Osrednje okrožje Bejruta (Beirut Central District - BCD ali Centre Ville) je zgodovinsko in geografsko jedro Bejruta, glavnega mesta Libanona. Imenuje se tudi središče Bejruta. in je opisano kot »živahno finančno, komercialno in upravno središče države«. Staro je več tisoč let in je tradicionalno središče poslovanja, financ, kulture in prostega časa.
Območje leži na severni obali mesta in je lahko dostopno iz vseh delov mesta. To vključuje sosednje bejrutsko pristanišče in mednarodno letališče Rafik Hariri. Glavne ceste se stekajo vanj ali od meja proti vzhodu, jugu in zahodu ali pa se raztezajo po 1,5 km dolgi obali proti severu.
Potem ko je mestno jedro uničila libanonska državljanska vojna, je bilo podvrženo temeljiti rekonstrukciji in razvoju, ki je povrnila njegov kulturni in gospodarski položaj v regiji. Glavni načrt za obnovo mesta je libanonska vlada uradno odobrila marca 1994 po vrsti podrobnih študij skupaj z javnimi in strokovnimi seminarji. 5. maja 1994 je bilo ustanovljeno libanonsko podjetje Solidere za razvoj in obnovo osrednjega okrožja Bejruta, was formed, launching the largest urban redevelopment project of the 1990s. ki je začelo največji projekt prenove mest v 1990-ih. Od takrat se je osrednje okrožje Bejruta razvilo v integrirano poslovno in komercialno okolje.
Danes osrednje okrožje Bejruta gosti libanonski parlament, sedež libanonske vlade, bejrutsko borzo, regionalne pisarne Združenih narodov, Mednarodne organizacije dela, Unesca, Svetovne banke, pa tudi sedeža ESCWA in Arabske unije Banke.
Kulturni in projekti dediščine Pot dediščine
Pot dediščine je krog za pešce v zgodovinskem jedru mesta in tradicionalnem središču Bejruta. Pot povezuje glavna arheološka najdišča, kraje zgodovinskega pomena, spomenike in kulturne dediščine, ki so pomembni za bogato preteklost Bejruta. Pot je označena z bronastimi medaljoni, vdelanimi v pločnik, z velikimi splošnimi ali okrožnimi ploščami in manjšimi spomeniškimi ploščami iz glaziranih ploščic iz vulkanskega kamna z besedili v treh jezikih (arabščini, francoščini, angleščini). Pot dediščine naj bi se začela in končala pri Mestnem zgodovinskem muzeju na antičnem območju Tell. V začetni fazi, do dokončanja muzeja, se bo krog začel pri bejrutskih sukih, ki ohranjajo 2500 let staro ulično mrežo in osmanska dostopna vrata ter več drugih arheoloških ostankov, kot so feničansko-perzijska četrt, bizantinski mozaiki, staro mestno obzidje in jarek. Pot je razdeljena na štiri večje dele:
Prva pot: Prva pot na poti dediščine pokriva starodavno arheološko »območje Tell«. To mesto je deležno posebne obravnave in velike pozornosti zaradi njegovega pomembnega zgodovinskega pomena, saj vključuje več sosednjih ostankov: ohranjeni del kanaanskega obzidja in vrat, feničanski glacis, helenistične ostanke, temelje križarskega gradu nad prejšnjimi rimskimi utrdbami in ostanke osmanske citadele. Bodoči muzej bo prikazoval ostanke iz območja Tella in drugih arheoloških najdišč, ki so del dediščinske poti. Vijugasta podzemna pot vodi obiskovalce skozi kanaansko, feničansko-perzijsko, helenistično, rimsko, bizantinsko in srednjeveško dobo. Druga pot: Ta odsek Poti dediščine bo potekal vzdolž več pomembnih bejrutskih znamenitosti in stavb, kot so mestna hiša, parlament, mošeja Mohameda Al-Amina, maronitska stolnica sv. Jurija, Vrt odpuščanja ... itd. arkade ulice Maarad, ki vodijo do zgodovinske stavbe Grand Theatre in številnih kamnitih cerkva ter mameluških mošej. Tretja pot: Ta segment poti za pešce se večinoma vrti okoli Vrtov rimskih kopeli in Grand Serail. Vrt rimskih kopališč ob vznožju hriba Serail razstavlja opečne oboke, ostanke prezračevalnih omrežij, stare naprave za ogrevanje vode, kopališča in druge arheološke ostanke kopališča. Pot poteka tudi mimo terasastih vrtov, fontan, oljčnih in borovih nasadov, majhnega amfiteatra, ki vodi vse do vrha hriba, kjer se pot konča pri Grand Serailu, stolpu z uro Hamidiyi, Svetu za obnovo in razvoj in cerkvi sv. križarska cerkev Ludvika Kapucina. Četrta pot: Četrta pot na poti dediščine leži v glavnem znotraj območja Bejrutski suki. Ta pot vključuje feničansko-perzijsko četrt, rimsko-bizantinske najdbe, del srednjeveškega jarka in osmanski pomol. Nekateri mozaiki, ostanki ali arkade so integrirani v nove stavbe. Druge zanimivosti ob poti so svetišče "Zawiyat Ibin Iraq", mošeja Majidiyya in "Antoun Bey Caravanserai". Na drugem odseku poti je prikazana poznorimska hiša z notranjim vrtom, tlakovanim z mozaiki, in izdelanim vodovodnim in drenažnim sistemom, bizantinski portik, tlakovan z mozaiki in označenimi trgovinami, feničanske posode za shranjevanje, mameluške lončarske peči ... itd.
