Galo-rimsko mesto Lutecija (, v francoščini Lutèce) je bilo predhodnik današnjega mesta Pariz.Guillaume, Valerie, "Musee Carnavalet-Histoire de Paris - Guide de Visite" (2021), p. 22-27 Sredi 3. st. pr. n. št. ga je ustanovilo galsko pleme Parizi. Na mestu nekdanjega mesta so bili najdeni tudi ostanki starejše neolitske naselbine. Lutecija je bila pomembna točka prehoda Sene na križišču kopenskih in vodnih trgovskih poti. V 1. stoletju pred našim štetjem so naselje osvojili Rimljani in ga postopoma obnovili v rimsko mesto. Še vedno obstajajo ruševine, vključno s forumom, amfiteatrom in rimskimi kopelmi. V 5. stoletju je postal prestolnica merovinške rodbine francoskih kraljev in od takrat je znan je preprosto kot Pariz.
Etimologija Naselbina je v stari grščini potrjena kot Loukotokía (Λoυκoτοκία) pri Strabonu in Leukotekía (Λευκοτεκία) pri Ptolemaju. Verjeten izvor je keltski koren Lut, ki pomeni »močvirje ali barje«, ali latinski izraz lutum za »blato«.Albert Dauzat et Charles Rostaing, Dictionnaire étymologique des noms de lieux en France, éditions Larousse 1968. Danes je ohranjen v škotski galščini lòn (»bazen, travnik«) in bretonščini loudour (»umazan«).Dictionnaire de la langue gauloise, Xavier Delamarre, éditions errance 2003.
Manj verjetna teorija izvora je iz keltskih korenov *luco-t-, ki pomeni »miš« in -ek(t)ia, kar pomeni »miši« in je vsebovan v bretonski besedi logod, valižanski llygod in irski luch.La langue gauloise, Pierre-Yves Lambert, éditions errance 1994.
Zgodnji naseljenci sličica|desno|Fragmenti neolitskega čolna in keramike, najdeni v bližini Bercyja Ob Seni v Bercyju in blizu Louvra so našli sledove neolitskih bivališč, ki segajo vse do 4500 pr. n. št. Najzgodnejši prebivalci so živeli na rečni ravnini, kjer so redili živali in kmetovali. V bronasti in železni dobi so se naselili v vaseh, v hišah iz lesa in gline, ki so jih po potrebi zlahka razstavili in prestavili. Njihovo življenje je bilo tesno povezano z reko, ki je služila kot trgovska pot v druge dele Evrope.
Galsko naselje sličica|250px|Zlati kovanci, ki so jih kovali Parizi (1. stoletje pr. n. št.) Zgodovinarji še vedno razpravljajo o prvotni lokaciji Lutecije, zgodnje prestolnice Parizijev. Tradicionalno so zgodovinarji postavljali naselbino na otok Île de la Cité, kjer so mostovi glavnih trgovskih poti Pariza prečkali Seno. Ta teza je bil izpodbijana med gradnjo avtoceste med letoma 1994 in 2005, po odkritju velike zgodnjegalske naselbine v pariškem predmestju Nanterre. To je sestavljeno iz velikega območja več glavnih ulic in več sto hiš na 15 hektarih. Kritiki opozarjajo tudi na pomanjkanje arheoloških najdb iz predrimske dobe na otoku Ile de la Cité.Nanterre et les Parisii : Une capitale au temps des Gaulois ?, Antide Viand,
Drugi zgodovinarji oporekajo hipotezi, da je bila Lutecija v Nanterru. Opozarjajo na opis Julija Cezarja, ki je prišel v Lutecijo na pogajanja z voditelji galskih plemen. Zapisal je, da je bil oppidum ali trdnjava Lutecija, ki jo je obiskal, na otoku. V svojem poročilu o vojni v Galiji, De Bello Gallico, je Cezar zapisal, da so med kasnejšim obleganjem Lutecije »prebivalci požgali njihove stavbe in lesene mostove, ki so služili za prečkanje dveh krakov reke okoli njihove otoške trdnjave«, ki bi lahko opisovalo otok Île de la Cité.Sarmant, "History of Paris" (2012), p. 10
Zagovorniki hipoteze, da je bila galska naselbina na otoku Ile de Cité, se prav tako ukvarjajo z vprašanjem pomanjkanja arheoloških ostankov na otoku. Prvotni oppidum in mostove so požgali Parizi, da bi jih ne osvojili Rimljani. Njihove hiše so bile narejene iz lesa in gline. Od takrat je bil vsak kvadratni meter otoka večkrat prekopan in ponovno zgrajen, pogosto z uporabo istih materialov, zaradi česar je malo verjetno, da bi na otoku ostali ostanki galske naselbine. Trdijo, da naselbina v Nanterru ni nujno izključevala, da je bil oppidum Lutecije na otoku Île-de-la-Cité – obe naselji sta lahko obstajali hkrati. Nazadnje trdijo, da kljub temu, da so se galske naselbine včasih preselile na novo lokacijo, so nove lokacije običajno dobile novo ime. Zelo nenavadno bi bilo prenesti ime Lutecija iz naselja Nanterre v novo rimsko mesto na Île-de-la-Cité. Trdijo tudi, da če Lutecija že ne bi obstajala tam, kjer je Pariz danes, bi novo rimsko mesto dobilo latinsko in ne galsko ime. Zdi se, da to podpira hipotezo, da je bila Lutecija dejansko v središču sodobnega Pariza.
