Sundarbans je območje mangrov v delti, ki nastane ob sotočju rek Ganges, Brahmaputra in Meghna v Bengalskem zalivu. Gozdni rezervat Sundarban v Bangladešu je največji mangrov gozd na svetu. Obsega območje od reke Balesvar v bangladeški diviziji Khulna do reke Hooghly v indijski zvezni državi Zahodna Bengalija. Obsega zaprte in odprte mangrove gozdove, zemljišča, ki se uporabljajo v kmetijske namene, blatne ravnice in nerodovitna zemljišča, sekajo pa ga številni plimski tokovi in kanali. Sundarbans je dom največjega območja mangrovih gozdov na svetu. Štiri zavarovana območja v Sundarbansu so uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, tj. Sundarbans West (Bangladeš), Sundarbans South (Bangladeš), Sundarbans East (Bangladeš) in Sundarbans National Park (Indija).
Kljub tej zaščiti so bili indijski Sundarbansi ocenjeni kot ogroženi v oceni leta 2020 v okviru rdečega seznama ekosistemov IUCN. Mangrov gozd Sundarbans pokriva površino približno 10.000 km², od tega se gozdovi v bangladeški diviziji Khulna raztezajo na 6517 km², v Zahodni Bengaliji pa na 3483 km². Najpogostejši drevesni vrsti sta sunder (Heritiera fomes) in geva (Excoecaria agallocha). Gozdovi zagotavljajo življenjski prostor 453 vrstam divjih živali, vključno z 290 vrstami ptic, 120 ribami, 42 vrstami sesalcev, 35 vrstami plazilcev in osmimi vrstami dvoživk. Kljub popolni prepovedi vsakršnega ubijanja ali ujetja divjih živali, razen rib in nekaterih nevretenčarjev, obstaja dosleden vzorec osiromašene biotske raznovrstnosti ali izgube vrst v 20. stoletju, ekološka kakovost gozda pa upada.
Kljub zavezam obeh vlad k ohranjanju so Sundarbansi ogroženi zaradi naravnih vzrokov in vzrokov, ki jih povzroči človek. Leta 2007 je ciklon Sidr na kopnu poškodoval okoli 40 % Sundarbansov. Gozd trpi tudi zaradi povečane slanosti zaradi dvigovanja gladine morja zaradi podnebnih sprememb in zmanjšane oskrbe s sladko vodo. Maja 2009 je ciklon Aila opustošil Sundarbans z ogromnimi žrtvami. Ta ciklon je prizadel najmanj 100.000 ljudi. Predlagana elektrarna Rampal na premog, ki je 14 km severno od Sundarbansa v Rampal Upazila v okrožju Bagerhat v Khulni v Bangladešu, naj bi glede na poročilo Unesca iz leta 2016 še dodatno poškodovala ta edinstveni mangrov gozd. Pričakuje se, da bodo podnebne spremembe še naprej negativno vplivale tako na naravne sisteme kot na človeško populacijo v regiji, kar bo povzročilo nadaljnjo degradacijo ekosistemov in podnebne migracije. Strokovnjaki, ki preučujejo regijo, priporočajo nadaljnjo osredotočenost na obnovo in upravljanje mangrov ter zagovarjanje prilagajanja človeške populacije s procesi, kot so upravljani umik in naložbe v odporno infrastrukturo.
Etimologija Dobesedni pomen besede Sundarbans (bengalsko সুন্দরবন, Sundôrbôn) je 'lep gozd'. Namesto tega je bilo predlagano, da je ime popačeno ime plemena Samudraban, Shomudrobôn ('Morski gozd') ali Chandra-bandhe. Vendar je verjeten izvor besede Sundari ali Sundri, lokalno ime vrste mangrove Heritiera fomes, ki je na tem območju pogosta.
Zgodovina
Zgodovino naseljevanja ljudi na območju Sundarbansa lahko zasledimo vse do obdobja Maurja (4.–2. stoletje pr. n. št.). Ruševine zapuščenega mesta so bile najdene v gozdnem bloku Baghmara, ki se pripisuje Čandu Sadagarju, predmaurijski polzgodovinski osebnosti v bengalski folklori. Arheološka izkopavanja v Kapilmuniju, Paikgača Upazila, severno od Sundarbansov v Bangladešu, so razkrila ruševine urbane naselbine, ki sega v zgodnji srednji vek. V mogulskem obdobju so lokalni vladarji oddajali gozdne površine za ustanavljanje naselbin. Leta 1757 je Britanska vzhodnoindijska družba pridobila lastninske pravice nad Sundarbansi od mogulskega cesarja Alamgirja II. in dokončala kartiranje območja leta 1764. Vendar se je sistematično gospodarjenje z gozdovi začelo stoletje kasneje. Prvi oddelek za upravljanje gozdov, ki je bil pristojen za Sundarbans, je bil ustanovljen leta 1869. Leta 1875 je bil velik del mangrovovih gozdov razglašen za gozdni rezervat v skladu z indijskim zakonom o gozdovih iz leta 1865 (zakon VIII / 1865). Preostale dele gozdov so naslednje leto razglasili za rezervat in gozd, ki je bil dotlej v upravljanju okraja civilne uprave, so prevzeli pod nadzor gozdnega oddelka. Oddelek za gozdove, ki je osnovna enota za upravljanje in vzdrževanje gozdov, je bil ustanovljen leta 1879 s sedežem v Khulni v Bangladešu. Prvi načrt upravljanja je bil napisan za obdobje 1893–1898.UNDP (1998). Integrated resource development of the Sundarbans Reserved Forests, Bangladesh . Volume I Project BGD/84/056, United Nations Development Programme, Food and Agriculture Organization of the United Nations, Dhaka, The People's Republic of Bangladesh.
Geografija
Gozd Sundarbans leži v veliki delti Bengalskega zaliva, ki jo tvori super-sotočje rek Hooghly, Padma (obe sta pritoki Gangesa), Brahmaputra in Meghna čez južni Bangladeš. Sezonsko poplavljeni sladkovodni močvirni gozd Sundarbans leži v notranjosti od gozdov mangrov na obalnem robu. Gozd pokriva 10.000 km², od tega približno 6517 km² v Bangladešu. Indijski del Sundarbansa je ocenjen na okoli 3483 km², od tega približno 1700 km² zavzemajo vodna telesa v obliki rek, kanalov in potokov s širino od nekaj metrov do več kilometrov.
Sundarbans seka zapletena mreža vodnih poti ob plimovanju, blatnih ravninah in majhnih otokih mangrovovih gozdov, odpornih na sol. Zaradi medsebojno povezane mreže vodnih poti je skoraj vsak kotiček gozda dostopen s čolnom. Območje je znano po bengalskem tigru (Panthera tigris), pa tudi po številnih živalskih vrstah, vključno z vrstami ptic, čitalom, krokodili in kačami. Rodovitna tla delte so bila stoletja predmet intenzivne rabe človeka, ekoregija pa je bila večinoma spremenjena v intenzivno kmetijstvo, ostalo je le nekaj gozdnih enklav. Preostali gozdovi, skupaj z mangrovami Sundarbans, so pomemben habitat za ogroženega tigra. Poleg tega imajo vrste mangrove, ki so prisotne na območju Sundarbansa, ključno vlogo kot zaščitna ovira za milijone prebivalcev v in okoli Khulne in pristanišča Mongla pred poplavami, ki so posledica ciklonov. Prav tako ščiti obalno prebivalstvo pred cunamijem in erozijo tal.
Fiziografija
Delta Gangesa – Sundarbans – kjer prevladujejo mangrove – je zapleten ekosistem, ki obsega eno od treh največjih posamičnih območij mangrovovih gozdov na svetu. Večji del je v Bangladešu, manjši del pa v Indiji. Na jugu se gozd sreča z Bengalskim zalivom; na vzhodu meji na reko Balesvar, na severu pa je ostra meja z intenzivno obdelano zemljo. Naravno odvodnjavanje v gorvodnih območjih, razen glavnih rečnih kanalov, povsod ovirajo obsežni nasipi in polderji. Sundarbans je bil prvotno izmerjen (pred približno 200 leti) na okoli 16.700 kvadratnih kilometrov. Zdaj se je zmanjšal na približno eno tretjino prvotne velikosti. Skupna površina kopnega danes znaša 4143 kvadratnih kilometrov, vključno z izpostavljenimi peščenimi polji s skupno površino 42 kvadratnih kilometrov; preostalo vodno območje 1874 kvadratnih kilometrov zajema reke, majhne potoke in kanale. Reke v Sundarbansu so stičišče slane in sladke vode. Tako je območje prehoda med sladko vodo rek, ki izvirajo iz Gangesa, in slano vodo Bengalskega zaliva.
Sundarbans vzdolž Bengalskega zaliva se je skozi tisočletja razvijal z naravnim odlaganjem gorvodnih sedimentov, ki ga je spremljala segregacija med plimovanjem. V fiziografiji prevladujejo deltaste formacije, ki vključujejo nešteto drenažnih linij, povezanih s površinskimi in podvodnimi nasipi, razpokami in plimovanjem. Obstajajo tudi obrobna močvirja nad srednjo ravnjo plimovanja, plimski peščeni nasipi in otoki s svojimi mrežami plimskih kanalov, podvodnimi distalnimi prečkami ter proto-delta glinastih in muljastih sedimentov. Nadmorska višina Sundarbansov se giblje od 0,9 do 2,11 metra nad morsko gladino.Katebi, M.N.A. and Habib, M.G. (1987). Sundarbans and Forestry in Coastal Area Resource Development and Management Part II, BRAC Printers, Dhaka, Bangladesh.
Biotski dejavniki tukaj igrajo pomembno vlogo pri fizičnem obalnem razvoju, za divje živali pa so se razvili različni habitati, ki vključujejo plaže, estuarije, stalna in poltrajna močvirja, plimne ravnine, plimne potoke, obalne sipine, zadnje sipine in nasipe. Sama vegetacija mangrov pomaga pri oblikovanju nove kopenske mase, vegetacija med plimovanjem pa ima pomembno vlogo v morfologiji močvirja. Dejavnosti favne mangrov v medplimskih muljih razvijajo mikromorfološke značilnosti, ki lovijo in zadržujejo usedline, da ustvarijo substrat za semena mangrov. Morfologijo in razvoj eolskih sipin nadzira obilica kserofitnih in halofitnih rastlin. Plezalke, trave in šaši stabilizirajo peščene sipine in nekomprimirane usedline. Blatne ploščadi Sunderbans (Banerjee, 1998) najdemo na estuariju in na deltastih otokih, kjer se pojavlja nizka hitrost reke in plimovanja. Ravnine so ob oseki izpostavljene, ob plimi pa potopljene, zato se morfološko spremenijo že v enem plimskem ciklu. Plimovanje je tako veliko, da približno ena tretjina kopnega izgine in se znova pojavi vsak dan. Notranji deli blatnih ravnin služijo kot popoln dom za mangrove.
Ekoregije Sundarbans ima dve ekoregiji — sladkovodne močvirne gozdove Sundarbans (IM0162) in mangrove Sundarbans (IM1406).Ecoregions: Indo-Malayan , World Wildlife Fund
Sladkovodni močvirni gozdovi Sundarbans Sladkovodni močvirni gozdovi Sundarbans so tropska vlažna ekoregija širokolistnega gozda v Bangladešu. Predstavlja slane močvirnate gozdove, ki ležijo za mangrovami Sundarbans, kjer je slanost bolj izrazita. Sladkovodna ekoregija je območje, kjer je voda le rahlo somorna in postane precej sveža v deževnem obdobju, ko sladkovodni oblaki rek Ganges in Brahmaputra potisnejo vdorno slano vodo in prinesejo usedline mulja. Zajema 14.600 kvadratnih kilometrov obsežne delte Ganges-Brahmaputra, ki se razteza od severnega dela okrožja Khulna in konča pri ustju Bengalskega zaliva z razpršenimi deli, ki segajo v indijsko državo Zahodna Bengalija. Sladkovodni močvirni gozdovi Sundarbansa ležijo med vlažnimi listopadnimi gozdovi gorskega spodnjega Gangesa in mangrovami Sundarbansa s somornico, ki mejijo na Bengalski zaliv.
Ta ekoregija, ki je bila žrtev obsežnega krčenja in poselitve za podporo ene najgostejših človeških populacij v Aziji, je pod veliko grožnjo izumrtja. Stotine let bivanja in izkoriščanja so terjale velik davek na habitatu in biotski raznovrstnosti te ekoregije. Obstajata dve zaščiteni območji – Narendrapur (110 km²) in Ata Danga Baor (20 km²), ki pokrivata zgolj 130 km² ekoregije. Izguba habitata v tej ekoregiji je tako obsežna, preostali habitat pa je tako razdrobljen, da je težko ugotoviti sestavo prvotne vegetacije te ekoregije. Po Championu in Sethu (1968) so za sladkovodne močvirne gozdove značilne Heritiera minor, Xylocarpus molluccensis, Bruguiera conjugata, Sonneratia apetala, Avicennia officinalis in Sonneratia caseolaris, s Pandanus tectorius, Hibiscus tiliaceus in palmo Nipa fruticans vzdolž obrobnih bregov.
Mangrove Sundarbans