Dinastija Džov (, starokitajsko *tiw str. 155) je bila kitajska vladarska dinastija, ki je sledila dinastiji Šang in vladala od 1046 pr. n. št. do 256 pr. n. št. S 789 leti vladanja je bila najdlje vladajoča dinastija v kitajski zgodovini. Vojaški nadzor nad starodavno Kitajsko s strani kraljeve hiše Ji je trajal od leta 1046 do 771 pr. n. št. v obdobju, znanem kot Zahodni Džov. Politična vplivna sfera, ki jo je ustvarila, se je v obdobju Vzhodnega Džova nadaljevala še nadaljnjih 500 let. Dinastija Džov naj bi bila ustanovljena leta 1046 ali 1045 pr. n. št.
Med vladavino dinastije Džov se je centralizirana oblast dinastije zmanjševala od tako imenovanega spomladanskega in jesenskega obdobja kitajske zgodovine (770 pr. n. št. - 481 pr. n. št.) do obdobja vojskujočih se držav v zadnjih dveh stoletjih dinastije. V zadnjem obdobju je imel dvor Džova le malo nadzora nad svojimi konstitutivnimi državami, ki so se med seboj vojskovale, dokler se ni leta 221 pr. n. št. na oblasti utrdila dinastija Čin. Dinastija Džov je propadla že 35 let prej, vendar je bila uradno še vedno na oblasti.
Na to obdobje kitajske zgodovine mnogi poznavalci gledajo kot na obdobje, v katerem se je na Kitajskem do vrhunca razvila umetnost obdelave brona, začela pa se je tudi obdelava železa. Zadnje obdobje dinastije Džov je znano tudi po začetkih treh velikih kitajskih filozofij: konfucijanstva, taoizma in legalizma. Dinastija Džov zajema tudi obdobje, v katerem se je iz orakeljske in bronastodobne pisave razvila pečatna pisava. Slednja se je s pomočjo arhaične klerikalne pisave, ki se je pojavila v poznem obdobju vojskujočih se držav, razvila v skoraj sodobno pisavo.
Zgodovina Ustanovitev Tradicionalni mit Po kitajski mitologiji se je rodbina Džov začela, ko je Džjang Juan, soproga legendarnega cesarja Kuja, čudežno spočela otroka Čija, "Zapuščenega", potem ko je stopila v odtis stopala božanskega Šangdija. '"Major Hymns - Decade of the Birth of Our People - Birth of Our People""Hou Ji". Encyclopædia Britannica. Či je postal heroj, ki ga je mati trikrat zapustila, zaslužen za bistveno izboljšanje kmetijstva. Cesar Šun mu je za zasluge podelil mesto Taj, priimek Dži (priimek prednikov dinastije Džov) in naslov Hovdži - "Gospodar prosa".Shiji, "Annals of Zhou" Častili so ga celo kot boga žetve. Naslov Hovdži je verjetno ostal deden.
Čijev/Hovdžijev sin Budžu naj bi v starosti opustil svoj položaj zemljiškega gospoda (kitajsko 農師, pinjin nóngshī). Bodisi on bodisi njegov sin Džu sta živela kot so živeli nomadski Širongi in Rongdiji.Sima Qian. Records of the Grand Historian, Annals of Zhou, §3. Džujev sin Lju je z obnovitvijo kmetijstva in naselitvijo v kraju, imenovanem Bin, svoje ljudstvo pripeljal do blaginje. Njegovi potomci so v mestu vladali več generacij. Taj je pozneje svoj klan odpeljal iz Bina v Džov v dolini reke Vej v sedanjem Čišanu.
Tej je zapustil sinove Tajboja, Džongjonga in Dži Džilija. Za naslednika je izbral najmlajšega sina Dži Džilija, ki je bil sam po sebi bojevnik. Kot vazal kraljev Šanga Vu Jija in Ven Dinga je šel Džili podjarmit več plemen Širongov, preden so ga vojaki Šanga izdajalsko ubili. Tajbo in Džongjong naj bi že pobegnila v delto Jangceja, kjer sta med tamkajšnjimi plemeni ustanovila državo Vu. Džilijev sin Ven je podkupil stražarje in pobegnil iz ječe in preselil prestolnico v Fenghao znotraj današnjega Šjana. Okoli leta 1046 pr. n. št. sta Venov sin Vu in njegov zaveznik Džjang Dzija z vojsko 45.000 mož in 300 vozov vdrla čez Rumeno reko in v bitki pri Mujeju premagala kralja Džova iz dinastije Šang, kar je označilo začetek dinastije Džov.
Kultura Zdi se, da so v dinastiji Džov govorili jezik, ki se v besedišču in skladnji v bistvu ni razlikoval od jezika v dinastiji Šang., str. 41. V Džovu so v veliki meri posnemali kulturo Šanga, morda zato, da bi legitimizirali svojo vladavino,Jessica Rawson. 'Western Zhou Archaeology,' v Michael Loewe, Edward L. Shaughnessy (ur.), The Cambridge History of Ancient China: From the Origins of Civilization to 221 B.C., Cambridge University Press. 1999. str. 387. in postali nasledniki kulture Šang.Li, Feng (2006), Landscape And Power In Early China, Cambridge University Press, str. 286. Istočasno je bil Džov morda povezan tudi s Širongi, kulturno skupino zahodno od Šanga.Chiang, Po-Yi (2008). Han Cultural and Political Influences in the Transformation of the Shizhaishan Cultural Complex. MPhil thesis. Australian National University. str. 1–2. Kitajski filozof Mencij (372–289 pr. n. št.) je na primer priznal, da je imel kralj Ven iz Džova prednike iz vrst Širongov, saj so potomci kralja Vena trdili, da izvirajo iz legendarnega kulturnega junaka Hou Džija, ki je bil morda povezan s Širongi prek svoje matere Džjang Juan.Mencius. "Li lou II". text: "孟子曰：「舜生於諸馮，遷於負夏，卒於鳴條，東夷之人也。文王生於岐周，卒於畢郢，西夷之人也。" D.C.Lau. 1970. str. 128.Classic of Poetry. "Sheng Min"Pulleyblank, Edwin G. (2000). "Ji 姬 and Jiang 姜: The Role of Exogamic Clans in the Organization of the Zhou Polity", Early China. 25: 21-22 Kulturni artefakti Zahodnega Ronga so se našli skupaj z bronastimi artefakti Zahodnega Džova, kar kaže na njihove vzajemne vplive.
Zahodni Džov thumb|350px|Države dinastije Zahodni Džov Kralj Vu je obdržal staro prestolnico Feng za ceremonialne namene in na nasprotnem bregu reke Feng zgradil novo mesto Hao s svojo palačo in zgradbami državne uprave. Vu je po prezgodnji smrti nasledil mlad in neizkušen dedič, ki mu je pri utrjevanju oblasti pomagal stric in regent, vojvoda Džov. Knezi iz vzhodnega nižavja so se zaradi naraščajoče regentove moči uprli. Regent je njihov upor zadušil in razširil kraljestvo proti vzhodu. Da bi ohranil oblast na zelo razširjenem ozemlju, je Džov vzpostavil sistem fengdžjan. Krizi legitimnosti se je zoperstavil tako, da je uvedel doktrino nebeškega mandata in upošteval vse pomembne obrede Šanga v Vangčengu in Čengdžuju.
V decentraliziranem sistemu oblasti so odnosi postopoma postali napeti, saj so se družinski odnosi med kralji Džova in regionalnimi dinastijami skozi generacije zrahljali. Na perifernih ozemljih sta se razvila lokalna oblast in prestiž, enakovredna Džovu. Ko je kralj Jov degradiral in izgnal svojo kraljico Džjang v korist priležnice Bao Si, se je osramočeni kraljičin oče markiz Šen pridružil Dzengu in barbarom Kvaronga in skupaj z njimi leta 771 pr. n. št. izropal Hao. Po kraljevi smrti se je v Šenu zbrala koalicija plemičev in za kralja razglasila markizovega vnuka Pinga. Prestolnica se je preselila na vzhod v Vangčeng, kar je pomenilo konec Zahodnega Džova in začetek dinastije Vzhodni Džov (东周, Dōng Zhōu).
Vzhodni Džov thumb|350px|Glavne države Vzhodnega Džova Za Vzhodni Džov je bilo značilno pospešeno propadanje kraljeve oblasti, čeprav je kraljev obredni pomen trajal še več kot pet stoletij. Konfucijanska kronika zgodnjih let tega procesa je pripeljala do njegovega imena "obdobje pomladi in jeseni". Delitev Džova sredi 5. stoletja pr. n. št. je sprožila drugo fazo, imenovano "obdobje vojskujočih se držav". Leta 403 pr. n. št. je dvor dinastije Džov priznal Han, Džao in Vej za popolnoma neodvisne države. Vojvoda Huj iz Veja je bil leta 344 pr. n. št. prvi, ki je zase zahteval naziv kralja (kitajsko 王). Njemu so sledili drugi vladarji in se razglasili za neodvisne. Dinastija Džov je bila v večini konfliktov, ki so sledili, nepomemben igralec.
Za zadnjega kralja dinastije Džov se tradicionalno šteje Nan, ki je bil ubit, ko je Čin leta 256 pr. n. št. zavzel prestolnico Vangčeng. Za njegovega naslednika je bil razglašen "kralj Huj", ji je bil odstavljen leta 249 pr. n. št. Združevanje Kitajske pod dinastijo Čin je bilo zaključeno leta 221 pr. n. št. s priključitvijo Čija pod cesarjem Čin Ši Huangom.