Parizii so se najprej strinjali, da se bodo podredili Cezarju in Rimu, vendar so se leta 52 pr. n. št. pridružili drugim plemenom pod vodstvom Vercingetorixa v uporu proti koncu galskih vojn Julija Cezarja, bitka pri Luteciji je potekala z lokalnim plemenom.Julius Caesar: De Bello Gallico, book six, VI p. 62 Galske sile je vodil Vercingetorixov poročnik Camulogenus. Požgali so oppidum in mostove, da so Rimljanom preprečili prehod. Rimljani, ki jih je vodil Titus Labienus, eden od Cezarjevih generalov, so odkorakali proti jugu do Meluna, tam prečkali reko, odkorakali nazaj proti mestu in odločilno premagali Parize. Lokacija končne bitke in lokacija oppiduma sta sporna. Bitka je potekala blizu reke, ki naj bi bila po mnenju nekaterih zgodovinarji Sena, po mnenju drugih pa Yonne, in blizu velikega močvirja. To so značilnosti podeželja v okolici otoka Île-de-la-Cité. Ne glede na lokacijo je bila bitka odločilna; Lutecija je postala rimsko mesto.
Rimska Lutecija
Prvi sledovi rimske zasedbe Lutecije se pojavijo konec 1. st. pr. n. št., v času vladavine cesarja Avgusta. V začetku 1. stoletja našega štetja je že potekala gradnja rimskega mesta.
To je bilo postavljeno vzdolž Karda, osrednje osi Lutecije, ki je bila zgrajena pravokotno na Seno in mostove na otok Île de la Cité. Začela se je na višje ležečem območju Montagne Sainte-Geneviève na levem bregu, se spuščala po današnji ulici Rue Saint-Jacques čez močvirno območje do mostu, ki povezuje otok Île de la Cité z mestom; čez otok in most do manjše enklave na desnem bregu. Nižina ob reki je bila primerna za kmetovanje in ker je bila močno poplavna, so cesto dvignili. sličica|desno|100px|Model Stebra čolnarjev (Pilier des nautes) iz 1. st. n. št., Musee Cluny
Lutecija je zavzemala okoli 54 hektarjev površine in imela okoli osem tisoč prebivalcev. Ni bilo glavno mesto rimske province (Sens je imel to prednost) in je bilo zahodno od najpomembnejše rimske ceste sever–jug med Provanso in Renom. Pomen mesta je bil v veliki meri posledica njegovega položaja kot križišča kopenskih in vodnih trgovskih poti. Ena najbolj osupljivih arheoloških najdb iz zgodnjega obdobja je Steber čolnarjev, ki ga je postavila združba lokalnih rečnih trgovcev in mornarjev ter je bil posvečen Tiberiju. V njem so bili kipi rimskih in galskih božanstev. Izkopavanja ob reki so odkrila bronaste kovance, ki so jih kovali Parizi, pa tudi amfore z vinom iz Italije in keramiko iz Lyona in Italije.
Mesto je bilo zgrajeno po vzoru Rima, s forumom, termami in amfiteatom. Ker je bil levi breg močvirnat in pogosto poplavljen, je bilo središče mesta višje, na mestu, kjer se je Kardo srečal z Dekumanom ali glavno ulico vzhod–zahod, ki je na sodobni ulici Soufflot. Tu so Rimljani zgradili mestno baziliko, v kateri je bilo sodišče, in tempelj. Postopoma je bilo mesto opremljeno s forumom in kopališči, vse na zgornjem pobočju Montagne Sainte-Genevieve.
