Weimar (, ) je mesto v zvezni deželi Turingija v Nemčiji. Leži v osrednji Nemčiji med Erfurtom na zahodu in Jeno na vzhodu, približno 80 kilometrov jugozahodno od Leipziga, 170 kilometrov severno od Nürnberga in 170 kilometrov zahodno od Dresdna. Skupaj s sosednjima mestoma Erfurt in Jena tvori osrednje metropolitansko območje Turingije s približno 500.000 prebivalci. Samo mesto ima 65.000 prebivalcev (2022). Weimar je dobro znan zaradi svoje velike kulturne dediščine in pomena v nemški zgodovini.
Mesto je bilo središče nemškega razsvetljenstva in dom vodilnih osebnosti literarne zvrsti weimarskega klasicizma, pisateljev Johanna Wolfganga von Goetheja in Friedricha Schillerja. V 19. stoletju so znani skladatelji, kot je Franz Liszt, Weimar spremenili v glasbeno središče. Kasneje so v mesto prišli umetniki in arhitekti, kot so Henry van de Velde, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Lyonel Feininger in Walter Gropius, ki so ustanovili gibanje Bauhaus, najpomembnejšo nemško oblikovalsko šolo med vojnama.
Politična zgodovina Weimarja v 20. stoletju je bila nestanovitna: to je bil kraj, kjer je bila po prvi svetovni vojni podpisana prva nemška demokratična ustava, ki je dala ime obdobju Weimarska republika v nemški politiki (1918–33). Bilo je tudi eno izmed mest, ki jih je nacionalsocialistična propaganda mitologizirala.
Do leta 1948 je bil Weimar glavno mesto Turingije. Številni kraji v mestnem središču so bili uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine, bodisi kot del klasičnega weimarskega kompleksa (ki vsebuje spomenike klasičnega obdobja Weimarja v 18. in 19. stoletju) ali kompleksa Bauhaus (ki vsebuje stavbe, povezane z umetnostjo Bauhaus šola). Dediščinski turizem je eden od vodilnih gospodarskih sektorjev Weimarja.
Pomembne ustanove v Weimarju so Univerza Bauhaus, Glasbena šola Liszt, Knjižnica vojvodinje Ane Amalije in dve vodilni sodišči v Turingiji (Vrhovno upravno sodišče in Ustavno sodišče). Leta 1999 je bil Weimar evropska prestolnica kulture.
Zgodovina Prazgodovina Arheološke najdbe iz obdobja Turingov (3. do 6. stoletje) kažejo, da je bil weimarski del doline Ilm zgodaj poseljen. Tesna mreža naselbin je zavzemala večji del današnjega mesta.
Srednji vek
Najstarejši zapisi o Weimarju segajo v leto 899. Njegovo ime se je skozi stoletja spreminjalo od Wimares prek Wimari do Wimar in končno Weimar; izhaja iz stare visoke nemščine wīh- (sveto) in -mari (stoječa voda, močvirje).Gitta Günther, Wolfram Huschke, and Walter Steiner, Weimar (Böhlau, 1993), p. 494. Kraj je bil sedež grofije Weimar, prvič omenjene leta 949, ki je bila ena najmočnejših jurisdikcij v zgodnjem srednjem veku v Turingiji. Leta 1062 je bila združena z grofijo Orlamünde v novo grofijo Weimar-Orlamünde, ki je obstajala do vojne Turinških grofov leta 1346. Kasneje je pripadla Wettincem.
Weimarska naselbina je nastala okoli grofovega lesenega gradu in dveh cerkva, posvečenih svetemu Petru (kasneje glavna cerkev) oziroma svetemu Jakobu. Leta 1240 je grof v Oberweimarju ustanovil samostan, ki so ga vodile cistercijanske nune. Kmalu zatem so grofje Weimarski ustanovili mesto, ki je bilo od leta 1249 samostojna župnija in se je leta 1254 imenovalo civitas. Od leta 1262 so meščani uporabljali svoj pečat. Regionalni vpliv weimarskih grofov je upadal, ko se je v Turingiji povečal vpliv Wettincev. Zato je bilo novo mestece relativno obrobno v regionalnem kontekstu, tudi zaradi dejstva, da je bilo daleč od pomembnih trgovskih poti, kot je Via Regia. Naselje okoli cerkve sv. Jakoba se je v 13. stoletju razvilo v predmestje.
Potem ko je leta 1346 postal del ozemlja Wettincev, se je razvoj mesta izboljšal. Wettinci so spodbudili Weimar z ukinitvijo davka in podelitvijo privilegijev državljanom. Zdaj je Weimar postal enak drugim Wettiniskim mestom, kot je bil Weißensee, in se je v 15. stoletju povečal z ustanovitvijo mestne hiše in sedanje glavne cerkve. Leta 1438 je Weimar pridobil trgovske privilegije za silino ( Isatis tinctoria), rastlino, iz katere so izdelovali modro barvilo. Grad in obzidje so dokončali v 16. stoletju, tako da je Weimar postal popolno mesto.
