Portovec

Portovec ali portsko vino (znan tudi kot vinho do Porto, ali preprosto porto) je portugalsko obogateno vino, proizvedeno v dolini Douro na severu Portugalske.Porter, Darwin & Danforth Price (2000) Frommer's Portugal 16th ed. IDG Books Worldwide, Inc. Običajno je sladko rdeče vino, ki ga pogosto postrežejo s sladicami, čeprav je na voljo tudi v suhih, polsuhih in belih sortah.

Porto se od drugih vin razlikuje po svojem značilnem postopku pridelave: zgodnji prekinitvi vrenja z dodajanjem nevtralnega grozdnega žganja. Ta postopek vinu podeli edinstvene lastnosti, vključno z intenzivnim okusom in aromo, bogatimi sadnimi notami, običajno visoko stopnjo sladkosti in razmeroma visoko vsebnostjo alkohola, ki se giblje med 19 in 22 vol. %.

Obstaja veliko vrst porta; glavni kategoriji rdečega porta sta Ruby in Tawny. Vina Ruby so mlajša in zorijo le nekaj let ali manj; v to skupino spadajo običajni porti Ruby (pogosto imenovani »Fine Ruby«), Ruby Reserve, Late Bottled Vintage (LBV), Crusted in Vintage. Porti Tawny pred prodajo običajno precej dlje zorijo v sodih in – z izjemo tistih z najkrajšim obdobjem zorenja – nosijo oznako starosti v desetletnih intervalih, od 10 do 50 let. Posebna vrsta porta tawny je Colheita; gre za vino, ki zori v sodu in je pridelano iz grozdja ene same letine.

Beli porti so pridelani iz drugačnih sort grozdja kot rdeči porti. Poznamo običajne, mlade bele porte (pogosto imenovane »Fine White«), White Reserve, v sodih zorjene bele porte z oznako starosti (po enakem sistemu kot pri portih tawny) ter bele Colheite.

Rdeči porti so na voljo v različnih odtenkih, kot so tawny (jantarno-rjavkast), zlati in svetlo zlati, medtem ko barva belih portov sega od bledo rumene in slamnate do zlato-bele.

Tako v Evropski uniji kot v Združenih državah Amerike lahko oznako »port« nosijo le vina s Portugalske.

Zgodovina Leta 1678 je trgovec z vinom iz Liverpoola v Viano do Castelo, severno od Porta, poslal dva nova predstavnika, da bi se izučila v trgovini z vinom. Med oddihom v dolini reke Douro sta obiskala opata iz Lamega, ki jima je postregel z »zelo prijetnim, rahlo sladkim in izjemno gladkim« vinom, obogatenim z destiliranim alkoholom. Nad izdelkom sta bila tako navdušena, da sta odkupila celotno opatovo zalogo in jo poslala domov.

Porto je v Angliji postal zelo priljubljen po sklenitvi Methuenovega sporazuma leta 1703, ko so trgovci zanj lahko plačevali nizke uvozne dajatve, hkrati pa je vojna s Francijo angleškim ljubiteljem vina onemogočila dostop do francoskih vin. Britanski uvozniki so prepoznali, da bo gladko vino, ki je bilo že obogateno z alkoholom in je ustrezalo angleškemu okusu, prestalo potovanje do Londona.

Dolgotrajna britanska vpletenost v trgovino s portom se odraža v imenih številnih izvoznikov in blagovnih znamk; med najbolj znanimi so Broadbent, Cockburn, Croft, Dow, Gould Campbell, Graham, Osborne, Offley, Sandeman, Taylor in Warre. Pomembni so tudi izvozniki nizozemskega in nemškega porekla, na primer Niepoort in Burmester. Britanska prisotnost je postala tako močna, da so ustanovili trgovsko združenje, ki je preraslo v nekakšen klub za gospode. Nekaj ​​podjetij za izvoz in pridelavo porta so ustanovile tudi domače portugalske družine; med najboljšimi sta Ferreira in Quinta do Crasto. Obe hiši, Ferreira in Quinta do Crasto, sta bili pionirki pri uveljavljanju doline Douro kot regije za pridelavo namiznih vin: Ferreira od leta 1952 proizvaja vino Barca Velha, Quinta do Crasto pa je v začetku 1990-ih postala druga pomembna proizvajalka.

Regija in proizvodnja

Portovec se proizvaja iz grozdja, pridelanega in predelanega v razmejeni regiji Douro.Porter, Darwin & Danforth Price (2000) Frommer's Portugal 16th ed., p. 402. IDG Books Worldwide, Inc. Pridelano vino se nato obogati z dodatkom nevtralnega grozdnega žganja, znanega kot aguardente, da se ustavi fermentacija, v vinu ostane ostanek sladkorja in poveča vsebnost alkohola. Okrepčevalni alkohol včasih imenujejo žganje, vendar je malo podobno komercialnemu žganju. Vino se nato shrani in stara, pogosto v sodih, shranjenih v loži (kar pomeni »klet«), kot je v primeru Vila Nova de Gaia, preden se ustekleniči. Vino je dobilo ime portovec v drugi polovici 17. stoletja po pristaniškem mestu Porto ob izlivu reke Douro, od koder je bil velik del proizvoda prinesen na trg ali za izvoz v druge države v Evropi. Dolina Douro, kjer se proizvaja portovec, je bila leta 1756 opredeljena in ustanovljena kot zaščitena regija, ime Douro pa uradno ime, zaradi česar je tretje najstarejše vino za chiantijem (1716) in tokajem (1730).

Območje doline reke Douro na severu Portugalske ima mikroklimo, ki je optimalna za gojenje oljk, mandljev in zlasti grozdja, pomembnega za izdelavo portovca. Regija okoli občin Pinhão in São João da Pesqueira velja za središče proizvodnje portovca in je znana po svojih slikovitih kvintah – posestvih, ki se držijo skoraj navpičnih pobočij, ki se spuščajo do reke.

Vinorodna regija Douro je tretje najstarejše zaščiteno vinorodno območje na svetu, za območjema Chianti (leta 1716) in Tokaj (leta 1730).

Leta 1756 je bila v času vladavine markiza de Pombala ustanovljena družba Companhia Geral da Agricultura das Vinhas do Alto Douro (C.G.A.V.A.D., znana tudi kot Splošna družba za vinogradništvo v zgornjem toku reke Douro ali Družba za vino Douro), katere namen je bil zagotoviti kakovost izdelka in poštene cene za končnega potrošnika. Družba C.G.A.V.A.D. je bila pristojna tudi za določanje, katera vina port so namenjena izvozu in katera za domačo porabo, ter za upravljanje zaščitene geografske označbe.

Tudi drugod po svetu – v Argentini, Avstraliji, Kanadi, Franciji, Indiji, Italiji, Južni Afriki, Španiji in Združenih državah Amerike – pridelujejo okrepljena vina v slogu porta, vendar smejo v skladu s pravili Evropske unije o zaščiteni označbi porekla le vina s Portugalske nositi oznako »port«.

Vinorodne regije

Razmejeno območje doline reke Douro zajema obsežen pas zemljišč s podlago iz predkambrijskega skrilavca in granita. Dolina se začne pri vasi Barqueiros (približno 70 km gorvodno od Porta) in razteza proti vzhodu skoraj do španske meje. Pred vplivi Atlantskega oceana regijo varuje gorovje Serra do Marão. Območje je razdeljeno na tri uradne cone: Baixo (spodnji) Corgo, Cima (zgornji) Corgo in Douro Superior.

Baixo Corgo – Najbolj zahodna cona, ki leži nizvodno od reke Corgo, s središčem v občini Peso da Régua. To je najbolj namočeno območje pridelave porta s povprečno letno količino padavin 900 milimetrov in najnižjo povprečno temperaturo med vsemi tremi conami. Tu pridelano grozdje se večinoma uporablja za proizvodnjo cenovno dostopnih pristaniških vin (portov) tipa ruby in tawny.

Cima Corgo – Ta regija leži gorvodno od območja Baixo Corgo, njeno središče pa je mesto Pinhão (občina Alijó). Povprečna poletna temperatura v regiji je za nekaj stopinj višja, letna količina padavin pa znaša približno 700 milimetrov. Grozdje, pridelano na tem območju, velja za kakovostnejše in se uporablja za polnjenje vin tipov vintage, reserve, starani tawny in late bottled vintage.

Douro Superior – Najbolj vzhodno območje, ki se razteza skoraj do španske meje. To je najmanj obdelano območje v regiji Douro, deloma zaradi težav pri plovbi po reki mimo brzic Cachão da Valeira. Gre za najbolj suho in toplo območje v regiji Douro. Teren je na splošno razmeroma raven, kar omogoča mehanizacijo.

Grozdje

Za pridelavo portovca je dovoljenih več kot sto sort grozdja (castas), čeprav se v večjem obsegu goji in uporablja le pet sort (Tinta Barroca, Tinto Cão, Tinta Roriz (Tempranillo), Touriga Francesa in Touriga Nacional).Mayson (1999), Port and the Douro, p. 93 Sorta Touriga Nacional velja za najbolj zaželeno sorto za pridelavo portovca, vendar sta zaradi zahtevnosti gojenja in majhnega pridelka najbolj razširjena sorta Touriga Francesa. Beli portovci se pridelujejo na enak način kot rdeči, le da se zanje uporablja belo grozdje – sorte Donzelinho Branco, Esgana-Cão, Folgasão, Gouveio, Malvasia Fina, Rabigato in Viosinho. Čeprav so nekateri pridelovalci eksperimentirali s portovci iz ene same sorte grozdja, so vsi komercialno dostopni portovci mešanica različnih sort. Od krize zaradi trtne uši (Phylloxera) se večina trt goji na cepljenih podlagah; izjema je vinograd Nacional na posestvu Quinta do Noval, ki od zasaditve leta 1925 daje grozdje za nekatere najdražje portovce posameznih letnikov.

Grozdje za portovec je na splošno prepoznavno po majhnih in gostih jagodah, ki zagotavljajo koncentrirane in obstojne okuse, primerne za dolgotrajno zorenje. Medtem ko so sorte grozdja za portovec, pridelan na Portugalskem, strogo določene s strani Inštituta za vino Porto (*Instituto do Vinho do Porto*), so lahko vina zunaj te regije, ki se tržijo kot portovec, pridelana iz drugih sort.

Prodaja Leta 2013 je bilo prodanih 8,7 milijona zabojev portovca (kar je 3,6 % manj kot leto prej) v vrednosti 499 milijonov dolarjev. Prodaja portovca od leta 2005 upada; leta 2014 je bila za 16 % nižja kot leta 2005. Leta 2023 je bilo prodanih približno 7,2 milijona zabojev v vrednosti 364 milijonov evrov. Nekateri upad prodaje pripisujejo naraščajočim cenam, ki so posledica višjih stroškov alkohola, uporabljenega v procesu pridelave. Upad prodaje pripisujejo tudi svetovnemu trendu naraščanja vsebnosti alkohola v namiznih vinih. Od leta 2014 je vodilna blagovna znamka na Portugalskem Cálem, ki letno proda 2,6 milijona steklenic.

Prevoz

Portovec se prideluje iz grozdja, vzgojenega v dolini reke Douro. Do leta 1986 se je lahko iz Portugalske izvažal izključno iz kraja Vila Nova de Gaia blizu Porta, drugega največjega mesta v državi. Vino so tradicionalno prevažali po reki navzdol s čolni z ravnim dnom, imenovanimi barcos rabelos, in ga nato predelali ter shranili. V 1950-ih in 1960-ih so na reki zgradili več hidroelektrarn, s čimer se je ta način tradicionalnega prevoza končal. Danes vino iz vinogradov prevažajo s tovornjaki cisternami, čolni barcos rabelos pa se uporabljajo le še za regate in druge prireditve.

Vrste Portugalski porto je na voljo v več vrstah, ki jih lahko razdelimo v dve glavni kategoriji: vina, zorjena v zatesnjenih steklenicah in vina, zorjena v lesenih sodih.

Prva so brez stika z zrakom in so podvržena tako imenovanemu »reduktivnemu« staranju. Pri tem procesu vino zelo počasi izgublja barvo ter postane mehkejše v ustih in manj bogato s tanini.

Druga, ki zorijo v lesenih sodih – ti zaradi svoje prepustnosti omogočajo rahel stik s kisikom –, so podvržena tako imenovanemu »oksidativnemu« staranju. Tudi ta vina izgubljajo barvo, vendar hitreje. Zaradi izhlapevanja (t. i. angelski delež) se zmanjša tudi njihova prostornina, rezultat pa je vino z nekoliko večjo viskoznostjo.

Inštitut IVDP (Instituto dos Vinhos do Douro e Porto) porto deli na dve kategoriji: običajni portovci (standardni ruby, triletni tawny in beli porto) ter Categorias Especiais (posebne kategorije), kamor sodijo vse preostale vrste.

Ruby Običajni porto ruby ​​je najbolj razširjena vrsta; po fermentaciji se hrani v cisternah iz betona ali nerjavnega jekla, da se prepreči oksidativno staranje ter ohranita živo rdeča barva in polna sadna nota. Vino se običajno meša tako, da ustreza slogu blagovne znamke, pod katero se bo prodajalo. Pred stekleničenjem se vino bistri in hladno filtrira; praviloma se s staranjem ne izboljša, čeprav vrhunska vina ruby, kot so LBV (Late Bottled Vintage), zorijo v lesu od štiri do šest let.

Reserve Reserve ruby ​​je vrhunski port tipa ruby, ki ga je odobrila ocenjevalna komisija inštituta IVDP (Câmara de Provadores). Leta 2002 je IVDP prepovedal uporabo izraza »vintage character« (značaj letnika), saj port reserve ruby ​​ni izviral iz enega samega letnika (običajno je šlo za mešanico več letnikov vina ruby) in ni imel značilnih lastnosti porta tipa vintage.

Late Bottled Vintage (LBV)