Benéški plebiscít (, ), uradno znan tudi kot plebiscit Benetk, beneških pokrajin in Mantove, je bil plebiscit, ki je potekal v nedeljo, 21. in ponedeljek, 22. oktobra 1866, za odobritev priključitve dežel, ki jih je Avstrijsko cesarstvo prepustilo Franciji, k savojski Kraljevini Italiji po tretji italijanski osamosvojitveni vojni. Plebiscit pravzaprav ni bil odločilen, saj je bilo vse odločeno že vnaprej, od trenutka podpisa vojaške pogodbe med Prusijo in Italijo 8. aprila 1866. S pogodbo so Italiji ponudili odškodnino za sodelovanje v vojni proti Avstrijskemu cesarstvu.
Glasovalo je približno 647.686 volilcev od približno dva in pol milijona prebivalcev. Približno 30.000 beneških Slovencev je prišlo pod italijansko oblast. Iz tedanje Beneške Slovenije sta v Avstriji ostala Breginjski kot in Livek.
Zgodovinski kontekst
Tretja italijanska osamosvojitvena vojna
8. aprila 1866 je Kraljevina Italija sklenila vojaško zavezništvo s Prusijo, da bi na svojem ozemlju združila »Benečijo« in Trento. Zavezništvo se je obdržalo kljub avstrijski ponudbi, da bi Benečijo prepustila Franciji Napoleona III. (Avstrija uradno ni imela diplomatskih odnosov z Italijo), ta pa bi jo predala Italiji. V tretji osamosvojitveni vojni, ki jo je sprožila Italija v širšem kontekstu avstrijsko-pruske vojne, so prvemu porazu v bitki pri Custozzi, ki se je zgodila štiri dni po vojni napovedi 20. junija, sledili Garibaldijevi vojaški uspehi na Trentinskem, v Bezzecci, in Cialdinija, ki je prišel do Palmanove ter zmagal v bitki pri Versi. Poraz italijanske vojne mornarice v bitki pri Visu, ki se je zgodil 20. julija, je prepričal Kraljevino Italijo, da je sprejela premirje 25. julija in začela pogajanja, ki so vodila do konca sovražnosti na italijansko-avstrijski fronti s Krminskim premirjem, podpisanim 12. avgusta.
Premirje z dne 25. julija je zamrznilo premike čet in na ta dan je bilo celotno ozemlje nekdanjega Lombardsko-beneškega kraljestva osvobojeno avstrijske nadvlade, z izjemo trdnjav Štirikotnika: Verona, Legnago, Mantova in Peschiera del Garda, poleg Palmanove in Benetk, slednje mesto, za katero je značilna močna enotna simbolika in spomin na svoj upor med nemiri leta 1848.
Praški mir
Avstrija, ki jo je porazila Prusija (Mikulovski mir), je preostala avstrijska ozemlja v današnji Italiji (Lombardijo) v skladu s Züriškim mirom leta 1859 predala Kraljevini Sardiniji, Lombardsko-beneško kraljestvo pa prepustila Franciji s Praško mirovno pogodbo z dne 23. avgusta 1866, pod pogojem, da bo ozemlje le-te cesar Napoleon III. predal kralju Viktorju Emanuelu II., potem ko bo organizirano glasovanje (plebiscit), ki bi uradno potrdilo ljudsko voljo za osvoboditev tudi Benečije izpod avstrijske oblasti.
Oblika pogodbe, kar zadeva plebiscit, ni bila naklonjena kralju in italijanski vladi:
Proti plebiscitu je bil tudi Osrednji beneški odbor, ki je v zvezi s tem navajal zahtevo Benečanov leta 1848 za združitev njihovih pokrajin s Piemontom pod savojsko dinastijo, zahtevo, ki je bila obnovljena po koncu vojne leta 1859.
Dunajski mir
thumb|right|Meje Kraljevine Italije (zeleno) Züriški mir 10. novembra 1859 (rdeče) Dunajski mir 3. oktobra 1866 Dunajska mirovna pogodba z dne 3. oktobra 1866, sklenjena med Avstrijo in Italijo, je določila pogoje izročitve in v preambuli navedla, da je avstrijski cesar prepustil Lombardsko-beneško kraljestvo francoskemu cesarju, ki je v zameno izjavil, da je pripravljen priznati srečanje »Lombardskega-beneškega kraljestva z državami njegovega veličanstva, kralja Italije, pod pogojem privolitve ustrezno posvetovanega prebivalstva.« 14. člen pogodbe je dovoljeval prebivalcem dežele, ki so to želeli, da se s svojim imetjem preselijo v države, ki so ostale pod oblastjo Avstrijskega cesarstva, in tako obdržijo status avstrijskih podložnikov. Izpraznitev ozemlja, ki ga je odstopila Avstrija, opisano v 5. členu, bi se začela takoj po podpisu miru, katerega datum bi sovpadal z dnem izmenjave ratifikacij dunajske pogodbe, kot poroča prvi člen pogodbe.
