Jame Adžanta je 29 v skalo vklesanih budističnih jamskih spomenikov iz obdobja od 2. stoletja pr. n. št. do okoli 480 n. št. v okrožju Aurangabad v zvezni državi Maharaštra v Indiji. Jame Adžanta so na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Jame, ki veljajo za mojstrovine budistične religiozne umetnosti, vključujejo slike in v skalo vklesane skulpture, ki so opisane kot ene najboljše ohranjenih primerov starodavne indijske umetnosti, zlasti ekspresivne slike, ki predstavljajo čustva skozi kretnje, pozo in obliko.
Jame so bile zgrajene v dveh fazah, prva se je začela okoli 2. stoletja pr. n. št., druga pa se je zgodila od 400 do 650 n. št., po starejših poročilih, ali v kratkem obdobju 460–480 n. št., po kasnejših raziskavah.
Jame Adžanta predstavljajo starodavne samostane (vihara) in bogoslužne dvorane (čaitja) različnih budističnih tradicij, vklesane v 75-metrsko skalno steno. Jame predstavljajo tudi slike, ki prikazujejo pretekla življenja in ponovna rojstva Bude, slikovne zgodbe iz Arjasurove Džatakamale in v skalo vklesane skulpture budističnih božanstev. Besedilni zapisi kažejo, da so te jame služile kot monsunsko zatočišče za menihe, pa tudi kot počivališče za trgovce in romarje v starodavni Indiji. Medtem ko je bilo živih barv in stenskih poslikav v indijski zgodovini v izobilju, kot dokazujejo zgodovinski zapisi, jame 1, 2, 16 in 17 Adžante tvorijo največji korpus ohranjenih starodavnih indijskih stenskih poslikav.
Jame Adžanta so omenjene v spominih več kitajskih budističnih popotnikov iz srednjega veka. Prekrivala jih je džungla, dokler jih leta 1819 po naključju ni 'odkril' in nanje opozoril zahodni častnik kapetan John Smith na lovu na tigre. Jame so v skalnati severni steni soteske reke Vaghur v obliki črke U na Dekanski planoti.Map of Ajanta Caves , UNESCO V soteski so številni slapovi, ki jih je slišati izven jam, ko je reka visoka.
Z jamami Elora je Adžanta ena glavnih turističnih znamenitosti Maharaštre. Od mesta Džalgaon v Maharaštri v Indiji so oddaljene približno 59 kilometrov, od mesta Aurangabad 104 kilometre in 350 kilometrov vzhodno-severovzhodno od Mumbaja. Adžanta je 100 kilometrov oddaljena od jam Elora, ki vsebujejo hindujske, džainistične in budistične jame, zadnje izhajajo iz obdobja, podobnega Adžanti. Slog Adžanta najdemo tudi v jamah Elora in drugih mestih, kot so jame Elefanta, jame Aurangabad, jame Šivleni in jamski templji v Karnataki.
Zgodovina
Na splošno velja, da so jame Adžanta nastale v dveh različnih fazah; prvič med 2. stoletjem pr. n. št. do 1. stoletja n. št. in drugič več stoletij pozneje.
Jame sestavlja 36 prepoznavnih temeljev, nekateri od njih so bili odkriti po prvotnem oštevilčenju jam od 1 do 29. Kasneje identificirane jame so bile opremljene s črkami abecede, kot je 15A, identificirana med prvotno oštevilčenimi jami 15 in 16. Oštevilčenje jam je konvencija in ne odraža kronološkega vrstnega reda njihove gradnje.
Jame prvega (Satavahana) obdobja
Najzgodnejšo skupino sestavljajo jame 9, 10, 12, 13 in 15A. Freske v teh jamah prikazujejo zgodbe iz Džatak. Kasnejše jame odražajo umetniški vpliv obdobja Gupta, vendar obstajajo različna mnenja o tem, v katerem stoletju so bile zgrajene zgodnje jame. Po besedah Walterja Spinka so bile izdelane v obdobju 100 pr. n. št. do 100 n. št., verjetno pod pokroviteljstvom hindujske dinastije Satavahana (230 pr. n. št. – ok. 220 n. št.), ki je vladala regiji. Druge datacije dajejo prednost obdobju Maurijskega cesarstva (300 pr. n. št. do 100 pr. n. št.).Nagaraju 1981, pp. 98–103 Od teh sta jami 9 in 10 stupi, ki vsebujeta bogoslužne dvorane v obliki čaitja-griha, jame 12, 13 in 15A pa so vihāre (za opise teh vrst glej razdelek o arhitekturi spodaj). Prve jame iz obdobja Satavahana niso imele figurativne skulpture, namesto tega so poudarjali stupo.
Po besedah Spinka, ko so bile narejene jame iz obdobja Satavahana, najdišče ni bilo nadalje razvijano precej časa do sredine 5. stoletja. Vendar pa so bile zgodnje jame v uporabi v tem obdobju mirovanja in budistični romarji so obiskali lokacijo, glede na zapise, ki jih je zapustil kitajski romar Faxian (法顯 okoli leta 400.
Jame poznejšega obdobja ali obdobja Vākāṭaka Druga faza gradnje jam Adžanta se je začela v 5. stoletju. Dolgo časa je veljalo, da so bile kasnejše jame narejene v daljšem obdobju od 4. do 7. stoletja našega štetja,The UNESCO World Heritage List website for example says "The 29 caves were excavated beginning around 200 BC, but they were abandoned in AD 650 in favour of Ellora" toda v zadnjih desetletjih je vrsta študij vodilnega strokovnjaka za jame, Walterja M. Spinka, trdila, da je večina dela potekala v zelo kratkem obdobju od leta 460 do 480 n. št. med vladavino hindujskega cesarja Harišena iz dinastije Vākāṭaka. To stališče so kritizirali nekateri učenjaki, vendar ga zdaj na splošno sprejema večina avtorjev splošnih knjig o indijski umetnosti, na primer Huntington in Harle.
Drugo fazo pripisujejo teistični Mahājāni ali tradiciji budizma. Jame drugega obdobja so 1–8, 11, 14–29, nekatere morda razširitve prejšnjih jam. Jame 19, 26 in 29 so čaitja-grihe, ostale vihare. Najbolj dodelane jame so nastale v tem obdobju, kar je vključevalo nekaj prenove in prebarvanja zgodnjih jam.
Spink navaja, da je za to obdobje mogoče določiti datacijo z zelo visoko stopnjo natančnosti; podrobnejši opis njegove kronologije je podan spodaj. Čeprav se razprave nadaljujejo, so Spinkove ideje vedno bolj sprejete, vsaj v njihovih splošnih zaključkih. Spletna stran Arheološkega zavoda Indije še vedno predstavlja tradicionalno datiranje: »Druga faza poslikav se je začela okoli 5.–6. stoletja našega štetja in se je nadaljevala naslednji dve stoletji.«
Po Spinkovih besedah so gradbeno dejavnost v nedokončanih jamah Adžanta opustili bogati pokrovitelji okoli leta 480 n. št., nekaj let po smrti Harišene. Vendar pa Spink navaja, da se zdi, da so bile jame v uporabi že nekaj časa, kar dokazuje obraba vrtilnih lukenj v jamah, zgrajenih blizu leta 480. Druga faza gradenj in dekoracij ustreza samemu vrhuncu klasične Indije ali zlati dobi Indije. Toda v tistem času je Guptski imperij že slabel zaradi notranjih političnih vprašanj in zaradi napadov Hunov, tako da so bili Vakatake pravzaprav eno najmočnejših imperijev v Indiji. Nekateri od Hunov, Alčon Hunov iz Toramane, so vladali natanko sosednjemu območju Malva, na pragu zahodnega Dekana, v času, ko so bile narejene jame Adžanta. S svojim nadzorom nad obsežnimi območji severozahodne Indije so Huni morda dejansko delovali kot kulturni most med območjem Gandhare in zahodnega Dekana v času, ko sta bili jami Adžanta ali Pitalkhora okrašeni z nekaterimi motivi po gandharskem navdihu, kot npr. kot Bude, oblečeni v oblačila z obilnimi gubami.
Po mnenju Richarda Cohena opis jam kitajskega popotnika Xuanzanga iz 7. stoletja in razpršeni srednjeveški grafiti kažejo, da so bile jame Adžanta poznane in verjetno v uporabi pozneje, vendar brez stabilne ali stalne prisotnosti budistične skupnosti. Omenjene so v besedilu Ain-i-Akbari iz 17. stoletja Abu al-Fazla kot štiriindvajset v skalo vklesanih jamskih templjev, od katerih ima vsak izjemne idole.
Kolonialna doba 28. aprila 1819 je britanski častnik po imenu John Smith iz 28. konjenice med lovom na tigre pokazal vhod v jamo št. 10, ko ga je lokalni pastir vodil do lokacije in vrat. Jame so domačini že dobro poznali. Kapitan Smith je odšel v bližnjo vas in prosil vaščane, naj pridejo na mesto s sekirami, sulicami, baklami in bobni, da bi posekali zamotano rastje džungle, ki je oteževalo vstop v jamo. Nato je namerno poškodoval podobo na steni, tako da je porisal svoje ime in datum čez sliko bodhisatve. Ker je stal na pet čevljev visokem kupu ruševin, ki so se nabrale v preteklih letih, je napis precej nad pogledom današnjega odraslega človeka. Članek Williama Erskina o jamah so leta 1822 prebrali v Bombay Literary Society.
V nekaj desetletjih so jame postale znane po svojem eksotičnem okolju, impresivni arhitekturi, predvsem pa izjemnih in edinstvenih poslikavah. V stoletju po ponovnem odkritju je bilo izvedenih več velikih projektov za kopiranje slik. Leta 1848 je Kraljeva azijska družba ustanovila Komisijo za templje v jamah v Bombaju, da bi očistila, pospravila in zabeležila najpomembnejša mesta v skalah v predsedstvu Bombaja, s predsednikom Johnom Wilsonom. Leta 1861 je to postalo jedro novega Arheološkega zavoda Indije.
V kolonialnem obdobju je bilo mesto Adžanta na ozemlju knežje države Hiderabad in ne Britanske Indije. V zgodnjih 1920-ih je Mir Osman Ali Kan, zadnji nizam iz Hiderabada, imenoval ljudi za restavriranje umetniškega dela, mesto preuredil v muzej in zgradil cesto, po kateri so proti mestu pripeljali turiste proti plačilu. Ta prizadevanja so povzročila zgodnje slabo upravljanje, trdi Richard Cohen, in pospešila propadanje mesta. Po osamosvojitvi je državna vlada Maharaštre zgradila prihod, prevoz, objekte in boljše upravljanje lokacije. Sodobno središče za obiskovalce ima dobra parkirišča in javne ugodnosti, avtobusi, ki jih upravlja ASI, pa vozijo v rednih intervalih od centra za obiskovalce do jam.
Nizamski direktor arheologije je pridobil storitve dveh strokovnjakov iz Italije, profesorja Lorenza Cecconija, ki mu je pomagal grof Orsini, da restavrirata slike v jamah. Direktor arheologije je o delu Cecconija in Orsinija dejal:
Kljub tem prizadevanjem je poznejše zanemarjanje pripeljalo do tega, da je kakovost slik spet padla.
Od leta 1983 so jame Adžanta uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine Indije. Jame so skupaj z jamami Elora postale najbolj priljubljena turistična destinacija v Maharaštri in so ob praznikih pogosto polne, kar povečuje grožnjo jamam, zlasti slikam. Leta 2012 je družba Maharashtra Tourism Development Corporation objavila načrte, da bo centru za obiskovalce ASI na vhodu dodala popolne replike jam 1, 2, 16 in 17, da bi zmanjšala gnečo v izvirnikih in obiskovalcem omogočila boljšo vizualno predstavo o slikah, ki so slabo osvetljene in jih je v jamah težko brati."Tourist centre to house replicas of Ajanta caves", The Times of India, 5 August 2012, accessed 24 October 2012; see for an earlier version of the proposal, recreating caves 16, 17 and 21.
Jame in samostani Jame
Jame so izklesane iz poplavnega bazalta in granitne skale pečine, ki je del dekanskih pasti, ki so nastale zaradi zaporednih vulkanskih izbruhov ob koncu geološkega obdobja krede. Kamnina je plastna vodoravno in nekoliko spremenljive kakovosti. Ta variacija znotraj skalnih plasti je zahtevala od umetnikov, da ponekod spremenijo svoje metode klesanja in načrte. Nehomogenost v kamnini je povzročila tudi razpoke in zrušitve v stoletjih, ki so sledila, kot pri izgubljenem portiku v jami 1. Izkopavanje se je začelo z izrezovanjem ozkega rova na ravni strehe, ki so ga razširili navzdol in navzven; kot dokazujejo nekatere nedokončane jame, kot so delno zgrajene jame vihara od 21 do 24 in zapuščena nedokončana jama 28.
Kiparji so verjetno delali tako pri izkopavanju skal kot tudi pri izdelavi zapletenih rezbarij stebrov, streh in idolov; poleg tega so bila kiparska in slikarska dela v jami povezana vzporedni nalogi. Na vrhu podkve soteske med jamama 15 in 16, kot se približa z reke, so izklesali veličastna vrata do mesta, okrašena s sloni na obeh straneh in nāgi ali zaščitnim božanstvom Naga (kača). Podobne metode in uporabo umetniškega talenta opazimo v drugih jamskih templjih v Indiji, kot so tisti iz hinduizma in džainizma. Sem spadajo jame Elora, jame Ghototkača, jame Elefanta, jame Bagh, jame Badami, jame Aurangabad in jame Šivleni.