Runski kamen je običajno dvignjen kamen z runskim napisom, vendar se izraz lahko uporablja tudi za napise na balvanih in skalni podlagi. Tradicija se je začela v 4. stoletju in je trajala do 12. stoletja, vendar je večina runskih kamnov iz pozne vikinške dobe. Večina runskih kamnov je v Skandinaviji, vendar obstajajo tudi razpršeni runski kamni na lokacijah, ki so jih obiskali Skandinavci v vikinški dobi. Runski kamni so pogosto spomeniki mrtvim moškim. Običajno so bili svetlo obarvani, ko so bili postavljeni, čeprav to ni več očitno, ker je barva izginila. Veliko večino runskih kamnov najdemo na Švedskem.
Zgodovina
Tradicija postavljanja kamnov z runskimi napisi se je prvič pojavila v 4. in 5. stoletju na Norveškem in Švedskem in ti zgodnji runski kamni so bili običajno postavljeni poleg grobov. Najzgodnejši danski runski kamni so se pojavili v 8. in 9. stoletju, v Skandinaviji pa je okoli 50 runskih kamnov iz obdobja preseljevanja narodov. Večina runskih kamnov je bila postavljenih v obdobju 950–1100 n. št., nato pa so jih večinoma postavljali na Švedskem in v manjši meri na Danskem in Norveškem."Runsten", (1995), volume 16, pp. 91-92.
Tradicija je omenjena v sagah Ynglinga in Hávamál:
Kar je morda povečalo širjenje runskih kamnov, je dogodek na Danskem v 960-ih. Kralj Harald Modrozobi je bil pravkar krščen in da bi označil prihod novega reda in nove dobe, je ukazal izdelavo runskega kamna. Napis se glasi:
Runski kamen ima tri strani, od katerih sta dve okrašeni s podobami. Na eni strani je žival, ki je prototip runskih živali, ki bi bile običajno vgravirane na runske kamne, na drugi strani pa je najstarejša upodobitev Jezusa na Danskem. Kmalu po izdelavi tega kamna se je nekaj zgodilo v skandinavski runski tradiciji. Na desetine poglavarjev in mogočnih nordijskih klanov je zavestno poskušalo posnemati kralja Haralda in z Danske se je proti severu skozi Švedsko razširil val runskih kamnov. V večini okrožij je modna muha izumrla po generaciji, toda v osrednjih švedskih provincah Uppland in Södermanland je moda trajala do 12. stoletja.
Razširjenost
Med približno 6000 runskimi napisi v Skandinaviji je približno 3000 runskih kamnov. Runski kamni so tudi v drugih delih sveta, saj je tradicija vzgajanja runskih kamnov sledila skandinavcem, kamorkoli so šli, od otoka Man (Manski runski kamni) na zahodu do Črnega morja na vzhodu (Berezanski runski kamen) in od Jämtland na severu do Schleswiga na jugu.
Runski kamni so v Skandinaviji neenakomerno porazdeljeni: Danska ima 250 runskih kamnov, Norveška 50, medtem ko Islandija nima nobenega. Švedska jih ima med 1700 in 2500, odvisno od definicije. Švedsko okrožje Uppland ima največjo koncentracijo s kar 1196 napisi v kamnu, medtem ko je Södermanland drugi s 391.
Zunaj Skandinavije izstopa otok Man s svojimi 30 runskimi kamni iz 9. stoletja in začetka 11. stoletja.Page 1995: 207–44 Razpršene runske kamne so našli tudi v Angliji, na Irskem, Škotskem in Ferskih otokih. Z izjemo runskega kamna na Berezani, runskih kamnov v Vzhodni Evropi ni, kar je verjetno posledica pomanjkanja razpoložljivih kamnov in dejstva, da lokalno prebivalstvo verjetno ni ravnalo s kamni tujcev preveč spoštljivo.Pritsak 1987:306
Runske kamne so postavili na izbrana mesta v pokrajini, kot so zbirna mesta, ceste, mostne konstrukcije in gazi. V srednjeveških cerkvah so pogosto runski kamni, ki so bili vstavljeni kot gradbeni material, in razpravlja se o tem, ali so bili prvotno del cerkvene lokacije ali so bili tja premaknjeni. V južni Skaniji lahko runske kamne povežemo z velikimi posestmi, ki so imele tudi cerkve zgrajene na svoji zemlji. Zdi se, da so runski kamni v dolini Mälaren postavljeni tako, da označujejo bistvene dele posesti, kot so dvorišče, grobišče in meje sosednjih posesti. Runski kamni se običajno pojavljajo kot posamezni spomeniki in redkeje kot pari. V nekaterih primerih, kot je spomenik Hunnestad, so del večjih spomenikov skupaj z drugimi dvignjenimi kamni.