Zgodnje novoveško obdobje
Po leipziški pogodbi (1485) je Weimar postal del volilnega telesa Ernestinske veje Wettincev z Wittenbergom kot glavnim mestom. Protestantska reformacija je bila uvedena v Weimarju leta 1525; Martin Luther je večkrat bival v mestu. Ker so Ernestinci leta 1547 izgubili šmalkaldensko vojno, je njihova prestolnica Wittenberg pripadla Albertincem, tako da so potrebovali novo rezidenco. Ko se je vladar vrnil iz ujetništva, je Weimar leta 1552 postal njegova rezidenca in kot tak ostal do konca monarhije leta 1918. Prvi ernestinski ozemeljski delitvi leta 1572 so sledile različne, kljub temu pa je Weimar ostal glavno mesto različnih dežel Saška-Weimar. Dvor in njegovo osebje sta mestu prinesla nekaj bogastva, tako da je v 16. stoletju doživelo prvi gradbeni razcvet. 17. stoletje je Weimarju prineslo propad zaradi spremenjenih trgovinskih pogojev (kot v bližnjem Erfurtu). Poleg tega so ozemeljske delitve povzročile izgubo političnega pomena vojvod Saška-Weimar, njihove finance pa so se skrčile. Mestna ureditev je vedno bolj slabela in izgubljala svoje privilegije, kar je privedlo do absolutistične vladavine vojvod v začetku 18. stoletja. Po drugi strani pa je ta čas Weimarju prinesel nov gradbeni razmah in mesto je dobilo sedanjo podobo, ki jo zaznamujejo različne vojvodske reprezentančne stavbe. Mestno obzidje je bilo porušeno leta 1757 in v naslednjih desetletjih se je Weimar širil v vse smeri. Največja stavba, zgrajena v tem obdobju, je bil Schloss kot rezidenca vojvod (severni in vzhodni trakt: 1789–1803, zahodni trakt 1832–1835, južni trakt: 1913–1914). Med letoma 1708 in 1717 je v Weimarju kot dvorni organist delal Johann Sebastian Bach.
Zlata ali klasična doba (1758–1832)
Obdobje od začetka regentstva vojvodinje Ane Amalije (1758–1775), po kateri se imenuje znamenita Weimarska knjižnica in njenega sina Karla Augusta (1775–1828) do Goethejeve smrti leta 1832 je označeno kot zlata ali klasična doba zaradi visoke ravni kulturne dejavnosti v Weimarju. Mesto je postalo pomembno kulturno središče Evrope, saj je bilo dom literarnih osebnosti, kot so Goethe, Schiller, Herder, Wieland in Bertuch; v glasbi pa klavirski virtuoz Hummel. To je bilo romarsko mesto za nemško inteligenco, odkar se je Goethe prvič preselil v Weimar leta 1775. Ko je tam živel je bil Goethe aktiven tudi v državljanskih dolžnostih. Dolgo časa je služil kot tajni svetovalec velikega vojvode Saške-Weimar-Eisenach. V mestu je mogoče najti grobnice Goetheja in Schillerja ter njune arhive. Goethejeve Elective Affinities (1809) se odvijajo okoli mesta Weimar. V primerjavi z mnogimi večjimi nemškimi deželami je bila politika vojvod v tem obdobju liberalna in strpna. Leta 1816 je začela veljati liberalna ustava Saške-Weimar.
Srebrna doba in novi Weimar (1832–1918) Čas po Goethejevi smrti je označen kot »srebrna« doba, ker je Weimar ostal vplivno kulturno središče. Prvi poudarek je bil spodbujanje glasbe. Leta 1842 se je Franz Liszt preselil v Weimar, da bi postal dvorni dirigent velikega vojvode. Liszt je v mestu organiziral premiero Lohengrina Richarda Wagnerja (1850) in svetovno premiero Saint Saënsove opere Samson in Dalila (1877). Glasbena šola Weimar je bila ustanovljena leta 1872 kot prva nemška šola za orkestre. Richard Strauss je med letoma 1889 in 1894 delal v Weimarju kot drugi dirigent v priznani Staatskapelle Weimar (dvorni orkester, ustanovljen leta 1491). Več njegovih ponovitev za dela, kot sta Don Juan in Macbeth je izvedla Staatskapelle Weimar. V Weimarju je leta 1893 premierno izvedel tudi Humperdinckovo opero Hänsel in Gretel. Friedrich Nietzsche se je leta 1897 preselil v Weimar in tri leta pozneje tam umrl.
