Kraljeva palača v Parizu (francosko Palais-Royal, izgovorjava [pa.lɛ ʁwa.jal]) je nekdanja kraljeva palača v 1. okrožju Pariza v Franciji. Zaslonjeno vhodno dvorišče je obrnjeno proti Place du Palais-Royal nasproti Louvra. Prvotno imenovana Palais-Cardinal, je bila zgrajena za kardinala Richelieuja od približno 1633 do 1639, ki jo je zgradil arhitekt Jacques Lemercier. Richelieu jo je zapustil Ludviku XIII., Ludvik XIV. pa svojemu mlajšemu bratu, vojvodi Orléanskemu. Ker so naslednji vojvode Orléanski v preteklih letih naredili tako obsežne spremembe, od Lemercierjevega izvirnega načrta ni ostalo skoraj nič.

Palais-Royal zdaj služi kot sedež ministrstva za kulturo, državnega sveta in ustavnega sveta. Osrednji vrt Palais-Royal (Jardin du Palais-Royal) služi kot javni park, v arkadi pa so trgovine.

Zgodovina Palais-Cardinal

Prvotno imenovana Palais-Cardinal, je bila palača osebna rezidenca kardinala Richelieuja. Arhitekt Jacques Lemercier je začel načrtovati leta 1629; gradnja se je začela leta 1633 in je bila dokončana leta 1639. Vrtove so leta 1629 začeli graditi Jean Le Nôtre (oče Andréa Le Nôtreja), Simon Bouchard in Pierre I. Desgots, načrt pa je ustvaril Jacques Boyceau.Rostaing 2001, p. 72. Po Richelieujevi smrti leta 1642 je palača postala kraljeva last in dobila novo ime Palais-Royal.

Potem ko je naslednje leto umrl Ludvik XIII., je postal dom kraljice matere Ane Avstrijske in njenih mladih sinov Ludvika XIV. in Filipa, vojvode Anžujskega, skupaj z njenim svetovalcem kardinalom Mazarinom.

Od leta 1649 je bila palača rezidenca izgnanih Henriette Marie in Henriette Anne Stuart, žene in hčerke odstavljenega angleškega kralja Karla I. Obe sta pobegnili iz Anglije sredi angleške državljanske vojne in ju je v zavetje dobil nečak Henriette Marie, kralj Ludvik XIV.

Palais Brion, ločen del blizu ulice de Richelieu zahodno od Palais-Royal, je kupil Ludvik XIV. od dedičev kardinala Richelieuja. Ludvik jo je dal povezati s Palais-Royal. V palači Brion je Ludvik imel svojo ljubico Louise de La Vallière, medtem ko je bila njegova afera z Madame de Montespan še vedno uradna skrivnost.

Filip I., vojvoda Orléanski

Henrieta Ana je bila 31. marca 1661 poročena z Ludvikovim mlajšim bratom, Filipom Francoskim, vojvodom Orléanskim, v kapeli palače 31. marca 1661. Po njuni poroki je Ludvik XIV. svojemu bratu in ženi dovolil, da uporabljata Palais-Royal kot glavno pariško rezidenco. Naslednje leto je nova vojvodinja v palači rodila hčerko Marie Louise d'Orléans. Ustvarila je okrasne vrtove palače, ki so veljali za ene najlepših v Parizu. Pod novim vojvodskim parom je Palais-Royal postala družabno središče prestolnice.

Palača je bila preurejena in ustvarjena nova stanovanja za vojvodinjine služkinje in osebje. Več žensk, ki so kasneje postale ljubljenke kralja Ludvika XIV., je bilo iz njenega gospodinjstva: Louise de La Vallière, ki je tam rodila dva kraljeva sinova, leta 1663 in 1665; Françoise-Athénaïs, markiza de Montespan, ki je izpodrinila Louise in Angélique de Fontanges, ki je bila v službi druge vojvodinje Orléanske.

Dvorna srečanja v Palais-Royal so bila znana po vsej prestolnici in tudi po vsej Franciji. Prav na te zabave je prihajala in bila videna crème de la crème francoske družbe. Med gosti so bili glavni člani kraljeve družine, kot je kraljica mati, Ana Avstrijska; vojvodinja Montpensier, princa Condé in de Conti. Pogosti obiskovalci so bili tudi Filipovi ljubljenci.

