Ukrajinsko-sovjetska vojnaUkrainian-Soviet War, 1917–21 (encyclopediaofukraine.com). () je izraz, s katerim se v posovjetski Ukrajini običajno označuje spopad med ukrajinskimi nacionalističnimi silami in boljševiki v letih 1917–1921. Mnogi Ukrajinci v njem vidijo vojno med Ukrajinsko ljudsko republiko ter Rusko Sovjetsko federativno socialistično republiko in Ukrajinsko Sovjetsko socialistično republiko. Vojna je izbruhnila kmalu po oktobrski revoluciji, ko je Lenin poslal Antonovo ekspedicijsko skupino v Ukrajino in južno Rusijo.
Sovjetsko zgodovinopisje je na zmago boljševikov gledalo kot na osvoboditev Ukrajine izpod okupacije armad zahodne in srednje Evrope, kot del ruske državljanske vojne in poljsko-sovjetske vojne. Nasprotno pa sodobni ukrajinski zgodovinarji menijo, da gre za spodletelo vojno za neodvisnost Ukrajinske ljudske republike proti boljševikom. Konflikt je bil med drugim zapleten zaradi vključitve nenacionalističnih Ukrajincev v Revolucionarno uporniško armado Ukrajine ter neboljševiških Rusov v Belo armado in vojske Druge poljske republike, Avstro-Ogrske in Nemškega cesarstva.
Zgodovinopisje V sovjetskem zgodovinopisju in terminologiji je oboroženi spopad prikazan kot del širše ruske državljanske vojne. V Ukrajini je ta vojna potekala med nacionalno vlado pod vodstvom Simona Petljure in boljševiško vlado pod vodstvom Vladimirja Lenina.
Vojno se lahko razdeli na tri faze: December 1917 – april 1918: revolucionarni dnevi, boljševiški upori, vdor Rdeče garde, podpis pogodbe o protektoratu in osvoboditev izpod boljševikov. December 1918 – december 1919: državljanska vojna v Ukrajini, vdor Rdeče armade, združitev Ukrajine, protisovjetski kmečki upori, Denikinova prostovoljna armada in zavezniška intervencija, izguba Zahodne Ukrajine v korist Poljske. Pomlad 1920 – jesen 1921: poljsko-sovjetska vojna (Varšavska pogodba), ruska državljanska vojna med boljševiškimi vojskami in oboroženimi silami Južne Rusije, ukrajinske gverilske operacije (prva in druga zimska kampanja), vlada v izgnanstvu.
Pomembni dokumenti izjave centralnega sveta Ukrajine (univerzali) ultimat Sovnarkoma centralnemu svetu Ukrajine Brestlitovski sporazum s Centralnimi silami, ki je Ukrajini podelil status nevtralnosti kot tamponskega območja za centralne sile, pa tudi vojaško zaščito pri mirovnih pogajanjih z boljševiki Ruske sovjetske federativne socialistične republike Akt o združitvi, združitev z zahodno Ukrajine Varšavski sporazum, poljsko-ukrajinski protiboljševiški pakt Riški mirovni sporazum, razcepitev Ukrajine
Ozadje Po februarski revoluciji leta 1917 so narodi Carske Rusije, preimenovane v Rusko republiko, od Petrograda zahtevale nacionalno avtonomijo. Poleti 1917 je začasna vlada odobrila regionalno upravo v nekaterih delih nekdanje carske Ukrajine.
Oktobra 1917 je ukrajinska vlada obsodila oboroženi upor boljševikov in izjavila, da se bo odločno borila proti vsakemu poskusu državnega udara v Ukrajini. Poveljstvo vojaškega okrožja v Kijevu je poskušalo preprečiti boljševiški državni udar, kar je privedlo do uličnih bojev in nazadnje do predaje proboljševiških čet v mestu. 14. novembra 1917 je ukrajinska Centralna rada izdala svoj "Poziv Centralnega sveta državljanom Ukrajine", v katerem je odobrila prenos državne oblasti v Ukrajini nase. 16. novembra je skupna seja Rade in Izvršilnega odbora lokalnih delavskih in vojaških sovjetov priznala Centralno rado kot regionalno oblast v Ukrajini. 20. novembra 1917 je Rada razglasila Ukrajino za Ukrajinsko ljudsko republiko kot avtonomni del Ruske republike in za 9. januar 1918 razpisala volitve v ukrajinsko ustavodajno skupščino. Sekretar za vojaške zadeve Simon Vasiljevič Petljura je izrazil namen združiti jugozahodno in romunsko fronto, ki sta bili raztegnjeni čez Ukrajino, v eno ukrajinsko fronto pod poveljstvom generalpolkovnika Dimitrija Ščerbačeva.
