Eleonora (ok. 1122 – 1. april 1204; francosko Aliénor d'Aquitaine, izgovorjeno [aljenɔʁ dakitɛn]) je bila francoska kraljica od 1137 do 1152 kot žena kralja Ludvika VII., angleška kraljica od 1154 do 1189 kot žena kralja Henrika II. in vojvodinja Akvitanska od leta 1137 do svoje smrti leta 1204. Kot dedinja rodbine Poitiers, ki je nadzorovala večji del jugozahodne Francije, je bila ena najbogatejših in najmočnejših žensk v zahodni Evropi v visokem srednjem veku. Bila je pokroviteljica pesnikov, kot so Wace, Benoît de Sainte-Maure in Bernart de Ventadorn. Bila je ključna vodilna oseba v neuspešni drugi križarski vojni.
Eleonora je bila hči Viljema X., akvitanskega vojvode in Aénor de Châtellerault. Po očetovi smrti aprila 1137 je postala vojvodinja, tri mesece pozneje pa se je poročila z Ludvikom, sinom svojega skrbnika francoskega kralja Ludvika VI. Nekaj tednov kasneje je Eleonorin tast umrl in njen mož ga je nasledil kot kralj Ludvik VII. Francoski. Eleonora in Ludvik VII. sta imela dve hčerki, Marie in Alix. Kot francoska kraljica je Eleonora sodelovala v neuspešni drugi križarski vojni. Kmalu zatem je zahtevala razveljavitev zakonske zveze, vendar je njeno prošnjo zavrnil papež Evgen III.. Sčasoma se je Ludvik strinjal z razveljavitvijo, saj petnajst let zakona ni rodilo sina. Poroka je bila razveljavljena 21. marca 1152 zaradi sorodstva v četrtem kolenu. Njune hčere so bile razglašene za zakonite, skrbništvo je bilo dodeljeno Ludviku in Eleonorino ozemlje ji je bilo povrnjeno.
Takoj ko je bila razveljavljena, se je Eleonora zaročila s svojim tretjim bratrancem Henrikom, vojvodo Normandije. Par se je poročil 18. maja 1152. Henrik in Eleonora sta postala kralj in kraljica Anglije leta 1154. Imela sta pet sinov in tri hčere. Vendar sta se Henrik in Eleonora sčasoma odtujila. Henrik jo je zaprl leta 1173, ker je podprla upor njunega najstarejšega sina, Henrika mlajšega, proti njemu. Izpustili so jo šele 6. julija 1189, ko je umrl njen mož in je prestol zasedel njun tretji sin Rihard I. Kot vdova kraljica je Eleonora delovala kot regentka, medtem ko je Richard šel v tretjo križarsko vojno. Živela je dobro v času vladavine svojega najmlajšega sina Ivana.
Zgodnje življenje Eleonorino leto rojstva ni natančno znano: rodoslovje njene družine iz poznega 13. stoletja, ki navaja, da je bila spomladi 1137 stara 13 let, je najboljši dokaz, da se je Eleonora morda rodila šele leta 1124. Po drugi strani pa nekatere kronike omenjajo prisego zvestobe nekaterih gospodov Akvitanije ob Eleonorinem štirinajstem rojstnem dnevu leta 1136. Zaradi tega in njene znane starosti 82 let ob smrti je leto 1122 najverjetneje leto njenega rojstva. Njena starša sta se skoraj zagotovo poročila leta 1121. Njen rojstni kraj je bil morda Poitiers, Bordeaux ali Nieul-sur-l'Autise, kjer sta njena mati in brat umrla, ko je bila Eleonora stara 6 ali 8 let.
Eleonora (ali Aliénor) je bila najstarejša od treh otrok Viljema X., akvitanskega vojvode, čigar bleščeči vojvodski dvor je bil znan v Evropi na začetku 12. stoletja, in njegove žene Aenor de Châtellerault, hčerke Aimeryja I., vikonta Châtelleraultskega, in Dangereuse de l'Isle Bouchard, ki je bila dolgoletna ljubica Viljema IX., pa tudi Eleonorina babica po materini strani. Poroko njenih staršev je Dangereuse uredil z njenim dedkom po očetovi strani Viljemom IX.
Eleonora naj bi dobila ime po svoji materi Aenor in Aliénor iz latinske besede Alia Aenor, kar pomeni druga Aenor. To je postalo Eléanor v langues d'oïl severne Francije. Vendar je bila pred njo še ena ugledna Eleonor - Eleonora Normandijska, teta Viljema Osvajalca, ki je živela stoletje prej kot Eleonora Akvitanska. V Parizu so jo kot francosko kraljico imenovali Helienordis, njeno častno ime, kot je zapisano v latinskih poslanicah.
Vsekakor je Eleonorin oče poskrbel, da je imela najboljšo možno izobrazbo. Eleonora se je prišla učiti aritmetike, ozvezdij in zgodovine. Naučila se je tudi domačih veščin, kot so vodenje gospodinjstva in umetnosti vezenja, šivanja z iglo, šivanja, predenja in tkanja. Eleonora je razvila veščine pogovora, plesa, iger, kot so backgammon, dama in šah, igranja harfe in petja. Čeprav je bil njen materni jezik poitevin, so jo učili brati in govoriti latinsko, bila je dobro seznanjena z glasbo in literaturo ter se je šolala v jahanju, sokolarstvu in lovu. Eleonora je bila ekstrovertirana, živahna, inteligentna in močne volje. Njen štiriletni brat William Aigret in njuna mati sta umrla na gradu Talmont na atlantski obali Akvitanije spomladi leta 1130. Eleonora je postala domnevna naslednica očetovih posesti. Vojvodstvo Akvitanija je bila največja in najbogatejša provinca Francije. Poitou, kjer je Eleonora preživela večino svojega otroštva in Akvitanija skupaj sta bili skoraj ena tretjina velikosti sodobne Francije. Eleonora je imela le še enega zakonskega brata in sestro, mlajšo sestro po imenu Aelith (imenovana tudi Petronilla). Njenega polbrata Joscelina je Viljem X priznal za sina, a ne za svojega dediča. Misel, da je imela še enega polbrata Viljema, je bila diskreditirana. Kasneje, v prvih štirih letih vladavine Henrika II., so se njeni bratje in sestre pridružili Eleonorinemu kraljevemu gospodinjstvu.
Dedovanje Leta 1137 je vojvoda Viljem X. odšel iz Poitiersa v Bordeaux in s seboj vzel svoje hčere. Ko je prispel v Bordeaux, jih je prepustil nadškofu Bordeauxa, enemu njegovih redkih zvestih vazalov. Vojvoda se je nato v družbi drugih romarjev odpravil proti svetišču svetega Jakoba v Santiago de Compostela. Vendar je umrl na veliki petek tistega leta (9. aprila).
Eleonora, stara od 12 do 15 let, je takrat postala akvitanska vojvodinja in s tem najbolj primerna dedinja v Evropi. Ker so bili to dnevi, ko je bila ugrabitev dedinje razumna možnost za pridobitev naslova, je Viljem narekoval oporoko na dan svoje smrti, ki je zapustil svoje domene Eleonori in imenoval francoskega kralja Ludvika VI. za njenega skrbnika. Viljem je od kralja zahteval, naj poskrbi za dežele in vojvodinjo ter ji poišče primernega moža. Dokler ni bil najden mož, je imel kralj zakonsko pravico do Eleonorinih zemljišč. Vojvoda je svojim spremljevalcem tudi vztrajal, naj ostane njegova smrt skrivnost, dokler Ludvik ni obveščen; možje naj bi čim prej odpotovali iz Santiaga de Compostela čez Pireneje, da bi se oglasili v Bordeauxu in obvestili nadškofa, nato pa odhiteli v Pariz, da bi obvestili kralja.
Francoski kralj, znan kot Ludvik Debeli, je bil v tistem času prav tako hudo bolan, trpel je za grižo, od katere je bilo videti malo verjetno, da si bo opomogel. Toda kljub bližajoči se smrti je Ludvikov um ostal bister. Njegov najstarejši preživeli sin Ludvik je bil prvotno namenjen samostanskemu življenju, vendar je postal dedič, ko je prvorojenec Filip leta 1131 umrl v jahalni nesreči.
S smrtjo Viljema, enega najmočnejših kraljevih vazalov, je bila na voljo najbolj zaželena vojvodina v Franciji. Medtem ko je Ludvik pokazal slovesen in dostojanstven obraz žalujočim akvitanskim glasnikom, se je veselil, ko so odšli. Namesto da bi deloval kot skrbnik vojvodinje in vojvodstva, se je odločil, da bo vojvodinjo poročil s svojim 17-letnim dedičem in spravil Akvitanijo pod nadzor francoske krone, s čimer je močno povečal moč in ugled Francije in njene vladajoče družine, rodbine Kapetingov. V nekaj urah je kralj uredil, da se njegov sin Ludvik poroči z Eleonoro, pri čemer je opat Suger skrbel za pripravo poroke. Ludvik je bil poslan v Bordeaux s spremstvom 500 vitezov, skupaj z opatom Sugerjem, Theobaldom II., grofom Šampanje, in Raoulom I., grofom Vermandoisa.
Prva poroka
25. julija 1137 je nadškof Bordeauxa Eleonoro in Ludvika poročil v stolnici sv. Andreja v Bordeauxu. Takoj po poroki je bil par ustoličen kot vojvoda in vojvodinja Akvitanije. Dogovorjeno je bilo, da bo vojvodina ostala neodvisna od Francije, dokler Eleonorin najstarejši sin ne postane tako kralj Francije kot vojvoda Akvitanije. Tako se njena posest ne bi združila s Francijo do naslednje generacije. Kot poročno darilo je Ludviku podarila vazo iz kamenega kristala , ki je trenutno na ogled v Louvru. Ludvik podaril vazo baziliki St. Denis. Ta vaza je edini predmet, povezan z Eleonoro Akvitansko, ki je še ohranjen.
Ludvikov mandat grofa Poitouja in vojvode Akvitanije in Gaskonje je trajal le nekaj dni. Čeprav je bil 8. avgusta 1137 imenovan za takega, mu je sel sporočil, da je Ludvik VI. umrl za grižo 1. avgusta, medtem ko sta z Eleonoro potovala po provincah. On in Eleonora sta bila maziljena in okronana za kralja in kraljico Francije na božični dan istega leta.
Eleonora, ki je imela živahno naravo, ni bila priljubljena med umirjenimi severnjaki; glede na vire, je Ludvikova mati Adelaide Maurienne menila, da je leteča in slabo vpliva. Niso ji pomagali niti spomini na Konstanco Arleško, provansalsko ženo Roberta II., katere zgodbe o neskromnem oblačenju in jeziku so še vedno pripovedovali z grozo. Cerkveni starešine, zlasti Bernard iz Clairvauxa in opat Suger, so Eleonorino vedenje večkrat kritizirali, kot nespodobno. Vendar je bil kralj noro zaljubljen v svojo lepo in posvetno nevesto in je ustregel vsaki njeni muhi, čeprav ga je njeno vedenje begalo in jezilo. Veliko denarja je šlo za to, da bi zaradi Eleonore naredili strogo palačo Cité v Parizu bolj udobno.
Spor Ludvik je kmalu prišel v silovit spopad spapežem Inocencem II. Leta 1141 se je mesto nadškofa v Bourgesu izpraznilo in kralj je za kandidata predlagal enega od svojih kanclerjev, Cadurca, medtem ko je dal veto na enega primernega kandidata, Pierra de la Chatra, ki so ga nemudoma izvolili kanoniki iz Bourgesa in posvetili papež. Ludvik je zato zapahnil vrata Bourgesa proti novemu škofu. Papež je spomnil na podobne poskuse Viljema X., da bi Inocencove privržence izgnal iz Poitouja in jih nadomestil z njemu zvestimi duhovniki, za kar je okrivil Eleonoro, češ da je bil Ludvik le otrok in bi ga bilo treba naučiti obnašanja. Ludvik je ogorčen prisegel na relikvije, da Pierre, dokler je živ, ne sme nikoli vstopiti v Bourges. Na kraljeve dežele je bil nato uveden interdikt in Pierru je dal zatočišče Theobald II., grof Šampanje.
Ludvik se je zapletel v vojno z grofom Teobaldom, ko je dovolil Raoulu I., grofu Vermandoisa in francoskemu senešalu, da zavrne svojo ženo Eleonoro Bloiško, Teobaldovo sestro in se poroči s Petronilo Akvitansko, Eleonorino sestro. Eleonora je Ludvika pozvala, naj podpre sestrino poroko z grofom Raoulom. Teobald je Ludvika užalil tudi s tem, da se je v sporu glede Bourgesa postavil na stran papeža. Vojna je trajala dve leti (1142–44) in se končala z zasedbo Šampanje s strani kraljeve vojske. Ludvik je osebno sodeloval pri napadu in požigu mesta Vitry. V plamenih je umrlo več kot tisoč ljudi, ki so se zatekli v tamkajšnjo cerkev. Zgrožen in v želji po koncu vojne je Ludvik poskušal skleniti mir s Teobaldom v zameno za njegovo podporo pri odpravi interdikta Raoulu in Petronili. To je bilo pravilno odpravljeno za dovolj dolgo, da je bilo mogoče obnoviti Teobaldova zemljišča; nato se je še enkrat ponižal, ko je Raoul zavrnil Petronille, zaradi česar se je Ludvik vrnil v Šampanjo in jo še enkrat opustošil.