Potem ko je Henrietta Anne umrla leta 1670, si je vojvoda vzel drugo ženo, palatinsko princeso, ki je raje živela v Château de Saint-Cloud. Saint-Cloud je tako postal glavna rezidenca njenega najstarejšega sina in dediča rodbine Orléans, Filipa Karla Orléanskega, znanega kot Duc de Chartres.Brother to the Sun king:Philippe, Duke of Orléans by Nancy Nicholas Barker

Kraljeva akademija za slikarstvo in kiparstvo je zasedala Palais Brion od leta 1661 do 1691 in si jo od leta 1672 delila s Kraljevo akademijo za arhitekturo.Barker 1989, p. 168; Brice 1687, pp. 33–39 ("The Palais Brion"). Tam je bila nameščena kraljeva zbirka starin pod skrbništvom umetnostnega kritika in uradnega dvornega zgodovinarja Andréja Félibiena, ki je bil imenovan leta 1673.

Približno leta 1674 je vojvoda Orléanski dal Andréju le Nôtreju preoblikovati vrtove Palais-Royal.Hazlehurst (1980). Gardens of Illusion, p. 189.

Po odpustitvi Madame de Montespan in prihodu njene naslednice, Madame de Maintenon, ki je prepovedala kakršno koli razkošno zabavo v Versaillesu, je bil Palais-Royal spet družbeni vrhunec.The Sun King by The Hon. Nancy Freeman-Mitford

Leta 1692 je kralj ob poroki vojvode de Chartres s Françoise Marie de Bourbon, Mademoiselle de Blois, zakonito hčerko Ludvika XIV. in gospe de Montespan, prepustil Palais-Royal svojemu bratu. Novi par ni zasedel severovzhodnega krila, kjer je prvotno živela Ana Avstrijska, ampak se je namesto tega odločil za bivanje v Palais Brion. Za udobje neveste so zgradili in opremili nova stanovanja v traktu, ki gleda proti vzhodu na ulici de Richelieu.

V tem času je Filip naročil Grande Galerie vzdolž ulice de Richelieu za svojo znamenito zbirko slik, ki je bila lahko dostopna javnosti. Zasnoval jo je arhitekt Jules Hardouin-Mansart, zgrajena je bila okoli 1698–1700, Coypel pa jo je poslikal z virgilijskimi motivi. Stroški te rekonstrukcije so skupaj znašali približno 400.000 livres.Nancy Nicholas Barker, Brother to the Sun King:Philippe, Duke of Orléans. Hardouin-Mansartov pomočnik, François d'Orbay, je pripravil splošni načrt lokacije, ki prikazuje Palais-Royal pred temi spremembami.

Filip II., vojvoda Orléanski Ko je leta 1701 umrl vojvoda Orléanski, je njegov sin postal vodja rodbine Orléanskih. Novi vojvoda in vojvodinja Orléanska sta se nastanila v Palais-Royal. Tam sta se jima rodili dve hčerki, Charlotte Aglaé d'Orléans, kasneje vojvodinja Modene in Louise Diane d'Orléans, kasneje princesa Conti.

Ob smrti Ludvika XIV. leta 1715 ga je nasledil njegov petletni pravnuk. Vojvoda Orléanski je postal regent mladega Ludvika XV. in ustanovil državno vlado v Palais-Royal, medtem ko je mladi kralj živel v bližnji Tuilerijski palači. Palais-Royal je hranil veličastno umetniško zbirko Orléanskih s približno 500 slikami, ki je bila urejena za javni ogled, dokler ni bila leta 1791 prodana v tujino.

Gilles-Marie Oppenord je naročil, naj leta 1716 preoblikuje stanovanja vojvodinje v pritličju in okrasi veliki apartma palače Brion v lahkotnem in živahnem slogu Régence, ki je napovedoval rokoko, ter regentkina bolj intimna majhna stanovanja. Oppenord je prav tako spremenil Grande Galerie v Palais Brion in ustvaril značilen Salon d'Angle, ki je povezal Grande Appartement z Grande Galerie vzdolž ulice de Richelieu (1719–20; vidno na Turgotovem zemljevidu Pariza iz leta 1739). Vse to delo je bilo izgubljeno, ko je bila Palais Brion leta 1784 porušena zaradi postavitve Théâtre-Français, zdaj Comédie-Française.Elaine Evans Dee (1996). "Oppenord", vol. 23, p. 457, in The Dictionary of Art, 34 volumes, edited by Jane Turner. New York: Grove.

Ludvik Orléanski

Po regentstvu je družabno življenje v palači postalo veliko bolj umirjeno. Ludvik XV. je dvor preselil nazaj v Versailles in Pariz je bil spet prezrt. Enako se je zgodilo s Palais-Royal. Ludvik Orléanski je leta 1723 nasledil svojega očeta kot novi vojvoda Orléanski. On in njegov sin Ludvik Filip sta živela v drugi družinski rezidenci v Saint-Cloudu, ki je bila prazna od smrti Palatinske princese leta 1722.

