Bogdan Zinovij Mihajlovič Hmelnicki (staroukajinsko Ѕѣнові Богданъ Хмелнiцкiи,Samuil Veličko. Kronika. 1720. , ) je bil pripadnik šlahte in hetman Zaporoških kozakov, * okoli 1595, Subotiv, Krona kraljevine Poljske (danes Ukrajina), † 6. avgust 1657.
Zaporožje je bilo takrat pod oblastjo poljsko-litovske Republike obeh narodov, ki se je zavzemala za spreobrnitev pretežno pravoslavnega prebivalstva v katolištvo. Leta 1648–1654 je ob pomoči krimskega kana vodil upor proti Republiki obeh narodov in njenim magnatom (1648–1654), po katerem je bila v Ukrajini ustanovljena neodvisna kozaška država Kozaški hetmanat. V bitki pri Berestečku (1651) je zavezništvo med Zaporoškimi kozaki in Krimskimi Tatari propadlo. Kozaki so utrpeli hud poraz in bili prisiljeni v Bili cerkvi podpisati mirovni sporazum, ugoden za Republiko obeh narodov. Hmelnicki je začel iskati drugega tujega zaveznika, ki bi kozaški državi zagotovil legitimnost. Pogajal se je z osmanskim sultanom, vendar večinoma pravoslavno prebivalstvoni bilo pripravljeno sprejeti vazalstvo pod muslimanskim vodstvom in ruskim carjem, ki pa so potekala počasi. Leta 1654 je z ruskim carjem Aleksejem naposled sklenil Perejaslavski sporazum, ki je kozaški hetmanat podredil Ruskemu carstvu, s čimer je osrednje ozemlje današnje Ukrajine postavil pod rusko zaščito. Med vstajo so kozaki v letih 1648–1649 pobili več tisoč Judov, katere so obtoževali finančnega izkoriščanja, kar je bil eden najbolj travmatičnih dogodkov v zgodovini Judov v Ukrajini.
Življenje
Mladost thumb|levo|150px|Grb Hmelnickih thumb|250px|Poljsko-litovska Republika obeh narodov med vladanjem Vladislava IV. Okoli leta 1635
Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Ukrajinski zgodovinar Mihajlo Maksimovič domneva, da je bil rojen verjetno na dan sv. Teodorja, 27. decembra 1595 po julijanskem koledarju."Житие и страдание святого преподобномученика и исповедника Феодора и брата его преподобного Феофана1 начертанных" pravoslavie.uz and catholic.org Po pravoslavnih običajih je bil krščen z enim od svojih srednjih imen, Teodor, v ukrajinskem prevodu Bogdan. Življenjepis Hmelnickega, ki sta ga napisala Smolij in Stepankov, nakazuje, da je bolj verjetno, da je bil rojen 9. novembra na praznik sv. Zenobija, po julijanskem koledarju 30. oktobra, in bil krščen v katoliški cerkvi 11. novembra na praznik sv. Teodorja.Смолій В.А., Степанков В.С. "Богдан Хмельницький", Альтернативи, , 2003.
Rojen je bil verjetno v vasi Subotiv blizu Čigirina v Kraljevini Poljski na posestvu svojega očeta Mihajla Hmelnickega. Oče je bil nižji ukrajinski plemič in dvorjan velikega kronskega hetmana Stanislava Żółkiewskega. Kasneje se je pridružil dvoru svojega zeta Jana Daniloviča, ki je leta 1597 postal starešina Korsuńa in Čigirina, ter Mihajla imenoval za svojega namestnika (pidstarosta) v Čigirinu. Za svojo službo je dobil zemljišče v bližini Čigirina, kjer je postavil hutor Subotiv.
Obstajajo polemike o tem, ali sta Bogdan in njegov oče pripadala poljskemu plemstvu (šlahta). Nekateri viri navajajo, da je bil njegov oče Mihajlo leta 1590 imenovan za sotnika korsunsko-čigirinskega starešine Jana Daniloviča, ki je nadaljeval s koloniziranjem novih ukrajinskih dežel ob reki Dneper. Hmelnicki se je štel za plemiča in status njegovega očeta kot čigirinskega pidstaroste mu je pomagal, da so ga tudi drugi imeli za takega. Med vstajo je Hmelnicki poudarjal kozaške korenine svoje matere in očetove podvige s kozaki v Zaporoški seči.
Hmelnicki je obiskoval jezuitski kolegij, verjetno v Jaroslavu, še bolj verjetno pa v Lvovu v šoli, ki jo je ustanovil hetman Żółkiewski. Šolanje je zaključil leta 1617, pridobil široko znanje svetovne zgodovine ter se naučil poljščine in latinščine. Kasneje se je naučil tudi turščine, tatarščine in francoščine. Za razliko od mnogih drugih jezuitskih učencev ni prevzel rimokatoliške vere, ampak je ostal pravoslaven.
