Po soglasju sodobne genetike so anatomsko moderni ljudje prvič prispeli na Indijsko podcelino iz Afrike med 73.000 in 55.000 leti. Quote: "Y-Chromosome and Mt-DNA data support the colonization of South Asia by modern humans originating in Africa. ... Coalescence dates for most non-European populations average to between 73–55 ka." Vendar pa so prvi znani človeški ostanki v južni Aziji stari 30.000 let. Sedentarnost, ki vključuje prehod od iskanja hrane h kmetovanju in pašniku, se je začela v južni Aziji okoli leta 7000 pr. n. št. Na lokaciji Mehrgarh je mogoče dokumentirati njegovo prisotnost z dokazi o udomačevanju pšenice in ječmena, ki so ji hitro sledili koze, ovce in govedo. Do leta 4500 pr. n. št. se je tako naseljeno življenje vse bolj širilo in se začelo postopoma razvijati v civilizacijo doline Inda, ki je bila sočasna s Starim Egiptom in Mezopotamijo. Ta civilizacija je cvetela med letoma 2500 pr. n. št. in 1900 pr. n. št. v današnjem Pakistanu in severozahodni Indiji in je bila znana po svojem urbanističnem načrtovanju, hišah iz žgane opeke, dodelani drenaži in oskrbi z vodo.
Na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem je vztrajna suša povzročila, da se je prebivalstvo doline Inda razbežalo iz velikih urbanih središč v vasi. Približno v istem času so se indo-arijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje (1500–500 pr. n. št.) je zaznamovalo sestavljanje njihovih velikih zbirk himn, imenovanih Vede. Njihov sistem varn, ki se je razvil v kastni sistem, je sestavljala hierarhija svečenikov, bojevnikov, svobodnih kmetov in služabnikov. Pastirski in nomadski Indo-Arijci so se razširili iz Pandžaba v Gangeški nižini, kjer so velike površine izkrčili zaradi kmetijstva. Sestavljanje vedskih besedil se je končalo okoli leta 600 pr. n. št., ko je nastala nova, medregionalna kultura. Nato so se majhna kraljestva (džanapadas) združila v večje države (mahadžanapadas).
Zgodila se je druga urbanizacija, ki je prišla z vzponom novih asketskih gibanj in verskih konceptovFlood, Gavin. Olivelle, Patrick. 2003. The Blackwell Companion to Hinduism. Malden: Blackwell. pp. 273–274 v Veliki Magadi, vključno z vzponom džainizma in budizma. Ti so nasprotovali naraščajočemu vplivu brahmanizma in primatu obredov, ki so jih pogosto vodili brahmanski svečeniki, ki so bili povezani z vedsko religijo. Kot odgovor na uspeh teh gibanj je bilo slednje sintetizirano s prej obstoječimi verskimi kulturami podceline, kar je povzročilo hinduizem.
Čandragupta Maurja je pod vodstvom Ačarje Čanakja uspel zrušiti imperij Nanda in ustanovil prvo velik imperij v starodavni Indiji, Maurijsko cesarstvo. Večino indijske podceline je v 4. in 3. stoletju pred našim štetjem osvojilo Maurijsko cesarstvo. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej sta v južni Indiji začeli cveteti prakritska in palijska literatura na severu ter tamilska sangamska literatura.Researches Into the History and Civilization of the Kirātas by G. P. Singh p. 33A Social History of Early India by Brajadulal Chattopadhyaya p. 259 Jeklo Wootz izvira iz južne Indije v 3. stoletju pred našim štetjem in so ga izvažali.Technology and Society by Menon, R.V.G. p. 15The Political Economy of Craft Production: Crafting Empire in South India, by Carla M. Sinopoli, p. 201Science in India by B.V. Subbarayappa Maurijsko cesarstvo je propadlo leta 185 pred našim štetjem, ko je njegov general Pušjamitra Šunga ubil takratnega cesarja Brihadratha. Šunga je nadaljeval z oblikovanjem Šunga cesarstva na severu in severovzhodu podceline, medtem ko bi Grško-baktrijsko kraljestvo zahtevalo severozahod in ustanovilo Indo-grško kraljestvo. Različnim delom Indije so vladale številne dinastije, vključno z Guptskim imperijem v 4. do 6. stoletju našega štetja.
