Zlati šakal (znanstveno ime Canis aureus), imenovan tudi evrazijski šakal ali navadni šakal, je volku podoben kanid, ki izvira iz jugovzhodne Evrope, Srednje Azije, zahodne Azije, Južne Azije in regij Jugovzhodne Azije. Dlaka zlatega šakala se spreminja v barvi od bledo kremasto rumene poleti do temno rjavo bež pozimi. Je manjši in ima krajše noge, krajši rep, bolj podolgovat trup, manj izbočeno čelo ter ožji in bolj koničast gobec kot arabski volk (Canis lupus arabs). Zaradi svoje razširjenosti in visoke gostote na območjih z veliko razpoložljive hrane in optimalnim zatočiščem je na Rdečem seznamu IUCN uvrščen med najmanj zaskrbljujoče.
Zlati šakal kljub svojemu imenu ni tesno povezan z afriškim podsedliškim šakalom ali bočno progastim šakalom (Lupulella adusta), ki sta del rodu Lupulella. Namesto tega je bližje volkovom in kojotom. Prednik zlatega šakala naj bi bil izumrli Canis arnensis, ki je živel v južni Evropi pred 1,9 milijona let. Opisan je kot majhen, šakalu podoben pes. Genetske študije kažejo, da se je zlati šakal razširil iz Indije pred približno 20.000 leti, proti koncu zadnjega ledeniškega maksimuma. Najstarejši fosil zlatega šakala, najden v skalnem zavetišču Ksar Akil blizu Bejruta v Libanonu, je star 7600 let. Najstarejši fosili zlatega šakala v Evropi so bili najdeni v Grčiji in so stari 7000 let. Obstaja šest podvrst zlatega šakala. Sposoben je proizvesti plodne križance tako s sivim volkom kot z afriškim volkom. Hibridi šakala in psa, imenovani psi Sulimov, so v uporabi na letališču Šeremetjevo blizu Moskve, kamor jih je napotila ruska letalska družba Aeroflot za zaznavanje vonjav.
Zlatega šakala je veliko v dolinah ter ob rekah in njihovih pritokih, kanalih, jezerih in morskih obalah, vendar redko v vznožju in nizkih gorah. Je družabna vrsta, katere osnovno družbeno enoto sestavljajo par in morebitni mladi potomci. Je zelo prilagodljiv, s sposobnostjo izkoriščanja hrane, od sadja in žuželk do majhnih parkljarjev. Napada domače kokoši in domače sesalce do velikosti telet domačih vodnih bivolov. Njegovi konkurenti so rdeča lisica, stepski volk, džungelska mačka, kavkaška divja mačka, rakun na Kavkazu in v Srednji Aziji ter azijska divja mačka. Širi se izven svojih domačih krajev v jugovzhodni Evropi v srednjo in severovzhodno Evropo na območja, kjer je volkov malo ali nič.
Etimologija in poimenovanje Beseda ‘’šakal‘‘ izhaja iz turške besede ‘’çakal’’, ki izvira iz perzijske besede ‘’šagāl’’. Znan je tudi kot navadni šakal.
Taksonomija Biološko družino Canidae sestavljajo južnoameriški kanidi, lisicam podobni kanidi in volku podobni kanidi. Wayne, Robert K. (June 1993). "Molecular evolution of the dog family". Trends in Genetics. 9 (6): 218–224. doi:10.1016/0168-9525(93)90122-x.[ https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/016895259390122X?via%3Dihub] PMID 8337763 . Retrieved 2017-11-15. Vse vrste znotraj volku podobnih kanidov imajo podobno morfologijo in imajo 78 kromosomov, kar jim omogoča potencialno križanje. Wayne, R. K; Van Valkenburgh, B; Kat, P. W; Fuller, T. K; Johnson, W. E; O'Brien, S. J (1989). "Genetic and Morphological Divergence among Sympatric Canids". Journal of Heredity. 80 (6): 447–54. doi:10.1093/oxfordjournals.jhered.a110896.[ https://academic.oup.com/jhered/article-abstract/80/6/447/824836?redirectedFrom=fulltext&login=false] PMID 2559120. Znotraj volku podobnih kanidov je skupina šakalov, ki vključuje tri šakale: podsedliškega šakala (Lupulella mesomela), bočno progastega šakala (Lupulella adusta) in zlatega šakala (Canis aureus). Te tri vrste so približno enake velikosti, imajo podobno morfologijo zob in skeleta in se med seboj razlikujejo predvsem po barvi dlake. Nekoč so mislili, da so različno razširjeni po Afriki, njihova območja razširjenosti pa se prekrivajo v vzhodni Afriki (Etiopija, Kenija in Tanzanija). Wayne, R. K; Van Valkenburgh, B; Kat, P. W; Fuller, T. K; Johnson, W. E; O'Brien, S. J (1989). "Genetic and Morphological Divergence among Sympatric Canids". Journal of Heredity. 80 (6): 447–54. doi:10.1093/oxfordjournals.jhered.a110896.[ https://academic.oup.com/jhered/article-abstract/80/6/447/824836?redirectedFrom=fulltext&login=false] PMID 2559120. Čeprav je skupina šakalov tradicionalno veljala za homogeno, genetske študije kažejo, da šakali niso monofileti (nimajo skupnega prednika) in so le v daljnem sorodstvu. Točnost pogovornega imena šakal za opis vseh šakalov je torej vprašljiva.