Čeprav znanstveniki vedo, kje je bilo odkritih 95 % vseh runskih kamnov, jih je bilo le okoli 40 % odkritih na prvotni lokaciji. Preostanek so našli v cerkvah, cestah, mostovih, grobovih, kmetijah in vodnih poteh.Sawyer, B. 2000:26 Po drugi strani pa se znanstveniki strinjajo, da kamni niso bili premaknjeni zelo daleč od prvotnih mest.Zilmer 2005:39
Učinek vere
V mnogih okrožjih ima 50 % kamnitih napisov sledi krščanstva, toda v Upplandu, kjer je največ runskih napisov na svetu, je približno 70 % od 1196 kamnitih napisov izrecno krščanskih, kar kažejo vgravirani križi ali dodane krščanske molitve in le nekaj runskih kamnov ni krščanskih.
Strokovnjaki menijo, da je razlog, zakaj je bilo v Upplandu postavljenih toliko krščanskih runskih kamnov, to, da je bilo okrožje osrednja točka v konfliktu med norveškim poganstvom in na novo pokristjanjenim švedskim kraljem. Možno je, da so poglavarji skušali dokazati svojo zvestobo kralju in pokazati svojo krščansko vero svetu in Bogu tako, da so na svoje runske kamne dodali krščanske križe in molitve. Kar govori proti tej teoriji, je dejstvo, da Norveška, Danska in Götaland niso imele nobenega ustreznega razvoja v tradiciji runskega kamna. Še več, niti en runski kamen ne izjavlja, da je obstajal kakršen koli odnos do kralja.Harrison & Svensson 2007:195 Poleg tega se zdi, da runski kamni kažejo, da je bila konverzija precej miren proces.Jansson 1987:120
Po drugi teoriji je šlo za družbeno modo, ki je bila priljubljena med določenimi klani, ne pa med vsemi. Ko so nekateri klani v južnem Upplandu začeli postavljati runske kamne, so jih sosednji klani posnemali. Vendar pa v delih, kjer so bili ti klani manj vplivni, postavitev runskih kamnov ni dosegla enake priljubljenosti.Harrison & Svensson 2007:195ff Več učenjakov je opozorilo na dolge vikinške pohode in precejšnje kopičenje bogastva v okrožju. V tem času so si švedski poglavarji blizu Stockholma ustvarili znatna bogastva s trgovino in ropanjem tako na vzhodu kot na zahodu. Videli so danske kamne v Jellingu ali pa so jih navdihnili irski visoki križi in drugi spomeniki.
Runski kamni prikazujejo različne načine, na katere je krščanstvo spremenilo nordijsko družbo, ena največjih sprememb pa je bila ta, da pokojnika niso več pokopavali na klanskem grobišču med njegovimi predniki. Namesto tega je bil pokopan na pokopališču cerkve,Jansson 1987:116 medtem ko bi runski kamen služil kot spomenik na domačiji, vendar je bilo za nekatere družine manj sprememb, saj so dali zgraditi cerkve ob družinskem grobišču.Jansson 1987:119
Napisi
Glavni namen runskega kamna je bil označiti ozemlje, razložiti dediščino, se pohvaliti z stavbami, prinesti slavo mrtvim sorodnikom in pripovedovati o pomembnih dogodkih. Zdi se, da so v nekaterih delih Upplanda runski kamni delovali tudi kot družbeni in ekonomski označevalci.
Skoraj vsi runski kamni iz pozne vikinške dobe uporabljajo isto formulo. Besedilo pove v spomin, komu je postavljen runski kamen, kdo ga je postavil in pogosto, kako sta pokojnik in tisti, ki je postavil runski kamen, povezana drug z drugim. Napis lahko pove tudi socialni status umrle osebe, morebitno tujino, kraj smrti in tudi molitev, kot v naslednjem primeru,Harrison & Svensson 2007:196 Lingsberg Runestone U 241:
Postvljalci kamnov Večino runskih kamnov so dvignili moški in samo en runski kamen od osmih je postavila ena ženska, medtem ko jih vsaj 10 % postavi ženska skupaj z več moškimi. Običajno so runske kamne postavljali sinovi in vdove pokojnika, lahko pa so jih tudi sestre in bratje. Skoraj samo v Upplandu, Södermanlandu in Ölandu so ženske postavljale kamne skupaj z moškimi sorodniki. Ni znano, zakaj je veliko ljudi, kot so sestre, bratje, strici, starši, hišni ljubljenčki in poslovni partnerji, lahko našteti na runskih kamnih, vendar je možno, da je to zato, ker so del dedičev.
Tisti, ki se spominjajo Velika večina, 94 %, je postavljenih v spomin na moške, vendar je v nasprotju s splošnim prepričanjem velika večina runskih kamnov postavljenih v spomin na ljudi, ki so umrli doma. Najbolj znani runski kamni in tisti, o katerih ljudje radi razmišljajo, so tisti, ki pripovedujejo o tujih potovanjih, vendar obsegajo le ok. 10 % vseh runskih kamnov in so bili postavljeni običajno v spomin na tiste, ki se niso vrnili z vikinških ekspedicij, in ne kot poklon tistim, ki so se vrnili. Ti runski kamni vsebujejo približno enako sporočilo kot večina runskih kamnov, to je, da so ljudje želeli počastiti spomin na enega ali več mrtvih sorodnikov.
Odprave na vzhod Prvi človek, za katerega znanstveniki vedo, da je padel na vzhodni poti, je bil ostrogot Eyvindr, čigar usoda je omenjena na runskem kamnu Kälvesten iz 9. stoletja. Epitaf se glasi:
Za zgodovinarje je žalostno, da kamni le redko razkrijejo, kje so moški umrli. Na runskem kamnu Smula v Västergötlandu smo obveščeni samo o tem, da so umrli med vojno na vzhodu: »Gulli/Kolli je postavil ta kamen v spomin na brata svoje žene Ásbjôrna in Julija, zelo dobra pogumna moža. In umrla sta na vzhodu v spremstvu«.« Drugi runski mojster v isti provinci na runskem kamnu Dalum lakonično navaja: »Tóki in njegovi bratje so postavili ta kamen v spomin na svoje brate. Eden je umrl na zahodu, drugi na vzhodu.«
Država, ki je omenjena na največ runskih kamnih, je Bizantinsko cesarstvo, ki je takrat obsegalo večji del Male Azije in Balkana ter del južne Italije. Če je človek umrl v Bizantinskem cesarstvu, ne glede na to, kako je umrl ali v kateri provinci, je bil dogodek zabeležen kot »umrl je v Grčiji«. Včasih bi lahko naredili izjemo za južno Italijo, ki je bila znana kot dežela Langobardov, kot je bil Ingin Óleifr, ki je bil domnevno član varjaške garde in o katerem runski kamen Djulafors v Södermanlandu pravi: »Inga postavil ta kamen v spomin na Óleifra, njenega ... Svojo krmo je zaoral proti vzhodu in končal v deželi Langobardov.«The entry Sö 65 in Rundata.
Drugi skandinavci so umrli v Gardarikiju (Rusija in Ukrajina), kot je Sigviðr na runskem kamnu Esta, za katerega je njegov sin Ingifastr poročal, da je pobegnil v Novgorod (Holmgarðr): »Padel je v Holmgarðrju, poveljniku ladje z mornarji.« Bili so tudi drugi, ki so umrli ne tako daleč od doma in zdi se, da so bili tesni stiki z Estonijo zaradi številnih osebnih imen, kot so Æistfari (»popotnik v Estonijo«), Æistulfr (»Volk Estoncev«) in Æistr (»Estonec«). Eden izmed runskih kamnov, ki poročajo o smrtih v Estoniji, je runski kamen Ängby, ki pove, da je Björn umrl v Vironiji (Virland).
Kot poročajo runski kamni, je bilo veliko načinov smrti. Runski kamen Åda poroča, da se je Bergviðr utopil med potovanjem v Livonijo, runski kamen Sjonhem pa pravi, da je Gotlandca Hróðfússa na zahrbten način ubilo verjetno ljudstvo na Balkanu.Harrison & Svensson 2007:197ff Najbolj znani runski kamni, ki pripovedujejo o vzhodnih potovanjih, so Ingvarjevi runski kamni, ki govorijo o odpravi Ingvarja Popotnika v Serkland, tj. muslimanski svet. Končalo se je tragično, saj nobeden od več kot 25 runskih kamnov, ki so bili postavljeni v njegov spomin, ne govori o nobenem preživelem.Harrison & Svensson 2007:198
Odprave na Zahod Drugi Vikingi so potovali proti zahodu. Anglosaški vladarji so Vikingom, ki so večinoma prihajali iz Danske in so na angleške obale prispeli v 990-ih in v prvih desetletjih 11. stoletja, plačevali velike vsote, Danegeld. Kar je morda del Danegelda, so našli potopljeno v potoku v Södra Betbyju v Södermanlandu na Švedskem. Na lokaciji je tudi runski kamen z besedilom: »[...] dvignite kamen v spomin Jôrundru, njegovemu sinu, ki je bil na zahodu z Ulfrom, Hákonovim sinom.«The entry Sö 260 in Rundata. Ni malo verjetno, da je potovanje proti zahodu povezano z angleškim srebrnim zakladom. Drugi runski kamni so bolj eksplicitni pri Danegeldih. Ulf iz Borresta, ki je živel v Vallentuni, je večkrat potoval proti zahodu, kot poroča runski kamen Yttergärde: