Bonaire (;Mangold, Max. , ) je otok v Zavetrnih Antilih v Karibskem morju. Njegovo glavno mesto je Kralendijk, blizu oceana na zavetrni strani otoka. Aruba, Bonaire in Curaçao tvorijo otoke ABC, 80 km (50 milj) od obale Venezuele. Za razliko od večine karibske regije, otoki ABC ležijo zunaj Aleje orkanov. Otoki imajo suho podnebje, ki privablja obiskovalce, ki iščejo toplo, sončno vreme vse leto. Bonaire je priljubljena destinacija za potapljanje na dah z masko in potapljanje zaradi številnih mest za potapljanje na obali in enostavnega dostopa do obrobnih grebenov otoka.
Dne 1. januarja 2019 je prebivalstvo otoka skupaj štelo 20.104 stalnih prebivalcev. Skupna površina otoka je 288 km²; je 38,6 km dolg od severa proti jugu in se giblje od 48-8 km širok od vzhoda proti zahodu. Kratkih 800 m zahodno od Bonaira na drugi strani morja je nenaseljen otoček Klein Bonaire s skupno površino 6 km². Klein Bonaire ima nizko rastočo vegetacijo, vključno s kaktusi (Papiamento: kadushi), z redkimi palmami ob vodi in meji na bele peščene plaže in obrobni greben. Grebeni, plaže in rezervati na otokih Bonaire in Klein Bonaire so pod zaščito Nacionalnega morskega parka Bonaire, upravlja pa jih Stichting Nationale Parken Bonaire (STINAPA).
Bonaire je bil del Nizozemskih Antilov do razpada države leta 2010, ko je otok postal posebna občina (uradno » karibsko javno telo «) znotraj države Nizozemske. Je ena od treh posebnih občin na Karibih; druga sta Sveti Evstahij in Saba. 80 % prebivalcev Bonaira je nizozemskih državljanov, skoraj 60 % prebivalcev pa je bilo rojenih na nekdanjih Nizozemskih Antilih in Arubi.
Etimologija Ime 'Bonaire' naj bi izhajalo iz besede Caquetio ' Bonay , kar pomeni 'nizka dežela'. Zgodnja španščina in nizozemščina sta spremenila črkovanje v Bojnaj in tudi Bonaire . Francoski vpliv, čeprav je bil prisoten v različnih obdobjih, ni bil nikoli dovolj močan, da bi domnevali, da ime pomeni "dober zrak". Po drugi teoriji naj bi ime izhajalo iz španske besedne zveze »buen aire«, kar pomeni »dober zrak«, saj so bili Španci prvi Evropejci, ki so kolonizirali otok.
Zgodovina sličica| Tradicionalne stare hiše z ograjami iz kaktusov, ohranjene v muzeju na prostem Rincon, Bonaire
Prvotni prebivalci Najbolj natančne človeške ostanke na otokih iz leta 4500 pr. n. št. so našli na Curaçau. Indijanci Caquetío, klan, ki ima mesto v jezikovni družini Aravakov, so na otoke prispeli iz Južne Amerike okoli leta 500 našega štetja. Arheološke ostanke kulture Caquetio so našli na nekaterih lokacijah severovzhodno od Kralendijka in blizu zaliva Lac. Skalne slike in kamnorezi Caquetio so ohranjeni v jamah Spelonk, Onima, Ceru Pungi in Ceru Crita-Cabai. Caquetios so bili očitno zelo visoko ljudstvo, saj je bilo špansko ime za otoke ABC ' las Islas de los Gigantes ali 'otoki velikanov'.
Špansko obdobje Leta 1499 je Alonso de Ojeda prispel na Curaçao in na sosednji otok, ki je bil skoraj zagotovo Bonaire. Ojeda sta spremljala Amerigo Vespucci in Juan de la Cosa. Zemljevid De La Cose imenovan Mappa Mundi iz leta 1500 prikazuje Bonaire in ga imenuje Isla do Palo Brasil ali "Otok Brazilskega lesa ". Španci so se odločili, da so trije otoki ABC neuporabni, ker niso imeli znanih nahajališč kovin, in leta 1515 so Indijance Caquetío deportirali na delo v rudnike bakra Santo Domingo na otoku Hispaniola ; skupno število je bilo morda med 500 in 2000.
