Patadakal

Patadakal, imenovan tudi Raktapura, je kompleks hindujskih in džainističnih templjev iz 7. in 8. stoletja v severni Karnataki v Indiji. Na zahodnem bregu reke Malaprabha v okrožju Bagalkot je ta Unescova svetovna dediščinaGroup of Monuments at Pattadakal, UNESCO; See also Advisory Body Evaluation (ICOMOS), UNESCO 23 kilometrov od Badamija in približno 9,7 kilometrov od Aihole, ki sta zgodovinsko pomembni središči spomenikov Čalukja.World Heritage Sites – Pattadakal – More Detail, Archaeological Survey of India, Government of India (2012) Spomenik je zaščiteno območje po indijski zakonodaji in ga upravlja Arheološki zavod Indije (ASI).World Heritage Sites – Pattadakal; Group of Monuments at Pattadakal (1987), Karnataka; ASI, Government of India

UNESCO je Patadakal opisal kot »harmonično mešanico arhitekturnih oblik iz severne in južne Indije« in ponazoritev »eklektične umetnosti« na svojem vrhuncu. Hindujski templji so na splošno posvečeni Šivi, predstavljeni pa so tudi elementi teologije in legend vaišnavizma in šaktizma. Frizi v hindujskih templjih prikazujejo različne vedske in puranske koncepte, prikazujejo zgodbe iz Ramajane, Mahabharate, Bhagavata Purane, kot tudi elemente drugih hindujskih besedil, kot sta Pančatantra00 in 00Kirātārdžunīja. Džainistični tempelj je posvečen samo enemu Džini. Najbolj sofisticirane templje s kompleksnimi frizami in fuzijo severnega in južnjaškega sloga najdemo v templjih Papanatha in Virupakša. Tempelj Virupakša je aktivna hiša hindujskega bogoslužja.

Reka Malaprabha, pritok reke Krišna, ki seka čez dolino, obdano z gorami in ravninami, ima velik pomen in mesto v zgodovini južne Indije. Izvor te reke je Kanakumbi, okrožje Belagavi, v regiji Zahodnih Gatov, ki teče proti vzhodni strani. Le en kilometer preden doseže Patadakal, začne teči od juga proti severu. Po hindujski tradiciji se reka, ki teče v smeri severa, imenuje tudi Utarvahini Ganga.

Lokacija Spomeniki Patadakal so v indijski zvezni državi Karnataka, približno 165 kilometrov jugovzhodno od Belgauma, 265 kilometrov severovzhodno od Goe, 23 km od Badamija, prek državne ceste SH14 Karnatake in približno 9,7 km od mesta Aihole, sredi gora iz peščenjaka in doline reke Malaprabha. Skupno je več kot 150 hindujskih, džainističnih in budističnih spomenikov ter arheoloških odkritij, ki segajo v obdobje od 4. do 10. stoletja našega štetja, poleg predzgodovinskih dolmenov in jamskih poslikav, ki so ohranjene na mestu Patadakal-Badami-Aihole.Gary Tarr (1970), Chronology and Development of the Chāḷukya Cave Temples, Ars Orientalis, The Smithsonian Institution and Department of the History of Art, University of Michigan, Vol. 8, pp. 155-184

Bližnja letališča so: Letališče Sambra Belgaum (koda IATA: IXG), 3 ure vožnje proti zahodu, ki opravlja dnevne lete v Mumbaj, Bangalore in Čenaj. Letališče Hubballi je tudi 3 ure vožnje od Patadkala. Letališče Hubali je dobro povezano z Bengalurujem, Mumbajem, Čenajem, Kočijem, Delhijem

Dostop do lokacije je možen tudi z vlakom prek storitve indijskih železnic, ki se ustavi v Badamiju na progi Hubali-Solapur.

Zgodovina Patadakal (»kamen kronanja«) je veljal za sveto mesto, kjer je reka Malaprabha zavila proti severu proti Himalaji in gori Kailaš (uttara-vahini). Kot pove že njegovo ime, so ga med dinastijo Čalukja uporabljali za slovesnosti kronanja, kot je bila Vinajaditja v 7. stoletju n. št. Druga imena, po katerih je bil ta kraj znan, so bila Kisuvolal, kar pomeni 'dolina rdeče prsti', Raktapura, kar pomeni 'mesto rdeče', in Pattada-Kisuvolal, kar pomeni 'dolina rdeče zemlje za kronanje'. Najdišče, navaja Indijski arheološki pregled, je omenjeno v besedilih Srividžaje, Ptolemaj pa ga v svoji Geografiji imenuje Petirgal.

Zgodnji vladarji Čalukja med 5. in 6. stoletjem so bili vaišnaviti (skupnost, ki verjame in moli Gospoda Višnuja, privrženci vaišnavizma), nato pa so se spreobrnili v šivaite (skupnost, ki veruje in moli Gospoda Šivo in privržence šivaizem). Zato so templji v in okoli tega kompleksa posvečeni Gospodu Šivi.

Patadakal je skupaj z bližnjima Aiholejem in Badamijem postal glavno kulturno središče in versko mesto za inovacije v arhitekturi in eksperimentiranje z idejami. Vladavina Guptskega imperija v 5. stoletju je prinesla obdobje politične stabilnosti, med katerim je Aihole postal središče učenjakov. Eksperimenti v arhitekturi so se v naslednjih dveh stoletjih razširili na Badami. Ta kultura učenja je zajela Patadakal v 7. stoletju, ki je postal povezava, kjer so se zlivale ideje iz severne in južne Indije. V tem zadnjem obdobju je imperij Čalukja zgradil veliko templjev v regiji Aihole-Badami-Pattadakal.

Po padcu imperija Čalukja je regijo priključilo kraljestvo Raštrakuta, ki je regiji vladalo v 10. stoletju. V 11. stoletju in v 12. stoletju je regija prišla pod vladavino poznih Čalukja (Zahodni Čalukja imperij, Čalukja iz Kaljana), veja zgodnjega Čalukja imperija. Čeprav območje ni bilo glavno mesto niti v njegovi bližini, številni viri, kot so napisi, sodobna besedila in arhitekturni slog, kažejo, da so od 9. do 12. stoletja še naprej gradili nove hindujske, džainistične in budistične templje in samostane v regiji Patadakal. Zgodovinar George Michell to pripisuje prisotnosti precejšnjega števila prebivalstva in njegovemu rastočemu bogastvu.

Na začetku 14. stoletja je bil Patadakal, dolina Malaprabha, kot tudi velik del regije Dekanske planote, predmet napadov in plenjenj vojske Delhijskega sultanata, ki je opustošila regijo. To obdobje se je končalo z vzponom imperija Vidžažjyanagara. Odgovoren je bil za gradnjo utrdb za zaščito spomenikov, kar dokazujejo napisi v utrdbi v Badamiju. Patadakal je bil del obmejne regije, ki je bila priča vojnam med Vidžajanagaro in sultanati na severu. Po razpadu imperija Vidžajanagara leta 1565 je Patadakal priključil sultanat Bidžapur, ki mu je vladala dinastija Adil Šahi. V poznem 17. stoletju je Mogulsko cesarstvo pod Aurangzebom od sultanata prevzel nadzor nad Patadakalom. Po propadu Mogulskega cesarstva je Patadakal prešel pod nadzor imperija Marata. Kasneje je spet zamenjal lastnika, ko sta Haider Ali in Tipu Sultan prevzela nadzor nad njim v poznem 18. stoletju, vendar ga izgubila, ko so Britanci premagali Tipu Sultana in priključili regijo.

Spomeniki v Patadakalu so dokaz obstoja in zgodovine interakcije med zgodnjim severnim in južnim slogom hindujske umetnosti. Po mnenju T. Richarda Blurtona je zgodovina tempeljske umetnosti v severni Indiji nejasna, saj so regijo večkrat plenili vsiljivci iz Srednje Azije, zlasti med muslimanskimi vdori od 11. stoletja naprej. Poznejše »vojskovanje je močno zmanjšalo število ohranjenih primerkov«. Spomeniki Patadakal, dokončani v 7. in 8. stoletju, so med najzgodnejšimi ohranjenimi primeri teh zgodnjih verskih umetnosti in idej.

Prazgodovinski spomeniki Na podlagi nekaterih nedavnih ugotovitev arheologa in predzgodovinarja, ki jih je prof. Ravi Korisettar objavil za National Institutes of Advance Studies, Indija, rokodelci iz zgodnjega Čalukja niso bili prvi, ki so gradili spomenike v dolini Malaprabha. V Bačinagudi, le nekaj kilometrov zahodno od Patadakala, ob cesti, ki vodi v Badami, je grobo videti spomenik, za katerega se verjame, da sega v železno dobo (približno 1200 pr. n. št. – 500 pr. n. št.). Ta spomenik, imenovan dolmen, spada v razred struktur, imenovanih megaliti, ki so bili postavljeni po vsej južni Indiji večinoma v železni dobi in zgodnjem zgodovinskem obdobju, ki je sledilo.

Opis Najdišče V Patadakalu je deset večjih templjev, devet hindujskih in en džainistični, skupaj s številnimi majhnimi svetišči in podstavki. Osem večjih templjev je zbranih skupaj, deveti približno pol kilometra južno od tega grozda, deseti, džainistični tempelj, pa je približno kilometer zahodno od glavnega grozda. Hindujski templji so vsi povezani s sprehajalno potjo, medtem ko ima džainistični tempelj dostop po cesti.

Slog Spomeniki Patadakal odražajo zlitje dveh glavnih indijskih arhitekturnih slogov, enega iz severne Indije (Rekha-Nagara-Prasada) in drugega iz južne Indije (Dravida-Vimana). Štirje templji so bili zgrajeni v slogu Čalukja Dravida, štirje v slogu Nagara severne Indije, medtem ko je tempelj Papanatha zlitje obeh. Devet hindujskih templjev je posvečenih Šivi in so na bregovih reke Malaprabha. Najstarejši od teh templjev je Sangamešvara, ki je bil zgrajen med vladavino Vidžajaditja Satjašraja, med letoma 697 in 733. Največji od templjev v Patadakalu je tempelj Virupakša, ki je bil zgrajen med letoma 740 in 745.

Zadnji tempelj, zgrajen v skupini spomenikov, je džainistični tempelj, lokalno poznan kot tempelj Džain Narajana, ki je bil verjetno zgrajen v 9. stoletju med vladavino Krišne II. Raštrakutasa. Njegov slog je oblikovan po vzorcu templja Kailasanatha v Kančipuramu.

Strukture templja so bile zgrajene iz peščenjaka, ki ga v Patadakalu v izobilju najdemo lokalno. Nekatere skulpture so izklesane iz poliranega črnega granita.

Tempelj Kadasidhešvara

Relativno majhen tempelj, Arheološki zavod Indije ga datira v sredino 7. stoletja našega štetja, vendar ga George Michell datira v zgodnje 8. stoletje. Tempelj je obrnjen proti vzhodu in je zgrajen okrog kvadratne garbhagrihe (sacrum sanctum). V njem je lingam na peethi (ploščadi), bik Nandi pa je obrnjen proti njej od zunaj; okoli središča križnice je mandapa. Druga mandapa zagotavlja krožno pot v razširjeni aksialni postavitvi. Velik del templja je bil v stoletjih erodiran ali poškodovan. Šikara (stolp) je severni slog Nagara (Rekhanagara) s projekcijo sukanasa na vzhodu. Sukanasa ima poškodovanega Natarajo, ki ga spremlja Parvati.

Zunanje stene svetišča Kada Sidhešvara prikazujejo podobe Ardhanarišvara (pol Šiva, pol Parvati) na severu, Harihara (pol Šiva, pol Višnu) na zahodu in Lakuliša na jugu. Na prekladi pri vhodu v svetišče sta nameščena Šiva in Parvati, ki ju na obeh straneh spremljata Brahma in Višnu. Stopnice ob vhodu v svetišče obdajajo rečni boginji Ganga in Jamuna s spremljevalci.Kadasiddheswara Temple , ASI India (2011)

Tempelj Džambulingešvara

Drugi majhen tempelj, tempelj Džambulingešvara, imenovan tudi tempelj Džambulinga, je bil po različnih ocenah ASI in Michella dokončan med sredino 7. in zgodnjim 8. stoletjem. Tempelj je zgrajen okrog kvadratne garbhegrihe (sacrum sanctum), katere zunanje stene imajo zapletene devakoštha (niše s prečkami z okrašenimi okvirji s Hamso in mitskimi makarami). Znotraj okvirjev so podobe Višnuja na severu, Surje (boga sonca) na zahodu in Lakuliše na jugu. Tempelj eksperimentira tudi z idejo projiciranja sukanase iz šikare spredaj, čez mandapo. Tempelj je še vedno obrnjen proti vzhodu in pozdravlja sončni vzhod. Tudi Nandi ima dvignjeno ploščad, ki je v ruševinah, slika Nandi pa kaže znake erozije. Plešoči Šiva Nataraja s Parvati in Nandijem ob sebi na sukanasi čelnega loka je bolje ohranjen.

Slog templja je severni rekha-nagara z ukrivljenim profilom kvadratov, ki se zmanjšujejo, ko se dvigajo proti nebu. Amalaka in kalaša severnega sloga pa sta poškodovani in nista na svojem mestu. Vhod v mandapo Džambulingešvara je okrašen s tremi šakhami, vsaka s purnakumbhami pod kapiteli. Friz na temo labodov pokriva prehod z bledimi ostanki izrezljanih labodov, kutov in salov.Jambulingeswara Temple , ASI India (2011)

Tempelj Galaganatha

Tempelj Galaganatha leži vzhodno od templja Džambulingešvara. Za razliko od prejšnjih dveh templjev ASI ocenjuje, da je ta tempelj iz sredine 8. stoletja, medtem ko Michell trdi, da je verjetno iz poznega 7. stoletja. Tempelj je v severnem slogu rekha-nagara z lingo in preddverjem (antarala) znotraj svetišča templja (garbhagriha++). Zunaj templja je sedeči Nandi, ki je obrnjen proti svetišču.