Auckland () je velemesto na Severnem otoku Nove Zelandije, najbolj naseljeno urbano območje države in peto največje mesto v Oceaniji. Auckland ima približno Leži v širši Aucklandski regiji — območje pod upravo Aucklandskega sveta — ki vključuje zunanja ruralna območja in otoke v zalivu Hauraki, in ima skupno prebivalstvo . Čeprav še vedno tvorijo večino aucklandskega prebivalstva Novozelandski Evropejci, je mesto v poznem 20. stoletju postalo večkulturno in svetovljansko, pri čemer so Azijci leta 2018 predstavljali 31 odstotkov prebivalstva. Auckland ima četrto največje v tujini rojeno prebivalstvo na svetu, pri čemer se je 39 odstotkov prebivalcev rodilo v čezmorskih državah. S številnimi pacifiškimi Novozelandci je mesto tudi dom največje etnične polinezijske skupnosti na svetu. Maorsko ime za Auckland je , kar pomeni »Tāmaki, ki si ga želijo mnogi« in se nanaša na zaželenost naravnih virov in geografskih danosti mesta.
Auckland leži med zalivom Hauraki na vzhodu, gorovjem Hunua na jugovzhodu, pristaniščem Manukau na jugozahodu ter gorovjem Waitākere in manjšimi hribovji na zahodu in severozahodu. Okoliško hribovje pokriva deževni gozd, pokrajina pa je posejana s 53 vulkanskimi središči, ki tvorijo Aucklandsko vulkansko polje. Osrednji del urbanega območja stoji na ožini med pristaniščem Manukau v Tasmanskem morju in pristaniščem Waitematā ob Tihem oceanu. Auckland je eno od redkih mest na svetu, ki imajo pristanišče na dveh ločenih vodnih telesih.
Aucklandska ožina je bila prvič poseljena okoli leta 1350 in je bila cenjena zaradi bogate in plodne zemlje. Maorsko prebivalstvo na območju naj bi pred prihodom Evropejcev doseglo 20.000 oseb. Po ustanovitvi britanske kolonije leta 1840 je William Hobson, takratni namestnik guvernerja, Auckland izbral kot njeno novo prestolnico. Območje je poimenoval po Georgeu Ednu, vojvodi Aucklandskem, britanskim prvim admiralu. Maorsko-evropski konflikt glede zemlje na območju je v sredini 19. stoletja pripeljal do vojne. Leta 1865 je Auckland kot glavno mesto zamenjal Wellington, vendar je Auckland še naprej rastel, sprva zaradi pristanišča ter gozdarjenja in kopanja zlata v zaledju, pozneje pa zaradi pašnega kmetovanja (zlasti mlečnega) v okolici ter proizvodnje v samem mestu.Margaret McClure, Auckland region, http://www.TeAra.govt.nz/en/auckland-region Večino zgodovine je bilo to največje mesto države. Danes je aucklandska centralna poslovna četrt vodilno novozelandsko gospodarsko središče. Mesto ima tudi cvetočo kulturo, ki je vplivala na druge po svetu, združujočo živahno umetniško sceno in bogato večkulturno zgodovino.
Univerza v Aucklandu, ustanovljena leta 1883, je največja univerza Nove Zelandije. Pomembne turistične znamenitosti mesta so narodnozgodovinske lokacije, festivali, scenske umetnosti, športne dejavnosti in različne kulturne ustanove, kot so Aucklandski muzej vojnega spomina, Muzej transporta in tehnike, Aucklandska umetnostna galerija Toi o Tāmaki. Njegove arhitekturne znamenitosti so Pristaniški most, mestno hišo, stavba trajektnega terminala in stolp Sky Tower, ki je najvišji stolp in najvišja stavba na južni polobli. Mesto oskrbuje Aucklandsko letališče, ki ga na mesec obiščeta približno 2 milijona potnikov. Čeprav gre za eno najdražjih mest na svetu, je Auckland prepoznan kot eno najprijetnejših mest za bivanje, leta 2019 na tretjem mestu po Mercerjevi anketi kakovosti življenja in na prvem mestu po oceni Global Liveability Ranking revije The Economist.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Aucklandsko ožino so okoli leta 1350 naselili Maori in je bila cenjena zaradi svoje bogate in rodovitne zemlje. Nastalo je veliko pā (utrjenih vasi), predvsem na vulkanskih vrhovih. Do začetka 17. stoletja je Te Waiohua, konfederacija plemen, kot so Ngā Oho, Ngā Riki in Ngā Iwi, postala glavna vplivna sila na Aucklandski ožini z glavnim pā v Maungakiekie / One Tree Hill, gori Māngere in Maungataketake. Konfederacija se je končala okoli leta 1741, ko je vrhovnega poglavarja Kiwija Tāmakija v bitki ubil poglavar Ngāti Whātua hapū Te Taoū Te Waha-akiaki. Od leta 1740 dalje je Ngāti Whātua Ōrākei postal glavna vplivna sila na Aucklandski ožini. Ocenjuje se, da je maorsko prebivalstvo na tem območju pred prihodom Evropejcev štelo okoli 20.000. Uvedba strelnega orožja ob koncu 18. stoletja, ki se je začela v regiji Northland, je porušila ravnotežje moči in privedla do uničujoče medplemenske vojne, ki se je začela leta 1807, zaradi česar so iwi, ki niso imeli novega orožja, iskali zatočišče na območjih, ki so bila manj izpostavljena obalnim napadom. Posledično je imela regija razmeroma nizko število Maorov, ko so se začeli naseljevati evropski Novozelandci.
20. marca 1840 je na območju pristanišča Manukau, kjer je kmetoval Ngāti Whātua, vrhovni poglavar Apihai Te Kawau podpisal Te Tiriti o Waitangi (te reo maorsko za pogodba iz Waitangija). Ngāti Whātua je iskal britansko zaščito pred Ngāpuhijem ter vzajemen odnos s krono in Cerkvijo. Kmalu po podpisu Te Tiriti je Ngāti Whātua Ōrākei novemu guvernerju Nove Zelandije Williamu Hobsonu podaril tuku (strateško darilo) 1400 hektarjev zemlje v pristanišču Waitematā za novo prestolnico, ki jo je Hobson poimenoval po Georgeu Edenu, grofu Aucklandskem, nato podkralju Indije. Auckland je bil ustanovljen 18. septembra 1840 in je bil uradno razglašen za prestolnico Nove Zelandije leta 1841, prenos uprave iz Russella (zdaj Old Russell) v Bay of Islands je bil dokončan leta 1842. Vendar pa je tudi v 1840 Port Nicholson (kasneje preimenovan v Wellington) veljal za boljšo izbiro za upravno prestolnico zaradi bližine Južnega otoka in Wellington je postal prestolnica leta 1865. Potem ko je izgubil status glavnega mesta, je Auckland ostal glavno mesto province Auckland do ukinitve deželne ureditve leta 1876.
Kot odgovor na trajajoči upor Hōne Hekeja sredi 1840-ih je vlada upokojene, a primerne britanske vojake in njihove družine spodbudila, da so se preselili v Auckland, da bi kot vojaki garnizije oblikovali obrambno črto okoli pristaniške naselbine. Ko so leta 1848 prispeli prvi Fencibles, se je severna vojna končala. Na jugu so bila nato zgrajena oddaljena obrambna mesta, ki so se raztezala v liniji od pristaniške vasi Onehunga na zahodu do Howicka na vzhodu. Vsako od štirih naselij je imelo okoli 800 naseljencev; možje so bili v nujnih primerih popolnoma oboroženi, vendar so skoraj ves čas porabili za vdiranje v zemljo in vzpostavljanje cest.
V zgodnjih 1860-ih je Auckland postal oporišče proti maorskemu kraljevemu gibanju in 12.000 kraljevih vojakov, nameščenih tam, je povzročilo močan zagon lokalne trgovine. To in nadaljevanje gradnje cest proti jugu v regijo Waikato je omogočilo širjenje vpliva Pākehā (evropskih Novozelandcev) iz Aucklanda. Prebivalstvo mesta je raslo dokaj hitro, s 1500 leta 1841 na 3635 leta 1845,nato na 12.423 do leta 1864. Rast se je zgodila podobno kot v drugih mestih, kjer je prevladovala trgovina, predvsem okoli pristanišča in s težavami prenaseljenosti in onesnaženosti. Populacija nekdanjih vojakov v Aucklandu je bila veliko večja kot v drugih naseljih: okoli 50 odstotkov prebivalstva je bilo Ircev, kar je bilo v velikem nasprotju z večino angleških naseljencev v Wellingtonu, Christchurchu ali New Plymouthu. Večini naseljencev v zgodnjem obdobju so pomagali s poceni prehodom na Novo Zelandijo.
Sodobna zgodovina
Tramvaji in železniške proge so oblikovali hitro širitev Aucklanda v prvi polovici 20. stoletja. Vendar pa je po drugi svetovni vojni v mestnem prometnem sistemu in urbani obliki vse bolj prevladovalo motorno vozilo. Glavne ceste so postale opredeljujoče in geografsko ločevalne značilnosti urbane krajine. Prav tako so omogočili nadaljnjo množično širitev, ki je povzročila rast predmestnih območij, kot je severna obala (zlasti po izgradnji pristaniškega mostu Auckland v poznih 1950-ih) in mesto Manukau na jugu.
Gospodarska deregulacija sredi 1980-ih je povzročila zelo dramatične spremembe v gospodarstvu Aucklanda in mnoga podjetja so svoje sedeže preselila iz Wellingtona v Auckland. Regija je bila zdaj živčno središče celotnega nacionalnega gospodarstva. Aucklandu je koristil tudi porast turizma, ki je pripeljal 75 odstotkov mednarodnih obiskovalcev Nove Zelandije prek letališča. Pristanišče v Aucklandu je leta 2015 pretovorilo 31 odstotkov kontejnerske trgovine v državi.
Podoba mestnega Aucklanda se je spremenila, ko je vladna politika priseljevanja leta 1986 začela dovoljevati priseljence iz Azije. To je pripeljalo do tega, da je Auckland postal večkulturno mesto z ljudmi vseh etničnih pripadnosti. Po podatkih popisa iz leta 1961 so Maori in pacifiški otočani predstavljali 5 odstotkov prebivalstva Aucklanda; Azijci manj kot 1 odstotek."http://auckland.royalcommission.govt.nz/web/part2/2_auckland_now.html Auckland Now] ". Royal Commission on Auckland Governance. Do leta 2006 je azijsko prebivalstvo v Aucklandu doseglo 18,0 odstotka, v osrednjem mestu pa 36,2 odstotka. Novi prišleki iz Hongkonga, Tajvana in Koreje so dali poseben značaj območjem, kjer so se združili, medtem ko je vrsta drugih priseljencev v predmestje uvedla mošeje, hindujske templje, halal mesnice in etnične restavracije.
Geografija
Obseg Meje Aucklanda so nenatančno določene. Mestno območje Aucklanda, kot ga opredeljuje Statistični urad Nove Zelandije v skladu s statističnim standardom za geografska območja 2018 (SSGA18), obsega 607,07 kvadratnih kilometrov in sega do Long Baya na severu, Swansona na severozahodu, in Runciman na jugu. Funkcionalno urbano območje Aucklanda (območje dnevnega prometa) se razteza od južno od Warkwortha na severu do Meremereja na jugu, ki vključuje obalo Hibiscus na severovzhodu, Helensville, Parakai, Muriwai, Waimauku, Kumeū-Huapai in Riverhead na severozahodu, Beachlands -Pine Harbour in Maraetai na vzhodu ter Pukekohe, Clarks Beach, Patumāhoe, Waiuku, Tuakau in Pōkeno (slednja dva v regiji Waikato) na jugu. Auckland je največje mestno območje Nove Zelandije.
Mestno območje Aucklanda leži znotraj regije Auckland, upravne regije, ki je dobila ime po mestu. Regija obsega mestno središče, pa tudi predmestja, okoliška mesta, bližnje obalne otoke in podeželska območja severno in južno od mestnega območja.
Osrednje poslovno okrožje Aucklanda je najbolj pozidano območje v regiji. Pokriva 433 hektarjev v trikotnem območju in je omejeno z obalo Aucklanda v pristanišču Waitematā in mestnimi predmestji Ponsonby, Newton in Parnell.
Pristanišča in zaliv
Osrednja območja mesta so na Aucklandski ožini, široka manj kot dva kilometra na najožji točki, med zalivom Māngere in reko Tamaki. To ožino obkrožata dve pristanišči: pristanišče Waitematā na severu, ki sega proti vzhodu do zaliva Hauraki / Tīkapa Moana in od tod do Tihega oceana, in pristanišče Manukau na jugu, ki se odpira proti zahodu Tasmanovem morju.
Mostovi se raztezajo čez dele obeh pristanišč, zlasti Aucklandski pristaniški most, ki prečka pristanišče Waitematā zahodno od osrednjega poslovnega okrožja. Most Māngere in Zgornji pristaniški most (Upper Harbour Bridge) se raztezata čez zgornji tok pristanišča Manukau oziroma Waitematā. V prejšnjih časih so prevozniki prečkali najožje dele ožine.
Več otokov v zalivu Hauraki / Tīkapa Moana je pod upravo regije Auckland, čeprav niso del mestnega območja Aucklanda. Deli otoka Waiheke dejansko delujejo kot predmestje Aucklanda, medtem ko so različni manjši otoki v bližini Aucklanda večinoma consko določeni »rekreacijski odprti prostori« ali pa so naravna svetišča.
Podnebje