Mitohondrijska DNK (mDNK) poteka po materini liniji in lahko sega več tisoč let nazaj. Tako filogenetska analiza zaporedij mDNA znotraj vrste zagotavlja zgodovino materinskih linij, ki jih je mogoče predstaviti kot filogenetsko drevo. Genetska študija kanidov iz leta 2005 je pokazala, da sta sivi volk in pes na tem drevesu najbolj povezana. Naslednji najbolj sorodni so kojot (Canis latrans), zlati šakal in etiopski volk (Canis simensis), za katere se je pokazalo, da se križajo s psom v naravi. Naslednja najbližja sta luški lušter (Cuon alpinus) in afriški hijenski pes (Lycaon pictus), ki nista pripadnika rodu Canis. Tem sledijo podsedliški in bočno progasti šakali, člani rodu Lupulella in najbolj bazalni člani tega klada. Lindblad-Toh, K.; Wade, C. M.; Mikkelsen, T. S.; Karlsson, E. K.; Jaffe, D. B.; Kamal, M.; Clamp, M.; Chang, J. L.; Kulbokas, E. J.; Zody, M. C.; Mauceli, E.; Xie, X.; Breen, M.; Wayne, R. K.; Ostrander, E. A.; Ponting, C. P.; Galibert, F.; Smith, D. R.; Dejong, P.J.; Kirkness, E.; Alvarez, P.; Biagi, T.; Brockman, W.; Butler, J.; Chin, C.W.; Cook, A.; Cuff, J.; Daly, M.J.; Decaprio, D.; et al. (2005). "Genome sequence, comparative analysis and haplotype structure of the domestic dog". Nature. 438 (7069): 803–819. Bibcode:2005Natur.438..803L. doi:10.1038/nature04338.[ https://www.nature.com/articles/nature04338] PMID 16341006. S2CID 4338513.
Rezultati dveh nedavnih študij mDNK zlatih šakalov kažejo, da so osebki iz Afrike genetsko bližje sivemu volku kot primerki iz Evrazije. Leta 2015 je velika študija DNK zlatih šakalov prišla do zaključka, da je treba šest podvrst C. aureus, ki jih najdemo v Afriki, prerazvrstiti v novo vrsto C. anthus (afriški volk), in tako zmanjšati število podvrste zlatega šakala do sedem. Filogenetsko drevo, ustvarjeno s to študijo, prikazuje razlikovanje zlatega šakala od linije volk/kojot pred 1,9 milijona let in afriškega volka pred 1,3 milijona let. Študija je pokazala, da imata zlati šakal in afriški volk zelo podobno morfologijo lobanje in telesa in da je to taksonomiste zmedlo, da so ju obravnavali kot eno vrsto. Študija predlaga, da je zelo podobna morfologija lobanje in telesa posledica tega, da obe vrsti izvirata iz večjega skupnega prednika.
Evolucija
Rečni pes Arno (Canis arnensis) je izumrla vrsta psov, ki je bila endemična v sredozemski Evropi v zgodnjem pleistocenu pred približno 1,9 milijona let. Opisan je kot majhen šakalu podoben pes in verjetno prednik sodobnih šakalov. Njegova anatomija in morfologija ga bolj povezujeta s sodobnim zlatim šakalom kot z dvema vrstama afriških šakalov, podsedliškim šakalom in bočno progastim šakalom.
Najstarejši fosil zlatega šakala je bil najden v kamnitem zavetišču Ksar Akil, ki je 10 km severovzhodno od Bejruta v Libanonu. Fragment posameznega zoba je datiran pred približno 7600 leti. Najstarejši fosili zlatega šakala, najdeni v Evropi, so iz Delfov in Kitsosa v Grčiji in so datirani pred 7000–6500 leti. Nenavaden fosil petne kosti, najden v Azohških jamah v Gorskem Karabahu, izvira iz srednjega pleistocena in je opisan kot verjetno pripadal zlatemu šakalu, vendar njegova klasifikacija ni jasna. Fosil je opisan kot nekoliko manjši in tanjši od jamskega risa, podoben lisici, vendar prevelik, in podoben volku, vendar premajhen. Ker se zlati šakal po velikosti uvršča med ta dva, fosil verjetno pripada zlatemu šakalu. Odsotnost jasno opredeljenih fosilov zlatega šakala v regiji Kavkaza in Zakavkazju, območjih, kjer vrsta trenutno prebiva, kaže, da je vrsta prišla relativno nedavno.
