Slika, ki je ni (v francoščini: L'Image manquante, v angleščini: The Missing Picture) je kamboško-francoski avtobiografsko-esejistični dokumentarni film iz leta 2013, ki ga je režiral v Franciji živeči kamboški režiser Rithy Panh.
Njegova osrednja tema je režiserjevo življenje v času režima Rdečih Kmerov, na t.i. poljih smrti. Njegova družina in sorodniki so bili žrtev kamboškega genocida. Po vdoru vietnamske vojske je pobegnil na Tajsko. Ljudi predstavljajo grobo rezbarjene, ročno poslikane in toge glinene figurice v jukstapoziciji s črno-beli arhivski posnetki, prizori iz kamboških igranih barvnih filmov iz časov pred revolucijo ter rabo zvoka. Zgodbo podaja stalni pripovedovalec v offu, ki govori v Panhovem imenu.Cvar, Nina. "Iskanje slike, ki je ni več". Ekran. maj-junij 2014. letnik LI. str. 70 in 71.
Naslov je navdihnilo dejstvo, da njihovo trpljenje ni bilo posneto na filmski trak. Pred tem filmom Panh ni želel govoriti o svoji izkušnji in nasploh ni želel posneti jokavega pričevanja. S svojim filmom ni želel dati lekcije Kitajski, ZDA, Franciji ali kateri drugi državi, ampak hoče, da bi bil film razumljen kot meditacija. S soscenaristom, francoskim pisateljem Christophejem Bataillejem, je pred snovanjem filma izdal avtobiografsko knjigo The Elimination.L'Image manquante - dl pdf knjižice na spletni strani Centre national du cinéma et de l'image animée. cnc.fr. 31. avgust 2021.(v francoščini). vpogled: 20. marec 2023L’IMAGE MANQUANTE. dl pdf-ja na spletni strani arte. pro.arte.tv. (francoščina). vpogled: 20. marec 2023arte MAGAZINE. (PDF). št. 41. 5-11- oktober 2013. "L’ENFANCER". str. 4 in 5. (francoščina). vpogled: 21. marec 2023
Na filmskem festivalu v Canessu 2013 je zmagal v kategoriji Un Certain Regard.
Bil je deležen primerjav s filmi Nuit et brouillard (dokumentarni, Alain Resnais, 1956), Superstar: The Karen Carpenter Story (eksperimentalni dramski, Todd Haynes, 1987), The Gleaners and I (dokumentarni, Agnès Varda, 2000), Valček z Baširjem (animirani dokumentarni, Ari Folman, 2008), Teater ubijanja (dokumentarni, Joshua Oppenheimer, 2012), Camp 14: Total Control Zone (dokumentarni, Marc Wiese, 2012) in Heart of a Dog (Laurie Anderson, 2015)Andrade, M. H. M. de. (2022). Conflicting dioramas and frames: the reenactments of absence in The Missing Picture. Intexto, (53), 119976. . (portugalščina). vpogled: 18. april 2023 ter stripi Maus (Art Spiegelman, 1980–1991) in Persepolis (Marjane Satrapi, 2000–2003).
Zgodba Rithyja Pana in njegove bližnje je prizadela že državljanska vojna. Njihova situacija se je še poslabšala, ko so Rdeči Kmeri 17. aprila 1975 zasedli njihov domači Phnom Penh. Takrat je bil Rithy star 11 let in v očeh mladih vojakov je videl, kako ga prezirajo kot svojega sovražnika. Njegov brat je takrat izginil, najverjetneje zaradi dolgih las in izvajanja zahodnjaške glasbe. Njihova hiša je kasneje postala igralnica, bordel, nato pa karaoke klub. Izselili so jih v neurejena delovna taborišča, kar se je mu je zdelo mučno tudi zaradi takratne suhe sezone. Razvažali so jih kot živino in bili so lačni in žejni. Na cilju so jih postrigli in jim odvzeli vse imetje, tudi očala, ročne ure, knjige in igrače, ki pripadnikom Rdečih Kmerov niso bili prepovedani. Dobili so črna oblačila, lahko so posedovali le žlice, ker so bili krožniki »individualistični«. Tudi to pravilo za Rdeče Kmere ni veljalo. Avtomobili so bili kot simboli kapitalizma predelani v stroje za poganjanje vode po namakalnih kanalih.
