Humajunova grobnica (perzijsko Maqbara-i Humayun) je Humajunova grobnica v Delhiju v Indiji. Grobnico je naročila Humajunova prva žena in glavna soproga, cesarica Bega Begum leta 1558, oblikovala pa sta jo Mirak Mirza Ghiyas in njegov sin Sajid Muhamad, perzijska arhitekta po njenem izboru. To je bila prva vrtna grobnica na indijski podcelini in stoji v Nizamuddin East, Delhi, Indija, blizu citadele Dina-panah, znane tudi kot Purana Qila (stara utrdba), ki jo je Humajun našel leta 1538. To je bila tudi prva struktura, ki je uporabila rdeči peščenjak v takšnem obsegu.Humayun's Tomb Govt. of India Portal.Plaque at Humayun's Tomb Site Grobnica je bila leta 1993 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine in od takrat je bila deležna obsežnih obnovitvenih del, ki so končana. Poleg ograde glavne grobnice Humajuna je več manjših spomenikov, ki vodijo do nje, od glavnega vhoda na zahodu, vključno s tistim, ki je star celo dvajset let pred samo glavno grobnico; to je grobni kompleks Isa Khana Nijazija, afganistanskega plemiča na dvoru Šer Šah Surija iz dinastije Suri, ki se je boril proti Mogulom, zgrajena leta 1547.
Kompleks obsega glavno grobnico cesarja Humajuna, v kateri so grobovi cesarice Bega Begum, Hadži Begum in tudi Dara Šikoh, Humajunovega prapravnuka in sina kasnejšega cesarja Šah Džahana, kot tudi številnih drugih poznejših Mogulov, med njimi cesar Džahandar Šah, Farukhsijar, Rafi Ul-Dardžat, Rafi Ud-Daulat, Muhamad Kam Bakhš in Alamgir II. Predstavljal je preskok v mogulski arhitekturi in skupaj z dovršenim vrtom tipa čarbagh, tipičnim za perzijske vrtove, ki pa ga v Indiji še nikoli ni bilo, je postavil precedens za kasnejšo mogulsko arhitekturo. Videti je kot jasen odmik od dokaj skromnega mavzoleja njegovega očeta, prvega mogulskega cesarja Baburja, imenovanega Bagh-e Babur (Vrtovi Baburja) v Kabulu (Afganistan). Čeprav je bil slednji prvi cesar, ki je uvedel tradicijo pokopa v rajskem vrtu. Oblikovana po Gur-e Amirju, grobnici njegovega prednika in azijskega osvajalca Timurja v Samarkandu, je ustvarila precedens za prihodnjo mogulsko arhitekturo kraljeve mavzoleje, ki je dosegla svoj vrhunec s Tadž Mahalom v Agri.Humayun's Tomb archnet.org.Humayun's Tomb Frommer's India, by Pippa De Bruyn, Keith Bain, Niloufer Venkatraman, Shonar Joshi. Published by Frommer's, 2008. . p. 316.The Monuments at Delhi World Heritage Monuments and Related Edifices in India, by Ali Javid, Tabassum Javeed. Algora Publishing, 2008. . pp. 105–106.
Mesto je bilo izbrano na bregovih reke Jamuna zaradi bližine Nizamuddin Dargah, mavzoleja slavnega sufijskega svetnika Delhija Nizamuddina Aulije, ki so ga vladarji Delhija zelo častili in čigar rezidenca Čilla Nizamudin Aulija leži severovzhodno od grobnice. V kasnejši mogulski zgodovini se je med indijskim uporom leta 1857 sem zatekel zadnji mogulski cesar Bahadur Šah Zafar skupaj s tremi princi, kjer ga je kapitan Hodson ujel, preden so ga izgnali v Rangoon.Humayun's Tomb Archaeological Survey of India. V času suženjske dinastije je bila ta dežela pod utrdbo KiloKheri, ki je bila prestolnica sultana Qaiqabada, sina Nasirudina (1268–1287).
Kompleks grobnic Bataševala leži v varovalnem pasu svetovne dediščine kompleksa grobnic Humajun; oba kompleksa ločuje majhna cesta, vendar zaprta v svojem ločenem obzidju.
Zgodovina
Po njegovi smrti 27. januarja 1556 je bilo Humajunovo truplo najprej pokopano v njegovi palači v Purana Quila v Delhiju. Nato ga je Khandžar Beg odnesel v Sirhind v Pandžabu, leta 1558 pa ga je videl Humajunov sin, takratni mogulski cesar Akbar. Akbar je pozneje leta 1571 obiskal grobnico, ko je bila tik pred dokončanjem.Ruggles, D. Fairchild. Humayun's Tomb Muqarnas: An Annual on Islamic Art and Architecture, by Oleg Grabar. Brill Publishers, 1988. . pp. 133–140.