Sklic plebiscita
Italijanska vlada je Viktorju Emanuelu II. predstavila Ricasolijevo Poročilo predsednika vlade in ministra za pravosodje in vere Njegovemu veličanstvu kralju o plebiscitu beneških pokrajin (Relazione del Presidente del Consiglio e del Ministro di grazia e giustizia e dei culti a S. M. il Re intorno di plebiscito delle Provincie Venete). Poročilo se je začelo s preambulo, v kateri je navedeno, da je Kraljevina Italija »rastla in se razširila s spontanim soglasjem ljudstev, ki so si prizadevali dati nacionalni ideji obliko, ki je zagotovila njen razvoj in bila zagotovilo reda in civilizacije za Evropo.« Tedaj so se spomnili na dogodke iz leta 1848 in z njimi povezane manifestacije namer o združitvi s kraljevino, ki jim je sledilo »sedemnajst let odpora in trpljenja«. V odgovor na poročilo je suveren izdal kraljevi odlok št. 3236 za sklic plebiscita, brez vedenja Francozov, objavljen v Uradnem listu šele 19. oktobra. thumb|left|Odhod Avstrijcev iz trdnjave Mantova, Le Monde Illustré, št. 496, 13. oktober 1866
V tistih dneh so Francozi začeli uradno predajo trdnjav in mest krajevnim oblastem, čemur je sledil vstop italijanskih čet: Borgoforte 8. oktobra, Peschiera del Garda 9. oktobra, Mantova in Legnago 11. oktobra, Palmanova 12. in Verona 15., nazadnje pa Benetke 19. oktobra.
thumb|right|Italijanska zastava na veronski trdnjavi, Le Monde Illustré, št. 501, 17. november 1866 17. oktobra so izdali odlok o razpisu plebiscita in napovedani njegovi modaliteti: glasovanje bo potekalo 21. in 22. oktobra, štetje volilnih skrinjic pa bo potekalo od 23. do 26. oktobra. Končno je 27. oktobra beneško Prizivno sodišče, ki se je sestalo na javni seji, seštelo podatke in izide sporočilo Ministrstvu za pravosodje v Firencah (tedanjem glavnem mestu Italije), odposlanstvo uglednih oseb pa bi prineslo izid Viktorju Emanuelu II. Hkrati je bilo navedeno, da bodo Benetke, Padova, Mantova, Verona, Videm in Treviž sedež vojaških oskrbnikov.
Novica o odloku sklica, ki jo je objavil tisk 17. oktobra, je sprožila reakcijo francoskega pooblaščenega generala Edmonda Leboeufa, ki je protestiral, da »spričo kraljevih določil postane njegova izročitev Benečije trem veljakom za organizacijo plebiscita posmehljiva [...] in po drugi strani, ker je kraljevi odlok kršil pogodbo, je protestiral in se skliceval na svojo vlado da brez nadaljnjega ukaza cesarja ne bo odstopil Benečije.« Vojaški komisar v beneških pokrajinah Genova Thaon di Revel ga je uspel prepričati, da so bila le pripravljalna navodila, dana občinam, zaradi česar je umaknil protest, vendar je priznal, da je »v bistvu imel prav«.
Cesija 19. oktobra
thumb|right|Formalnosti predaje nekdanjega Lombardsko-beneškega kraljestva so potekale v palači Ca' Giustinian, kjer je bil tedaj Hotel Europa
Avstrijska garnizija je začela zapuščati Benetke že v noči na 18. oktober, s prvimi enotami, ki so se vkrcale na ladje tržaškega Österreichischer Lloyda, druge enote pa so se zbrale, čakajoč na vkrcanje, na Lidu.
19. oktobra zjutraj je general Leboeuf, ki je bival v tedanjem Hotelu Europa, zbral avstrijskega vojaškega komisarja generala Karla Moeringa, italijanskega generala Genove Thaona di Revela, občino Benetke, komisijo, zadolženo za sprejem Benečije, generalnega konzula Francije M. de Survillea in M. Vicaryja za izvedbo postopkov prenosa oblasti.