Kot »novi ljudje«, kot so »stari ljudje« imenovali izobražence in pripadnike višjih slojev, so bili deležni prevzgoje in obljub o svobodni prihodnosti brez lakote, bogatih in revnih, ko bodo starejši hranjeni s stroji. Rithy je vanje hitro podvomil, saj so bili velikokrat soočeni s sušo, njihovi vsakodnevni obroki riža so postopoma postali zelo majhni, bolni in neposlušni pa so bili kaznovani polovičnimi obroki ali lakoto. Prizadelo ga je, ko je videl, da »stari ljudje« dobro jedo in živijo v udobnih bivališčih. Ko je pil blatno vodo, se je počutil ničvrednega in zdelo se mu je, da se mu bivoli posmehujejo. Slogane, ki so slavili Rdeče Kmere in njihovo novo državo, Demokratično Kampučijo, so delavcem na poljih vbijali v glavo tudi prek zvočnikov. Včasih so morali delati tudi ponoči, ob neonskih lučeh. Niso si smeli sami iskati hrane, zato so naskrivaj lovili ribe, kuščarje, insekte in podgane ter kopali za koreninicami, kar je Rithy občutil kot razčlovečenje. Leta 1978 so poplave Rithyju in njegovim tovarišem prinesle kokošja jajca in velik kup posušenega riža, kar je bila redka priložnost za ublažitev hude lakote.
Rithyjev oče je bil učitelj in vladni uslužbenec, ki se je zaradi odraščanja v revščini boril za to, da bi revni otroci hodili v šolo in se tako osvobodili. Rekel je, da je človek in da ne bo jedel živalske hrane, in iz protesta je nehal jesti, česar njegov sin ni mogel razumeti. Rithyjevo mater je prizadelo, da njen mož ni bil deležen spokojnega tradicionalnega pogreba s svojimi prijatelji, ampak so ga le zagrebli v zemljo. Pred Rdečimi Kmeri ni želela jokati. Sama se je želela boriti, hodila je več ur na dan, da bi svojim zagotovila čisto vodo, vendar je zbolela in umrla v eni od lesenih zgradb, ki so nadomestile bolnišnice. V njih ni bilo zdravstvenega osebja in »kapitalističnih« zdravil, bolni so ležali na lesenih deskah in prejemali domače zvarke v Coca-Colinih steklenicah in injekcije kokosove vode. Še prej je izvedela, da je tam umrla njena hči. Rithy se je ob njeni smrti zavedel, da je ostal sam. Kasneje je pomagal v eni takih ustanov, od koder se spomni krikov, množičnega umiranja, nosečnice, ki je umrla, ker ni mogla roditi, od črvov razjedenih ran ter vonja po gnilem in vlažnem mesu. Pokopaval je mrtve.
Pred obupom se je reševal s sanjarjenjem in lepimi spomini. Ni ga prizadela le lakota, ampak tudi odvzem medčloveških odnosov in siljenje ljudi v molk. Imel je namreč dober odnos s sorojenci in sorodstvom in ljudje v Kambodži so nasploh zelo družabni, zaradi česar njihov obisk tržnice ni le nakup hrane, ampak tudi zelo čustveno spletanje odnosov. Bil je sit svojih črnih oblačil in bose hoje po vodi, ki je bila naporna tudi zaradi podhranjenosti, zaradi česar je večkrat padel. Ob visoki vlagi in močnem deževju je z drugimi redčil džunglo in moral je spati v mokrih oblačilih. Moti ga razlaga, da se ljudje niso uprli zlorabam zaradi budističnih načel. Sam pravi, da se ni mogel upreti, ker je bil lačen, izgubljen, seljen iz enega delovišča v drugega in opremljen le z žlico.
Rithy je videl, kako so Rdeči Kmeri zmanipulirali ljudi, da so se obrnili proti svojim družinam. Neka mama je svoje tri otroke podvrgla smrti zaradi podhranjenosti, ko jim ni dovolila na skrivaj pojesti ukradene koruze, češ da ne kradejo. Žensko, ki si je nabrala mango, je njen devetletni sin obsodil na smrt s suhoparnimi propagandnimi gesli.
Poleg uničenja zdravstva omeni še zaprtje šol, kinematografov in knjižnic ter uboje in deportacije delavcev filmske in glasbene industrije. Kljub preziru do umetnosti se Rdeči Kmeri niso odpovedali filmu. Ljudem v deloviščih so predvajali zelo slabe amaterske filme, ki so slavili goloroko borbo proti imperialistom in v njihovih filmih so se siti in zadovoljni ljudje pretvarjali, da imajo v Kambodži bogato žetev. Rithy predstavi še propagandne posnetke v Franciji izobraženega Pol Pota, v katerih ta goji svojo javno podobo dobrovoljnega možakarja, ki ljubi svoj narod in živi skromno v džungelski koči, pa tudi arhivske posnetke zaporov, ob katerih pove, da so ujetnike rezali, bičali, mučili z elektriko in jih prisilno hranili z iztrebki. V seriji prizorov s figuricami prikaže, kako so zapornika, ki je imela zavezane oči in zvezane roke, pripeljali na morišče, ga pritisnili ob tla, zgrabili za lase in z mačeto zarezali v njegov vrat. Pokaže tudi portret mlade zapornice v Muzeju genocida Tuol Sleng (nekdanji zapor S-21), Hout Bophana, ki je nanj napravila vtis, ker uporno strmi v fotoaparat svojih mučiteljev, pa tudi v današnjega gledalca.
