Vojna ključev (1228–1230) je bil prvi vojaški spopad med Friderikom II., cesarjem Svetega rimskega cesarstva, in papeštvom. Boji so potekali v srednji in južni Italiji. Medtem ko je bil Friderik odsoten v šesti križarski vojni, je papeštvo močno napredovalo, zavarovalo Papeško državo in napadlo Kraljevino Sicilijo. Cesar je po vrnitvi porazil papeške sile in prisilil papeža Gregorja IX., da je začel mirovna pogajanja. Po dolgotrajnih pogajanjih se je konflikt končal s Sangermanskim sporazumom (San Germano, današnji Cassino) brez ozemeljskih sprememb.
Vzroki za konflikt so bili v nasprotujočih si papeških in cesarskih zahtevah v osrednji Italiji, Friderikovemu neizpolnjevanju dogovora o vodenju križarske vojne po predvidenem načrtu in njegovem domnevnem slabem ravnanju s sicilsko Cerkvijo. Cesar je bil junija 1228 pred odhodom na križarsko vojno izobčen. Njegovi predstavniki so z njegovim dovoljenjem ali brez njega vstopili na ozemlje, ki ga je zase zahtevalo papeštvo, in Gregor IX. je odgovoril z vojno. Njegov cilj je bil Frideriku odvzeti Sicilijo, ki je bila fevd Cerkve.
Gregor je zbiral vojake in sredstva po vsem svetu, od Portugalske do Švedske. Konec leta 1228 je na sporno ozemlje poslal dve vojski pod poveljstvom Ivana Briennskega, januarja 1229 pa tretjo vojsko v Kraljevino Sicilijo. Vojna se je maja 1229 obrnila v njegov prid, vendar mu je začelo zmanjkovati sredstev in vojakov. Cesarjeva vrnitev junija 1229 je razblinila govorice, ki so jih širili papeški agenti, da je mrtev, in povzročila hiter preobrat v poteku vojne. Obleganji Sulmone in Capue sta bili uspešni in cesar je septembra in oktobra povrnil večino svojega izgubljenega kraljestva. Novembra so se začela mirovna pogajanja in aktivna faza vojne se je končala.đ
Glavni viri Glavni viri podatkov o vojni so pisani v latinščini. Eden od najpomembnejših pripovednih virov je Kronika Riharda Sangermanskega, ki je imel proimperialno držo. Življenjepis Gregorja IX. v Liber censuum vsebuje dragoceno propapeško pripoved. Druga pomembna vira sta Chronica sive flores historiarum Rogerja Wendoverskega in Kronika Aubrija Troisfontainskega. S križarske perspektive je vojna zajeta v Estoire d'Eracles (Zgodovina cesarja Heraklija) in Kroniki Ernoula in Bernarda Zakladnika.
Obstajajo tri severnoitalijanske kronike, ki pokrivajo vojno iz nasprotnih perspektiv propapeških gvelfov in proimperialnih gibelinov. Z gvelfske perspektive sta sodobna Annales placentini guelfi Giovannija Codagnella in Chronicon faventinum, medtem ko je gibelinska perspektiva predstavljena v nekoliko poznejših Annales placentini gibellini. Tudi gvelfske kronike ne sledijo povsem papeški liniji. Na vojno na splošno gledajo kot na Friderikovo krivdo, ker ni hotel spoštovati papeškega ozemlja, vendar ne krivijo cesarja, da je zavlačeval s svojo križarsko vojno.
Najpomembnejši dokumentarni vir je Register Gregorjevih pisem, urejenih v Monumenta Germaniae Historica. Ohranjena so tudi papeževa pisma Frideriku in pisma, ki jih je od njega prejel. Za mirovna pogajanja so pomemben kritičen vir pisma kardinalu Tomažu iz Capue.
Pomemben vir sodobnega kritičnega odnosa do papeževe vojne je delo trubadurjev, liričnih pesnikov, ki so pisali v stari okcitanščini.
Ozadje in vzroki Glavna predmeta spora med Friderikom in papeštvom sta bila šesta križarska vojna in Papeška država. Friderik se je na javnih slovesnostih večkrat zaobljubil, da bo pod grožnjo izobčenja vodil križarsko vojno v Sveto deželo. Papež Honorij III. mu je odobril številne zamude. Friderik je končno odplul iz Apulije avgusta 1227, a se je skoraj takoj vrnil, ker je zbolel. Papež Gregor IX. ni bil pripravljen odobriti nove zamude. Friderika je obtožil, da je lažil svojo bolezen. Zanimivo je, da gvelfski letopisi to cesarjevo opravičilo sprejemajo. 10. oktobra 1227 je Gregor Friderika izobčil. Gvelfski Annales placentini označujejo škodo, ki jo je Friderikova zamuda povzročila križarjem, zbranim v Apuliji, za enega od vzrokov za vojno.
