Chemnitz ( od 1953 do 1990: Karl-Marx-Stadt , 'mesto Karla Marxa') je z 252.000 prebivalci (2024) tretje največje mesto v nemški zvezni državi Saška za Leipzigom in Dresdnom. Chemnitz je tudi tretje največje mesto v turingijsko-zgornjesaškem narečnem območju. Je peto največje mesto na območju nekdanje Vzhodne Nemčije za (Vzhodnim) Berlinom, Leipzigom, Dresdnom in Hallejem. Mesto je del osrednjenemške metropolitanske regije in leži sredi niza mest, ki ležijo v gosto poseljenem severnem Saškem višavju gorovja Elster in Rudogorja, ki se razteza od Plauena na jugozahodu prek Zwickaua, Chemnitza in Freiberga do Dresdna na severovzhod.
Mesto leži v kotlini, ki ga na jugu ga obdajajo Rudogorje, na severu pa osrednje Saško hribovje. Mesto stoji ob reki Chemnitz, ki nastane zaradi sotočja rek Zwönitz in Würschnitz v okrožju Altchemnitz.
Tako ime mesta kot imena rek so slovanskega izvora. Gospodarstvo mesta temelji na storitvenem sektorju in predelovalni industriji. Tehnološka univerza v Chemnitzu ima približno 10.000 študentov.
Chemnitz je bil skupaj z Novo Gorico in Gorico leta 2025 evropska prestolnica kulture.
Etimologija Chemnitz je dobil ime po reki Chemnitz, majhnem pritoku Zwickau Mulde. Beseda Chemnitz je iz lužiškega jezika (zgornjelužiško: Kamjenica) in pomeni 'kamnit [potok]'. Beseda je sestavljena iz slovanske besede kam, ki pomeni 'kamen' in ženske pripone -ica.
V češčini je znana kot Saská Kamenice, v poljščini pa kot Kamienica Saska. Obstaja veliko drugih mest z imenom Kamienica ali Kamenice na območjih nekdanje ali sedanje slovanske poselitve.
Zgodovina
Svobodno cesarsko mesto Pri Kamienici je bila naselbina zgodnjih slovanskih plemen, prva dokumentirana uporaba tega imena pa je bila leta 1143, kot lokacija benediktinskega samostana, okoli katerega je zraslo naselje. Okrog leta 1170 mu je Friderik I., cesar Svetega rimskega cesarstva, podelil pravice svobodnega cesarskega mesta. Kamienica je bila kasneje ponemčena kot Chemnitz.
Meissen in Saška Leta 1307 je mesto postalo podrejeno mejni grofiji Meissen, predhodnici saške države. V srednjem veku je Chemnitz postal središče proizvodnje in trgovine s tekstilom. Več kot tretjina prebivalstva je delala v tekstilni proizvodnji. Leta 1356 je mejno grofijo nasledila Saška (volilna kneževina).
Geolog Georgius Agricola (1494-1555), avtor številnih pomembnih del o rudarstvu in metalurgiji, vključno s prelomno razpravo De Re Metallica, je leta 1533 postal mestni zdravnik v Chemnitzu in tu živel do svoje smrti leta 1555. Leta 1546 je bil izvoljen za meščana Chemnitz in bil istega leta imenovan tudi za župana in je bil ponovno izvoljen v letih 1547, 1551 in 1553. Kljub temu, da je bil vodilni meščan mesta, mu je protestantski vojvoda, ko je leta 1555 Agricola umrl, zavrnil pokop v mestni stolnici zaradi Agricolove zvestobe rimskokatoliški veri. Agricolovi prijatelji so poskrbeli, da so njegove posmrtne ostanke pokopali v bolj naklonjenem Zeitzu, približno 50 km stran.Agricola, Georgius. De re metallica. translation by Hoover, Herbert Clark and Hoover, Lou Henry, 1912, reprinted by Dover Publications, New York, 1950, pp. vi-xii. Chemnitz je postal znano trgovsko in tekstilno mesto.
Leta 1806, s koncem Svetega rimskega cesarstva, se je volilna oblast preimenovala v Kraljevino Saško in ta je preživela do nemirov leta 1918, ki so sledili premirju, ki je končalo prvo svetovno vojno.
Do začetka 19. stoletja je Chemnitz postal industrijsko središče (včasih imenovan »saški Manchester«, , ). Pomembna industrijska podjetja so ustanovili Richard Hartmann, Louis Schönherr in Johann von Zimmermann. Chemnitz je postal središče inovacij v Kraljevini Saški in kasneje v Nemčiji. Leta 1913 je Chemnitz štel 320.000 prebivalcev in je bil takrat tako kot Leipzig in Dresden večji kot danes. Po izgubi prebivalstva zaradi prve svetovne vojne je Chemnitz spet hitro rasel in leta 1930 dosegel najvišjo vrednost 360.250 prebivalcev. Nato je rast ustavila svetovna gospodarska kriza.
Weimarska republika Kot delavsko industrijsko mesto je bil Chemnitz po prvi svetovni vojni močno središče socialistične politične organizacije. Ob ustanovitvi nemške komunistične stranke je lokalna Neodvisna socialdemokratska stranka Nemčije s 1000 glasovi proti trem glasovala za izstop iz stranke in se pridružila komunistični stranki za svojima lokalnima voditeljema, Fritzem Heckertom in Heinrichom Brandlerjem. Marca 1919 je imela nemška komunistična partija v mestu Chemnitz več kot 10.000 članov.W. Berthold, 'Die Kämpfeti der Chemnitzer Arbeiter gegen die militaristiche Reaktion im August 1919', Beiträge zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, no. 1, 1962, p. 127. Chemnitz je bil eno največjih nemških industrijskih središč. Zaradi izvoznega prometa je bila leta 1929 v Chemnitz-Hilbersdorfu postavljena sodobna ranžirna postaja. Takrat je bilo vodilno mesto na evropskem tekstilnem trgu. Auto Union (danes Audi) je bil ustanovljen leta 1932 v Chemnitzu.
Druga svetovna vojna Zavezniško bombardiranje je med drugo svetovno vojno uničilo 41 odstotkov pozidanega območja Chemnitza. V Chemnitzu so bile tovarne, ki so proizvajale vojaško opremo in taborišče za prisilno delo Flossenbürg (500 jetnic) za Astra-Werke AG. Rafinerija nafte je bila tarča bombnikov med naftno kampanjo druge svetovne vojne, napadi operacije Thunderclap pa so vključevali naslednje napade: 14./15. februar 1945: v prvem večjem napadu na Chemnitz je sodelovalo 717 bombnikov RAF, vendar je zaradi oblačnosti večina bomb padla na odprto pokrajino. 2/3–5 marec: bombniki USAAF so napadli ranžirne postaje. 5. marec: napadenih 760 bombnikov RAF.
Sedež proizvajalca avtomobilov Auto Union je bil od leta 1932 v Chemnitzu, njegove stavbe pa so bile močno poškodovane. Ob koncu vojne je vodstvo podjetja pobegnilo in podjetje preselilo v Ingolstadt na Bavarskem, kjer se je razvilo v Audi, ki je danes blagovna znamka znotraj skupine Volkswagen.
Bombardiranje v drugi svetovni vojni je večino mesta pustilo v ruševinah, povojna vzhodnonemška obnova pa je vključevala velike nizke (in pozneje visoke Plattenbau) stanovanja. Mesto so 8. maja 1945 zasedle sovjetske čete. Nekatera turistična mesta so bila obnovljena v času Vzhodne Nemčije in po združitvi Nemčije.
NDR
Po razpadu Länder (dežel) v NDR leta 1952 je Chemnitz postal sedež okrožja. 10. maja 1953 se je mesto po odločitvi vzhodnonemške vlade preimenovalo v Karl-Marx-Stadt po Karlu Marxu v znak priznanja njegove industrijske dediščine in leta Karla Marxa, ki je zaznamovalo 135. obletnico njegovega rojstva in 70. obletnico njegove smrti. Premier NDR Otto Grotewohl je dejal:
Po uničenju mestnega jedra v drugi svetovni vojni so ga vzhodnonemške oblasti poskušale obnoviti, da bi simboliziralo koncepte urbanega razvoja socialističnega mesta. Takratna zasnova mestnega jedra je bila zavrnjena v korist novega cestnega omrežja. Vendar prvotni načrti niso bili dokončani. Poleg tega je imel hiter razvoj stanovanj prednost pred ohranjanjem starih stavb. Tako so bila v 1960-ih in 1970-ih v središču kot na obrobju velika območja zgrajena v slogu montažnih stanovanjskih blokov, na primer Yorckstrasse. Stare stavbe tega obdobja, ki so še obstajale zlasti v četrtih Kassberg, Chemnitz-Sonnenberg [de] in Chemnitz-Schloßchemnitz, so bile zanemarjene in so vse bolj propadale.
Po združitvi Nemčij
23. aprila 1990 je bil izveden referendum o prihodnjem imenu mesta: 76 % volivcev je glasovalo za staro ime Chemnitz. 1. junija 1990 je bilo mesto uradno preimenovano."East Germany invited to join EC Dublin summit", The Times page 9, 2 June 1990
Po ponovni združitvi Nemčije 3. oktobra 1990 je mesto Chemnitz čakalo več težkih nalog. Številni prebivalci so se preselili v nekdanjo Zahodno Nemčijo in brezposelnost v regiji se je močno povečala; poleg tega Chemnitz ni imel ustreznih nakupovalnih zmogljivosti, povpraševanje pa vedno večje. V zgodnjih 1990-ih so na obrobju mesta nastali veliki nakupovalni centri.
