Eugène Emmanuel Viollet-le-Duc (), francoski arhitekt in pisatelj, * 27. januar 1814, † 17. september 1879
Viollet-le-Duc je obnovil številne srednjeveške znamenitosti v Franciji, vključno s tistimi, ki so bile med francosko revolucijo poškodovane ali zapuščene. Njegovi glavni obnovitveni projekti so vključevali Notre-Dame de Paris, baziliko sv. Dionizija, Mont Saint-Michel, Sainte-Chapelle in srednjeveško obzidje mesta Carcassonne, načrtoval pa je tudi velik del fizične konstrukcije Kipa svobode (Liberty Enlightening the World). Njegovi kasnejši spisi o razmerju med obliko in funkcijo v arhitekturi so imeli opazen vpliv na novo generacijo arhitektov, vključno z Victorjem Horto, Hectorjem Guimardom, Antonijem Gaudíjem, Hendrikom Petrusom Berlagejem, Louisom Sullivanom in Frankom Lloydom Wrightom.
Mladost in izobraževanje Eugène Viollet-le-Duc se je rodil v Parizu leta 1814, v zadnjem letu cesarstva Napoleona Bonaparta. Njegov dedek je bil arhitekt, oče pa visok državni uradnik, ki je leta 1816 postal nadzornik kraljevih rezidenc Ludvika XVIII. Njegov stric Étienne-Jean Delécluze je bil slikar, nekdanji študent Jacquesa-Louisa Davida, likovni kritik in je gostil literarni salon, ki sta se ga udeležila Stendhal in Sainte-Beuve. Njegova mati je imela svoj salon, ki so ga lahko obiskovale ženske in moški. Tam je leta 1822 ali 1823 Eugène srečal Prosperja Mériméeja, pisatelja, ki je imel odločilno vlogo v njegovi karieri.
Leta 1825 je začel svoje izobraževanje v penzionu Moran v Fontenay-aux-Roses. V Pariz se je vrnil leta 1829 kot študent na college de Bourbon (danes Lycée Condorcet). Leta 1830 je opravil maturo. Njegov stric ga je pozval, naj se vpiše na École des Beaux-Arts, ki je bila ustanovljena leta 1806, vendar je imela École izjemno tog sistem, ki je v celoti temeljil na kopiranju klasičnih modelov, in Eugène ni bil zainteresiran. Namesto tega se je odločil pridobiti praktične izkušnje v arhitekturnih birojih Jacques-Marie Huvéja in Achille Leclèreja, medtem ko je veliko časa posvetil risanju srednjeveških cerkva in spomenikov po Parizu.
Sodeloval je v revoluciji julija 1830, ki je strmoglavila Karla X., pri čemer je zgradil barikado, svoj prvi znani gradbeni projekt. Po revoluciji, ki je na oblast pripeljala Ludvika Filipa, je njegov oče postal vodja urada za kraljeve rezidence. Nova vlada je prvič uvedla položaj generalnega inšpektorja za zgodovinske spomenike. Eugènov stric Delécluze se je strinjal, da Eugèna pelje na dolgo potovanje po Franciji, da bi si ogledal spomenike. Od julija do oktobra 1831 sta potovala po južni Franciji in vrnil se je z veliko zbirko podrobnih slik in akvarelov cerkva in spomenikov.
Po vrnitvi v Pariz se je z družino preselil v Tuilerijsko palačo, kjer je bil njegov oče zdaj guverner kraljevih rezidenc. Družina ga je ponovno pozvala, naj se vpiše na École des Beaux-Arts, a jih je spet zavrnil. Decembra 1831 je v svojem dnevniku zapisal: »École je samo kalup za arhitekte. Vsi izpadejo praktično enaki.« Bil je nadarjen in natančen umetnik; potoval je po Franciji, da bi obiskal spomenike, stolnice in drugo srednjeveško arhitekturo, naredil podrobne risbe in akvarele, ki jih je včasih po visoki ceni prodajal članom dvora.
3. maja 1834 se je pri dvajsetih poročil z Élisabeth Templier in istega leta je bil imenovan za izrednega profesorja okrasne dekoracije na Kraljevi šoli za dekorativno umetnost, kar mu je omogočilo rednejši dohodek. Med njegovimi prvimi učenci je bil Léon Gaucherel."Léon Gaucherel", British Museum, accessed 31 October 2021
Z denarjem od prodaje njegovih risb in slik sta se Viollet-le-Duc in njegova žena odpravila na dolgo potovanje po spomenikih Italije, obiskala Rim, Benetke, Firence in druga mesta, risala in slikala. Njegov odziv na poševni stolp v Pisi je bil značilen: »Bilo je zelo neprijetno videti«, je zapisal, »bilo bi neskončno bolje, če bi bil raven«. Leta 1838 je predstavil več svojih risb na Pariški salon in začel ustvarjati potopis Slikovite in romantične podobe stare Francije, za katerega je med letoma 1838 in 1844 naredil skoraj tristo gravur.