Formalnosti so potekale v štirih fazah:
ob 7:00 je Moering predal beneško trdnjavo francoskemu predstavniku Leboeufu; ob 7:30 je general Leboeuf predal beneško trdnjavo nazaj v roke mestne občine in svetnikov Marcantonija Gasparija, Giovannija Pietra Grimanija in Antonia Giustinianija Recanatija; nato je Moering izročil Lombardsko-beneško kraljestvo francoskemu predstavniku Leboeufu; ob 8:00 je general Leboeuf končno »vrnil« Benečijo Luigiju Michielu in Edoardu De Betti, predstavnikoma Benetk oziroma Verone, izbranih na predlog Genove Thaona di Revela, ki je podpisal poročilo o ponovnem prevzemu, Achille Emi-Kelder, predstavnik Mantove, pa je bil zaradi nenadne slabosti trenutno odsoten in je kasneje podpisal prestopno listino.
Ponovni prevzem Benetk je Leboeuf predstavil z naslednjo izjavo:
Ta zadnja slovesnost je bila prvotno načrtovana v Dvorani velikega sveta (Sala del Maggior Consiglio) Doževe palače, vendar se je – po Dubarryjevih besedah – Leboeufu zdelo primerneje koncentrirati vse različne prevzeme na enem samem dogodku in kraju, da ne bi pustili dolgih časovnih intervalov med enim in drugim prenosom moči.
Takoj po podpisu je Michiel dal dvigniti trobojnico na drogove za zastave na Trgu svetega Marka, medtem ko so se oglasile in odmevale topniške salve. Pozneje je na podlagi sklenjenih dogovorov prosil Genovo Thaona di Revela, naj spusti italijanske čete v mesto. Italijanski general, ki je šel na železniško postajo skupaj z odborniki, je tako pozdravil svoje vojake, ki so paradirali skozi mesto razdeljeni v tri kolone, pred vsako pa je šla civilna godba: prva je šla po cesti iz Cannaregia, druga po cesti iz Tolentina, tretja pa je plula po Velikem kanalu z barkami. Potem ko so vse slavljene in okrašene s trobojnicami prečkale mesto, so se tri procesije ob 15. uri zbrale na Trgu svetega Marka s parado, ki je trajala še dve uri.
thumb|right|Plakat s telegramom generala Genove Thaona di Revela, poslanega v Videm, 19. oktober 1866 Istega dne je bil v Uradnem listu objavljen odlok z dne 7. oktobra o plebiscitu.
Po nekaterih virih je Avstrija 19. oktobra Benečijo neposredno prepustila Kraljevini Italiji: Gazzetta di Venezia je v zelo malo vrsticah poročala: »Danes zjutraj v sobi Hotela Europa cesija Benečije.«
20. oktobra je v Benetke prispel kraljevi komisar Giuseppe Pasolini, ki so ga imenovali že 13. oktobra.
Glasovanje
thumb|right|Navodila za glasovanje v Mantovi thumb|right|Obvestilo občine Istrana (Treviso) Glasovanje za plebiscit je potekalo 21. in 22. oktobra 1866. V Benetkah so bili volilni uradi oba dneva odprti od 10.00 do 17.00.
Plebiscit je potekal s splošno moško volilno pravico. Navodila za glasovanje, določena z odlokom z dne 7. januarja, so med prebivalstvom razširjali s plakati, kot v primeru mesta Mantova:
Glasovati je bilo torej mogoče tako, da se je oddal poljuben list z besedilom vprašanja in dodal Da ali Ne.
Tisti, ki so imeli moško volilno pravico, starejši od 21 let, so predstavljali približno 28 % prebivalstva – ta približna številka je pridobljena ob upoštevanju starejših od 21 let kot 55 % prebivalcev in brez ženskega prebivalstva (50 %), po podatkih, zbranih iz popisa leta 1871. Po avstrijskem popisu leta 1857 je bilo moških, starejših od 21 let, v beneških pokrajinah 27 % v primerjavi s celotnim prebivalstvom (624.728 od 2.306.875) in 28 % v petih okrožjih Mantove, ki so ostala pod cesarstvom po letu 1859 (40.461 od 146.867).
Vprašanje se je nanašalo na priključitev beneške pokrajine (ki je takrat vključevala tudi pokrajine današnje srednje-zahodne Furlanije) in Mantove Kraljevini Italiji.
Besedilo vprašanja Izjavljamo združitev s Kraljevino Italijo pod monarhično-ustavno vlado kralja Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.
Volilna udeležba
thumb|right|Raffaele Pontremoli, Prebivalci okrožja San Marco gredo na univerzo, da bi glasovali za plebiscit, Le Monde Illustré, št. 499, 3. november 1866 Volilna udeležba je bila zelo visoka, več kot 85 % volilnih upravičencev. Samo v okrožju Padova je glasovalo 29.894 volilcev, kar je približno 98 % upravičencev.
V beneški občini je bilo 30.601 volilnih upravičencev, glasovalo pa je 4.000 ljudi več (34.004 za, 7 proti in 115 neveljavnih), saj so lahko volili tudi vojaki in izgnanci, ki so se vrnili.
Glasovi slovenske manjšine