Park Tuilerije (, IPA: [ʒaʁdɛ̃ de tɥilʁi]) je mestni park med Louvrom in Place de la Concorde v 1. okrožju Pariza v Franciji. Leta 1564 ga je ustanovila Katarina Medičejska kot park Tuilerijske palače, leta 1667 je bil odprt za javnost in po francoski revoluciji postal javni park. Od 19. stoletja je to kraj, kjer Parižani praznujejo, se srečujejo, sprehajajo in sproščajo.Emmanuel Jacquin, Les Tuileries Du Louvre à la Concorde.
Zgodovina Italijanski vrt Katarine Medičejske (16. stoletje)
Julija 1559 se je kraljica Katarina Medičejska po nesrečni smrti svojega moža Henrika II. odločila zapustiti svojo rezidenco Hôtel des Tournelles v vzhodnem delu Pariza, blizu Bastilje. Skupaj s svojim sinom, novim francoskim kraljem Francem II., drugimi otroki in kraljevim dvorom se je preselila v Louvrsko palačo. Pet let pozneje, leta 1564, se je odločila zgraditi novo rezidenco z več prostora za vrt. V ta namen je Katarina kupila zemljišče zahodno od Pariza, tik pred mestnim obzidjem Karla V. Na jugu meji na Seno, na severu pa na faubourg Saint-Honoré, cesto na podeželju, ki se nadaljuje z Rue Saint-Honoré. Od 13. stoletja so to območje zasedale tovarne za izdelavo ploščic, imenovane tuileries (iz francoske besede tuile, kar pomeni »ploščica«). Nova rezidenca se je imenovala Tuilerijska palača.
Katarina je naročila krajinskemu arhitektu iz Firenc, Bernardu de Carnesseju, da ustvari italijanski renesančni vrt za palačo. Novi vrt je bil petsto metrov dolg in tristo metrov širok zaprt prostor, ki ga je od nove palače ločil pas. Razdeljen je bil na pravokotne oddelke s šestimi potmi, oddelki pa so bili zasajeni s tratami, cvetličnimi gredami in majhnimi grozdi petih dreves, imenovanih quinconces; in, bolj praktično, z zelenjavo in trtami. Poleg tega je bil okrašen s fontanami, labirintom, jamo in podobami rastlin in živali iz fajanse, ki jih je izdelal Bernard Palissy, ki mu je Katarina naročila, da odkrije skrivnost kitajskega porcelana.
Razvoj vrta je prekinila državljanska vojna. Leta 1588 je moral Henrik III. na dan barikad francoskih verskih vojn pobegniti skozi vrt, da bi se izognil ujetju katoliške lige in se ni vrnil. Vrtovi so bili izropani. Vendar se je novi kralj Henrik IV. vrnil okoli leta 1595 in s svojim glavnim krajinskim vrtnarjem Claudom Molletom obnovil in polepšal vrtove. Henrik je zgradil chamille ali pokrito vrtno uto po dolžini vrta. Eno alejo so posadili z murvami, kjer je upal, da bo gojil sviloprejke in začel industrijo svile v Franciji. Zgradil je tudi pravokotno okrasno jezero 65 krat 45 metrov s fontano, ki jo je oskrbovala z vodo nova črpalka, imenovana La Samaritaine, ki je bila zgrajena leta 1608 na Pont Neufu. Območje med palačo in nekdanjim jarkom Karla V. je bilo spremenjeno v »Novi vrt« (Jardin Neuf) z velikim vodnjakom v središču. Čeprav Henrik IV. ni nikoli živel v Tuilierijski palači, ki je bila nenehno v rekonstrukciji, je vrtove uporabljal za sprostitev in vadbo.
Vrt Ludvika XIII. in Ludvika XIV. – francoski park (17. st.)
Leta 1610 je ob smrti svojega očeta Ludvika XIII., star devet let, postal novi lastnik Tuilerijskih vrtov. To je postalo njegovo ogromno igrišče – uporabljal ga je za lov in imel majhen živalski vrt eksotičnih živali. Na severni strani vrtov sta njegova mati in regentka Marija Medičejska zgradili hleve in jahalno šolo, Manége, ki je preživela do francoske revolucije, ko je bila uporabljena kot dvorana za sestanke revolucionarnega parlamenta.
Vrt je bil v celoti zaprt in ga je uporabljala izključno kraljeva družina, ko je bila v rezidenci, a ko sta bila kralj in dvor odsotna iz Pariza, so bili vrtovi namenjeni v užitek plemstvu. Leta 1630 so parter na zahodnem koncu vrta, med Louvrom in Tuilerijsko palačo, kjer je bil jarek starega mestnega obzidja, spremenili v parter cvetličnih gredic in poti. Ta parter se je spremenil v nekakšno igrišče za aristokracijo. Hčerka Gastona d'Orléansa in nečakinja Ludvika XIII., znana kot La Grande Mademoiselle, je tam imela dvor in postal je znan kot »Parterre de Mademoiselle«. Vendar pa je bila leta 1652 La Grande Mademoiselle izgnana iz dvorca in vrta, ker je podprla vstajo, Fronde, proti svojemu bratrancu, mlademu Ludviku XIV. Ludvik XIV. je dal prostor preoblikovati v veliko paradno igrišče. Ko se je 5. in 6. junija 1662 rodil njegov prvi otrok, je bil parter prizorišče za spektakularno krožno konjsko promenado plemstva, ki je počasi krožilo po parterju. To je postalo znano kot »carousel« (vrtiljak) in je dalo ime temu delu vrta.
