Caltabellottski sporazum ali Caltabellottski mir, podpisan 31. avgusta 1302,Gillespie, Alexander (2016). The Causes of War: Volume II: 1000 CE to 1400 CE. Vol. II. Hart Publishing. str. 154. je bil zadnji v nizu sporazumov, vključno s Taraskonskim in Ananijskim, s katerim so se končali konflikti med Anžujci in Barcelonsko dinastijo za posesti v Sredozemlju, zlasti na Siciliji in v Mezzogiornu.
Sporazum je razdelil Kraljevino Sicilijo razdelil na otoški del (Sicilija) in celinski del (Mezzogiorno). Sicilija, imenovana Kraljevina Trinakrija, je pripadla vladakočemu kralju Frideriku III. Sicilskemu.Jacoby, David (2015). The Catalan Company in the East: The Evolution of an Itinerant Army (1303-1311). V Halfond, Gregory I. (ur.). The Medieval Way of War: Studies in Medieval Military History in Honor of Bernard S. Bachrach. Ashgate Publishing. str. 115. Mezzogiorno, ki se je imenoval Kraljevina Sicilija, sodobni zgodovinarji pa ga imenujejo Neapeljsko kraljestvo, je pripadel Karlu II. Anžujskemu, ki je že vladal na tem ozemlju. Sporazum je bil formalno priznanje nelagodnega statusa quo.
Sporazum je določal, da bo Trinakrija ob Friderikovi smrti prešla v last Anžuvincev, do takrat pa je Karel v zameno plačeval Frideriku davek 100.000 unč zlata letno. Friderik je nemudoma predal vse svoje posesti v Kalabriji in drugod na celini ter izpustil Karlovega sina Filipa, princa Tarantskega, iz zapora v Cefalùju.Nicol, Donald M. (1994). The Byzantine Lady: Ten Portraits, 1250–1500. Cambridge and New York: Cambridge University Press. Str. 29. ISBN 0-521-45531-6. Dogovorjena je bila tudi Friderikova poroka s Karlovo hčerko Eleanoro.
Sklici
Kategorija:Leto 1302 Kategorija:Sporazumi