17. decembra 1917 so boljševiki načrtovali vseukrajinski kongres sovjetov in 11.–12. decembra 1917 sprožili številne vstaje po Ukrajini v Kijevu, Odesi, Vinici. Rada jih je uspešno zatrla. 17. decembra 1917 je Sovnarkom, ki je v začetku tega meseca sprožil mirovne pogovore s Centralnimi silami, Radi poslal 48-urni ultimat, v katerem je zahteval, naj ustavi "kontrarevolucionarne akcije" ali se pripravi na vojno. Tudi 17. decembra 1917 je Reinholds Berzinš povedel svoje čete iz Minska proti Harkovu na Donu. Na železniški postaji v Bahmaču se je zapletel v oborožen spopad z ukrajinskimi enotami, ki niso dovolile prehoda rdečih sil (trije polki in topniški divizion). Centralna rada ni sprejela pritožb in navedla svoje pogoje: priznanje Ukrajinske ljudske republike, nevmešavanje v njene notranje zadeve in zadeve novoorganizirane ukrajinske fronte, dovoljenje za premestitev ukrajiniziranih čet v Ukrajino in delitev nekdanje cesarske vojske in financ in sodelovanje Ukrajinske ljudske republike v splošnih mirovnih pogajanjih. Istega dne je vseukrajinski kongres sovjetov v Kijevu po odhodu boljševiške delegacije priznal oblast ukrajinske vlade in obsodil ultimat ruske vlade. Kijevski boljševiki so ta kongres obsodili in načrtovali drugega v Harkovu. Naslednji dan se je Sovnarkom v Moskvi odločil za vojno. Vladimir Antonov-Ovsejenko je bil imenovan za glavnega poveljnika ekspedicijskih sil proti Kaledinu in južni Rusiji, medtem ko so se blizu meja z Ukrajino (Brjansk, Belgorod) začele zbirati rdeče čete.
Kijevski boljševiki, ki so pribežali v Harkov, so se pridružili regionalnemu kongresu sovjetov Sovjetske republike Doneck-Krivoj rog in nato srečanje razglasili za prvi vseukrajinski kongres sovjetov, ki je razglasil ustanovitev Ukrajinske ljudske republike sovjetov. Centralno rado Ukrajine je označil za sovražnika ljudstva in ji 2. januarja napovedal vojno. Rada je nato 22. januarja 1918 prekinila vse vezi s Petrogradom in razglasila neodvisnost, s čimer se je začela ukrajinska vojna za neodvisnost. Približno na tej točki so boljševiške čete začele vdirati iz Rusije v Ukrajino.Orest Subtelny. Ukraine: A History. University of Toronto Press, 1988. V Ukrajino so vdrle ruske vojaške enote iz Harkova, Moskve, Minska in Baltske flote.Robert Sullivant. Soviet Politics and the Ukraine 1917–1957. New York: Columbia University Press, 1962. Vojna December 1917 – april 1918 Boljševiško vojsko okoli 30.000 mož so sestavljali redni vojaki ruske vojske, nameščeni na fronti, številne garnizijske enote in oddelki Rdeče garde, sestavljeni iz delavcev iz Harkovske gubernije in Donbasa. Vojska pod vodstvom Vladimirja Antonova-Ovsejenka in Mihailaa Muravjova je začela s severovzhoda prodirati proti Kijevu.Nicholas Chirovsky. An introduction to Ukrainian History Volume III 19th and 20th Century Ukraine. New York, Philosophical Library, 1986 Ukrajinske sile je v tem času sestavljalo okoli 15.000 pripadnikov prostovoljnih odredov in več bataljonov svobodnih kozakov in siških strelcev.
Invazijo prosovjetskih sil iz Rusije so spremljale vstaje, ki so jih na celotnem ozemlju Ukrajine sprožili lokalni boljševiki.
Boljševiki pod vodstvom Jevgenije Bosch so decembra 1917 izvedli uspešno vstajo v Vinici in krenili proti Kijevu, a so jih pri Žmerinki ustavili in razorožiti in deportirati v Rusijo. Druge boljševiške sile so na poti v Kijev zavzele Harkov (26. decembra), Jekaterinoslav (9. januarja), Aleksandrovsk (15. januarja) in Poltavo (20. januarja). 27. januarja so se boljševiške vojske zbrale v Bahmaču in nato pod poveljstvom Muravjova krenile zavzet Kijev.
thumb|left|250px|Prvi oddelek sišlih strelcev po zasedbi KIjeva januarja 1918
29. januarja 1918 se je v kijevskem arzenalu začela januarska vstaja, ki so jo organizirali boljševiki. Delavcem tovarne so se pridružili vojaki Pontonskega bataljona, 3. letalskega polka in polka Sahajdačni. Po šestih dneh bitke so zaradi pomanjkanja hrane in streliva protirevolucionarne sile vstajo zadušile. V bojih je umrlo 300 upornikov, po prosovjetskih podatkih 1500. 8. februarja je ukrajinska vlada evakuirala Kijev, da bi se izognila uničenju. V Kijev so 9. februarja vstopile sovjetske čete pod vodstvom Mihaila Muravjova.
