl v petek, 12. rabi-ul-awwal, 241 islamskega štetja/2. avgusta 855, star 74-75 let, v Bagdadu v Iraku. Zgodovinarji pripovedujejo, da se je njegovega pogreba udeležilo 800.000 moških in 60 000 žensk ter da je na ta dan 20.000 kristjanov in judov prestopilo v islam. Adamec, Ludwig W. (2009), Historical Dictionary of Islam, Scarecrow Press, pp. 136–137, ISBN 978-0-8108-6161-9 Njegov qabr (grob) se nahaja v prostorih svetišča Imam Ahmad bin Hanbal Imam Ahmed bin Hanbal Shrine: Dargah Of: Imam Abu Abdullah Ahmed bin Mohammed bin Hanbal (Rahimahu Allahu Ta'ala), Dargahinfo.com, archived from the original on 2020-07-16, retrieved 2020-07-13 Imam Ahmed bin Hanbal Shrine: Imam Abu Abdullah Ahmed bin Mohammed bin Hanbal (Rahimahu Allahu Ta'ala), Dargahinfo.com, archived from the original on 2020-07-13, retrieved 2020-07-13 v okrožju Ar-Rusafa."من مراقد بغداد واضرحتها - ملاحق جريدة المدى اليومية" (in Arabic). Al-Mada Supplements. 2012-12-02. Archived from the original on 2018-09-20دليل الجوامع والمساجد التراثية والأثرية (in Arabic), Sunni Endowment Office, p. 69الدليل السياحي للأضرحة والمراقد في العراق (in Arabic), Sunni Endowment Office, Department of General Sunni Shrines, p. 13
Mihna
Znano je, da je bil Ibn Hanbal poklican pred inkvizicijo ali mihno abasidskega kalifa Al-Ma'muna. Ta je želel uveljaviti versko avtoriteto kalifa tako, da je pritiskal na učenjake, naj sprejmejo stališče mu'tazilov: da je Koran ustvarjen in ne neustvarjen. Po sunitskem izročilu je bil Ibn Hanbal med učenjaki, ki so se uprli kalifovemu vmešavanju in mu'tazilski doktrini o ustvarjenem Koranu. Ibn Hanbal se je uprl inkviziciji mu'tazilcev (ki so bili takrat vladajoča oblast) in tako se je hanbalska šola trdno uveljavila ne le kot šola fiqha (pravne prakse), ampak tudi teologije.Williams, W. Wesley (2008). Tajalli Wa-Ru'ya: A Study of Anthropomorphic Theophany and Visio Dei in the Hebrew Bible, the Qur'an and early Sunni Islam. p. 229. ISBN 978-0549816881
Zaradi zavračanja mu'tazilitske oblasti je bil Ibn Hanbal ves čas vladavine al Ma'muna zaprt v Bagdadu. V incidentu med vladavino al-Ma'munovega naslednika al-Mu'tasima je bil Ibn Hanbal bičan do nezavesti. To pa je povzročilo nemir v Bagdadu in al Mu'tasim je bil prisiljen izpustiti Ibn Hanbala. Po al Mu'tasimovi smrti je al Wathiq postal kalif in nadaljeval politiko svojega predhodnika glede uveljavljanja mu'tazilitov ter v tem izgnal Ibn Hanbala iz Bagdada. Ibn Hanbal je bil dobrodošel nazaj v Bagdadu šele po al Vatikovi smrti in prihodu njegovega brata al Mutavakkila, ki je bil veliko prijaznejši do bolj tradicionalnih sunitskih prepričanj.
Pogledi in prepričanja
Ibn Hanbalov glavni nauk je bil pozneje znan kot "tradicionalistična misel", ki je poudarjala odobritev le Korana in hadisov kot temeljev ortodoksnega verovanja. Vendar pa je verjel, da so le nekateri izbranci ustrezno pooblaščeni za razlago svetih besedil.
Teologija Bog Ibn Hanbal je verjel, da je popolna definicija Boga podana v Koranu in zato menil, da prava vera v Boga pomeni verovanje v opis, ki ga je Bog podal o sebi v islamskem Svetem pismu. Trdil je, da je Bog unikaten in absoluten ter popolnoma neprimerljiv z ničimer v svetu njegovih stvaritev. Kar zadeva različne božanske lastnosti pa je verjel, da je treba vse običajne lastnosti Boga kot so sluh, vid, govor, vsemogočnost, volja, modrost, videnje vernikov na dan vstajenja itd. dobesedno potrditi kot "resničnost" (ḥaqq). Na enak način je treba razumeti tudi tiste lastnosti, ki se imenujejo "nejasne" (mutas̲h̲ābih), na primer tiste, ki govorijo o Božji roki, obrazu, prestolu in vseprisotnosti, videnju vernikov na dan vstajenja itd. Ibn Hanbal je tiste verze v svetih spisih z očitno antropomorfnimi opisi obravnaval kot muhkamat (jasne) verze, ki dopuščajo le dobesedni pomen.Williams, Wesley (August 2002). "Aspects of the Creed of Imam Ahmad IBN Hanbal: A Study of Anthropomorphism in Early Islamic Discourse". International Journal of Middle East Studies. Cambridge University Press. 34 (3): 441–463. doi:10.1017/S0020743802003021. JSTOR 3879671. S2CID 162455371. Archived from the original on 2021-11-07. Retrieved 2021-11-05 – via JSTOR. He chose to treat the anthropomorphic descriptions of God found in the scriptures as muhkamat, admitting to only a literal meaning,.."