Španija je kolonizirala Bonaire od leta 1499 za obdobje približno enega stoletja. Prav tako eno najstarejših omemb imena otoka najdemo v arhivu glavnega javnega registra mesta Caracas (Venezuela). Dokument z dne 9. decembra 1595 navaja, da je don Francisco Montesinos, kurat in vikar "las Yslas de Curasao, Aruba y Bonaire", podelil pooblastilo Pedru Gutiérrezu de Lugu, rezidentu v Caracasu, da prejema iz kraljeve zakladnice njegovega Katoliškega veličanstva Don Felipe II, plačo, ki mu je ustrezala za njegovo službo duhovnika in vikarja otokov. sličica| Utrdba Oranje v Kralendijku, zgrajena leta 1639 Ostanke avtohtonega prebivalstva otoka Bonaire je mogoče videti pri nekaterih sedanjih prebivalcih otoka. Pravzaprav je večina prebivalstva mešanega črno-belega porekla, z manjšino Evropejcev (potomcev Nizozemcev) in Afričanov (potomcev sužnjev).
Leta 1526 je bil Juan Martínez de Ampiés imenovan za španskega poveljnika otokov ABC. Na Bonaire in Curaçao je vrnil nekaj prvotnih indijanskih prebivalcev Caquetio. Ampiés je uvažal tudi udomačene živali iz Španije, vključno s kravami, osli, kozami, konji, prašiči in ovcami. Španci so menili, da bi Bonaire lahko uporabili za plantaže in rejo goveda, ki bi ga obdelovali domačini. Govedo so redili za kožo in ne za meso. Španski prebivalci so živeli večinoma v mestu Rincon v notranjosti, ki je bilo varno pred piratskimi napadi.
Nizozemsko obdobje Nizozemska zahodnoindijska družba je bila ustanovljena leta 1621. Od leta 1623 so ladje Zahodnoindijske družbe pristale na Bonaireu, da bi dobile meso, vodo in les. Nizozemci so tam zapustili tudi nekaj španskih in portugalskih ujetnikov in ti ljudje so ustanovili mesto Antriol, ki je skrajšano od španskega al interior (slovensko: znotraj). Nizozemci in Španci so se medsebojno bojevali med leti 1568 do 1648 v tako imenovani osemdesetletni vojni. Leta 1633 so se Nizozemciko so jim Španci iztrgali otok Sveti Martinmaščevali z napadi na Curaçao, Bonaire in Arubo. Bonaire je bil osvojen marca 1636. Nizozemci so leta 1639 zgradili utrdbo Oranje.
Medtem ko je Curaçao postal središče trgovine s sužnji, je Bonaire postal plantaža nizozemske zahodnoindijske družbe. Sol je postala glavni izvozni produkt otoka; majhno število afriških sužnjev je bilo danih na delo skupaj z Indijanci in kaznjenci, gojili so barvni les in koruzo ter nabirali sončno sol okoli Blue Pana. V okolici Rincona in ob solinah še vedno stojijo suženjske četrti, zgrajene v celoti iz kamna in prenizke, da bi človek lahko stal pokonci. Število sužnjev je naraslo v 1710-ih, ko so Nizozemci zaradi lakote in socialnih nemirov na Curaçau preselili veliko število sužnjev na Bonaire. Zgodovinsko gledano nizozemščina ni bila razširjena na otoku zunaj kolonialne uprave; njena uporaba se je povečala v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju.Dede pikiña ku su bisiña: Papiamentu-Nederlands en de onverwerkt verleden tijd. van Putte, Florimon., 1999. Učence na Curaçau, Arubi in Bonairu so poučevali pretežno v španščini do konca 18. stoletja, ko so Britanci zavzeli Curaçao, Arubo in Bonaire; poučevanje španščine je bilo obnovljeno, ko se je leta 1815 ponovno vzpostavila nizozemska oblast.
Med Napoleonovimi vojnami je Nizozemska dvakrat izgubila nadzor nad Bonaireom, enkrat od 1800 do 1803 in spet od 1807 do 1816. V teh intervalih so Britanci nadzorovali sosednji otok Curaçao in Bonaire. Otoki ABC so bili vrnjeni Nizozemski v skladu z anglo-nizozemskim sporazumom iz leta 1814. V času britanske vladavine se je na Bonaire naselilo veliko belih trgovcev, ki so leta 1810 zgradili naselje Playa (Kralendijk).
