Na zgodovino Norveške sta v izjemni meri vplivala relief in podnebje regije. Približno 10.000 pred našim štetjem, po umiku velikih ledenih plošč v notranjost, so se najzgodnejši prebivalci preselili proti severu na ozemlje, ki je danes Norveška. Vztrajno so potovali proti severu vzdolž obalnih območij, ki jih je ogreval Zalivski tok. Bili so lovci-nabiralci, katerih prehrana je vključevala morske sadeže in divjačino, zlasti severne jelene kot osnovno hrano. Med 5000 pr. n. št. in 4000 pr. n. št. so se okoli Oslofjorda pojavila najzgodnejša kmetijska naselja. Postopoma, med letoma 1500 pr. n. št. in 500 pr. n. št., so se kmetijska naselja razširila na celotno južno Norveško, medtem ko so se prebivalci regij severno od Trøndelaga še naprej ukvarjali z lovom in ribolovom.
Neolitik se je začel leta 4000 pr. n. št. Obdobje preseljevanja je povzročilo, da so prvi poglavarji prevzeli nadzor in zgradili utrdbe na hribih. Od 8. stoletja so se Norvežani začeli širiti po morjih na Britansko otočje in kasneje Islandijo in Grenlandijo. V vikinški dobi je prišlo tudi do združitve države. Pokristjanjevanje je bilo zaključeno v 11. stoletju in Nidaros je postal nadškofija. Prebivalstvo se je hitro povečevalo do leta 1349 (Oslo: 3000; Bergen: 7000; Trondheim: 4000), ko so ga prepolovile črna kuga in zaporedne kuge. Bergen je postal glavno trgovsko pristanišče, ki ga je nadzirala Hansa. Norveška je leta 1397 z Dansko in Švedsko vstopila v Kalmarsko unijo.
Potem ko je Švedska leta 1523 zapustila unijo, je Norveška postala mlajši partner v Dansko-Norveški zvezi. Reformacija je bila uvedena leta 1537, absolutna monarhija pa je bila uvedena leta 1661. Leta 1814 je bila Norveška, potem ko je bila na poraženi strani napoleonskih vojn z Dansko, s pogodbo iz Kiela prepuščena švedskemu kralju. Norveška je razglasila svojo neodvisnost in sprejela ustavo. Vendar nobena tuja sila ni priznala norveške neodvisnosti, ampak je podprla švedsko zahtevo, da Norveška spoštuje pogodbo iz Kiela. Po kratki vojni s Švedsko sta državi sklenili konvencijo iz Mossa, v kateri je Norveška sprejela personalno unijo s Švedsko, obdržala svojo ustavo, Storting in ločene institucije, razen službe za zunanje zadeve. Unija je bila uradno ustanovljena po tem, ko je izredni Storting sprejel potrebne spremembe ustave in 4. novembra 1814 za norveškega kralja izvolil švedskega Karla XIII.
Industrializacija se je začela v 1840-ih, od 1860-ih pa je prišlo do obsežnega izseljevanja v Severno Ameriko. Leta 1884 je kralj imenoval Johana Sverdrupa za predsednika vlade in s tem vzpostavil parlamentarizem. Zveza s Švedsko je razpadla leta 1905. Od 1880-ih do 1920-ih so Norvežani, kot sta Fridtjof Nansen in Roald Amundsen, izvedli pomembne polarne odprave.
Ladijski promet in hidroelektrarne so bili pomemben vir dohodka za državo. V naslednjih desetletjih je prišlo do nihanja gospodarstva in vzpona delavskega gibanja. Nemčija je med drugo svetovno vojno med letoma 1940 in 1945 okupirala Norveško. Norveška se je po vojni pridružila Natu in prestala obdobje obnove v okviru javnega načrtovanja. Nafto so odkrili leta 1969 in do leta 1995 je bila Norveška druga največja izvoznica na svetu. To je povzročilo veliko povečanje bogastva. Od 1980-ih je Norveška začela deregulacijo v številnih sektorjih in v letih 1989–1990 doživela bančno krizo.
Do 21. stoletja je Norveška postala ena najuspešnejših držav na svetu s proizvodnjo nafte in plina, ki predstavljata 20 odstotkov njenega gospodarstva. Z reinvestiranjem svojih prihodkov od nafte je imela Norveška leta 2017 največji državni premoženjski sklad na svetu.