Večja javna dela in spomeniki so bili zgrajeni v 2. st. n. št. Petnajst kilometrov dolg akvadukt je bil zgrajen za dovajanje vode s planote Rungis, južno od mesta. Bil je v obliki mostu čez dolino reke Bièvre pri Arcueil-Cachanu. Stebri in porušeni oboki so še vedno vidni, po njihovih obokih pa je lokacija dobila ime.2 Roman and Medieval Paris , Clifton Ellis, PhD Architectural History, Texas Tech College of Architecture - TTU College of Architecture
V 3. st. n. št. so po legendi krščanstvo v mesto prinesli sveti Denis in njegova spremljevalca Rusticus in Eleuthere. Približno leta 250 našega štetja naj bi bil skupaj z dvema spremljevalcema aretiran in obglavljen na hribu Mons Mercurius, pozneje poimenovanem Mons Martyrum (Hrib mučenikov ali Montmartre). Po izročilu je svojo glavo odnesel v Saint-Denis, kjer so pozneje zgradili baziliko Saint-Denis. Prvi dokumentirani pariški škof je bil Viktorin leta 346. Prvi svet škofov v Galiji je bil sklican v mestu leta 360. Ko sv. Martin je mesto obiskal leta 360, tam je bila stolnica, blizu mesta Notre-Dame de Paris.
Sredina 3. stoletja je prinesla vrsto vpadov v Galijo dveh germanskih ljudstev, Frankov in Alemanov, ki so ogrozili Lutecijo. Takratno mesto ni imelo utrdb. Deli naselbine na levem bregu, vključno s kopališči in amfiteatrom, so bili v naglici opuščeni, kamni pa so bili uporabljeni za gradnjo obzidja okoli Île de la Cité. Velikost mesta se je zmanjšala s sto hektarjev v času visokega Rimskega cesarstva na deset do petnajst hektarjev na levem bregu in deset hektarjev na Île de la Cité. Na otoku so zgradili novo mestno baziliko in terme. Njihove ostanke je danes mogoče videti v arheološki kripti pod vežo pred stolnico Notre-Dame, na Trgu Janeza Pavla II.
V 4. stoletju je Lutecija ostala pomemben branik cesarstva pred germanskimi zavojevalci. V letih 357–358 je Julijan II., kot cesar zahodnega cesarstva in general galskih legij, preselil rimsko prestolnico Galije iz Trierja v Pariz. Potem ko je leta 357 v veliki bitki pri Strasbourgu premagal Franke, se je branil pred germanskimi osvajalci, ki so prihajali s severa. Njegovi vojaki so ga leta 360 v Luteciji razglasili za cesarja. Kasneje je Valentinijan I. za kratek čas prebival v Luteciji (365–366).Goudineau, Christian, "Lutetia" in Dictionary of Antiquity under the direction of Jean Leclant. PUF. 2005
Konec rimskega cesarstva na zahodu in ustanovitev rodbine Merovingov v 5. stoletju, s prestolnico, ki jo je Klodvik I. postavil v Pariz, sta potrdila novo vlogo in ime mesta. Pridevnik Parisiacus se je uporabljal že stoletja. Lutecija je postopoma postala Pariz, mesto Pariiijev.The City of Antiquity , official history of Paris by The Paris Convention and Visitors Bureau
Forum sličica|desno|200px|Model foruma Lutecije s templjem na levi in mestno baziliko na desni (Musée Carnavalet) Le majhen del obzidja starega foruma je danes ostal nad zemljo, vendar so bili temelji obsežno izkopani od 19. stoletja. Forum v Luteciji je bil oblikovan po rimskem vzoru in je bil v središču rimskega mesta, med današnjimi ulicami Boulevard Saint-Michel na zahodu, Rue Saint-Jacques na vzhodu, Rue Cujas na severu in Rue G. Lussac in Rue Malbranch na jugu. To je bilo tri rimske bloke navzdol po pobočju od še vedno obstoječih rimskih kopeli Cluny. Bil je dva rimska bloka širok in en blok dolg ali 177,6 metra dolg in 88,8 metra širok. Središče foruma je bilo na mestu križišča današnjih ulic Rue Soufflot in Rue V. Cousin.
Forum je bil obdan z obzidjem z vhodoma na severu in jugu. Ob zunanjem obzidju na severni, južni in zahodni strani so bile arkade, ki so skrivale nize majhnih trgovin. Na zahodnem koncu je bila podzemna galerija ali kripto-portik.
Civilna bazilika, ki je bila mestna hiša, je zasedala vzhodni del foruma. Vsebovala je sodišča, kjer so razpravljali in odločali o političnih, socialnih in finančnih vprašanjih. Imela je osrednjo ladjo, višjo od drugih delov stavbe, in dve nižji stranski ladji, ločeni od ladje z vrstami stebrov. Ta model so pozneje prilagodile krščanske cerkve.
Na zahodnem delu je bil tempelj, posvečen uradnim bogovom. Njegovo klasično pročelje s portikom iz stebrov je imelo trikotni fronton ali ztrep, obrnjen proti vzhodu, kar je tradicija rimskih templjev in poznejših krščanskih cerkev.
Amfiteater ali Arenes de Lutece