Zahodni Gati, znani tudi kot gorovje Sahjadri, so gorovje, ki pokriva površino 160.000 km² v odseku 1600 km vzporedno z zahodno obalo Indijskega polotoka in prečka države Gudžarat, Maharaštra, Goa, Karnataka, Kerala in Tamil Nadu. Je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je ena od 36 žarišč biotske raznovrstnosti na svetu. Včasih se imenuje Velike pečine Indije. Zahodni Gati so starejši od Himalaje. Vplivajo na indijske monsunske vremenske vzorce tako, da prestrežejo monsunske vetrove, polne dežja, ki pozno poleti privrejo z jugozahoda. Gorovje poteka od severa proti jugu vzdolž zahodnega roba Dekanske planote in ločuje planoto od ozke obalne nižine, imenovane Zahodne obalne nižine ob Arabskem morju. Leta 2012 je bilo skupno 39 območij v Zahodnih Gatih, vključno z narodnimi parki, rezervati za prostoživeče živali in zavarovanimi gozdovi, označenih za svetovno dediščino – dvajset v Kerali, deset v Karnataki, šest v Tamil Naduju in štiri v Maharaštri.
Gorovje se začne blizu juga reke Tapti in poteka približno 1600 km skozi zvezne države Gudžarat, Maharaštra, Karnataka, Goa, Kerala in Tamil Nadu in se konča pri Marunthuvazh Malai, Kanjakumari, blizu južne konice Indije. Ti hribi tvorijo porečje kompleksnih rečnih drenažnih sistemov, ki odmakajo skoraj 40 % Indije. Zahodni Gati preprečujejo, da bi jugozahodni monsunski vetrovi dosegli Dekansko planoto. Povprečna nadmorska višina je približno 1200 m.
Območje je eno izmed desetih »najbolj vročih žarišč biotske raznovrstnosti« na svetu. Ima več kot 7402 vrst cvetočih rastlin, 1814 vrst necvetočih rastlin, 139 vrst sesalcev, 508 vrst ptic, 227 vrst plazilcev, 179 vrst dvoživk, 290 vrst sladkovodnih rib in 6000 vrst žuželk. Verjetno v Zahodnih Gatih živi veliko neodkritih vrst. Najmanj 325 globalno ogroženih vrst je v Zahodnih Gatih.
Etimologija BesedoGhat razlagajo številni dravidski etimoni, kot so kanadski gaati in ghatta (gorovje), tamilski gattu (hrib in hribovski gozd), Tulu gatta (hrib ali pobočje) in ghattam v malajalamščini (gora pot, obrežje in ostri ovinki ).
Ghat, izraz, ki se uporablja na Indijski podcelini, se lahko glede na kontekst nanaša na niz stopničastih hribov, kot so Vzhodni Gati in Zahodni Gati; ali niz stopnic, ki vodijo navzdol do vodnega telesa ali pomola, kot je kraj za kopanje ali upepelitev ob bregovih reke ali ribnika, Ghati v Varanasiju, Dhoby Ghaut ali Aapravasi Ghat.Sunithi L. Narayan, Revathy Nagaswami, 1992, Discover sublime India: handbook for tourists , Page 5. Ceste, ki potekajo skozi Gate, se imenujejo Ghat ceste.
Geologija Zahodni Gati so gorski prelomni in erodirani rob Dekanske planote. Geološki dokazi kažejo, da so nastali med razpadom superceline Gondvane pred približno 150 milijoni let. Geofizični dokazi kažejo, da je zahodna obala Indije nastala nekje okoli 100 do 80 mio let po tem, ko se je odcepila od Madagaskarja. Po razpadu bi bila zahodna obala Indije videti kot nenadna pečina visoka približno 1000 m nad morjem. Bazalt je prevladujoča kamnina, ki jo najdemo v hribih in doseže debelino 3 km. Druge najdene vrste kamnin so čarnokiti, granitni gnajsi, hondaliti, granuliti, metamorfni gnajsi z ločenimi pojavi kristalnega apnenca, železova ruda, diabaza in anortoziti. V južnih hribih najdemo tudi preostale lateritne in boksitne rude.
Geografija
Zahodni Gati segajo od pogorja Satpura na severu in se raztezajo od Gudžarata do Tamil Naduja. Prečkajo južno skozi zvezne države Maharaštra, Goa, Karnataka in Kerala. Glavne vrzeli v območju so Goa Gap med odsekoma Maharaštra in Karnataka ter Palghat Gap na meji med Tamil Nadu in Keralo med hribovjem Nilgiri in hribi Anaimalai. Gore prestrezajo deževne zahodne monsunske vetrove in so posledično območje z veliko količino padavin, zlasti na njihovi zahodni strani. Gosti gozdovi prav tako prispevajo k padavinam na tem območju, saj delujejo kot substrat za kondenzacijo vlažnih dvigajočih se orografskih vetrov z morja in sproščajo velik del vlage nazaj v zrak prek transpiracije, kar omogoča, da se pozneje kondenzira in ponovno pade kot dež.
