Óc Eo (vietnamsko) je arheološko najdišče v današnji občini Óc Eo okrožja Thoại Sơn v provinci An Giang v južnem Vietnamu. Óc Eo, ki leži v delti reke Mekong, je bilo živahno pristanišče kraljestva Funan med 2. stoletjem pr. n. št. in 12. stoletjem našega štetja in morda je bilo pristanišče, ki so ga Grki in Rimljani poznali kot Cattigara. "the most probable site of Kattigara is Óc Eo in modern An Giang province of Vietnam"; Kasper Hanus and Emilia Smagur, “Kattigara of Claudius Ptolemy and Óc Eo: the issue of trade between the Roman Empire and Funan in the Graeco-Roman written sources”, Helen Lewis (ed.), EurASEAA14, Vol.1, Ancient and Living Traditions: Papers from the Fourteenth International Conference of the European Association of Southeast Asian Archaeologists, Summertown (Oxford), Archaeopress, 2020, pp.140-145, p.144.; "Oc-Eo dans le delta du Mékong serait donc une identification plus probable": Germaine Aujac, Claude Ptolémée, Astronome, Astrologue, Géographe: Connaissance et Représentation du Monde habité, Paris, Editions du CTHS, 1993, p.125, n.10. See also Adhir Chakravarti, "The Economic Foundations of Three Ancient Civilizations of South-east Asia: Borobudur, Dvararavati and Angkor: Preliminary Report of a Study Tour in some countries of South-east Asia in April–May 1985", in Haraprasad Ray (ed.), Studies on India, China, and South East Asia: Posthumous Papers of Prof. Adhir Chakravarti, Kolkata, R.N. Bhattacharya, 2007, p.89; and Adhir Chakravarti, "International Trade and Towns of Ancient Siam", Our Heritage: Bulletin of the Department of Post-graduate Training and Research, Sanskrit College, Calcutta, vol. XXIX, part I, January–June 1981, pp1-23, nb p.9. An alternative proposed by J. L. Moens was that the name derived from the Sanskrit, Koti-nagara "Cape City", referring to its location near Cape Ca Mau, the southern point of Indochina: J. L. Moens, "De Noord-Sumatraanse Rijken der Parfums en specerijen in Voor-Moslimse Tijd," Tijdschrift voor Indische Taal-, Land- en Volkenkunde, LXXXV, 3, 1955, pp.325-336, p.335; also J. L. Moens, "Kotinagara het antieke handescentrum op Yava's. Eindpunt," Tijdschrift voor Indische Taal-, Land- en Volkenkunde, LXXXV, 3, 1955, pp. 437-48, p.448; and also W.J. van der Meulen, "Ptolemy's Geography of Mainland Southeast Asia and Borneo," Indonesia, no.19, April 1975, pp.1-32, p.17.
Znanstveniki uporabljajo izraz kultura Óc Eo za arheološko kulturo delte Mekonga, ki je značilna po artefaktih, odkritih v Óc Eo z arheološkimi preiskavami.
Arheološko najdišče
Izkopavanja v Óc Eo so se začela 10. februarja 1942, potem ko so francoski arheologi to mesto odkrili z uporabo zračnih fotografij. Prva izkopavanja je vodil Louis Malleret, ki je mesto identificiral kot kraj, ki so ga rimski trgovci v prvih stoletjih Rimskega cesarstva imenovali Cattigara.Roman merchants in Indochina Območje obsega 450 hektarjev.
Óc Eo leži v mreži starodavnih kanalov, ki prečkajo nizko ravnino Mekongove delte. Eden od kanalov povezuje Óc Eo z mestnim pristaniščem, drugi pa poteka 68 kilometrov severovzhodno do Angkor Boreja. Óc Eo je vzdolžno razpolovljen s kanalom, tam pa so štirje prečni kanali, ob katerih so bile morda postavljene hiše, podprte s koli.Paul Lévy, "Recent Archaeological Researches by the École Français d’Extrême Orient, French Indo-China, 1940–1945", in Kalidas Nag (ed.), Sir William Jones: Bicentenary of his Birth Commemoration Volume, 1746–1946, Calcutta, Royal Asiatic Society of Bengal, 1948, pp.118-19; paraphrased in R. C. Majumdar, Ancient Indian colonisation in South-East Asia, Baroda, B.J. : Sandesara, 1963, pp.12-13.
Arheološka najdišča, ki odražajo materialno kulturo Óc Eo, so razširjena po celotnem južnem Vietnamu, vendar so najbolj koncentrirana na območju Mekongove delte južno in zahodno od mesta Hošiminh. Najpomembnejše najdišče, poleg samega Óc Eo, je v Tháp Muờiju severno od reke Tiền Giang, kjer so med drugim odkrili stelo s sanskrtskim besedilom iz 6. stoletja.
Aerofotografija leta 1958 je razkrila, da je pritok Mekonga vstopil v Tajski zaliv v obdobju Funan v bližini Ta Keo, ki je bil takrat na obali, a je od takrat ločen od morja zaradi mulja. Takrat je bil Ta Keo povezan s kanalom z Óc Eo, kar mu je omogočilo dostop do Zaliva.Aulis Lind, "Ancient canals and environments of the Mekong Delta, Vietnam", Journal of Geography, vol.79, no.2, February 1980, pp.74-75. Razvodnik Mekonga, razkrit na zračni fotografiji, je bil verjetno Saenus, omenjen v Ptolemajevi Geografiji kot zahodna veja Mekonga, ki ga je Ptolemaj imenoval Cottiaris.Identified as such by C. E. Gerini, Researches on Ptolemy's Geography of Eastern Asia; Asiatic Society Monographs, Vol. I, 1909, pp.193, 775 and Albert Herrmann, „Die alten Verkehrswege zwischen Indien und Süd-China nach Ptolemäus", Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin, 1913, pp.771-787, p.784. English translation at: Cattigara v Ptolemajevi Geografiji bi lahko izhajala iz sanskrtske besede, Kottinagara (močno mesto) ali Kirtinagara (znano mesto).Mawer, Granville Allen (2013). "The Riddle of Cattigara," in Robert Nichols and Martin Woods (eds), Mapping Our World: Terra Incognita to Australia, 38-39, Canberra: National Library of Australia. , p. 38.
Ostanki
Ostanki, najdeni v Óc Eo, vključujejo keramiko, orodje, nakit, odlitke za izdelavo nakita, kovance in verske kipe.Louis Malleret, "Le trace de Rome en Indochine", in Zeki Velidi Togan (ed.), Proceedings of the Twenty-Second International Congress of Orientalists held at Istanbul, 1951, Vol.II, Communications, Leiden, Brill, 1957, pp.332-347. Med najdbami je zlat nakit, ki posnema kovance iz rimskega cesarstva iz obdobja Antoninov.Higham, C., 2014, Early Mainland Southeast Asia, Bangkok: River Books Co., Ltd., Brigitte Borell, "Some Western Imports assigned to the Oc Eo Period Reconsidered", in Jean-Pierre Pautreau et al. (eds.), From Homo Erectus to the Living Traditions: Choice of Papers from the 11th International Conference of the European Association of Southeast Asian Archaeologists, Bougon, 25th–29th September 2006, Chiang Mai, Siam Ratana, c2008, pp.167-174. Rimski zlati medaljoni iz obdobja vladavine Antonina Pija in morda njegovega naslednika Marka Avrelija so bili odkriti v Óc Eo, ki je bilo blizu Jiaozhouja pod kitajskim nadzorom in regije, kjer kitajska zgodovinska besedila trdijo, da so se Rimljani prvič izkrcali, preden so se podali še naprej na Kitajsko, da bi izvajali diplomacijo leta 166.Gary K. Young (2001), Rome's Eastern Trade: International Commerce and Imperial Policy, 31 BC - AD 305, , p. 29. Številni ostanki so bili zbrani in so na razstavi v Zgodovinskem muzeju v mestu Hošiminh.
Med kovanci, ki jih je Malleret našel v Óc Eo, je bilo osem srebrnih s podobo hamse ali vietnamskega argusa (Rheinardia ocellata), očitno kovanih v Funanu.Lương Ninh, "Óc Eo – Cảng thị quốc tế của Vương quốc Phù Nam (Óc Eo – International Trade Port of Funnan Kingdom)", Khảo cổ học / Vietnam Archaeology, 3, 2011, pp.39-44.
Óc Eo in Funan
Óc Eo je veljal za pripadajočega zgodovinskemu kraljestvu Funan (扶南), ki je cvetelo v Mekongovi delti med 2. stoletjem pred našim štetjem in 12. stoletjem n. št.. Kraljestvo Funan nam je znano iz del starodavnih kitajskih zgodovinarjev, zlasti piscev dinastičnih zgodovin, ki so črpali iz pričevanj kitajskih diplomatov in popotnikov ter tujih (vključno s funanskimi) veleposlaništev na kitajskih cesarskih dvorih. Pravzaprav je samo ime Funan artefakt kitajske zgodovine in se ne pojavlja v paleografskih zapisih starodavnega Vietnama ali Kambodže. Iz kitajskih virov pa je mogoče ugotoviti, da je bila država, ki so jo Kitajci imenovali Funan, prevladujoča država v regiji Mekongove delte. Posledično so bila arheološka odkritja v tej regiji, ki jih je mogoče datirati v obdobje Funana, identificirana z zgodovinsko politiko Funana. Odkritja v Óc Eo in sorodnih mestih so naš glavni vir za materialno kulturo Funana.
Vietnamski arheolog in zgodovinar Hà Văn Tấn je zapisal, da je bilo na sedanji stopnji znanja nemogoče dokazati obstoj funanske kulture, razširjene od Mekongove delte prek delte Chao Praya do Burme, z Óc Eo kot tipičnim reprezentativno: prisotnost podobnih artefaktov, kot so nakit in pečati iz najdišč na teh območjih, je bila preprosto rezultat trgovine in izmenjave, medtem ko je vsako od najdišč nosilo znake svojega ločenega kulturnega razvoja. Podprl je stališče Clauda Jacquesa, da je treba zaradi popolnega pomanjkanja kakršnih koli kmerskih zapisov, ki bi se nanašali na kraljestvo z imenom Funan, opustiti uporabo tega imena v korist imen, kot so Aninditapura, Bhavapura, Shresthapura in Vyadhapura, za katere je znano iz napisov, da so jih takrat uporabljali za mesta v regiji in zagotavljajo natančnejšo predstavo o resnični geografiji starodavnega kmerskega ozemlja.Claude Jacques, "‘Funan’, ‘Zhenla’: The Reality Concealed by these Chinese Views of Indochina", in R. B. Smith and W. Watson (eds.), Early South East Asia : Essays in Archaeology, History and Historical Geography, New York, Oxford University Press, 1979, pp.371-9. Hà Văn Tấn je trdil, da se je Óc Eo od poznega neolitika ali zgodnje kovinske dobe postopoma pojavil kot gospodarsko in kulturno središče Mekongove delte in je s pomembnim položajem na morskih poteh jugovzhodne Azije postal stičišče obrtnikov in trgovcev, ki je zagotavljal ustrezne pogoje za urbanizacijo, prejemanje tujih vplivov, predvsem iz Indije, kar je spodbudilo notranji razvoj.Ha Van Tan, "Óc Eo: Endogenous and Exogenous Elements", Viet Nam Social Sciences, 1-2 (7-8), 1986, pp. 91-101.
Funan je bil del regije jugovzhodne Azije, ki je v starodavnih indijskih besedilih omenjena kot Suvarnabhumi in morda je bil del, za katerega je bil izraz prvič uporabljen.Pang Khat, «Le Bouddhisme au Cambodge», René de Berval, Présence du Bouddhisme, Paris, Gallimard, 1987, pp.535-551, pp.537, 538; Amarajiva Lochan, "India and Thailand: Early Trade Routes and Sea Ports", S.K. Maity, Upendra Thakur, A.K. Narain (eds,), Studies in Orientology: Essays in Memory of Prof. A.L. Basham, Agra, Y.K. Publishers, 1988, pp.222-235, pp.222, 229-230; Prapod Assavavirulhakarn, The Ascendancy of Theravada Buddhism in Southeast Asia, Chieng Mai, Silkworm Books, 2010, p.55.
Sklici
Viri Albert Herrmann, "Der Magnus Sinus und Cattigara nach Ptolemaeus", Comptes Rendus du 15me Congrès International de Géographie, Amsterdam, 1938, Leiden, Brill, 1938, tome II, sect. IV, Géographie Historique et Histoire de la Géographie, pp. 123–8. English translation at Albert Herrmann, "South-Eastern Asia on Ptolemy’s Map", Research and Progress: Quarterly Review of German Science, vol.V, no.2, March–April 1939, pp. 121–127, p. 123. Albert Herrmann, Das Land der Seide und Tibet in Lichte der Antike, Leipzig, 1938, pp. 80, 84. Louis Malleret, L’Archéologie du delta du Mékong, Tome Troisiéme, La culture du Fu-nan, Paris, 1962, chap.XXV, "Oc-Èo et Kattigara", pp. 421–54. John Caverhill, "Some Attempts to ascertain the utmost Extent of the Knowledge of the Ancients in the East Indies", Philosophical Transactions, vol.57, 1767, pp. 155–174. Adhir K. Chakravarti, "Early Sino-Indian Maritime Trade and Fu-Nan", D.C. Sircar (ed.), Early Indian Trade and Industry, Calcutta, University of Calcutta Centre of Advanced Study in Ancient Indian History and Culture, Lectures and Seminars, no. VIII-A, part I, 1972, pp. 101–117. George Cœdès, "Fouilles en Cochinchine: Le Site de Go Oc Eo, Ancien Port du Royaume de Fou-nan", Artibus Asiae, vol.10, no.3, 1947, pp. 193–199. George Coedès, review of Paul Wheatley, The Golden Khersonese (Kuala Lumpur, 1961), in T'oung Pao 通報, vol.49, parts 4/5, 1962, pp. 433–439. George Coedès, "Some Problems in the Ancient History of the Hinduized States of South-East Asia", Journal of Southeast Asian History, vol.5, no.2, September 1964, pp. 1–14. Albrecht Dihle, "Serer und Chinesen", in Antike und Orient: Gesammelte Aufsätze, Heidelberg, Carl Winter, 1984, S.209.