Prve arhitekturne obnove thumb|right|200px|Bazilika v Vézelayu, Viollet-le-Ducov prvi projekt obnove Oktobra 1838 je bil na priporočilo Achilleja Leclèra, arhitekta, pri katerem se je šolal, imenovan za namestnika inšpektorja pri razširitvi Hôtela Soubise, novega doma francoskega nacionalnega arhiva. Njegov stric Delécluze ga je nato priporočil novi komisiji za zgodovinske spomenike Francije, ki jo je vodil Prosper Mérimée, ki je pravkar izdal knjigo o srednjeveških francoskih spomenikih. Čeprav je bil star komaj štiriindvajset let in ni imel diplome iz arhitekture, so ga prosili, naj odide v Narbonne, da bi predlagal načrt za dokončanje tamkajšnje stolnice. Izdelal je svoj prvi načrt, ki je vključeval ne le dokončanje, ampak tudi obnovo najstarejših delov stavbe. Njegov prvi projekt so lokalne oblasti zavrnile kot preambiciozen in predrag.
Njegov naslednji projekt je bila obnova opatije Vézelay, cerkve benediktinskega samostana, ustanovljenega v 12. stoletju za hrambo slovitih relikvij Marije Magdalene. Cerkev so leta 1569 oplenili hugenoti, med francosko revolucijo pa sta bila pročelje in kip na pročelju uničena. Strešni oboki so bili oslabljeni, veliko kamnov pa je bilo odnesenih za druge projekte. Ko je Mérimée obiskal, da bi pregledal stavbo, je slišal, kako okoli njega padajo kamni. Februarja 1840 je Mérimée Viollet-le-Ducu dal nalogo, da obnovi in rekonstruira cerkev, da se ne bi zrušila, pri tem pa »v svojem projektu obnove natančno spoštuje vse starodavne ureditve cerkve«.
Naloga je bila še toliko težja, ker do tedaj še ni bilo znanstvenih študij srednjeveške gradbene tehnike in ni bilo restavratorskih šol. Ni imel načrtov za prvotno stavbo, iz katere bi delal. Viollet-le-Duc je moral odkriti konstrukcijske napake, zaradi katerih se je stavba sploh začela rušiti, in zgraditi trdnejšo in stabilnejšo strukturo. Streho je olajšal in zgradil nove loke za stabilizacijo konstrukcije ter nekoliko spremenil obliko obokov in lokov. V 1960-ih so ga kritizirali zaradi teh sprememb, čeprav bi se, kot so trdili njegovi zagovorniki, brez njih streha zrušila pod lastno težo.
Mériméejev namestnik, Lenormant, je pregledal gradnjo in poročal Mériméeju: »Mladi Leduc se zdi popolnoma vreden vašega zaupanja. Potreboval je veličastno drznost, da je prevzel vodenje tako obupanega podjetja; gotovo je, da je prišel ravno pravi čas in če bi čakali le deset let, bi bila cerkev kup kamenja«.
Sainte-Chapelle in Amboise Delo Viollet-le-Duca pri Vezelayju je vodilo do vrste večjih projektov. Leta 1840 je v sodelovanju s prijateljem, arhitektom Jean-Baptistom Lassusom, začel obnovo Sainte-Chapelle v Parizu, ki je bila po revoluciji spremenjena v skladišče. Njegova vloga pri tem projektu je bila razmeroma majhna, Lassus pa je prevzel vodstvo. Februarja 1843 ga je kralj Ludvik Filip poslal v Château d'Amboise, da bi obnovil vitraje v kapeli, v kateri je grob Leonarda da Vincija. Okna so bila žal uničena leta 1940 med drugo svetovno vojno.
Leta 1843 je Mérimée vzel Viollet-le-Duca s seboj v Burgundijo in južno Francijo, na eno od svojih dolgih ogledov možnih spomenikov. Moška sta delila isto strast do gotike. Viollet-le-Duc je izdelal risbe stavb in napisal podrobne opise vsakega mesta, ilustrirane z risbo, ki so bile objavljene v arhitekturnih revijah. Ti članki so bili kasneje spremenjeni v knjige; postal je najvidnejši akademski učenjak francoske srednjeveške arhitekture.