Severni del ozke obalne nižine med Zahodnimi Gati in Arabskim morjem je znan kot Konkan, osrednji del se imenuje Kanara, južni del pa Malabar. Območje vznožja vzhodno od Gatov v Maharaštri je znano kot Deš, medtem ko je vzhodno vznožje osrednje države Karnataka znano kot Malenadu. Območje je znano kot Sahjadri v Maharaštri in Karnataki. Zahodni Gati se srečajo z Vzhodnimi Gati v gorah Nilgiri v severozahodnem Tamil Naduju. Nilgiri povezuje hribe Biligiriranga v jugovzhodni Karnataki s hribi Ševaroj in Tirumala. Južno od vrzeli Palghat so hribi Anamala, ki so v zahodnem Tamil Naduju in Kerali z manjšimi verigami južneje, vključno s hribi Kardamom, nato prelazom Arjankavu in prelazom Aralvaimoži blizu Kanjakumarija. Gorovje je v Kerali znano kot Sahjan. V južnem delu pogorja je Anamudi (2695 m), najvišji vrh Zahodnih Gatov. Ooty, mesto in občina v okrožju Nilgiris, popularno imenujejo »kraljica hribovskih postaj«. Bila je poletna prestolnica predsedstva Madras.
Vrhovi Zahodni Gati imajo veliko vrhov, ki se dvigajo nad 2000 m, pri čemer je Anamudi (2695 m ) najvišji vrh.
Vodna telesa Zahodni Gati tvorijo eno od štirih porečij Indije, ki napajajo trajne indijske reke. Glavni rečni sistemi, ki izvirajo iz Zahodnih Gatov, so reke Godavari, Kaveri, Krišna, Thamiraparani in Tungabhadra. Večina potokov, ki odmakajo Zahodne Gate, se pridruži tem rekam in med monsunskimi meseci vsebujejo veliko količino vode. Te reke tečejo proti vzhodu zaradi naklona kopnega in se izlivajo v Bengalski zaliv. Glavni pritoki so reke Bhadra, Bhavani, Bhima, Malaprabha, Ghataprabha, Hemavathi in Kabini. Reke Perijar, Bharathapuža, Pamba, Netravati, Šaravathi, Kali, Mandovi in Zuari tečejo proti zahodu proti Zahodnim Gatom, se izlivajo v Arabsko morje in so hitre zaradi strmejšega naklona. Reke so zajezili za namene hidroelektrarn in namakanja z velikimi akumulacijami, ki so razpršene po državah. Zahodni Gati predstavljajo 80 % indijske moči hidroelektrarn. Rezervoarji so pomembni za njihov komercialni in športni ribolov šarenke, mahseerja in navadnega krapa. Vzdolž Zahodnih Gatov je okoli 50 večjih jezov. Najbolj opazni med temi projekti so Koyna v Maharaštri, Linganmaki in Krišna Raja Sagara v Karnataki, Mettur in Pikara v Tamil Naduju, Parambikulam, Malampuzha in Iduki v Kerali. Med monsunsko sezono številni potoki, ki jih napaja nenehno deževje, odtekajo s pobočij gora in vodijo do številnih slapov. Večji slapovi so Dudhsagar, Unčalli, Sathodi, Magod, Hogenakal, Jog, Kunčikal, Šivanasamudra, Menmuti, Addžanpara, Athirapili in Koutralam. Talakaveri je izvir reke Kaveri, pogorje Kuduremukha pa je izvir Tungabhadre. Zahodni Gati imajo več umetnih jezer in rezervoarjev z glavnimi jezeri v Ootyju (34 ha) v Nilgirisu, Kodaikanalu (26 ha) in Beridžamu v Palani Hills, jezeru Pookode, jezeru Karlad v Vajanadu, Jezero Vagamon, Devikulam (6 ha) in Letčmi (2 ha) v Idukiju v Kerali.
Podnebje
Območja, vključno z Agumbe, Hulikal in Amagaon v Karnataki, Mahabalešvar in Tamhini v Maharaštri, se pogosto imenujejo Cherrapunji jugozahodne Indije ali dežna prestolnica jugozahodne Indije. Kollur v okrožju Udupi, Kokkali in Nilkund v Sirsiju, Samse v Mudigereju v Karnataki in Neriamangalam v okrožju Ernakulam v Kerali so najbolj mokra mesta v Zahodnih Gatih. Močne padavine se pojavljajo v okoliških regijah zaradi dolge neprekinjenosti gora brez prelazov in vrzeli. Spremembe smeri in hitrosti vetra vplivajo na povprečno količino padavin in najbolj namočena mesta se lahko razlikujejo. Vendar Maharaštra in severni del Zahodnih Gatov v Karnataki v povprečju prejmeta močnejše padavine kot Kerala in južni del Zahodnih Gatov v Karnataki.
Podnebje v Zahodnih Gatih se spreminja glede na nadmorsko višino in oddaljenost od ekvatorja. Podnebje je vlažno in tropsko v spodnjem toku, ki ga ublaži bližina morja. Višine 1500 m in več na severu ter 2000 m in več na jugu imajo bolj zmerno podnebje. Povprečna letna temperatura je okoli 15 °C. V nekaterih delih je mraz pogost in temperature v zimskih mesecih dosežejo ledišče. Povprečne temperature se gibljejo od 20 °C na jugu do 24 °C na severu. Ugotovljeno je bilo tudi, da najhladnejša obdobja v jugozahodnih Gatih sovpadajo z najbolj mokrimi.
Med monsunsko sezono med junijem in septembrom neprekinjena veriga Zahodnih Gatov deluje kot ovira za oblake, polne vlage. Težki, proti vzhodu pomikajoči se deževni oblaki so prisiljeni dvigniti in pri tem večino dežja odložijo na vetrovno stran. Padavine v tej regiji znašajo v povprečju od 300 cm do 400 cm, lokalni ekstremi pa dosežejo 900 cm. Vzhodne regije Zahodnih Gatov, ki ležijo v padavinski senci, prejmejo veliko manj padavin (približno 100 cm), zaradi česar je povprečna količina padavin 250 cm v vseh regijah. Skupna količina dežja ni odvisna od razširjenosti območja; območja v severni Maharaštri prejmejo obilno deževje, ki mu sledijo dolga sušna obdobja, medtem ko regije bližje ekvatorju prejmejo manj letnih padavin in imajo deževna obdobja, ki trajajo več mesecev na leto.
Ekoregije
Zahodni Gati so dom štirim tropskim in subtropskim vlažnim ekoregijam širokolistnega gozda – vlažni listopadni gozdovi severozahodnih Gatov, gorski deževni gozdovi severozahodnih Gatov, vlažni listopadni gozdovi jugozahodnih Gatov in gorski deževni gozdovi jugozahodnih Gatov. Severni del območja je na splošno bolj suh kot južni del in na nižjih nadmorskih višinah sestavlja ekoregijo vlažnih listopadnih gozdov severozahodnih Gatov, kjer večinoma listopadne gozdove sestavlja pretežno tikovina. Nad 1000 metri nadmorske višine so hladnejši in vlažnejši severozahodni gorski deževni gozdovi Gatov, za katerih zimzelene gozdove so značilna drevesa iz družine Lauraceae (Lovorovke).
Zimzeleni gozdovi v Vajanadu označujejo prehodno območje med severno in južno ekoregijo Zahodnih Gatov. Južne ekoregije so na splošno bolj vlažne in bogatejše z vrstami. Na nižjih nadmorskih višinah so vlažni listopadni gozdovi jugozahodnih Gatov, s Cullenio, značilnim drevesnim rodom, ki ga spremljajo tikovina, dipterokarp in druga drevesa. Vlažni gozdovi prehajajo v bolj suhe listnate gozdove planote Južni Dekan, ki ležijo v padavinski senci na vzhodu. Nad 1000 metri so gorski deževni gozdovi jugozahodnih Gatov, ki so prav tako hladnejši in vlažnejši od okoliških nižinskih gozdov in v njih prevladujejo zimzelena drevesa, čeprav je nekaj gorskih travišč in zakrnelih gozdov mogoče najti na najvišjih nadmorskih višinah. Montanski deževni gozdovi jugozahodnih Gatov so z vrstami najbolj bogata ekoregija v polotoku Indije; osemdeset odstotkov cvetočih rastlinskih vrst celotnega območja Zahodnih Gatov najdemo v tej ekoregiji.
Varstvo biotske raznovrstnosti
Zgodovinsko gledano so bili Zahodni Gati pokriti z gostimi gozdovi, ki so zagotavljali divjo hrano in naravne habitate domorodnim plemenskim ljudem. Nedostopnost je ljudem iz ravnin oteževala obdelovanje zemlje in gradnjo naselij. Po vzpostavitvi britanske kolonialne oblasti v regiji so bili veliki deli ozemlja očiščeni za kmetijske nasade in les. Gozd v Zahodnih Gatih je bil močno razdrobljen zaradi človeških dejavnosti, zlasti goloseka za nasade čaja, kave in tikovine od leta 1860 do 1950. Vrste, ki so redke, endemične in strokovnjaki za habitate, so bolj prizadete in se ponavadi izgubljajo hitreje kot druge vrste. Zapleteni in z vrstami bogati habitati, kot je tropski deževni gozd, so prizadeti veliko bolj negativno kot drugi habitati.