Claude Desgots je leta 1729 preoblikoval vrtove Palais-Royal.Grammaire des jardins parisiens, 2007, p. 71.

Ludvik Filip I. Leta 1752 je Ludvik Filip I. nasledil svojega očeta kot vojvoda Orléanski. Palais-Royal je kmalu postala prizorišče razvpitih razuzdanosti Louise Henriette de Bourbon, ki se je leta 1743 poročila z Ludvikom Filipom. Zanjo so bila dodana nova stanovanja (v današnjem severnem delu krila Rue-de-Valois) v začetku leta 1750, delo arhitekta Pierra Contant d'Ivryja.Ayers 2004, p. 47. Umrla je pri dvaintridesetih letih leta 1759. Bila je mati Ludvika Filipa II. Orleanskega, pozneje znanega kot Filip Égalité. Nekaj let po smrti Louise Henriette se je njen mož na skrivaj poročil s svojo ljubico, duhovito markizo de Montesson, in par je živel v Château de Sainte-Assise, kjer je leta 1785 umrl. Tik pred smrtjo je dokončal prodajo Château de Saint-Cloud kraljici Mariji Antoaneti.

Ludvik Filip II. Ludvik Filip II. Orléanski se je rodil v Saint-Cloudu in se pozneje preselil v Palais-Royal ter tam živel s svojo ženo, bogato Louise Marie Adélaïde de Bourbon, s katero se je poročil leta 1769. Vojvoda je nadzoroval Palais-Royal od leta 1780 naprej. Tam se je leta 1773 rodil njun najstarejši sin Ludvik Filip III. Orléanski. Ludvik Filip II. je leta 1785 nasledil svojega očeta kot vodja rodbine Orléanskih.

Gledališče Palais-Royal

Palais-Royal je vsebovala eno najpomembnejših javnih gledališč v Parizu, v vzhodnem krilu na ulici Saint-Honoré (na mestu tik zahodno od današnje ulice Rue de Valois).Ayers 2004, pp. 47–48. Gradili so ga od leta 1637 do 1641 po Lemercierjevih načrtih in je bilo sprva znano kot Velika dvorana kardinalove palače. To gledališče je od leta 1660 uporabljala Molièrova skupina, takrat pa je postalo znano kot Théâtre du Palais-Royal. Po Molièrovi smrti leta 1673 je gledališče prevzel Jean-Baptiste Lully, ki ga je uporabil za svojo Académie Royale de Musique (uradno ime takratne Pariške opere).Clark 1998, pp. 1–2, 19–20.

Operno gledališče je leta 1763 uničil požar, vendar je bilo ponovno zgrajeno po načrtih arhitekta Pierre-Louisa Moreauja Desprouxa na mestu nekoliko bolj vzhodno (kjer je danes rue de Valois) in ponovno odprto leta 1770. To drugo gledališče je do leta 1781 uporabljala Opera, ko jo je prav tako uničil požar, vendar ga tokrat niso obnovili. Moreau Desproux je zasnoval tudi sosednje ohranjene vhodne fasade palače Palais-Royal.Pitou 1983, vol. 1, pp. 13, 26–30; Ayers 2004, pp. 47–48.

Na zahtevo Ludvika Filipa II. sta bili v kompleksu Palais-Royal kmalu po požaru zgrajeni dve novi gledališči. Obe novi gledališči je zasnoval Victor Louis, arhitekt, ki je zasnoval tudi nakupovalne galerije s pogledom na vrt. Prvo gledališče, ki so ga odprli 23. oktobra 1784, je bilo majhno lutkovno gledališče v severozahodnem kotu vrtov na križišču Galerie de Montpensier in Galerie de Beaujolais.Hemmings 1994, p. 37; Wild 2003; for the opening date see the entry "Beaujolais (théâtre des)" in Lecomte 1905, p. 15. Sprva je bilo znano kot Théâtre des Beaujolais, nato kot Théâtre Montansier, nato pa ga je Victor Louis razširil za predstave in opere. Kasneje, začenši s političnimi pretresi revolucije, je bilo to gledališče znano pod številnimi drugimi imeni. Leta 1812 so ga preuredili v kavarno s predstavami, vendar so ga ponovno odprli kot gledališče leta 1831, ko je dobilo ime Théâtre du Palais-Royal, po katerem je znano še danes.Wild 2003; Ayers 2004, pp. 47–48; see also the first entry for "Variétés (théâtre des)" in Lecomte 1905, p. 55, and the entry "Palais-Royal (2e théâtre du)" on p 47.