Sprehod ob obali Shoreline Walk ali Sprehod ob obali je predlagano zaporedje povezanih prostorov, ki tvorijo del rekonstrukcije mestnega središča Bejruta. Po državljanski vojni v Libanonu 1975–1991 je bilo središče mesta Bejrut opustošeno, Avenue des Français in obala sta postali odlagališče, ki je ozemlje razširilo za več kot 600 m proti severu. Mesto je bilo nekoč znano po skalnati obali Cornice z drevoredi palm in kavarnami, toda med vojno je iz vsakodnevnih odpadkov, ki so jih odvrgli v Sredozemsko morje, zrasla gora smeti. Območja so bila z novim glavnim načrtom ohranjena in porušena, medtem ko naj bi sanirano odlagališče postalo novo okrožje, ki štrli v morje. Namesto da bi staro obalo pustili, so se odločili ustvariti pot za pešce, ki je prečkala stare in nove meje mesta. Shoreline Walk je umeščena med naravno topografijo in racionalizirano srednjeveško postavitev ulic starega mesta ter inženirsko mrežo novega nasutega območja. Raziskava je razkrila razvoj bejrutske obale. Prvi feničanski naseljenci so prispeli leta 1220 pr. n. št., sledili so jim Rimljani leta 64 pr. n. št., mameluki leta 1291 n. št., Osmani leta 1516 in Francozi leta 1918. Zaporedne civilizacije so prilagodile obalo in ustvarile pristanišča, ki so mestu prinesla bogastvo. Vzdolž obalne poti je pet trgov namenjenih za premor in sprostitev: Harbour Square, All Saints Square, Shoreline Gardens, Zeytoune Square in Santiyeh Garden. Raziskovanje vsakega prostora je razkrilo ostanke značaja predvojnega mesta, ki je bilo pozabljeno ali uničeno. Vsak »spomin« je ustvaril razvoj atmosfere vsakega trga, usklajenega z objekti in funkcijami, ki jih zahteva sodobno mesto za ustvarjanje mreže komplementarnih prostorov.
Vrt odpuščanja Vrt odpuščanja je projekt, ki se razvija v Osrednjem okrožju Bejruta. Vrt je družbeno-kulturni projekt, ki obeležuje brazgotine libanonske državljanske vojne, od tod tudi njegovo lokacijo ob zeleni črti, ki je nekoč delila mesto med vojskujočima se frakcijama. Pri zasnovi, načrtu in razvoju projekta so sodelovali člani več kot šestih veroizpovedi. Območje vrta je trenutno polno odkritih ruševin iz več kot petnajstih civilizacij, najpomembnejši pa so ostanki rimskega mesta Berytus. Trg obkrožajo tri mošeje (mošeja Mohameda Al-Amina, mošeja Emirja Asafa, mošeja Grand Omari) in tri cerkve (maronitska stolnica sv. Jurija, grško-melkitska katoliška stolnica sv. Elije, grška pravoslavna stolnica sv. Jurija). Nagrajeni dizajn je zasnovala Kathryn Gustafson, priznana arhitektka, ki stoji za Spominskim vodnjakom princese Diane v Londonu. Po besedah oblikovalcev bo libanonska »volja, da postane enoten in uspešen« simbolizirana z izbiro rastlin, ki predstavljajo regije Libanona, vključno z judovimi drevesi iz gora, oljčnimi nasadi iz poljedelskih ravnic in citrusi z obale. Arheološka dediščina najdišča bo spoštovana s sklicevanjem na kardo (glavna cesta sever-jug) in dekuman (glavna cesta vzhod-zahod), da se ustvarijo močne linearne osi. V zasnovi bodo poudarjene tudi sledi starodavne poti, skupaj s 4000 let starim vodnjakom v obliki srca, za katerega se verjame, da je bil povezan z boginjo Astarto. Podan je bil tudi predlog, da se doda spomenik 11. septembra za vse libanonske žrtve, ki so padle v napadu.