Poroka in družina Hmelnicki se je poročil s Hano Somkivno, sestro bogatega perejaslavskega kozaka. Zakonca sta se naselila v Subotivu. Do druge polovice 1620. let sta imela tri hčere: Stepanijo, Oleno in Katerino. Njegov prvi sin Timiš (Timofij) se je rodil leta 1632, drugi sin Jurij pa leta 1640.
Kozak Po zaključku študija leta 1617 je Hmelnicki vstopil v službo pri kozakih. Ko je poljsko-litovska republika začela vojno proti Osmanskemu cesarstvu, je bil leta 1619 skupaj z očetom poslan v Moldavijo. Med bitko pri Cecori (Țuțora) 17. septembra 1620 je bil njegov oče ubit, mladega Hmelnickega pa so med številnimi drugimi kozaki, vključno z bodočim hetmanom Stanislavom Koniecpolskim, ujeli Turki. Naslednji dve leti je preživel v ujetništvu v Carigradu kot ujetnik osmanskega kapudan paše, domnevno Parlak Mustafa paše.Smoliy, Stepankov 1995, str. 51. Drugi viri trdijo, da je svoje ujetništvo preživel v osmanski mornarici na galejah kot veslač, kjer se je naučil turščine.Bohdan Khmelnytsky
O tem, kako se je vrnil v Ukrajino, ni nobenega podatka. Večina zgodovinarjev meni, da je pobegnil ali bil odkupljen. Glede njegovega dobrotnika se viri razlikujejo in omenjajo njegovo mater, prijatelje, poljskega kralja – morda Krištofa Zbaraskega, veleposlanika Republike obeh narodov v Osmanskem cesarstvu. Slednji je leta 1622 plačal 30.000 tolarjev odkupnine za vse vojne ujetnike, ujete v bitki pri Cecori. Po vrnitvi v Subotiv je Hmelnicki prevzel očetovo posestv in postal registrirani kozak v Čigirinskem polku.
Najverjetneje ni sodeloval v nobenem od kozaških uporov, ki so takrat izbruhnili v Ukrajini. Njegova zvesta služba mu je leta 1637 prinesla čin vojaškega pisarja (pisarz wojskowy) registriranih kozakov. To se je zgodilo po kapitulaciji Pavljukove vstaje v mestu Borovca 24. decembra 1637, ko je feldhetman Mikołaj Potocki imenoval novo kozaško starešinstvo. To je moral storiti, ker so se nekateri starešine pridružili Pavljuku ali pa jih je ta ubil, kot na primer častnika Teodorja Onuškoviča.Serczyk 2009, str. 49; Serczyk 2008, str. 345. Zaradi svojega novega položaja je bil Hmelnicki tisti, ki je pripravil in podpisal kapitulacijo.Serczyk 2008, str. 345. Spopadi v Borovici se niso ustavili, ker so se uporniški kozaki pod Ostrjaninovim poveljstvom znova dvignili spomladi naslednje leto. Mikołaj Potocki je bil znova uspešen in po šestih tednih obleganja 3. avgusta 1638 prisilil kozake h kapitulaciji. Tako kot leto prej se je tudi tokrat upornikom pridružilo nekaj registriranih kozakov, nekateri pa so ostali zvesti poljski kraljevini. Za razliko od prejšnjega upora se je Potocki tokrat odločil, da ne bo kaznoval upornih kozakov, temveč je vse prisilil, da so prisegli zvestobo kralju in državi in da se ne bodo maščevali. Hetman se je tudi strinjal z njihovo prošnjo, da pošljejo odposlance h kralju s prošnjo za milost in ohranitev kozaških pravic. Delegati so bili Izvoljeni na zboru v Kijevu 9. septembra 1638. Eden od njih je bil Bogdan Hmelnicki, drugi trije pa Ivan Bojarin, polkovnik Kaniówa, Roman Poliviec in Jan Volčenko.Serczyk 2008, str. 351. Odposlanci niso dosegli veliko, predvsem zato, ker je vse odločitve sprejel Sejm že v začetku tega leta, ko so poslanci sprejeli načrt, ki ga je predstavil veliki hetman Stanislav Koniecpolski.Serczyk 2008, str. 346 Kozaki so bili na naslednji skupščini v Maslovem stavu ob reki Ros prisiljeni sprejeti ostre nove pogoje. V skladu z enim od členov Ordynacya Woyska Zaporowskiego (Ureditev zaporoške vojske) so registrirani kozaki izgubili pravico voliti svoje častnike in poveljnika, imenovanega starešina (starszy) ali komisar. Odslej naj bi starešino sprejemal Sejm (poljski parlament) na podlagi priporočila velikega hetmana. Veliki hetman je dobil tudi pravico do imenovanja vseh častnikov. Komisarji, polkovniki in osauli so morali biti plemiči, sotniki in atamani pa kozaki, ki so se »odlikovali v službi za nas in vso državo«.Volumina Legum, vol. 3, Sankt Peterburg 1859, str. 440. Hmelnicki je postal eden od sotnikov Čigrinskega polka.
Leta 1663 je Pierre Chevalier v Parizu izdal knjigo o kozaškem uporu z naslovom Histoire de la guerre des Cosaques contre la Pologne (Zgodovina vojne kozakov proti Poljski), ki jo je posvetil Nicolasu Léonorju de Flessellesu, grofu de Brégyju, ki je bil leta 1645 veleposlanik na Poljskem.Roger Ariew and others, Historical Dictionary of Descartes and Cartesian Philosophy, New York 2015, str. 56-57. V posvetilu je opisal srečanje de Brégyja s Hmelnickim in skupino kozakov, ki jih je poslal v Francijo, da bi se borili proti Španiji v Flandriji. Wójcik 1973, str. 575. Chevalier je trdil, da je Hmelnicki sam poveljeval kozakom v Flandriji. Kasneje v knjigi Chevalier niti enkrat ne omenja ne Kozakov ne Hmeljnickega. Chevalier v svoji drugi knjigi Relation des Cosaques (avec la vie de Kmielniski, tirée d'un Manuscrit) (Odnosi kozakov (z življenjem Kmielniskega, vzetim iz rokopisa)), izdani isto leto, ki prav tako vsebuje biografijo Hmelnickega, ni omenjeno niti njegovo njegovo niti katero koli drugo kozaško bivanje v Franciji ali Flandriji.Wójcik 1973, str. 579. Prva Chevalierjeva knjiga je edini vir, ki omenja te dogodke, o katerih v korespondenci grofa de Brègyja ni nobene sledi,Wójcik 1973, str. 581. čeprav je res, da je Hmelnicki na Poljskem v letih 1646-1648 rekrutiral vojake za francosko vojsko. Zbral je približno 3.000 vojakov, ki so preko Gdanska odpotovali v Flandrijo in sodelovali v bojih okoli Dunkerquea. Francoski viri jih opisujejo kot infanterie tout Poulonnois qu'Allemand (poljska in nemšla pehota).Wójcik 1973, str. 580. Poveljevali so jim polkovniki Krištof Przyjemski, Andrej Przyjemski in Jurij Cabray. Drugi skupini nabornikov, ki je bila odposlana leta 1647, sta poveljevala Jan Pleitner, nizozemski vojaški inženir v službi Vladislava IV., in Jan Denhoff, polkovnik kraljeve garde.Wójcik 1973, str. 580-582. Francoski zgodovinar iz 17. stoletja Jean-François Sarasín v svoji Histoire de siège de Dunkerque (Zgodovina obleganja Dunkerquea) med opisi sodelovanje poljskih plačancev v bojih za Dunkerque ugotavlja, da jim je poveljeval nek "Sirot".Ces Estrangues faisoient dix-sept cens hommes et estoient nouvellement venus en France sous la conduit de Sirot, quoted from: Wójcik 1973, str. 582-583. Nekateri zgodovinarji v njem prepoznavajo kozaškega atamana Ivana Sirka.
Trditve, da so bili Hmelnicki in kozaki dejansko v Franciji, podpirajo nekateri ukrajinski zgodovinarji, medtem ko se drugim in večini poljskih znanstvenikov to zdi malo verjetno.
Afera Czapliński Po smrti magnata Stanisława Koniecpolskega marca 1646 je njegov naslednik Aleksander Koniecpolski ponovno narisal zemljevide svojih posesti in posestvo Hmelnickega štel za svoje. Hmelnicki je poskušal najti zaščito pred grabežem močnega magnata, zato je pisal številne pritožbe in pisma različnim predstavnikom Poljske krone, vendar brez uspeha. Konec leta 1645 je čigirinski starosta Daniel Czapliński uradno prejel pooblastilo Koniecpolskega za zaseg posestva Hmelnickega.
thumb|left|Neznan avtor (okoli 1650): Portret Hmelnickega v vzhodnjaški opravi, Deželni muzej Tarnova iz sporočila iz leta 1651 je razvidno, da mu je sultan Mehmed IV. poslal enega od svojih častnih svilenih kaftanov