To obdobje, ki je priča hindujskemu verskemu in intelektualnemu ponovnemu vzponu, je znano kot klasična Indija ali zlata doba Indije. V tem času so se vidiki indijske civilizacije, administracije, kulture in vere razširili v večji del Azije. Kraljestva v južni Indiji so imela pomorske poslovne povezave z Bližnjim vzhodom in Sredozemljem. Indijski kulturni vpliv se je razširil na številne dele jugovzhodne Azije, kar je pripeljalo do ustanovitve indijaniziranih kraljestev v regiji, ki so oblikovala Veliko Indijo.The Cambridge History of Southeast Asia: From Early Times to c. 1800, Band 1 by Nicholas Tarling, p. 281Flood, Gavin. Olivelle, Patrick. 2003. The Blackwell Companion to Hinduism. Malden: Blackwell. pp. 273–274.
Najpomembnejši dogodek med 7. in 11. stoletjem je bil tristranski boj, osredotočen v kraju Kanaudž, ki je trajal več kot dve stoletji med imperijem Pala, cesarstvom Raštrakuta in cesarstvom Gurdžara-Pratihara. V južni Indiji je od sredine 5. stoletja prišlo do vzpona številnih imperialnih sil, predvsem imperijev Čalukja, Čola, Palava, Čera, Pandjan in Zahodni Čalukja. Dinastija Čola je v 11. stoletju osvojila južno Indijo in uspešno vdrla v dele jugovzhodne Azije, Šrilanke, Maldivov in Bengalije.Ancient Indian History and Civilization by Sailendra Nath Sen p. 281Societies, Networks, and Transitions, Volume B: From 600 to 1750 by Craig Lockard p. 333Power and Plenty: Trade, War, and the World Economy in the Second Millennium by Ronald Findlay, Kevin H. O'Rourke p. 67 V zgodnjem srednjem veku je indijska matematika, vključno s hindujskimi številkami, vplivala na razvoj matematike in astronomije v arabskem svetu, vključno z oblikovanjem hindujsko-arabskega številskega sistema.Essays on Ancient India by Raj Kumar p. 199
Islamska osvajanja so omejeno prodrla v sodobni Afganistan in Sindh že v 8. stoletju,Al Baldiah wal nahaiyah vol: 7 p. 141 "Conquest of Makran" čemur so sledili vdori Mahmuda Ghaznija.
Delhijski sultanat so leta 1206 n. št. ustanovili srednjeazijski Turki, ki so vladali večjemu delu severne indijske podceline v zgodnjem 14. stoletju, vendar je propadel v poznem 14. stoletjuThe Princeton Encyclopedia of Islamic Political Thought: p. 340 in videl prihod Dekanskega sultanata. Bogati Bengalski sultanat se je prav tako pojavil kot velika sila, ki je trajala več kot tri stoletja. V tem obdobju je nastalo tudi več močnih hindujskih držav, zlasti imperij Vidžajanagara in Radžputske dinastije in države, kot je Mevar. V 15. stoletju se je pojavil sikhizem.
Zgodnje novoveško obdobje se je začelo v 16. stoletju, ko je Mogulsko cesarstvo osvojilo večino Indijske podceline, kar je nakazalo protoindustrializacijo, postalo največje svetovno gospodarstvo in proizvodna sila, z nominalnim BDP, ki je znašal četrtino svetovnega BDP, kar je bilo boljše od tistega v Evropi. V zgodnjem 18. stoletju so Moguli postopoma propadali, kar je Marathom, Sikhom, Misorejcem, Nizamom in Navabom iz Bengalije omogočilo nadzor nad velikimi regijami Indijske podceline.History of Mysore Under Hyder Ali and Tippoo Sultan by Joseph Michaud p. 143
Od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja je velika območja Indije postopoma priključila Vzhodnoindijska družba, pooblaščena družba, ki deluje kot suverena sila v imenu britanske vlade. Nezadovoljstvo z vladavino podjetja v Indiji je privedlo do indijskega upora leta 1857, ki je pretresel dele severne in osrednje Indije ter povzročil razpustitev podjetja. Indiji je pozneje neposredno vladala britanska krona v Britanskem Radžu. Po prvi svetovni vojni je vsedržavni boj za neodvisnost sprožil Indijski nacionalni kongres, ki ga je vodil Mahatma Gandhi, znan po nenasilju. Kasneje se je Vseindijska muslimanska liga zavzemala za ločeno nacionalno državo z muslimansko večino. Britansko indijski imperij je bil avgusta 1947 razdeljen na dominion Indija in dominion Pakistan, vsak pa je pridobil svojo neodvisnost.
Prazgodovinsko obdobje (do približno 3300 pr. n. št.)