Chemnitz je edino večje nemško mesto, katerega središče je bilo po letu 1990 na novo načrtovano, podobno kot obnova več drugih nemških mest v letih takoj po vojni. Načrti za obnovo stisnjenega mestnega središča okoli zgodovinske mestne hiše leta 1991 so privedli do natečaja za urbanistično oblikovanje. Mesto je objavilo mednarodni razpis in ga izvedlo s pomočjo partnerskega mesta Düsseldorf. Predmetni projekt na v bistvu neizkoriščenem območju nekdanjega mesta bi bil po obsegu primerljiv s Potsdamer Platzom v Berlinu."Kurzfassung zur Promotion des Dipl.-Pol. Alexander Bergmann zur Thematik 'Deutschlands jüngste Innenstadt – Rekonstruktion in Chemnitz verstehen'"
Številni mednarodno znani arhitekti, kot so Hans Kollhoff, Helmut Jahn in Christoph Ingenhoven, so zasnovali novo mestno središče. Sredi 1990-ih se je začel razvoj degradiranih mestnih območij okoli mestne hiše v novo mesto. V mestu Chemnitz je nastalo več kot 66.000 kvadratnih metrov prodajnih površin. Z izgradnjo poslovne in poslovne stavbe na gradbišču "B3" pri sodišču v Düsseldorfu je bila v letu 2010 zapolnjena zadnja vrzel v podobi mestnega središča. Intenziven razvoj je vključeval rušenje delno zgodovinsko vrednih stavb iz tega obdobja in je bil sporen. Med letoma 1990 in 2007 je bilo z zemljo zravnanih več kot 250 stavb.Dankwart Guratzsch: "Einer Stadt die Zähne herausgebrochen", Die Welt, 12 May 2006.Gudrun Müller: "Der Abrissrausch ist tödlich für Chemnitz", Freie Presse, 7 December 2006.
Konec avgusta 2018 je bilo mesto prizorišče niza protestov, ki so pritegnili najmanj 8000 ljudi. Protestov so se udeležile skrajno desničarske in neonacistične skupine. Tiskovne hiše so poročale o mafijskem nasilju in nemirih. Protesti so se začeli po aretaciji dveh priseljencev z Bližnjega vzhoda v povezavi z umorom Daniela H., 35-letnega Nemca, sina nemške matere in kubanskega očeta, ki se je zgodil 26. avgusta. Izbruhnili so nasilni spopadi med skrajno desničarskimi protestniki in skrajno levičarskimi protiprotestniki, v katerih je bilo ranjenih. Drhal je bila številčnejša od lokalne policije. Obstajajo poročila, da so desničarski protestniki lovili temnopolte mimoidoče in tiste, ki so bili videti kot tujci na ulicah, preden je prišlo več policije in posredovalo. Nemire so na široko obsodili mediji in politiki po vsej Nemčiji in so bili »opisani kot spominjajo na državljansko vojno in nacistične pogrome«.
Poročila o mafijskem nasilju in izgredih so bila pozneje kritizirana kot netočna. Nemški švicarski časopis Neue Zürcher Zeitung je popravil svoja prejšnja poročila in navedel, da očitno ni bilo mafijskega nasilja, so pa bili občasni posegi. Minister, predsednik Saške Michael Kretschmer je prišel do istega zaključka: »ni bilo drhal in lova na ljudi«.
En teden po protestih je brezplačni »Koncert proti desnici« pod geslom »Mi smo več« (#wirsindmehr) privabil približno 65.000 gledalcev. Z enominutnim molkom se spominjamo umorjenega Daniela H., sina nemške matere in kubanskega očeta. Sam koncert je bil kritiziran zaradi skrajno levičarskih dejavnosti in nasilnih besedil nekaterih sodelujočih skupin.
Kultura in znamenitosti Mesto je 28. oktobra 2020 zmagalo v kandidaturi za eno od dveh evropskih prestolnic kulture (leta 2025) in premagalo Hannover, Hildesheim, Magdeburg in Nürnberg.
Gledališče Chemnitz ponuja raznolike predstave: opero (operna hiša iz leta 1909), igre, balet in lutke ter prireja koncerte orkestra Robert-Schumann-Philharmonie (ustanovljen 1832).
Turistične znamenitosti so: soseska Kassberg s stavbami iz 18. in 19. stoletja ter spomenik Karlu Marxu Leva Kerbela, ki so ga domačini poimenovali Nischel (saška narečna beseda za 'glavo'). Znamenitosti so stara mestna hiša z renesančnim portalom (15. stoletje), grad na mestu nekdanjega samostana ter okolica operne hiše in stare univerze. Najbolj opazna znamenitost je rdeči stolp, zgrajen v poznem 12. ali začetku 13. stoletja kot del mestnega obzidja.