Po zasedbi Kijeva so začeli boljševiki ofenzivo v Desnobrežni Ukrajini, Ukrajinska ljudska republika pa je 9. februarja podpisala Brestlitovski sporazum in konec februarja prejela pomoč več kot 450.000 nemških in avstro-ogrskih vojakov. V zameno za vojaško pomoč naj bi Ukrajinci centralnim silam dostavili živila. Združene sile pod poveljstvom Simona Petljure so izrinile boljševike iz Desnobrežne Ukrajine in 1. marca ponovno zavzele Kijev. Zaradi socialistične politike Rade, predvsem zaradi politike nacionalizacije zemlje, ki je vplivala na izvoz hrane Centralnim silam, so nemške sile 28. aprila razpustile Rado in na njeno mesto postavile hetmansko vlado. Ukrajinska, nemška in avstro-ogrska vojska so še naprej napredovale in zavzele Levobrežno Ukrajino, Krim in Donbas. 100 years ago Bakhmut and the rest of Donbass liberated, Ukrayinska Pravda (18. april 2018) Ti neuspehi so prisilili boljševike, da so 12. junija podpisali mirovni sporazum z ukrajinsko vlado.
Intervencija po ukinitvi hetmanata thumb|left|200px|Poljsko-ukrajinske, poljsko-sovjetske in ukrajinsko-sovjetske vojne na začetku leta 1919
Novembra 1918 so čete Direktorata Ukrajine z nekaj pomoči boljševikov strmoglavile Hetmanat. Nemške sile, ki jih je vodil Soldatenrat, so med dva tedna trajajočo državljansko vojno med umikom iz države zaradi poraza nemškega imperija v prvi svetovni vojni ohranile svojo nevtralnost. Direktorat je ponovno vzpostavil Ukrajinsko ljudsko republiko. 22. januarja 1919 so se sosednje ukrajinske republike v skladu z Aktom o združitvi združile v eno republiko.
Centralni vojaško-revolucionarni komite v Kursku je 22. oktobra 1918 izdal ukaz o oblikovanju dveh divizij v okviru armadne skupine Ukrajinska fronta (ali Kurska smer). Skupini so dodelili moskovsko delavsko divizijo, 9. sovjetsko divizijo, 2. brigado Orlova in dva oklepna vlaka. Po besedah Antonova-Ovsejenka je vojska štela okoli 6000 vojakov, 170 topniških orožij, 427 mitraljezov, 15 vojaških letal in 6 oklepnih vlakov. 15. decembra 1918 je bil v Kijevu sklican sestanek ukrajinskega načelnika generalštaba, ki ga je vodil Otaman Osetski in v katerem so bili načelnik general Petljura, polkovnik Bolbahan, polkovnik Šapoval in stotnik Oskilko. Pogovarjali so se o zavarovanju meje in oblikovali načrt v primeru ogroženosti z vseh strani.
Da bi ustavila bližajočo se vojno z boljševiki, je vlada Čehivskega v Moskvo poslala delegacijo pod vodstvom ministra za zunanje zadeve Semena Mazurenka. Delegaciji je uspelo podpisati predhodni mirovni sporazum, ki pa zaradi slabe komunikacije med delegacijo v Moskvi in vlado Ukrajinske ljudske republike ni zaustavil ruske agresije. 28. decembra 1918 je Centralni komite leve UPSR uradno razglasil mobilizacijo sil v podporo sovjetski vladi. Od začetka januarja 1919 so boljševiške skupine vztrajno prečkale vzhodne in severovzhodne meje, vendar niso napadle.
Januar-junij 1919 7. januarja 1919 so boljševiki z vso silo vdrli v Ukrajino.Paul Robert Magocsi. A History of Ukraine. Toronto: University of Toronto Press. Vojski so poveljevali Vladimir Antonov-Ovsejenko, Josip Stalin in Volodimir Zatonski. Direkcija je po več predhodnih ultimatih, naj umakne svoje enote, 16. januarja znova napovedala vojno Rusiji. Glavna cilja boljševiških sil sta bili Kijev in Harkov.
3. januarja 1919 je Rdeča armada zavzela Harkov skoraj po enakem scenariju kot februarja 1918 Kijev. 6. januarja 1919 je vlada Pjatakova uradno razglasila ustanovitev Ukrajinske socialistične sovjetske republike. Vlada je do 24. januarja ostala v Kursku. 4. januarja je bila skupina boljševiških armad Ukrajinska fronta preoblikovana v enotno ukrajinsko fronto pod poveljstvom Antonova-Ovsejenka in njegovima namestnikoma Kocjubinskim in Šadenkom. Na več vprašanj o ciljih ruske vojske v Ukrajini, ki jih je Direktorat pošiljal v Moskvo, je Čičerin 6. januarja končno odgovoril: