Rubens Barrichello

Rubens Barrichello, brazilski dirkač Formule 1, * 23. maj 1972, Sao Paulo, Brazilija.

Začetek dirkanja Barrichello je svoj talent pokazal že zelo zgodaj, saj je v svoji rodni Braziliji že pri 16 letih osvojil 5 državnih naslovov v kartingu. Nato se je leta 1990 preselil v Veliko Britanijo, kjer je v naslednjih nekaj letih živel v mestu Cambridge. V svojem prvem letu na Otoku je dirkal v prvenstvu Formula Vauxhall Lotus in osvojil naslov prvaka. Naslednje leto je nastopal v britanski Formuli 3, kjer se je prav tako uvrstil na prvo mesto skupnega seštevka prvenstva. Naslov prvaka britanske Formule 3 je osvojil s prednostjo osmih točk pred drugouvrščenim Davidom Coulthardom. Po teh uspehih bi se lahko leta 1992 kot 19-leten že pridružil Formuli 1, vendar se je raje preselil v Formulo 3000, kjer je nastopal za italijansko moštvo Il Barone Rampante. Kljub temu, da se je v sezoni 1992 uvrstil šele na tretje mesto skupnega seštevka prvenstva v Formuli 3000, se je pred začetkom sezone 1993 pridružil ekipi Jordan v Formuli 1.

Začetki v Formuli 1 z Jordanom Prvo leto pri Jordanu je bilo za Brazilca več ali manj klavrno, osvojil je le dve točki svetovnega prvenstva. Izkupiček bi lahko bil boljši, če mu ne bi na dirki za Veliko nagrado Evrope, potem ko je vozil na tretjem mestu, dva kroga pred koncem zmanjkalo goriva. V tem letu je tudi redno premagoval svoje bolj izkušene ekipne kolege.

Sezono 1994 je začel zelo vzpodbudno. Konec marca je na prvi dirki sezone v Braziliji dosegel četrto mesto, sredi aprila pa se je s tretjim mestom na drugi dirki sezone za Veliko nagrado Pacifika na Japonskem prvič uvrstil na stopničke. S tema rezultatoma je bil po dveh dirkah drugi v seštevku svetovnega prvenstva za Michaelom Schumacherjem, ki je obakrat zmagal. Potem pa je prišla tragična Velika nagrada San Marina v Imoli, kjer je na petkovem treningu imel hudo nesrečo in bi se skorajda smrtno ponesrečil. Nesrečo je odnesel le z zlomljenim nosom, medtem ko njegovemu rojaku in mentorju Ayrtonu Senni ni bilo prizaneseno.

Barrichello se je dva tedna pozneje udeležil dirke za Veliko nagrado Monaka, vendar jo zaradi problemov z dirkalnikom ni končal. Do konca sezone se je še na štirih dirkah uvrstil na četrto mesto, prav tako pa je zaradi odstopov še šestkrat ostal brez točk. Konec avgusta se je na dirki za Veliko nagrado Belgije prvič v Formuli 1 uvrstil na najboljši štartni položaj, potem ko je proti koncu večinoma deževnih kvalifikacij na sušeči se stezi postavil najboljši čas. Kot 22-letnik je bil takrat najmlajši voznik, ki je dosegel najboljši štartni položaj v Formuli 1. Sredi dirke je zletel s proge in zaradi poškodovanega dirkalnika odstopil. En mesec pozneje se je na portugalski dirki za nekaj krogov znašel v vodstvu, končal pa jo je na četrtem mestu. V skupnem seštevku svetovnega prvenstva se je z 19 osvojenimi točkami na koncu sezone uvrstil na šesto mesto.

V sezoni 1995 so pri Jordanu namesto Hartovih začeli uporabljati Peugeotove motorje, ki pa niso bili preveč zanesljivi. Barrichello je odstopil na devetih dirkah in sezono končal z enajstimi osvojenimi točkami. Edine stopničke si je privozil na šesti dirki sezone v Kanadi, kjer se je prvič v Formuli 1 uvrstil na drugo mesto. Na treh dirkah bi lahko osvojil še sedem točk, a jih je v zadnjem krogu nesrečno izgubil – v Veliki Britaniji sta Barrichello in Mark Blundell trčila med bojem za četrto mesto, medtem ko je v Španiji in na Madžarskem Brazilec zaradi okvarjenega dirkalnika padel na sedmo mesto, ki vozniku takrat ni prinašalo točk.

V drugo dirko sezone 1996 je Barrichello v svoji domači Braziliji štartal z drugega mesta, pozneje pa se je s Schumacherjem bojeval za tretje mesto, dokler ni v 59. od 71 krogov zaradi pregretih zavor zletel s proge in odstopil. Do konca sezone je na sedmih dirkah osvojil točke in jih vsega skupaj zbral štirinajst, vendar se na stopničke tega leta ni uvrstil niti enkrat. Prav tako se je njegovo razmerje z lastnikom moštva Eddiejem Jordanom sredi sezone močno skrhalo, zaradi česar je konec leta podpisal pogodbo z novoustanovljeno ekipo Stewart.

Tri sezone s Stewartom

300px|thumb|right|Barrichello v Stewartovem dirkalniku na Veliki nagradi Kanade 1997.

Pri Stewartu so v svoji prvi sezoni 1997 imeli veliko problemov z zanesljivostjo dirkalnika in Fordovih motorjev, ki so ga poganjali, zaradi česar je Barrichello do konca odpeljal le tri od 17 dirk. Edini svetel trenutek je bila Velika nagrada Monaka, kjer je Brazilec z drugim mestom moštvu pripeljal prvih in edinih šest točk tega leta. Problemi z dirkalnikom so se nadaljevali v sezoni 1998, ki jo je Barrichello končal z desetimi odstopi, medtem ko je moštvu pripeljal le štiri točke z dvema petima mestoma, ki ju je dosegel na dirkah v Španiji in Kanadi.

V sezoni 1999 so pri Stewartu izboljšali Fordove motorje, posledica tega pa so bili boljši rezultati in večje število končanih dirk. Barrichello je sezono začel s petim mestom v Avstraliji, medtem ko je v drugo dirko sezone v svoji domači Braziliji štartal s tretjega mesta. Ko je v četrtem krogu prehitel Miko Häkkinena, se je Stewartov dirkalnik prvič v zgodovini moštva znašel v vodstvu. Do prvega postanka v 27. krogu si je Brazilec ustvaril petih sekund prednosti pred drugouvrščenim Schumacherjem, v 42. krogu pa je odstopil zaradi eksplodiranega motorja. Na naslednji dirki za Veliko nagrado San Marina si je s tretjim mestom privozil prve stopničke tega leta.

Barrichello je utegnil Stewartov dirkalnik na sedmi dirki sezone v Franciji prvič v zgodovini moštva postaviti na najboljši štartni položaj, medtem ko je dirko končal na tretjem mestu in se prvič v eni sezoni Formule 1 dvakrat povzpel na stopničke. Do konca sezone si je s tretjim mestom na Veliki nagradi Evrope, ki je potekala na nemški progi Nürburgring, še tretjič v sezoni privozil stopničke. Njegov ekipni kolega Johnny Herbert je na tej dirki presenetljivo zmagal, kar je bila edina zmaga moštva Stewart v Formuli 1. Kljub temu je bil Barrichello v povprečju tega leta hitrejši med Stewartovima voznikoma, sezono pa je končal na sedmem mestu z 21 osvojenimi točkami, medtem ko se je Herbert s 15 osvojenimi točkami uvrstil na osmo mesto. To je bilo dovolj, da so ga poklicali iz Ferrarija za ob bok Michaelu Schumacherju in namesto Eddieja Irvina, ki je kariero nadaljeval pri Jaguarju, nasledniku moštva Stewart v sezoni 2000.

Ob Schumacherju pri Ferrariju thumb|300px|right|Barrichello na Veliki nagradi Velike Britanije 2003, kjer je dosegel svojo šesto zmago pri Ferrariju.

Barrichello je na svoji prvi dirki z moštvom Ferrari v Avstraliji dosegel drugo mesto in prvič na dirki Formule 1 odpeljal najhitrejši krog, medtem ko je Schumacher zmagal s prednostjo enajstih sekund. Brazilec je bil dosleden vso sezono in končal 13 od 17 dirk. Na stopničke se je povzpel devetkrat, medtem ko je na štirih dirkah dosegel četrto mesto.

Prvo zmago si je privozil na Schumacherjevi domači dirki v Nemčiji, ki je bila njegov 128. nastop v Formuli 1. Dirko na stezi Hockenheimring je začel šele z 18. štartnega položaja, a se je hitro prebil naprej. Schumacher je zaradi trčenja z Giancarlom Fisichello odstopil že v prvem krogu. Ko je sredi dirke zaradi protestnika na progi moral posredovati varnostni avtomobil, je Barrichello dohitel Miko Häkkinena in Davida Coultharda, ki sta v McLarnovih dirkalnikih v tem trenutku že imela veliko prednost. Kmalu zatem je deževen oblak nad del dirkališča okoli boksov prinesel ploho, medtem ko so bile dolge ravnine v gozdu popolnoma suhe. Häkkinen in Coulthard sta zapeljala v bokse po nove gume, Barrichello pa je nadaljeval dirko z gumami za suho vreme in na koncu zmagal s prednostjo sedmih sekund pred Häkkinenom.

V skupnem seštevku svetovnega prvenstva se je z 62 osvojenimi točkami Brazilec na koncu sezone uvrstil na četrto mesto – boljši od njega so bili le svetovni prvak Schumacher ter McLarnova dirkača Häkkinen in Coulthard. S svojimi nastopi je Barrichello tega leta pripomogel Ferrariju k osvojitvi naslova konstruktorskega prvaka.

V sezoni 2001 ni dosegel nobene zmage, a se je kljub temu desetkrat v 17 dirkah uvrstil na stopničke ter pripomogel Ferrariju k osvojitvi tretjega zaporednega konstruktorskega naslova, medtem ko je Schumacher ubranil naslov dirkaškega prvaka. Prav na Ferrarijevi domači dirki v Monzi se je Barrichello znašel v vodstvu, a je zaradi napake mehanikov pri postanku v boksih izgubil preveč časa ter ga je prehitel Williamsov voznik Juan Pablo Montoya, ki je takrat dosegel svojo prvo zmago v Formuli 1 s prednostjo petih sekund pred Brazilcem. V skupnem seštevku svetovnega prvenstva se je Barrichello s 56 osvojenimi točkami tega leta uvrstil na tretje mesto, boljša od njega pa sta bila le Schumacher in Coulthard.

V prvo dirko sezone 2002 v Avstraliji je Barrichello štartal z najboljšega položaja, a je zaradi trčenja s Schumacherjevim bratom Ralfom v Williamsovem dirkalniku odstopil že v prvem krogu. Naslednjič je najboljši štartni položaj dosegel v Avstriji, kjer je tudi na dirki dominiral, potem pa neslavno spustil Schumacherja predse v zadnjem krogu zaradi moštvenega ukaza iz boksov. Ta dogodek je bil velika črna pika v Ferrarijevi zgodovini, FIA pa je zaradi njega v sezoni 2003 prepovedala moštvene ukaze iz boksov. Barrichello si je po avstrijski dirki do konca sezone 2002 privozil rekordne štiri zmage in k temu dodal še štiri uvrstitve na stopničke, kar je bilo dovolj, da s 77 osvojenimi točkami postane svetovni podprvak.

V sezoni 2003 je po petih uvrstitvah na stopničke šele na enajsti dirki v Veliki Britaniji dosegel prvo zmago. V dirko je štartal z najboljšega položaja in odpeljal tudi najhitrejši krog, medtem ko jo je Schumacher končal na četrtem mestu s 25 sekundami zaostanka za zmagovalcem. Najboljši štartni položaj je v zmago pretvoril tudi na zadnji dirki sezone na Japonskem, v skupnem seštevku svetovnega prvenstva pa se je s 65 osvojenimi točkami uvrstil na četrto mesto.

V sezoni 2004, v kateri je Schumacher na 18 dirkah dosegel rekordnih 13 zmag, se je Barrichello sedemkrat povzpel na stopničke kot drugi in še petkrat kot tretji. Proti koncu sezone je na zaporednih dirkah v Monzi in Šanghaju utegnil dva najboljša štartna položaja pretvoriti v dve zmagi. Svetovni podprvak je postal s 114 osvojenimi točkami in prednostjo 29 točk pred voznikom moštva BAR Jensonom Buttonom na tretjem mestu.

V sezono 2005 je štartal z drugim mestom v Avstraliji, kjer sta se mu na stopničkah pridružila Renaultova voznika Giancarlo Fisichella na prvem in Fernando Alonso na tretjem mestu. Schumacher je na tej dirki zaradi trčenja odstopil. V nadaljevanju sezone so zmage dosegali le vozniki moštev Renault in McLaren ter je Ferrariju ostal zgolj boj za tretje mesto v konstruktorskem prvenstvu. Barrichello se je sredi sezone na zaporednih dirkah na Nürburgringu in v Montrealu z dvema tretjima mestoma spet povzpel na stopničke. Zadnje stopničke je dosegel z drugim mestom v Indianapolisu, kjer je Schumacher moštvu Ferrari pripeljal edino zmago v sezoni 2005. Sicer se je te dirke zaradi odstopa vseh dirkalnikov z Michelinovimi gumami udeležilo le šest dirkačev, medtem ko sta bili edini moštvi, ki sta poleg Ferrarija ostali na progi, nekonkurenčni Jordan in Minardi. Avgusta leta 2005 se je Barrichello odločil, da bo po koncu sezone zapustil Ferrari in kariero v sezoni 2006 nadaljeval pri Hondi. Japonsko podjetje je takrat odkupilo moštvo BAR, ki je že šesto sezono dirkalo s Hondinimi motorji. Barrichello je svojo zadnjo sezono pri Ferrariju z 38 osvojenimi točkami končal na osmem mestu skupnega seštevka svetovnega prvenstva.

Odhod k Hondi thumb|300px|Barrichello s Hondo na Veliki nagradi Brazilije 2006.