Marca 1228 je Gregor obnovil izobčenje in ukazal Frideriku, naj preneha obiskovati verske obrede. V nasprotnem primeru bi Gregor svoje podložnike odvezal prisege zvestobe cesarju in zaplenil Sicilisko kraljestvo, ki je bilo papeški fevd od leta 1059. Papeži so trdili tudi to, da jim pripadata Ankonska marka in vojvodina Spoleto, vendar se Friderik ni hotel odreči svojo oblasti nad njima. Za vojvodo Spoleta je imenoval Rainalda Urslingenskega.
thumb|Poroka Friderika in Izabele; za njima desno stoji Ivan Briennski; Nuova Cronica, kopija iz 14. stoletja
Novembra 1225 se je Friderik II. poročil s trinajstletno jeruzalemsko kraljico Izabelo II., s čimer je njenemu očetu Ivanu Briennskemu odvzel regentstvo. Ivan je kljub temu zavrnil ponudbo, da bi vodil Lombardsko zvezo v njenem uporu proti Frideriku, dokler je bila Izabela živa. Kraljica je maja 1228 umrla, še vedno izobčeni Friderik II. pa se je konec junija končno odpravil na šesto križarsko vojno. Papež njegove odprave ni priznal za križarsko vojno. Ivan Briennski zdaj ni imel nobenega razloga, da bi ohranil dobre odnose s Friderikom, in je sprejel poveljstvo nad papeško vojsko, ki se je pripravljala na napad na Sicilijo. Odsotnost cesarja je bila odlična priložnost in papež je avgusta Friderikove cesarske in sicilske podložnike odvezal prisege pokorščine. Gregor IX. je nameraval sam prevzeti cesarjev položaj sicilskega kralja. Friderik je bil prepričan, da bo papež za kralja imenoval enega od njegovih papežu poslušnih sinov, vendar je papež nameraval razpustiti kraljestvo in mu vladati neposredno preko svojih guvernerjev.
Vojna proti Frideriku se je začela, ko je bil še na vzhodu. Friderik je marca 1229 je podpisal sporazum z ajubidskim sultanom Kāmilom, s katero je Kāmil prevzel oblast nad Jeruzalemom in svojo križarsko vojno uspešno zaključil. Julija je Gregor objavil okrožnico, v kateri je sporazum in Friderika razglasil za nekrščanska.
Papeževo načrtovanje vojne Papež je za vojno potreboval mednarodno finančno in vojaško podporo in je v ta namen 1. decembra 1228 izdal krožnico s podrobnostmi svojega načrta.
Vojska Vojna ključev je dobila svoje ime po ključih, ki so se pojavili na praporih papeške vojske in očitno tudi na oblačilih vojakov. Prišiti so bili na oblačila čez prsi, podobno kot križ na oblačilih križarjev.
V papeški vojski so bili vitezi in pešaki, večinoma iz Papeške države in Toskane. Ker vojska ni bila dovolj velika, je papež z okrožnico vanjo pozval tujce. Pridružili so se ji predvsem vojaki iz Svetega rimskega cesarstva, Lombardske zveze in Genovske republike. Prišli so tudi številni najemniki iz Francije, Anglije in Španije. Papež je zbiral vojsko vse do junija 1229, ko je za pomoč prosil infanta Petra Portugalskega, naj v Italijo pripelje svoje viteze.
Vojska je bila že decembra 1228 razdeljena na tri enote, ki so odšle proti Anconi, Spoletu in Kampaniji. Vojskam so poveljevali Ivan Briennski, kardinal Giovanni Colonna, kardinal Pelagij Albanski in papežev kaplan Pandulf Anagnski, ki je bil hkrati papeški legat. Kot vrhovni poveljnik se včasih omenja Ivan Briennski, vendar ta njegova vloga ni povsem jasna. Pridružil se mu je nečak Valter IV. Briennski, ki je zahteval kneževino Taranto in grofijo Lecce v Sicillskem kraljestvu. Njegova severna vojska, obrnjena proti Anconi, je imela pomembnejšo nalogo, vendar se zdi, da je glavnino tvorila južna vojska pod Pandulfovim poveljstvom. Ti vojski sta v primarnih virih omenjeni kot druga in tretja. O prvi vojski in njenih poveljnikih ni nobenega podatka.
Financiranje Okrožnica z datumom 1. december 1228 vsebuje najzgodnejšo omembo papeškega zbiranja sredstev za vojno proti kristjanom. Ker Gregor vojne proti Frideriku sprva ni označil za križarsko vojno, ni mogel ponuditi odpustkov tistim, ki bi sodelovali v njej ali jo financirali. Njegova vojska je bila prva, ki se je financirala z neposrednimi davki. V Franciji, Angliji, Walesu, Škotski, Irski, Danski, Švedski, severni Italiji in vzhodni Evropi se je pobirala tako imenovana "križarska desetina". V Franciji se je ostanek sredstev, namenjen za albižansko križarsko vojno, s Pariško pogodbo aprila 1229 rezerviral za novo križarsko vojno. Papež je s tega naslova prejel okoli 100.000 liver. Desetino so uspešno pobirali v severni Italiji in vzhodni Evropi, morda tudi na Švedskem, ne pa tudi v Angliji in na Škotskem.