Ocenjuje se, da je širjenje hominina iz Afrike doseglo Indijsko podcelino pred približno dvema milijonoma let in verjetno že 2,2 milijona let pred sedanjostjo. To datiranje temelji na znani prisotnosti Homo erectusa v Indoneziji 1,8 milijona let pred sedanjostjo in v vzhodni Aziji 1,36 milijona let pred sedanjostjo, kot tudi na odkritju kamnitih orodij v Rivatu v dolini reke Soan v regiji Pabbi Hills v Pakistanu. Čeprav so bila navedena nekatera starejša odkritja, predlagani datumi, ki temeljijo na datiranju rečnih sedimentov, niso bili neodvisno preverjeni.
Najstarejši fosilni ostanki hominina na Indijski podcelini so Homo erectus ali Homo heidelbergensis iz doline Narmada v osrednji Indiji in so datirani približno pol milijona let nazaj. Zahtevali so starejše fosilne najdbe, vendar veljajo za nezanesljive. Pregledi arheoloških dokazov kažejo, da je bila zasedba Indijske podceline s hominini sporadična do pred približno 700.000 leti in je bila geografsko razširjena približno 250.000 let pred sedanjostjo, od te točke dalje pa se arheološki dokazi o prisotnosti pračloveka pogosto omenjajo.
Neolitik
Naseljeno življenje se je pojavilo na podcelini na zahodnem robu naplavin reke Ind pred približno 9000 leti in se postopoma razvilo v civilizacijo doline Inda v 3. tisočletju pr. n. št.. Po mnenju Tima Dysona: »Pred 7000 leti je bilo kmetijstvo trdno uveljavljeno v Balučistanu. In v naslednjih 2000 letih se je praksa kmetovanja počasi razširila proti vzhodu v dolino Inda.«
Bronasta doba (ok. 3300 – ok. 1800 pr. n. št.) Indska civilizacija Bronasta doba na Indijski podcelini se je začela okoli leta 3300 pr. n. št. Poleg Starega Egipta in Mezopotamije je bilo območje doline Inda ena od treh zgodnjih zibelk civilizacije starega sveta. Od teh treh je bila civilizacija v dolini Inda najobsežnejša in je na svojem vrhuncu morda imela več kot pet milijonov prebivalcev.
Civilizacija je bila primarno osredotočena v današnjem Pakistanu, v porečju reke Ind, nato pa v porečju reke Ghagar-Hakra v vzhodnem Pakistanu in severozahodni Indiji. Zrela civilizacija Inda je cvetela od približno 2600 do 1900 pred našim štetjem, kar je pomenilo začetek urbane civilizacije na Indijski podcelini. Civilizacija je vključevala mesta, kot so Harapa, Ganverival in Mohendžo-daro v današnjem Pakistanu ter Dholavira, Kalibangan, Rakhigarhi in Lothal v sodobni Indiji.
Prebivalci starodavne doline reke Ind, Harapani, so razvili nove tehnike v metalurgiji in rokodelstvu (izdelki iz karneola, rezbarjenje pečatov) in proizvajali baker, bron, svinec in kositer. Civilizacija je znana po svojih mestih, zgrajenih iz opeke, obcestnem drenažnem sistemu in večnadstropnih hišah ter naj bi imela nekakšno občinsko organizacijo. Civilizacija je razvila tudi indsko pisavo, ki je trenutno nedešifrirana.Early India: A Concise History, D.N. Jha, 2004, p. 31 To je razlog, zakaj harapski jezik ni neposredno izpričan in je njegova pripadnost negotova. Nekateri učenjaki predlagajo povezavo ali pripadnost dravidski ali elamo-dravidski jezikovni družini.
Po propadu Indske civilizacije so se prebivalci selili iz dolin rek Ind in Ghagar-Hakra proti himalajskemu vznožju porečja Ganges-Jamuna.
Kultura oker obarvane keramike
V 2. tisočletju pred našim štetjem je bila kultura oker obarvane keramike v regiji Ganges-Jamuna Doab. To so bila podeželska naselja s poljedelstvom in lovom. Uporabljali so bakrena orodja, kot so sekire, sulice, puščice in meči. Ljudje so imeli udomačeno govedo, koze, ovce, konje, prašiče in pse. Najdišče je pritegnilo pozornost zaradi bronastodobnih kolesnih vozičkov s trdim diskom, najdenih leta 2018, ki so jih nekateri interpretirali kot »kočije«, ki jih vlečejo konji.
Železna doba (okoli 1800–200 pr. n. št.) Vedsko obdobje (okoli 1500–600 pr. n. št.) Začetek ok. leta 1900 pr. n. št. so se indoarijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje je obdobje, ko so bile sestavljene Vede, liturgične pesmi indoarijskih ljudi. Vedska kultura je bila v delu severozahodne Indije, medtem ko so imeli drugi deli Indije v tem obdobju izrazito kulturno identiteto. Številne regije Indijske podceline so v tem obdobju prešle iz bakrene v železno dobo.