Humajunova grobnica je bila zgrajena po naročilu njegove prve žene in glavne soproge, cesarice Bega Begum (znane tudi kot Hadži Begum). Gradnja se je začela leta 1565 in je bila dokončana leta 1572; stala je 1,5 milijona rupij, ki jih je v celoti plačala cesarica. Bega Begum je bila tako užaloščena zaradi smrti svojega moža, da je od takrat naprej svoje življenje posvetila enemu samemu namenu: zgraditi njegov spomenik, ki bi bil najveličastnejši mavzolej v imperiju, na mestu blizu reke Jamuna v Delhiju. Po Ain-i-Akbariju, podrobnem dokumentu iz 16. stoletja, napisanem med vladavino Akbarja, je Bega Begum nadzorovala gradnjo grobnice, potem ko se je vrnila iz Meke kamor se je odpravila na romanje na hadž.
Abd al-Qadir Bada'uni, eden redkih sodobnih zgodovinarjev, ki omenja gradnjo grobnice, pravi, da jo je zasnoval perzijski arhitekt Mirak Mirza Ghijas (imenovan tudi Mirak Ghijathudin), ki ga je izbrala cesarica in pripeljala iz Herata (severozahodni Afganistan); pred tem je zasnoval več stavb v Heratu, Buhari (danes Uzbekistan) in drugod po Indiji. Ghijas je umrl, preden je bila stavba dokončana, dokončal pa jo je njegov sin, Sajed Muhamad ibn Mirak Ghijathudin.
Angleški trgovec William Finch, ki je grobnico obiskal leta 1611, opisuje bogato notranjo opremo osrednje komore (v primerjavi z današnjo skopo podobo). Omenja prisotnost bogatih preprog, pa tudi šamijane, majhnega šotora nad kenotafom, ki je bil pokrit s čisto belo rjuho in s kopijami Korana spredaj skupaj s Humajunovim mečem, turbanom in čevlji.
Bogastvo nekoč znanega čarbagha (štirje vrtovi), sestavljenega iz štirih delov, ločenih s štirimi promenadami, ki izhajajo iz osrednjega refleksijskega bazena. Razprostira se na 13 hektarih okoli spomenika, ki se je v letih po izgradnji večkrat spreminjal. Prestolnica se je že leta 1556 preselila v Agro, zaton Mogulov pa je pospešil propadanje spomenika in njegovih značilnosti, saj se je drago vzdrževanje vrta izkazalo za nemogoče. Do začetka 18. stoletja so nekoč bujne vrtove nadomestili zelenjavni vrtovi ljudi, ki so se naselili znotraj obzidanega območja. Vendar pa je prijetje zadnjega mogulskega cesarja Bahadurja Šaha Zafarja med indijskim uporom leta 1857 skupaj s prostori in njegova kasnejša obsodba na izgnanstvo ter usmrtitev njegovih treh sinov pomenila, da so najhujši dnevi spomenika šele prihajali, saj so Delhi zavzeli Britanci. Leta 1860 je bila mogulska zasnova vrta ponovno zasajena v bolj angleški vrtni slog, s krožnimi gredami, ki so nadomestile štiri osrednje vodne bazene na aksialnih poteh, in drevesa, bogato zasajena v gredicah. Ta napaka je bila odpravljena v začetku 20. stoletja, ko so bili po ukazu podkralja lorda Curzona prvotni vrtovi obnovljeni v velikem obnovitvenem projektu med letoma 1903 in 1909, ki je vključeval tudi oblaganje mavčnih kanalov s peščenjakom; shema zasaditve iz leta 1915 je dodala poudarek osrednji in diagonalni osi, tako da je bila obdana z drevesi, čeprav je bilo nekaj dreves posajenih tudi na ploščadi, ki je bila prvotno rezervirana za šotore.A Tomb Brought to Life by Ratish Nanda Historic Gardens Review Number 13. London: The Historic Gardens Foundation, 2003.
Leta 1882 je uradni kustos starodavnih spomenikov v Indiji objavil svoje prvo poročilo, v katerem je omenjeno, da je bil glavni vrt oddan različnim obdelovalcem; med njimi so bili do poznega časa tudi kraljevi potomci, ki so v njej gojili zelje in tobak.
V Ronaldšajjevi biografiji lorda Curzona je citirano pismo lorda Curzona njegovi ženi aprila 1905: »Se spomnite Humajunove grobnice? Dal sem obnoviti vrt, vodne kanale izkopati in ponovno napolniti in celotnemu kraju povrniti prvotno lepoto. Lansko poletje sem odšel v Anglijo in ker ni bilo gospodarjevega očesa, je bilo dovoljeno, da se celotno mesto vrne. Vrt je bil oddan domačinu in zdaj je zasajen z repo in štiriletno delo je vrženo stran! Odpeljal se bom tja in gorje namestniku komisarja, katerega apatija je bila odgovorna.«
Med razdelitvijo Indije, avgusta 1947, sta Purana Qila skupaj s Humajunovo grobnico postala glavni begunski taborišči za muslimane, ki so se selili v novoustanovljeni Pakistan, kasneje pa jih je upravljala indijska vlada. Ti taborišči sta ostali odprti približno pet let in sta povzročili veliko škodo ne le na obsežnih vrtovih, ampak tudi na vodnih kanalih in glavnih strukturah. Džathi so večkrat napadli taborišča, kar je povzročilo vandalizem v prvih dneh delitve leta 1947. Da bi se izognili vandalizmu, so kenotafe v mavzoleju nazadnje obdali z opeko. V naslednjih letih je Indijski arheološki zavod (ASI) prevzel odgovornost za ohranjanje dediščinskih spomenikov v Indiji in postopoma so stavbo in njene vrtove obnovili. Do leta 1985 so bili izvedeni štirje neuspešni poskusi ponovne vzpostavitve prvotnih vodnih elementov.
Pomembna faza obnove kompleksa se je začela okrog leta 1993, ko je bil spomenik razglašen za svetovno dediščino. To je prineslo novo zanimanje za njegovo obnovo in pod okriljem sklada Aga Khan Trust in ASI se je začel natančen postopek raziskav in izkopavanj. To je doseglo vrhunec leta 2003, ko je bil velik del kompleksa in vrtov obnovljen, pri čemer so zgodovinski vodnjaki po več stoletjih neuporabe spet začeli delovati. Obnova je bila od takrat neprekinjen proces, naslednje faze pa so obravnavale različne vidike in spomenike kompleksa.
Arhitektura
Turška in mogulska vladavina na Indijski podcelini je v regijo uvedla tudi srednjeazijske in perzijske sloge islamske arhitekture, do poznega 12. stoletja pa so se zgodnji spomeniki v tem slogu pojavljali v okolici in v Delhiju, glavnem mestu Delhijskega sultanata. Začenši z dinastijo turških sužnjev, ki je zgradila Qutub Minar (1192) in sosednjo mošejo Quvat-ul-Islam (1193 n. št.). Severni Indiji so v naslednjih stoletjih zaporedoma vladale tuje dinastije, kar je povzročilo indo-islamsko arhitekturo. Medtem ko je bil prevladujoči slog arhitekture trabeat, ki je uporabljal stebre, tramove in preklade, je nov prinesel slog gradnje z loki in tramovi, ki je cvetel pod mogulskim pokroviteljstvom in z vključevanjem elementov indijske arhitekture, zlasti radžastanske, vključno z okrasnimi konzolami, balkoni, visečimi okraski in dejansko paviljoni ali čatriji, da bi razvili poseben mogulski arhitekturni slog, ki naj bi postal trajna dediščina mogulske vladavine. Kombinacija rdečega peščenjaka in belega marmorja je bila prej vidna v grobnicah in mošejah iz obdobja Delhijskega sultanata, najbolj izrazito v zelo dekorativni vratih Alai Darvaza v kompleksu Qutub, Mehrauli, zgrajeni leta 1311 pod dinastijo Khaldži.
V ograjen prostor, zgrajen iz ruševin, se vstopa skozi dva vzvišena dvonadstropna prehoda na zahodu in jugu, visoka 16 metrov, s prostori na obeh straneh prehoda in majhnimi dvorišči v zgornjih nadstropjih. Grobnica, zgrajena iz ruševin in rdečega peščenjaka, uporablja beli marmor kot material za oblogo in tudi za tla, rešetke (džali), okvirje vrat, napušče (čhadždža) in glavno kupolo. Stoji na osem metrov visoki obokani terasi, ki se razprostira na 12.000 m². V bistvu je kvadratnega tlorisa, čeprav je na robovih posnet, da je videti osmerokoten, da pripravi teren za oblikovanje notranje strukture. Podstavek iz lomljenega jedra ima naokoli 56 celic in hrani več kot 100 nagrobnikov. Celotna osnovna struktura je na dvignjeni ploščadi, visoki nekaj stopnic.
Navdihnjen s perzijsko arhitekturo; grobnica doseže višino 47 metrov, podstavek je širok 91 metrov in je bila prva indijska stavba, ki je uporabila perzijsko dvojno kupolo na bobnu z visokim vratom in meri 42,5 metra, na vrhu pa je 6 metrov visok medeninast zaključek, ki se konča s polmesecem, kar je običajno v timuridskih grobnicah. Dvojna ali 'dvoslojna' kupola ima zunanjo plast, ki podpira zunanjost belega marmorja, medtem ko notranji del daje obliko kavernoznemu notranjemu volumnu. V nasprotju s čisto belo zunanjo kupolo je preostali del stavbe sestavljen iz rdečega peščenjaka, z belim in črnim marmorjem ter detajli iz rumenega peščenjaka, da ublaži monotonost.