Emancipacija Od leta 1816 do 1868 je Bonaire ostal vladna plantaža. Leta 1825 je bilo na otoku okoli 300 sužnjev v državni lasti. Postopoma je bilo veliko sužnjev osvobojenih in postali so svobodnjaki z obveznostjo opravljanja nekaterih storitev vladi. Preostali sužnji so bili osvobojeni 30. septembra 1862 v skladu z uredbo o emancipaciji. Skupaj je bilo takrat osvobojenih 607 državnih sužnjev in 151 zasebnih sužnjev. sličica| Koče za sužnje
Druga svetovna vojna Med nemško okupacijo Nizozemske med drugo svetovno vojno je bil Bonaire protektorat Britanije in ZDA. Ameriška vojska je zgradila letališče Flamingo kot letalsko oporišče. Potem ko je Nemčija 10. maja 1940 napadla Nizozemsko, so oblasti razglasile vojno stanje in številni nemški in avstrijski državljani ter Nizozemci, za katere se domneva, da so simpatizerji Nemčije, so bili internirani v taborišču na Bonairu. Nekateri od teh so v tem taborišču ostali ves čas vojne, drugi pa so bili premeščeni v nova taborišča, ki so bila v prvem letu vojne zgrajena na celini. Leta 1944 sta princesa Juliana in Eleanor Roosevelt obiskali vojake na Bonairu.
Bonairski pomorščaki so med drugo svetovno vojno prispevali nadpovprečno veliko. Nemške podmornice so poskušale odpraviti ladijski promet okoli rafinerij Aruba in Curaçao in tako odpraviti znatno proizvodnjo goriva na otoku za zaveznike. V teh bitkah so sodelovale tudi bonairske ladje s posadko. Med številnimi, pogrešanimi po vojni, je bilo 34 Bonaircev, ki so umrli na teh ladjah (več kot na drugih otokih takratne Nizozemske Zahodne Indije). Med sovražnostmi je mesto, kjer zdaj stoji Divi Flamingo Beach Resort & Casino, služilo kot internirano taborišče za Nemce in Avstrijce, ki so živeli na Antilih, predvsem zato, ker jim niso zaupali. Obstajala je bojazen, da bi lahko sabotirali velikanske rafinerije nafte na Arubi in Curaçau, ki so dobavljale parafin zavezniški zračni floti.
Taborišče je delovalo od leta 1940 do 1947. Skupno je bilo v tem času brez sojenja interniranih 461 ljudi, večina popolnoma nedolžnih. Med njimi sta bila Medardo de Marchena in tudi fotograf Fred Fischer, takrat še avstrijski državljan. Mnogi nemški interniranci so pravkar zbežali pred nacističnim nasiljem. Bili pa so tudi nemški vojni ujetniki, nekaj jih je ostalo po vojni. Septembra 1943 je oče Georgea Madura, po katerem je Madurodam dobil ime, prosil kraljico Wilhelmino, naj njegovega sina zamenja za nemške internirance na Bonairu. Vlada prošnji ni ugodila. Po vojni je prazna vojašnica postala prvi hotel Bonaire: Zeebad. sličica| Kraljevi obisk kraljice Juliane in princa Bernharda leta 1955
Povojno obdobje Po vojni se je gospodarstvo Bonaireja še naprej razvijalo. Letališče je bilo spremenjeno v civilno uporabo, nekdanje internirano taborišče pa je bilo spremenjeno v prvi hotel na Bonairu. Nizozemec Pierre Schunck je odprl tovarno oblačil, znano kot Schunck's Kledingindustrie Bonaire, delno rešitev za velik presežek žensk na otoku. Leta 1964 je Trans World Radio začel oddajati z Bonaira. Radio Netherlands Worldwide je leta 1969 zgradil dva kratkovalovna oddajnika na Bonairu. Drugi večji hotel (Bonaire Beach Hotel) je bil dokončan leta 1962. Proizvodnja soli se je nadaljevala leta 1966, ko je soline razširila in posodobila družba Antilles International Salt Company, hčerinska družba družbe International Salt Company. Del objektov sega v Karibsko morje in tvori priljubljeno potapljaško mesto, znano kot Salt Pier. Naftni terminal Bonaire Petroleum Corporation (BOPEC) so odprli leta 1975 za pretovarjanje nafte. Politično je bil Bonaire del Nizozemskih Antilov od leta 1954 do 2010. Takrat je postal posebna občina znotraj Nizozemske. Leta 2011 je otok uradno sprejel ameriški dolar kot svojo valuto.
Razpad Nizozemskih Antilov 10. oktobra 2010 so bili Nizozemski Antili razpuščeni . Posledično je nizozemska vlada prevzela nalogo javne uprave Karibske Nizozemske ali otokov BES, ki obsegajo Bonaire, Sveti Evstahij in Sabo. Trije otoki so pridobili nov status kot "posebne občine" ( bijzondere gemeenten ), s čimer so postali del same Nizozemske, oblika "javnega telesa" ( openbaar lichaam ), kot je opisano v 134. členu nizozemske ustave. Posebne občine niso del nobene od pokrajin oz. provinc.