Vzhodni Džov se na drugi strani spominja kot zlata doba kitajske filozofije. V cesarstvu je cvetelo Sto šol mišljenja pod pokroviteljstvom potujočih učenjakov ši, ki so se zgledovale po vodilni akademiji Džišja. Devet mišljenjskih šol, ki so prevladale nad drugimi, je bilo konfucijanstvo, kot so ga razlagali Mencij in drugi, legalizem, taoizem, mohizem, utopični komunalni agrikulturalizem, dve vrsti diplomatskih šol, sofistični logiki, Sun-dzujevi militaristi in naturalisti..Carr, Brian & al. Companion Encyclopaedia of Asian Philosophy, p. 466. Taylor & Francis, 2012. , 9780415035354. V kasnejših dinastijah so cesarsko pokroviteljstvo prejele samo prve tri doktrine, vendar so na kitajsko družbo, na včasih nenavaden način, vplivale tudi vse druge. Mohisti, na primer, ki so zagovarjali meritokracijo, niso bili sprejeti na splošno, sprejeti pa so bili v segmentu obrambe države. Veliko kasneje so bili njihovi argumenti proti nepotizmu uporabljeni v vzpostavitvi cesarskega izpitnega sistema.
Kultura in družba thumb||right|Slika moža, ki jezdi zmaja, naslikana na svili, 5.-3. stoletje pr. n. št., grobnica št. 1 v Čangšaju, provinca Hunan thumb|300px|Slika na lakirani posodi iz Džinmenove grobnice (kitajsko 荊門楚墓, pinjin Jīngmén chǔ mù), dinastija Ču (704–223 pr. n. št.), na kateri je upodobljen moški v tradicionalnem svilenem oblačilu na vozu z dvema konjema
Srce Džova je bila dolina reke Vej, ki je tudi po padcu Zahodnega Džova ostala središče njihove blasti.
Nebeški mandat in utemeljitev oblasti thumb||Bronasta posoda gui iz Zahodnega Džova, izdelana okoli leta 1000 pr. n. št.
Vladarji Džova so uvedli koncept nebeškega mandata, ki je postal ena od najtrajnejših političnih doktrin vzhodne Azije. Vladarji so začeli trditi, da njihova moralna premoč upravičuje prevzem bogastva in ozemelj Šanga, in da jim je nebo naložilo moralni mandat, da zamenjajo Šang in ljudem vrnejo dobro vlado.
Nebeški mandat je bil predstavljen kot verski dogovor med ljudstvom Džova in njihovim vrhovnim bogom v nebesih. Džovi so se strinjali s tem, da bi se morale posvetne zadeve uskladiti s tistimi v nebesih, zato so nebesa podelila legitimno oblast le eni osebi, vladarju Džova. V zameno je bil vladar dolžan podpirati nebeška načela harmonije in časti. Vsak vladar, ki ne bi izpolnil te dolžnosti in dovolil, da se v zemeljske zadeve prikrade nestabilnost, ali ki bi pustil svoje ljudstvo trpeti, bi izgubil mandat. V sistem je bila vtkana pravica duhovne oblasti, da umakne podporo vsakemu svojeglavemu vladarju in poišče drugega, bolj vrednega.
Vladarji Džova so z uvedbo tega načela morali priznati, da zaradi nepravilnih praks lahko izgubijo nebeški mandat. To previdnost je jasno nakazala Knjiga ód, napisana v obdobju dinastije Džov.
Kralji Džova so trdili, da so nebesa naklonjena njihovemu zmagoslavju, ker so bili zadnji kralji Šanga zlobni možje, katerih politika je ljudem prinesla bolečino zaradi zapravljivosti in podkupljivosti. V dinastiji Džov je nebeški mandat postal politično orodje.
Ena od dolžnosti in privilegijev kralja je bila izdelava kraljevega koledarja. Ta uradni dokument je določal čas za izvajanje kmetijskih dejavnosti in praznovanj. Nepričakovani dogodki, kot so Sončevi mrki in naravne nesreče, so mandat vladajoče hiše postavili pod vprašaj. Ker so vladarji trdili, da njihova oblast izvira iz nebes, so si Džovi zelo prizadevali pridobiti natančno znanje o zvezdah in izpopolniti astronomski sistem, na katerem je bil zasnovan koledar.
Legitimnost Džova je posredno izhajala tudi iz materialne kulture Šanga z uporabo bronastih obrednih posod, kipov, okraskov in orožja. Nadaljevanje obsežne proizvodnje ceremonialnih bronastih posod je zahtevalo visoke davke. Livarje iz Šanga so včasih prisilno pripeljali v Džov, da bi izdelovali bronaste obredne predmete, ki so jih nato prodali ali razdelili kot simbole legitimnosti Džova.
Fevdalizem
thumb||Bronasta posoda iz Zahodnega Džova z napisom, da je kralj Džova podelil fevd Ši Jovu in ukazal, da je so njegov naziv, zemlja in tam živeči ljudje dedna last
Zahodni pisci pogosto opisujejo obdobje dinastije Džov kot fevdalno, ker so sistem fengdžjan (封建) primerjali s sistemom v srednjeveški Evropi.