Prazgodovina
Norveška obala se je dvignila od poledenitve s koncem zadnjega ledeniškega obdobja okoli 12.000 pred našim štetjem. V tem obdobju je prišlo do prvega priseljevanja, saj je norveška obala ponujala bogate možnosti za lov na tjulnje, ribolov in lov. Ti zgodnji prebivalci so bili nomadi in do leta 9300 pr. n. št. so bili že naseljeni daleč na severu do mesta Magerøya. Povečan led, ki se je umaknil od leta 8000 pr. n. št., je povzročil naselitev vzdolž celotne obale. O kameni dobi pričata kultura Komsa v Tromsu in Finnmarku ter kultura Fosna južneje. Kulturo Nøstvot je nasledila kultura Fosna ok. 7000 pr. n. št., ko je toplejše podnebje povzročilo povečano pogozdovanje in nove vrste sesalcev za lov. Najstarejše človeško okostje, ki so ga kdaj odkrili na Norveškem, je bilo najdeno v plitvi vodi pri Sognu leta 1994 in je bilo ogljično datirano v 6600 pr. n. št. Pribl. 4000 pred našim štetjem so ljudje na severu začeli uporabljati orodje iz skrilavca, lončeno posodo, smuči, sani in velike čolne iz kože.Stenersen: 7-9
Prvo poljedelstvo in s tem začetek neolitika se je začelo ok. 4000 pred našim štetjem okoli Oslofjorda, s tehnologijo iz južne Skandinavije. Preboj se je zgodil med letoma 2900 in 2500 pred našim štetjem, ko so oves, ječmen, prašiči, govedo, ovce in koze postali običajni in se razširili vse do severa do Alte. V tem obdobju se je pojavila tudi kultura trakaste keramike, ki je prinesla novo orožje, orodje in indoevropsko narečje, iz katerega se je pozneje razvil norveški jezik.Stenersen:10-11
Nordijska bronasta doba (1800–500 pr. n. št.) Bronasta doba se je začela okoli leta 1800 pr. n. št. in je vključevala inovacije, kot so oranje polj s preprostimi plugi, stalne kmetije s hišami in dvorišči, zlasti na rodovitnih območjih okoli Oslofjorda, Trondheimsfjorda, Mjøse in Jærena. Nekateri donosi so bili tako visoki, da so kmetom omogočili menjavo krzna in kož za luksuzne predmete, zlasti z Jutlandijo. Približno 1000 pr. n. št. so govorci uralskih jezikov prispeli na sever in se asimilirali z avtohtonim prebivalstvom ter postali ljudstvo Sami. Po mnenju Anteja Aikia se je oblikovanje jezika Sámi zaključilo na njegovem najjužnejšem območju uporabe (osrednja Skandinavija, Južni Sápmi) do leta 500 našega štetja.
Podnebni premik s hladnejšim vremenom se je začel okoli leta 500 pr. n. št. Gozdove, ki so jih prej sestavljali brest, lipa, jesen in hrast, so nadomestili breza, bor in smreka. Podnebne spremembe so tudi pomenile, da so kmetje začeli graditi trdnejše strukture za zavetje. Znanje o obdelavi železa so prinesli Kelti, kar je povzročilo boljše orožje in orodje.
Nordijska železna doba (500 pr. n. št.–800 n. št.) Orodje iz železne dobe je omogočilo obsežnejše krčenje in poljedelstvo, zato je bilo obdelovanih več površin, ko se je prebivalstvo povečalo s povečano žetvijo. Razvila se je nova družbena struktura: ko so se sinovi poročili, so ostali v isti hiši; tako razširjena družina je bila klan. Klan je nudil zaščito pred drugimi klani; če bi prišlo do konfliktov, bi o tem odločali na thingu, na nekem svetem mestu, kjer bi se zbirali vsi svobodni možje iz okolice in bi lahko reševali spore in določali sankcije za zločine, kot je plačilo kazni v hrani.
V zadnjem stoletju pr. n. št. je prišlo do širokega kulturnega razvoja. Norvežani so prilagodili črke in ustvarili svojo abecedo, rune. Potekalo je tudi trgovanje z Rimljani, večinoma s krznom in kožami v zameno za luksuzno blago. Nekateri Skandinavci so služili tudi kot rimski plačanci. Nekateri najmočnejši kmetje so postali poglavarji. Delovali so kot duhovniki in od kmetov sprejemali darove, ki so jih spet uporabljali za plačilo vojakov, kar je ustvarilo hird (spremstvo osebnih oboroženih spremljevalcev). Tako so lahko vladali območju več klanov in plemen.
Moč poglavarjev se je med obdobjem preseljevanja med letoma 400 in 550 povečala, ko so se druga germanska plemena selila proti severu, lokalni kmetje pa so želeli zaščito. To je povzročilo tudi gradnjo preprostih utrdb. V 6. stoletju je južno Norveško prizadela kuga, pri čemer je bilo na stotine kmetij izpraznjenih. Večino so ponovno naselili v 7. stoletju, ko je bilo tudi zgrajenih več ribiških zaselkov in razcvet trgovine z železom in steatitom po Severnem morju. Nekateri poglavarji so lahko nadzorovali večino trgovine in so v 8. stoletju postajali močnejši.Stenersen: 15-17
Arheološke najdbe Februarja 2020 so raziskovalci programa Secrets of Ice odkrili 1500 let staro vikinško puščično konico, ki sega v germansko železno dobo in je bila zaprta v ledeniku na južnem Norveškem, kar so povzročile podnebne spremembe v gorovju Jotunheimen. Puščična konica iz železa je bila razkrita s počeno leseno ostjo in peresom, dolga je 17 cm in tehta le 28 gramov.
Vikinška doba
Vikinška doba je bila obdobje skandinavske ekspanzije s trgovino, napadi in kolonizacijo. Eden od prvih napadov je bil proti Lindisfarnu leta 793 in velja za začetek vikinške dobe.Stenersen: 19 To je bilo mogoče zaradi razvoja dolge ladje, primerne za potovanje po morju, in naprednih navigacijskih tehnik.
Vikingi so bili dobro opremljeni, imeli so verižne oklepe in bili dobro izurjeni. Poleg zlata in srebra je bil pomemben namen plenitev ujetje in trgovanje s sužnji, ki so jih na norveške kmetije pripeljali kot suženjsko delovno silo. Kadar so se moški ukvarjali z vojskovanjem in potovanji, so domačijo vodili tisti, ki so ostali doma, pod nadzorom žene.
Pomanjkanje primernih kmetijskih zemljišč na zahodu Norveške je povzročilo, da so Norvežani potovali na in kolonizirali redko poseljena območja Shetlandskih otokov, Orkneyjskih otokov, Ferskih otokov in Hebridov, od katerih so slednji postali Kraljestvo otokov. Norveški Vikingi so se naselili na vzhodni obali Irske okoli leta 800 in ustanovili prva mesta na otoku, vključno z Dublinom. Njihov prihod je povzročil zavezništvo majhnih galskih kraljev in do leta 900 so pregnali Norvežane.
Sredi 9. stoletja so se največji poglavarji majhnih kraljestev zapletli v velik boj za oblast. Harald lepolasi je začel proces združevanja Norveške, ko je sklenil zavezništvo z grofom Lade in je državo lahko združil po odločilni bitki pri Hafrsfjordu (okoli 870–900). Postavil je osnove državne uprave z oskrbniki, ki so sedeli na najpomembnejših posestvih premaganih ali pregnanih glavarjev.
Islandijo, ki je bila takrat nenaseljena, so odkrili Norvežani v poznem 9. stoletju. Do leta 930 je bil otok razdeljen med 400 nordijskih poglavarjev.
Håkon Dobri – sin Haralda Lepolasega, vzgojen v Angliji – je leta 930 prevzel krono in ustanovil dve velike skupščini (thing), na katerih se je kralj sestajal s svobodnimi možmi, da bi sprejemal odločitve: Gulating (ena prvih norveških zakonodajnih skupščin) za zahodno Norveško in Frostating za Trøndelag. Ustanovil je tudi leidang, mobilizacijsko vojsko/mornarico. Haakon I. je neuspešno poskušal uvesti krščanstvo na Norveškem. Po njegovi smrti leta 960 je izbruhnila vojna med rodbino Fairhair in grofom Ladskim v zavezništvu z danskimi kralji.
Pod vodstvom Erika Rdečega, Norvežana, se je skupina Islandcev v 980-ih naselila na Grenlandiji. Erikov sin Leif Erikson je naletel na Novo Fundlandijo pribl. 1000 in ga poimenovali Vinlandija. Za razliko od Grenlandije tam ni bila ustanovljena stalna naselbina.Stenersen:20-27
Arheološke najdbe Več vikinških ladij v grobiščih je bilo najdenih in postavljenih v muzeje, vključno z ladjama Oseberg in Gokstad. Oktobra 2018 so norveški arheologi pod vodstvom arheologa Larsa Gustavsena objavili odkritje zakopane 20 m dolge vikinške ladje Gjellestad v občini Halden. Starodavno dobro ohranjeno vikinško pokopališče, staro več kot 1000 let, je bilo odkrito z georadarjem, ki prodira v tla. Arheologi so s pomočjo radarske raziskave odkrili še najmanj sedem drugih prej neznanih gomil in ostanke petih dolgih hiš.
Srednji vek