Ludvik XIV. je hitro uvedel svoj občutek za red v vrtovih. Njegova arhitekta, Louis Le Vau in François d'Orbay, sta končno dokončala Tuilerijsko palačo in tako naredila pravo kraljevo rezidenco. Leta 1664 je Colbert, kraljevi nadzornik stavb, naročil krajinskemu arhitektu André le Notre|Andréju Le Nôtreju]], naj preoblikuje celoten vrt. Le Nôtre je bil vnuk Pierra Le Nôtreja, enega od vrtnarjev Katarine Medičejske, njegov oče Jean pa je bil tudi vrtnar v Tuilerijah. Takoj je začel spreminjati Tuilerije v formalni jardin à la française, slog, ki ga je najprej razvil v Vaux-le-Vicomte in izpopolnil v Versaillesu, ki temelji na simetriji, redu in dolgih perspektivah.
Le Nôtrejevi vrtovi so bili zasnovani tako, da jih je mogoče videti od zgoraj, s stavbe ali terase. Odpravil je ulico, ki je ločevala palačo in vrt in jo nadomestil s teraso, ki gleda navzdol na gredice, obrobljene z nizko živo mejo iz pušpana in napolnjene z motivi rož. V središče gredic je postavil tri okrasna jezerca s fontanami. Pred središčem prvega vodnjaka je postavil Grande Allée, ki se je raztezala 350 metrov. Na obeh straneh je zgradil še dve aleji, obdani s kostanji. Te tri glavne poti je prečkal z majhnimi pasovi, da bi ustvaril predelke, zasajene z različnimi drevesi, grmičevjem in rožami.
Na južni strani parka, ob Seni, je zgradil dolgo teraso, imenovano Terrasse du bord-de-l'eau, zasajeno z drevesi, s pogledom na reko. Drugo teraso je zgradil na severni strani, s pogledom na vrt, imenovano Terrasse des Feuillants.
Na zahodni strani vrta, poleg današnjega Place de la Concorde, je zgradil dve rampi v obliki podkve Fer á Cheval in dve terasi s pogledom na osmerokotno jezero Bassin Octogonal s premerom 60 m oziroma 70 m od kota do kota, z enim vodnjakom v sredini z vodnim curkom višine 12 m, dodatni močni vodni curki od vsakega kota do središča. Terase uokvirjajo zahodni vhod v vrt in nudijo še eno razgledno točko za pogled na vrt od zgoraj.
Le Nôtre je želel, da se njegova velika perspektiva od palače do zahodnega konca vrta nadaljuje zunaj vrta. Leta 1667 je izdelal načrte za drevored z dvema vrstama dreves na obeh straneh, ki bi se nadaljeval proti zahodu do sedanjega Rond-Point des Champs Élysées.Jarrassé, Grammaire des Jardins Parisiens, p. 51.
Le Nôtre in njegovih sto zidarjev, vrtnarjev in zemeljskih delavcev je delalo na vrtovih od leta 1666 do 1672. Leta 1682 pa je kralj, jezen na Parižane, ker so se upirali njegovi oblasti, zapustil Pariz in se preselil v Versailles.
Leta 1667 so na željo slavnega avtorja Trnuljčice in drugih pravljic Charlesa Perraulta Tuilerije odprli za javnost, z izjemo beračev, hlapcev in vojakov. To je bil prvi kraljevi vrt, ki je bil odprt za javnost.Jarrassé, p. 47
Ludvik XV. in Ludvik XVI. – poleti z baloni, invazija in revolucionarne slovesnosti
Po smrti Ludvika XIV. je petletni Ludvik XV. postal lastnik Tuilerij. Leta 1719 sta bili dve veliki konjeniški skupini kipov, La Renommée in Mercure, delo kiparja Antoina Coysevoxa, pripeljani iz kraljeve rezidence v Marlyju in postavljeni na zahodni vhod v vrt. Drugi kipi Nicolasa in Guillauma Coustouja, Corneilla in Clèva, Sebastiena Slodza, Thomasa Regnaudina in Coysevoxa so bili postavljeni vzdolž Grande Allée.Kipi v parku so zdaj kopije; izvirniki so v Louvru. Za lažji dostop do vrta so na zahodnem koncu čez jarek postavili nihajni most. Ustanovitev trga Ludvika XV. (zdaj Place de la Concorde) je ustvarilo veličastno preddverje vrta, čeprav so vhod na severno stran vrta, preden je Napoleon zgradil Rue Saint-Honore, ovirale rezidence, samostani in zasebni vrtovi.
Nekatere praznike, kot je 25. avgust, praznik svetega Ludvika, so praznovali s koncerti in ognjemeti v parku. V parku so postavili majhne stojnice s hrano, stole si je bilo mogoče izposoditi za majhno plačilo. Javna stranišča so bila dodana leta 1780.Jacquin, p. 24.
Jacques Alexandre César Charles in Nicolas Louis Robert sta 1. decembra 1783 iz vrta izvedla znameniti zgodnji dvih z balonom, prvi prosti let vodikovega balona s posadko. Kralj je let opazoval s stolpa palače. Prvega preizkusa balona se je udeležil prvi ameriški veleposlanik v Parizu Benjamin Franklin. Balon in potniki so varno pristali v kraju Nesles-la-Vallée, enaintrideset milj od Pariza.Jacquin, p. 22
6. oktobra 1789, ko se je začela francoska revolucija, so kralja Ludvika XVI. in družino proti njegovi volji pripeljali v Tuilerijsko palačo. Vrt je bil dopoldne rezerviran izključno za kraljevo družino, nato pa popoldne odprt za javnost. Kraljica Marija Antoaneta in dofen sta dobila del vrta v zasebno uporabo, najprej na zahodnem koncu Promenade Bord d'eaux, nato na robu trga Ludvika XV.
Po kraljevem neuspelem poskusu pobega iz Francije 21. junija 1791 so kralja in družino dali v hišni pripor v palačo. Kraljeva družina je smela hoditi po parku zvečer 18. septembra 1791, med festivalom, organiziranim v počastitev nove francoske ustave, ko so bile poti parka osvetljene s piramidami in vrstami luči. Toda ko je revolucija dobila radikalnejši obrat, je 10. avgusta 1792 drhal vdrla v palačo, kralj je bil zaprt, kraljevi švicarski stražarji pa so bili preganjani po vrtovih in masakrirani.Jacquin, p. 25
Nova revolucionarna vlada, Nacionalna konvencija, se je sestala v Salle du Manège, nekdanji jahalni akademiji v severozahodnem kotu vrtov, ki je bila največja sejna dvorana v mestu. Ludviku XVI. je narodna konvencija sodila v Manegeu in ga obsodila na smrt. Potem ko so Tuilerije postale nacionalni vrt (Jardin National) nove Francoske republike. Konvencija je ukazala, da se kipi iz nekdanjih kraljevih vrtov Marly, Versailles in Fontainebleau pripeljejo v Pariz in postavijo v Narodni vrt. Izvirniki so zdaj v Louvru, kopije pa zasedajo svoje mesto v vrtovih.
Vrt so uporabljali tudi za praznovanje revolucionarnih praznikov in festivalov. 8. junija 1794 je Robespierre v Parizu organiziral niz dogodkov v čast kultu Najvišjega bitja, scenografijo in kostume pa je oblikoval Jacques-Louis David. Otvoritveni dogodek je potekal v Tuilerijah. Po hvalnici, napisani za to priložnost, je Robespierre zažgal lutke, ki so predstavljale ateizem, ambicioznost, egoizem in lažno preprostost, ter razkril kip Modrosti. Slovesnost se je nato preselila na večji dogodek na Champs de Mars. Dva meseca kasneje je bil Robespierre obtožen pretirane ambicioznosti, aretiran in poslan na giljotino.
Med njihovim napadom so bili vrtovi močno poškodovani, veliko poslopij je bilo požganih. Nacionalna konvencija je prenovo vrtov zaupala slikarju Jacquesu-Louisu Davidu in njegovemu svaku, arhitektu Augustu Chevalu de Saint-Hubertu. Zamislila sta si vrt, okrašen z rimskimi portiki, monumentalnimi verandami, stebri in drugim klasičnim okrasjem. Projekt Davida in Saint-Huberta ni bil nikoli dokončan. Vse, kar je danes ostalo, sta dve eksedri, polkrožno nizko obzidje, okronano s kipi ob dveh ribnikih v središču vrta.Dve eksedri sta bila obnovljeni z mavčnimi kopijami originalnih kipov.
Zgodnje 19. st. – Napoleonov vrt in obnova
Napoleon Bonaparte se je preselil v Tuilerijsko palačo 19. februarja 1800, malo preden se je razglasil za cesarja in začel delati izboljšave, da bi ustrezala cesarski rezidenci. Njegov glavni dodatek h kompleksu palače in vrta je bil Arc de Triomphe du Carrousel na velikem dvorišču med palačo in Louvrom. Ta je bil oblikovan po slavoloku zmage Septimija Severa v Rimu in je bil zasnovan kot slavnostni vhod v njegovo palačo.