Francoska Indokina (v preteklosti zapisana kot Francoska Indokitajska), uradno znana kot Indokitajska unija in po letu 1947 kot Indokitajska federacija je bila skupina francoskih kolonialnih ozemelj na jugovzhodu Azije do svojega propada leta 1954. Obsegala je Kambodžo, Laos (od 1899), kitajsko ozemlje Guangzhouwan (od 1898 do 1945) in vietnamske regije Tonkin na severu, Annam v sredini in Kočinčina na jugu. Glavno mesto večino svoje zgodovine (1902–45) je bil Hanoj; Sajgon je bil glavno mesto od 1887 do 1902 in ponovno od 1945 do 1954.
Drugo francosko cesarstvo je leta 1862 in 1863 priključilo Kočinčino in ustanovilo protektorat v Kambodži. Potem ko je Tretja francoska republika s kampanjo Tonkin prevzela severni Vietnam, so bili leta 1887 različni protektorati združeni v eno unijo. V unijo sta bili vključeni še dve entiteti: laoški protektorat in kitajsko ozemlje Guangzhouwan. Francozi so med svojo vladavino izkoriščali bogastva v regiji, prispevali pa so tudi k izboljšavam zdravstvenega in izobraževalnega sistema v regiji. Kljub temu so med domorodnim prebivalstvom in kolonisti ostali globoki prepadi, kar je vodilo do občasnih uporov prvih. Po padcu Francije med drugo svetovno vojno je kolonijo upravljala vichyjska vlada in je bila pod japonsko okupacijo do marca 1945, ko so Japonci strmoglavili kolonialni režim. Po japonski predaji je Viet Minh, komunistična organizacija, ki jo je vodil Hồ Chí Minh, razglasila neodvisnost Vietnama, vendar je Francija nato s pomočjo Britancev ponovno prevzela nadzor nad Francosko Indokino. Konec leta 1946 je med francoskimi silami in silami Viet Minha izbruhnila popolna vojna za neodvisnost, znana kot prva indokitajska vojna.
Da bi se zoperstavili Viet Minhu, so Francozi leta 1949 razglasili državo Vietnam, ki jo je vodil nekdanji cesar Bảo Đại. Francoska prizadevanja, da ponovno zavzamejo Vietnam, so bila neuspešna, vrhunec pa je bil poraz v bitki pri Điện Biên Phủ. 22. oktobra in 9. novembra 1953 sta Kraljevina Laos in Kraljevina Kambodža razglasili neodvisnosti. Po ženevskem sporazumu leta 1954 so se bili Francozi prisiljeni umakniti iz Vietnama, ki je bil razdeljen na dve državi (do leta 1976), Francoske Indokine pa ni bilo več.
Zgodovina Vietnam je prve stike z evropskimi družbami doživel prek katoliškega misijonskega gibanja, ki so ga v državo prenesli francoski in španski misijonarji iz 17. stoletja. Pod cesarjem Gia Longom so katoliški misijonarji pridobili vpliv na dvoru kot svetovalci cesarskega dvora in pomagali dinastiji Nguyễn uveljaviti svojo oblast nad dinastijo Tây Sơn. V 18. stoletju je bilo okoli 3 do 5 % prebivalstva severnega dela Tonkina že pokristjanjenih. Leta 1832 so pod cesarjem Minh Mạngom krščansko misijonarsko gibanje začeli zatirati, ker so ga konfucijanske elite v državi videle kot nezdružljivega s prevladujočo državno ideologijo in vero. Ta politika je vodila do javnih usmrtitev misijonarjev in njihove vpletenosti v upore proti Nguyễnu. Od sredine 19. stoletja so cerkveni krogi v Franciji začeli pozivati k vojaškemu posredovanju za uveljavitev misijonskih interesov.Pierre Brocheux, Daniel Hémery: Indochina – An Ambiguous Colonization 1858–1954. Berkeley, 2009, S. 17–20 thumb|Zemljevid francoske Indokine okoli leta 1905. Označena je tudi francoska interesna sfera v sosednjem kraljestvu Siam thumb|left|Teritorialni razvoj francoske Indokine
Vietnamska država pod cesarjem Tự Đứcom se je sredi 19. stoletja soočila z velikimi notranjimi in zunanjimi izzivi. Od leta 1840 sta izpad pridelka in lakota prispevala k politični nestabilnosti. Podobno je napredek katoliškega misijonskega gibanja spodkopal verski red, ki je podpiral državo. Tự Đức je skušal najprej zavarovati položaj dinastije Nguyễn z zatiranjem uporov, misijonarskega gibanja in omejevanjem popuščanja evropskim silam. Še preden je Tự Đức prišel na oblast, je Vietnam s porazom dinastije Čing izgubil potencialno pomemben dejavnik proti mobilizirajočim se zaveznikom Evropejcev v prvi opijski vojni (1839 do 1842).Christopher Goscha: The Penguin History of Modern Vietnam. London, 2016, S. 53–63
V 1850-ih, z drugo opijsko vojno (1856–1860), pomorsko ekspedicijo ZDA na Japonsko leta 1853 in britanskim prevzemom Burme, so nekatere evropske sile v vzhodni Aziji še pridobile na moči. Po zmagi v drugi opijski vojni se je Francosko cesarstvo odločilo, da bo tam uporabilo svoje ekspedicijske sile pod vodstvom Charlesa Rigaulta de Genouillyja za kazensko ekspedicijo proti Vietnamu. Povod je bila usmrtitev dveh španskih misijonarjev po Tự Đứcovem ukazu leta 1857. Septembra 1858 je francosko-španska ekspedicijska sila osvojila majhno pristaniško mesto Đà Nẵng. Mornarica je kampanjo Kočinčina (francosko Campagne de Cochinchine) začela z zavzetjem Sajgona 17. februarja 1859 z namenom zasesti več provinc v Južnem Vietnamu. Po hudih vojaških porazih (nazadnje zavzetje glavnega mesta province Vĩnh Long 22. marca 1862) je Tự Đức aprila 1862 pristal na Sajgonsko pogodbo, ki je določala ustanovitev francoske kolonije v Kočinčini.
Francoska republika je leta 1884 začela francosko-kitajsko vojno s ciljem, da bi popolnoma odstranila Vietnam iz vplivne sfere kitajskega cesarstva Čing. Vietnamski cesarski dvor je sprejel protektorat Tonkin in Anam zaradi kitajskega poraza s Huejsko pogodbo. Francija je sklenila pogodbo o protektoratu s kamboškim kraljem Norodomom I., ki je bil blizu de facto priključitvi države. Leta 1887 je francoska kolonialna sila ustvarila Indokitajsko unijo, civilno vlado pod generalnim guvernerjem, ki je še dodatno zmanjšala preostali vpliv lokalne elite. Generalni guverner, odgovoren kolonialnemu ministrstvu v Parizu, je bil neposredni vodja uprave Anama in Tonkina. Kočinčino je upravljal kolonialni svet, ki je bil izbran izmed nekaj tisoč francoskih državljanov v državi.Pierre Brocheux, Daniel Hémery: Indochina – An Ambiguous Colonization 1858–1954. Berkeley, 2009, S. 44–46, S. 76f
Vietnamsko prebivalstvo je na kolonizacijo gledalo kot na tujo oblast in uničenje tradicionalne svetovne in družbene podobe. Na versko in kulturno legitimiranega cesarja so mnogi še naprej gledali kot na zakonitega poglavarja družbe. Tuja vladavina je v ljudskih pesmih med drugim obravnavana kot boleča izguba tradicionalnega reda. Naraščajoče gverilsko gibanje, rekrutirano predvsem iz kmečke skupnosti, je nasprotovalo kolonizaciji. To gibanje Pomagajte cesarskemu gibanju je organiziralo svoje enote v velike formacije z vojaško disciplino, nosilo modre uniforme s polkom, kadar je bilo to mogoče, in ga je podpiral razred mandarinov. V okviru upora so pobili prebivalce, ki so se spreobrnili v krščanstvo, pri čemer jih je bilo ubitih na desettisoče. Francoske kolonialne oblasti so lahko potisnile upor z napotitvijo vojaških enot, ki so bile večinoma sestavljene iz samih Vietnamcev, vendar jim je uspelo ustvariti krhke varnostne razmere le do 20. stoletja.Pierre Brocheux, Daniel Hémery: Indochina – An Ambiguous Colonization 1858–1954. Berkeley, 2009, S. 51–64.
Po francosko-siamski vojni leta 1893 je bil Laos vključen v ta kolonialni imperij. Od leta 1900 dalje je bilo zakupljeno območje Guangzhouwan v južni Kitajski prav tako dano pod upravo Francoske Indokine.
Po prvi svetovni vojni se je v Francoski Indokini postopoma začela vzpostavitev sistematične oskrbe z električno energijo. Francoskim kolonialnim oblastem je uspelo stabilizirati varnostne razmere v državi. Vendar se je julija 1937 začela druga kitajsko-japonska vojna. Stalno napredovanje Japoncev je skrbelo Francoze. Julija 1938 je kolonialni minister Georges Mandel generala Georgesa Catrouxa imenoval za generalnega guvernerja Francoske Indokine. Ko je 22. avgusta prevzel položaj, je bil prvi vojaški guverner kolonije, odkar je bila tam leta 1879 uvedena civilna uprava.
Kmalu po porazu Francije proti Nemčiji je Philippe Pétain na pobudo Françoisa Darlana 20. julija 1940 imenoval Jeana Decouxa za generalnega guvernerja Indokine. Čeprav Decoux ni imel naklonjenosti Osi, je Pétain veljal za bolj zanesljivega kot njegov predhodnik Georges Catroux. Decoux je nato Japoncem podelil pravico do prehoda, namestitve vojakov in uporabe letališč.
Francosko-siamska vojna med Francijo Vichyjske vlade v Indokini in Kraljevino Siam (Tajsko) je potekala decembra 1940 in januarja 1941 in se končala z zmago Tajske. Z nadaljnjimi sporazumi o stacioniranju leta 1941 so Japonci povečali svoje enote in pod svoj nadzor postavili praktično vsa pomembna vojaška oporišča v Vietnamu. Poveljstvo japonske južne vojske pod vodstvom Terauchija Hisaichija je bilo v Vietnamu od leta 1941 do poletja 1943 in od jeseni 1944 do konca vojne. Februarja 1943 so japonske čete zasedle Guangzhouwan.
Francoske kolonialne uprave v Indokini pa se sprva niso dotaknili, saj se je Japonska zaradi Decouxovega sodelovanja sprva lahko omejila na sistem posredne vladavine. Govorice o načrtovanem francoskem odporu proti Japoncem, domnevni bližajoči se ameriški invaziji na Indokitajski polotok in oblikovanje začasne vlade v Franciji ter poraz Japonske v bitki za Filipine so privedli do dokončne priključitve Indokine s strani japonskih čet. Decoux je bil ujet 9. marca 1945.Frederick Logevall: Embers of War - The Fall of an Empire and the Making of America's Vietnam, New York, 2013, S. 39
Avgusta 1945 se je Japonska vdala. Ko je Francija ponovno prevzela nadzor nad Indokino, so se vojaški spopadi s komunističnim Việt Minhom, ki ga je vodil Ho Ši Minh, povečali. Med drugo svetovno vojno so Združene države podpirale Việt Minh v boju proti japonskim okupatorjem. 2. septembra 1945, potem ko je cesar Bảo Đại abdiciral, je Ho Ši Minh postal predsednik Demokratične republike Vietnam. Vendar so britanske, francoske in kitajske enote še istega meseca uspele obnoviti francosko oblast na tem območju, nakar so izbruhnili krvavi boji. Leta 1950 je Ho Ši Minh drugič razglasil »demokratično republiko«, ki sta jo priznali Ljudska republika Kitajska in Sovjetska zveza.
V bitki pri Điện Biên Pủ (13. marec 1954 do 7. maj 1954) je francoska kolonialna vojska utrpela hud in odločilen poraz, po katerem je francoski vpliv v regiji oslabel in Vietnam je bil razdeljen na Severni Vietnam in Južni Vietnam. Istega leta se je Francoska Indokina ločila od Francoske unije in 20. julija 1954 je Indokitajska konferenca (tudi Ženevska indokitajska konferenca) potrdila popolno suverenost Kambodže, Laosa in Vietnama.
Uprava
Vlado Francoske Indokine so vodili generalni guverner in številni francoski prebivalci. Generalnemu guvernerju je pomagal sistem različnih vladnih agencij, vendar so te agencije delovale le kot svetovalci, ki so generalnemu guvernerju pomagali opravljati njegovo vlogo in izvajati njegova pooblastila. Vsi protektorati Kambodža, Anam, Tonkin in Laos so imeli nadrejene prebivalce, medtem ko je imela kolonija Kočinčina guvernerja. V protektoratih je bila domorodna uprava nominalno združena s francosko upravo, toda v koloniji Kočinčina in v »kolonialnih mestih«, kot je Đà Nẵng v Anamu, so Francozi ohranili neposredno oblast. Vse konstitutivne države Francoske Indokine so imele svoje pravne sisteme. V Anamu in Tonkinu so zakoni dinastije Nguyễn, kot so Sắc (敕, »cesarski ukaz«), Chí (誌, »odlok«) in Dụ (諭, »odlok«), ostali v veljavi, vendar so bili podrejeni zakoni francoske uprave.