Notre-Dame de Paris
Leta 1844 sta s podporo Mériméeja komaj tridesetletni Viollet-le-Duc in takrat sedemintridesetletni Lassus zmagala na natečaju za obnovo stolnice Notre-Dame. Projekt je vključeval predvsem fasado, kjer so bili številni kipi nad portali med revolucijo obglavljeni ali razbiti. Predlagala sta dve večji spremembi notranjosti: obnovitev dveh obočnih pol na prvotno srednjeveško višino štirih nadstropij in odstranitev marmornih neoklasicističnih struktur in okrasja, ki je bil koru dodan med vladavino Ludvika XIV. Mérimée ju je posvaril, naj bosta previdna: »Pri takšnem projektu ni mogoče ravnati preveč preudarno ali diskretno ... Obnova je lahko za spomenik bolj pogubna kot pustošenje stoletij«. Komisija za zgodovinske spomenike je potrdila večino Viollet-le-Ducovih načrtov, vendar je zavrnila njegov predlog za odstranitev kora, zgrajenega pod Ludvikom XIV. Sam Viollet-le-Duc je zavrnil predlog o dodajanju dveh novih zvonikov na vrhu stolpov z argumentom, da bi bil tak spomenik »izjemen, vendar ne bi bil Notre Dame de Paris«. Namesto tega je predlagal obnovo prvotnega srednjeveškega zvonika in zvonika nad transeptom, ki je bil odstranjen leta 1786, ker je bil nestabilen v vetru.
Ko je bil projekt odobren, je Viollet-le-Duc naredil risbe in fotografije obstoječih dekorativnih elementov; nato so jih odstranili in tok kiparjev je začel izdelovati nove kipe svetnikov, bruhalnikov, himer in drugih arhitekturnih elementov v delavnici, ki jo je ustanovil in delali po njegovih risbah in fotografijah podobnih del v drugih stolnicah iz istega obdobja.A. Trintignac and M.J. Coloni, Decouvrir Notre-Dame de Paris Les Editions du Cerf, 1984, , p. 260. Drugi obrtniki so izdelali vitraje v gotskih vzorcih grizaj, ki jih je zasnoval Viollet-le-Duc, da bi nadomestili uničena srednjeveška okna v kapelah v pritličju ladje. Zasnoval je tudi novo zakladnico v gotskem slogu, ki bo služila kot stolnični muzej in bo nadomestila rezidenco nadškofa, ki je bila uničena v nemirih leta 1831.
Zvonove v obeh stolpih so leta 1791 odstranili in pretopili za izdelavo topov. Viollet-le-Duc je dal uliti nove zvonove za severni stolp in v notranjosti zgraditi novo strukturo, ki jih podpira. Viollet-le-Duc in Lassus sta obnovila tudi zakristijo na južni strani cerkve, ki je bila zgrajena leta 1756, a so jo požgali uporniki med julijsko revolucijo leta 1830. Nov strešni jezdec je bil dokončan, višji in močnejši zgrajen tako, da bo odporen na vremenske vplive; okrašen je bil s kipi apostolov, obraz sv. Tomaža pa je bil opazno podoben Viollet-le-Ducu. Strešni jezdec je bil uničen 15. aprila 2019 zaradi požara v Notre-Dame de Paris.
Saint Denis in Amiens Obnova Notre-Dame se je na ta počasen in metodičen način nadaljevala petindvajset let. Ko ni bil zaposlen v Parizu, je Viollet-le-Duc nadaljeval dolga potovanja po francoskih provincah, pregledoval, risal in dajal priporočila ter preverjal napredek več kot dvajsetih različnih obnovitvenih projektov, ki so bili pod njegovim nadzorom, vključno s sedmimi samo v Burgundiji. Njegovi novi projekti so vključevali baziliko sv. Saturnina v Toulousu in baziliko Saint-Denis tik pred Parizom. Saint-Denis je obnovil drug arhitekt, Francois Debret, ki je obnovil enega od dveh stolpov. Toda leta 1846 je novi stolp, preobremenjen z zidaki, začel pokati in poklicali so Viollet-le-Duca. Ni našel možnosti, da bi stavbo rešili; moral je nadzorovati rušenje stolpa in reševanje kamnov. Osredotočil se je na obnovo notranjosti cerkve in uspel je v veliki meri obnoviti prvotno grobnico francoskih kraljev.
Maja 1849 je bil imenovan za arhitekta obnove stolnice v Amiensu, ene največjih v Franciji, ki je bila zgrajena v več stoletjih v različnih slogih. Zapisal je: »Cilj bi moral biti v vsakem delu spomenika ohraniti njegov značaj, a vendarle narediti tako, da združeni deli med seboj ne bi bili v nasprotju; in da bi jih bilo mogoče ohraniti v stanju, ki je trajno in preprosto«.
Za svoje obnove cerkva in stolnic Viollet-le-Duc ni zasnoval samo arhitekture, ampak tudi nove oltarje in opremo. Njegovo novo pohištvo je bilo nameščeno v zakristiji Notre-Dame, njegov neogotski oltar pa v obnovljeni stolnici v Clermont-Ferrandu. V veliki meri po zaslugi Viollet-le-Duca je neogotika postala standardni slog za cerkveno opremo po vsej Franciji.
Cesarski projekti: Carcassonne, Vincennes in Pierrefonds