Haplotip je skupina genov, ki jih najdemo v organizmu in je podedovan od enega od staršev. Haploskupina je skupina podobnih haplotipov, ki imajo skupno mutacijo, podedovano od skupnega prednika. Haplotipi mDNA zlatega šakala tvorijo dve haploskupini: najstarejšo haploskupino sestavljajo zlati šakali iz Indije, druga, mlajša haploskupina, ki se od tega razlikuje, pa vključuje zlate šakale iz vseh drugih regij. Indijski zlati šakali izkazujejo največjo genetsko raznolikost, tisti iz severne in zahodne Indije pa so najbolj bazalni, kar nakazuje, da je bila Indija središče, iz katerega so se zlati šakali razširili. Obstoječa linija zlatega šakala je začela širiti svojo populacijo v Indiji pred 37.000 leti. Med zadnjim ledeniškim maksimumom, pred 25.000 do 18.000 leti, so toplejše regije Indije in jugovzhodne Azije nudile zatočišče pred hladnejšimi okoliškimi območji. Ob koncu zadnjega ledeniškega maksimuma in na začetku ciklov segrevanja se je linija zlatega šakala razširila iz Indije v Evrazijo, da bi dosegla Bližnji vzhod in Evropo.
Zunaj Indije zlati šakali na Kavkazu in v Turčiji izkazujejo naslednjo največjo genetsko raznovrstnost, medtem ko tisti v Evropi kažejo nizko gensko raznovrstnost, kar potrjuje njihovo nedavno širitev v Evropo. Genetski podatki kažejo, da lahko zlati šakali s polotoka Peloponez v Grčiji in dalmatinske obale na Hrvaškem predstavljajo dve starodavni evropski populaciji izpred 6000 let, ki sta preživeli v sodobnem času. Šakalov v večjem delu Evrope ni bilo do 19. stoletja, ko so se začeli počasi širiti. Šakali so bili zabeleženi na Madžarskem, najbližja takrat znana populacija pa je bila v približno 300 kilometrov oddaljeni Dalmaciji. Temu je proti koncu 20. stoletja sledila hitra ekspanzija šakalov. Zlati šakali iz jugovzhodne Evrope in Kavkaza se širijo v Baltik. Na Bližnjem vzhodu imajo zlati šakali iz Izraela večjo genetsko raznolikost kot evropski šakali. Domneva se, da je to posledica hibridizacije izraelskih šakalov s psi, sivimi volkovi in afriškimi zlatimi volkovi, kar je ustvarilo hibridno območje v Izraelu.
Mešanica z drugimi vrstami Canis Genetska analiza razkriva, da včasih pride do parjenja med samicami šakala in sivim volkom, pri čemer nastanejo križanci šakala in volka, ki jih strokovnjaki ne morejo vizualno razlikovati od volkov. Do hibridizacije pride tudi med samicami zlatega šakala in samci psov, ki dajejo plodne potomce, križanca šakala in psa. V zlatega šakala je bilo 11–13 % pretoka starodavnih genov iz populacije, ki je bila prednik volkov in psov, in dodatnih 3 % iz obstoječih populacij volkov. Do 15 % genoma izraelskega volka izhaja iz mešanice z zlatimi šakali v starih časih.
Leta 2018 je bilo sekvenciranje celotnega genoma uporabljeno za primerjavo članov rodu Canis. Študija potrjuje, da se afriški volk razlikuje od zlatega šakala in da je etiopski volk genetsko osnova za oba. Obstajajo dokazi o pretoku genov med afriškimi zlatimi volkovi, zlatimi šakali in sivimi volkovi. En afriški volk z egipčanskega Sinajskega polotoka je pokazal visoko mešanico s sivimi volkovi in psi z Bližnjega vzhoda, kar je poudarilo vlogo kopenskega mostu med afriško in evrazijsko celino v evoluciji kanidov. Obstajajo dokazi o pretoku genov med zlatimi šakali in bližnjevzhodnimi volkovi, manj z evropskimi in azijskimi volkovi, najmanj pa s severnoameriškimi volkovi. Študija nakazuje, da se je prednik zlatega šakala, najden pri severnoameriških volkovih, morda pojavil pred razhajanjem evrazijskih in severnoameriških volkov.
Podvrste in populacije Carl Linnaeus je v svoji publikaciji Systema Naturae iz leta 1758 taksonomsko podredil zlatega šakala rodu Canis] Od takrat je bilo opisanih 13 podvrst. + Podvrsta Canis aureus Podvrsta Trinomska avtoriteta Opis Razširjenost Sinonimi perzijski šakal