Panh je začel neuspešno iskati fotografije usmrtitev, ko je izvedel za priznanje snemalca iz zapora S-21.Phay, Soko. "L’Image manquante de Rithy Panh : Le cinéma comme expérience de l’Histoire". Écrire l’histoire n° 13-14, 2014. str. 157-167 (francoščina). pridobljeno 21. marca 2023
Med podporniki režima omeni LR Kitajsko in arhivski posnetek kaže srečanje Pol Pota z njeno delegacijo, v kateri je Zhang Chunqiao iz tolpe štirih. Ošvrkne ignorantski odnos zahodnjaških občudovalcev kamboške revolucije. Proti koncu zavrti svoj intervju v oddaji L'invité na francoskem TV kanalu TV5. (francoščina) tv5monde.com s 6. januarja 2012,"Rithy PANH : "Le bourreau du génocide cambodgien ne regrette rien"". naložil: L'invité 16. januarja 2012. (francoščina) youtube.com v katerem pravi, da je bil Pol Pot le človek in da se je pač odločil, da bo šel po poti kriminala. Ob tem si predstavlja, kako oče gleda njegov nastop in ga opozori, da ni spregovoril o revnih. Tako Panh razloži, da je Pol Pot lagal ljudem z družbenega dna, ki so njegovo revolucijo množično podprli zaradi izgube zemlje in silovitega ameriškega bombardiranja, ter da kamboški siromaki ostali na istem, ob čemer pokaže odlomek iz svojega dokumentarca La terre des âmes errantes (2000), ki govori o delavcih, ki kopljejo jarek za prvi kamboški optični kabel.. dostopen z angleškimi podnapisi na YouTube (naložil Le_vagabond83 22. junija 2021)
O Puddhovi prerokbi (Puddh Tomneay v kmerski jeziku), ki jo pripovedovalec omeni ob posnetkih izpraznjenega Phnom Penha, obstajajo pomisleki glede verodostojnosti.T. So, Kenneth. The Tragedies of Cambodia as Prophesied by the Buddha?. 1996. (angleščina). v PDF dostopna na spletu. vpogled: 1. april 2023
Galerija
Zasedba Randal Douc – pripovedovalec v francoski verziji Jean-Baptiste Phou – pripovedovalec v angleški verziji (prevod v angleščino - Letitia Farris Toussaint)
Ekipa Režija, scenografija, scenarij in montaža - Rithy Panh Komentar - Christophe Bataille Produkcija - Catherine Dussart (produkcijska hiša CDP) Glasba - Marc Marder Montaža - Marie-Christine Rougerie Fotografija - Prum Mésar Rezbarjenje figuric - Sarith Mang
Produkcija Film je prejel 60.000 evrov iz programa MEDIA (podprogram Kreativne Evrope, programa Evropske unije). Med koproducenti je francoski ARTE France (Martine Saada).. IMDB.com
Nastajal je osem mesecev. Panh je piscu Christopheju Batailleju podajal neurejene dele posnetkov in ta je ustvaril komentar. Komentar v francoščini je poklon Panhovemu očetu, ki je ljubil francosko poezijo. Na Panha je vplival film Shoah (1985) Claudea Lanzmanna, ker po njegovem omogoča gledalcu, da vidi skozi besede. V filmu so večkrat prikazani kupi zapuščenih in zarjavelih kolutov 16mm filmskega traku. Panh si namreč poleg snemanja filmov prizadeva za ohranjanje kamboške filmske dediščine. Opozoril je, da filme v državah tretjega sveta ogroža tudi tropsko podnebje. Glasbena oprema V Parizu živeči ameriški skladatelj Marc Marder, redni Panhov sodelavec, je za film napisal glasbo in jo izvedel s prečno flavto, tolkali, klaviaturami, klavirjem in kontrabasom, s prečno flavto je sodelovala Francozinja Catherine Cantin. Marder je kombiniral in elektronsko manipuliral zvoke in pesmi Rdečih Kmerov do skorajšnje nerazpoznavnosti. Panh je dejal, da je prosil za popačenje propagandne glasbe, da bi občinstvo razumelo, kakšno bolečino povzroča v njem. Med uporabljenimi pesmimi Rdečih Kmerov so "Dap Prampi Mesa Chokchey" (uradna himna Demokratične Kampučije) in "Internacionala" v njihovi izvedbi.