Muzej stolnice sv. Jurija To je muzej kript v grški pravoslavni stolnici sv. Jurija na trgu Nejmeh. To je razmeroma majhen muzej, ki razkriva plasti krščanske dediščine, ki pripada nizu sedmih cerkva, zgrajenih na istem mestu pred 2000 leti. Sedanja stolnica stoji na plasteh relikvij, kjer so jo ljudje v vsaki fazi njenega obstoja poskušali povečati in polepšati ter ji dodali več fresk in ikon. Muzej je kripta pod stolnico, kjer so razstavljene oljne svetilke, pipe, glinene in terakota posode, miniaturni kipci in križi, najdeni v različnih izkopavanjih. Steklene plošče pokrivajo nekatere relikvije kripte, steklena pregrada pa ločuje kripto od oltarja cerkve neposredno nad njo. Ozka pot vodi obiskovalce skozi dvanajst postaj kripte, kjer so prikazani nagrobniki, mozaiki, pogrebne komore, gravure na kamnih in stebrih, dobro ohranjena okostja, pokriti kanal in del starodavne tlakovane ceste. Ruševine in najdbe so izkopali libanonski arheologi, preden so stolnico obnovili; želeli so najti bizantinsko cerkev Anastasis, za katero se po starodavnih besedilih domneva, da je blizu slavne bejrutske pravne šole, preden jo je potres leta 551 porušil z zemljo.
Zasebni muzej Roberta Mouawada Zasebni muzej Roberta Mouawada je zasebna rezidenca v četrti Wadi Abu Jamil, ki jo je v muzej spremenil libanonski poslovnež Robert Mouawad. Palačo je leta 1911 v Bejrutu zgradil libanonski politik in zbiralec umetnin Henri Philippe Pharaoun. Muzej hrani kombinacijo umetniških predmetov vzhodne in zahodne kulture ter redko zbirko knjig, kitajskega porcelana, keramike in drugih pomembnih predmetov.
Arhitektura in zasnova palače odražata faraonovo zaljubljenost v islamsko umetnost in okrasne lesene plošče, ki segajo v 19. stoletje, zlasti po njegovih ponavljajočih se potovanjih v Sirijo. Drugi razstavljeni artefakti vključujejo bizantinske mozaike, rimske marmornate skulpture, kozarce in vrče, zgodovinske stebre, keramiko, starodavno orožje, edinstvene preproge, prefinjene kose nakita, redke drage kamne, melkite katoliške ikone in ohranjene rokopise.
Souk El Tayeb Souk el Tayeb je tedenska tržnica na prostem, ki poteka vsako soboto na ulici Trablos v Bejrutskih sukih (prej v Saifiju). Beseda suk je arabska za trg, tayeb pa pomeni dobro v smislu okusa in značaja. Začela se je kot ekološka tržnica, a se je kmalu spremenila v kmečko tržnico svežih, lokalnih in sezonskih živilskih izdelkov, ki promovira male kmete in proizvajalce.
Tržnica ponuja zeleno zelenjavo, paradižnike, sveža aromatična zelišča, stročnice, sok granatnega jabolka, kibeh, sveže iztisnjen korenčkov sok, destilator za med, Makdous, libanonsko pecivo, sadje, olive, rožno vodo, domačo vloženo zelenjavo, labneh, manakiš narejen na Saj, Markook kruh ... itd. Trg organizira in vodi neprofitna zadružna organizacija s sedežem na Rue Gouraud. Organizacija deluje na številnih nacionalnih in mednarodnih ravneh, da promovira in ohranja libanonske prehranbene in kulinarične tradicije, podeželsko dediščino in naravno okolje. Souk el Tayeb je v preteklih letih dosegel ekonomsko uspešen in družbeno odziven pristop k podpori malih kmetov in proizvajalcev, prispevanju k pobudam za razvoj lokalne skupnosti ter izobraževanju o prehranbeni tradiciji in dediščini.
Konservatorij Libanais Le Conservatoire libanais national supérieur de musique ali Libanonski nacionalni višji glasbeni konservatorij je v 1930-ih ustanovil Wadia Sabra, skladatelj libanonske državne himne. Leta 1953 je predsednik Camille Chamoun skupaj z ministrom za izobraževanje odredil ustanovitev odbora za upravljanje konservatorija in ustanovljena je bila fundacija Friends of Music, ki je pomagala financirati konservatorij.
Leta 1959 je konservatorij postal avtonomna nacionalna ustanova pod nadzorom ministra za izobraževanje. Med libanonsko državljansko vojno (1975-1991) je nacionalni konservatorij utrpel veliko škodo: vsi instrumenti, dokumenti in knjižnica so bili izropani in požgani. Konservatorij je ponovno začel poučevati leta 1991 in je bil leta 1995 nadgrajen v nacionalno visokošolsko institucijo.