Leta 1860 je bila ustanovljena Weimarska saška-velikovojvodska umetniška šola, predhodnica današnje Univerze Bauhaus. To je bil začetek akademskega umetniškega izobraževanja v Weimarju. Institucija je ustvarila svoj lasten slikarski slog, »weimarsko šolo« slikarstva s predstavniki, kot sta Max Liebermann in Arnold Böcklin. Kunstgewerbeschule Weimar je ustanovil Henry van de Velde s podporo velikega vojvode Viljema Ernesta leta 1902 in predstavlja drugo korenino Bauhausa, znano kot Das Neue Weimar (Novi Weimar) okrog Harryja Grafa Kesslerja. To je bil temelj proti pruski restriktivni politiki umetnosti, ki je favorizirala historicizem namesto mednarodne umetnosti in obrti ter art nouveau.
Že v 19. stoletju se je začelo skrbeti za Weimar in njegovo dediščino. Za predstavljanje in ohranjanje kulturnih znamenitosti in dobrin so bili ustanovljeni številni arhivi, društva in muzeji. Leta 1846 je Weimar povezala Turinška železnica. V naslednjih desetletjih je mesto doživelo gradbeni in populacijski razcvet (kot večina nemških mest poznega 19. stoletja). Kljub temu se Weimar ni industrializiral in je ostal mesto uradnikov, umetnikov in rentnikov. Med nemško revolucijo 1918–1919 je moral zadnji vladajoči veliki vojvoda Saške-Weimar-Eisenacha Viljem Ernest abdicirati in je odšel v izgnanstvo v Heinrichau v Šleziji.
Weimarska republika
Obdobje v nemški zgodovini od 1919 do 1933 se običajno imenuje Weimarska republika, saj je bila republiška ustava pripravljena tukaj in ne v Berlinu, saj je, zaradi uličnih nemirov po nemški revoluciji leta 1918, prestolnica veljala za prenevarno, da bi jo Državni zbor uporabljal kot zbirališče. Miren in centralno lociran Weimar je imel primerno mesto (gledališče), hotele in infrastrukturo, zato je bil izbran za prestolnico.
Leta 1920 je zvezno deželo Turingijo ustanovilo združenje osmih nekdanjih mikrodežel (Saška-Weimar-Eisenach, Saška-Gotha, Saška-Altenburg, Saška-Meiningen, Schwarzburg-Rudolstadt, Schwarzburg-Sondershausen, Reuss-Gera in Reuss- Greiz) in Weimar je postal njeno glavno mesto. Zaradi tega dejstva je mesto doživelo še eno obdobje rasti.
Leta 1919 je Walter Gropius ustanovil šolo Bauhaus z združitvijo Weimarske saške-velike vojvodske umetniške šole z Kunstgewerbeschule Weimar. Bauhaus v Weimarju je trajal od leta 1919 do 1925, ko se je preselil v Dessau, potem ko je novoizvoljeni desničarski svet Turingije pritisnil na šolo z ukinitvijo financiranja in prisili njene učitelje, da zapustijo službo. Številne stavbe v Weimarju imajo danes vpliv iz obdobja Bauhaus. Vendar pa je bila v letih 1919–1925 zgrajena le ena prvotna stavba Bauhaus, Haus am Horn, ki se zdaj uporablja za razstave in dogodke o kulturi Bauhaus.
Dobo Weimarske republike je zaznamoval nenehen spopad med »naprednimi« in nacionalsocialističnimi silami, prve je v Weimarju zastopal Harry Graf Kessler, druge pa Adolf Bartels. Po letu 1929 so prevladale desničarske sile in Weimar je postal zgodnje središče nacizma.
Nacistična Nemčija in druga svetovna vojna
Weimar je bil za naciste pomemben iz dveh razlogov: prvič, tam je bila ustanovljena osovražena Weimarska republika in drugič, v zadnjih stoletjih je bil središče nemške visoke kulture. Leta 1926 je NSDAP v Weimarju organizirala konvencijo stranke. Adolf Hitler je obiskal Weimar več kot štiridesetkrat pred letom 1933. Leta 1930 je Wilhelm Frick postal minister za notranje zadeve in šolstvo v Turingiji, prvi minister NSDAP v Nemčiji. Leta 1932 je v Turingiji na oblast prišla NSDAP pod vodstvom Fritza Sauckela. Leta 1933 so okoli Weimarja ustanovili prva nacistična koncentracijska taborišča v Nohri (prvo v Nemčiji) in Bad Sulza. Večina zapornikov v tem času je bila komunistov in socialnih demokratov. Po Kristalni noči leta 1938 se je nadlegovanje Judov okrepilo, tako da se jih je veliko izselilo ali so jih aretirali. Weimarska sinagoga je bila uničena leta 1938.