Po Rogerju iz Wendoverja so se v Angliji desetini močno upirali. Roger pravi, da je papež odmeril desetino na vse posvetno in cerkveno "premično premoženje" v kraljestvu. Za zbiralca davka in morda papeškega legata za Anglijo, Škotsko in Irsko je bil 23. decembra 1228 imenovan Štefan iz Anagnija. Angleški kralj Henrik III. je aprila 1229 sklical skupščino kraljestva, na kateri je Štefan prebral papeška pisma. Začeli so se javni protesti proti izterjavi, ko je postalo jasno, da se Henrik III. ne bo vmešaval v Štefanovo misijo, pa je višje plemstvo plačilo preprosto zavrnilo. Številni cerkveni prelati so v strahu pred izobčenjem zastavljali cerkveno premoženje in svoja oblačila. Štefan je bil namreč pooblaščen, da od njih zahteva, da prisežejo na evangelijih, da so plačali svoj delež. Po Viljemu iz Andresa je bilo v Angliji skupno zbranih 60.000 mark. Odpor proti desetini je bil tudi na Škotskem. Po pisanju v Scotichronicon je škotski kralj Aleksander II. v začetku leta 1229 Štefanu preprečil vstop na Škotsko, kjer je poskušal opraviti svojo nalogo.
Lombardska zveza Severnoitalijanska mesta Lombardske zveze so bila Gregorjev najbolj naravni zaveznik proti Frideriku. Zapisi o posvetovanjih rektorjev zveze glede vojne ključev niso ohranjeni. Vsebina razmišljanj in razprav se verjetno odraža v Dictamina rhetorica Guida Faba iz Bologne, ki je nastala okoli leta 1230.,
Zvaza je papežu poslala vojake, vendar ne toliko, kot jih je zahteval ali so mu jih morda obljubili, in ne tako hitro. Februarja 1229 se je Gregor ponovno pritožil. Annales placentini guelfi potrjujejo, da so vojaki zamujali. Po Annales placentini gibellini so mesta skupaj priskrbela 300 vitezov, vključno s 36 iz Piacenze. Chronicon faventinum poroča, da je Faenza prispevala 27 vitezov. Gregor se je kljub temu pritoževal, da četam zveze primanjkuje denarja, orožja in konj. Maja 1229 je še vedno zahteval izpolnitev obveznosti zveze.
Annales placentini gibellini poroča, da so se severnoitalijanske čete začele vračati domov, ko so izvedele za Friderikovo izkrcanje pri Brindisiju junija 1229. To potrjuje tudi Gregorjevo pismo z dne 26. junija tistega leta. Papež je potrdil tudi pomanjkanje denarje za njihove plače. 13. julija je Gregor od čet, ki so že prispele, zahteval še tri mesece služenja. Zahteval je tudi okrepitve in denar pod grožnjo izobčenja. Rektorjem je posredoval depeši Ivana Briennskega in Giovannija Colonne, zapečateni s papeškim pečatom, da bi pokazal obupno stanje v vojski. Lombardska mesta je do takrat motila lastna državljanska vojna, ki je dosegla vrhunec v bitki pri San Cesariju avgusta 1229.
Nemčija Gregor IX je poskušal odstaviti Friderika II. s položaja cesarja Svetega rimskega cesarstva in organizirati izvolitev novega cesarja. Roger Wendoverski je zapisal, da je papež pošiljal pisma nemškim knezom, da bi upravičil Friderikovo "odstavitev s cesarskega položaja". Načrte je moral opustiti, ker je med nemškimi knezi le vojvoda Ludvik I. Bavarski pokazal zanimanje za tako skrajnost.
Papeževa prizadevanja, da bi Nemško kraljestvo obrnil proti cesarju, niso dala pričakovanih rezultatov. Resno si je prizadeval zvabiti vojvodo Otona I. Lüneburškega, a brez uspeha. Leta 1228 je nemški kralj Henrik (VII.), sin Friderika II., zavrnil skrbništvo vojvode Ludvika Bavarskega in prevzel neposreden nadzor nad vlado Nemčije. Leta 1229 je vdrl na Bavarsko, da bi Ludvika prisilil k prisegi zvestobe, in Ludvik mu je pod prisilo ugodil. Kratkoročno so bile Gregorjeve uverture v Nemčiji kontraproduktivne, dolgoročno pa so povzročile zlom v odnosih med krono in knezi.
Vojna Ancona in Spoleto