Zlati tempelj (znan tudi kot Harimandir Sahib, 'božje prebivališče', ) ali Darbār Sahib, 'vzvišen dvor', ali Suvaran Mandir) je gurdvara v mestu Amritsar, Pandžab, Indija. Je najpomembnejše duhovno mesto sikhizma. To je eno najsvetejših mest v sikhizmu, poleg Gurdvara Darbar Sahib Kartarpur v Kartarpurju, Pakistan in Gurdvara Džanam Asthan v Nankana Sahib.
Umetni bazen na mestu templja je dokončal četrti sikhovski guru, Guru Ram Das, leta 1577. Leta 1604 je guru Ardžan Dev, peti sikhovski guru, postavil kopijo Adi Grantha v Harmandir Sahib in je vidna oseba v razvoju gurdvare, ki jo je zgradil v 16. stoletju. Gurdvaro so večkrat obnovili Sikhi, potem ko je postala tarča preganjanja in so jo večkrat uničili Moguli in invazivne afganistanske vojske. Maharadža Randžit Singh je po ustanovitvi Sikhovskega imperija leta 1809 ponovno zgradil iz marmorja in bakra in leta 1830 svetišče prekril z zlatimi lističi. To je vodilo do imena Zlati tempelj.
Zlati tempelj je duhovno najpomembnejše svetišče v sikhizmu. Postal je središče gibanja Singh Sabha med letoma 1883 in 1920 ter gibanja Pandžabi Suba med letoma 1947 in 1966. V zgodnjih 1980-ih je Gurdvara postal središče konflikta med indijsko vlado in gibanjem, ki ga je vodil Džarnail Singh Bhindranvale. Leta 1984 je premierka Indira Gandhi poslala indijsko vojsko v okviru operacije Modra zvezda, ki je povzročila smrt več kot 1000 vojakov in civilistov ter povzročila veliko škode Gurdvari in uničenje Akal Takhta. Kompleks Gurdvara je bil po poškodbi leta 1984 znova obnovljen.
Zlati tempelj je odprta hiša čaščenja za vse ljudi, iz vseh družbenih slojev in ver. Ima kvadratno zasnovo s štirimi vhodi in obhodno potjo okoli bazena. Štirje vhodi v gurdvaro simbolizirajo sikhovsko vero v enakost in sikhovski pogled, da so vsi ljudje dobrodošli na njihovem svetem mestu. Kompleks je skupek stavb okoli svetišča in bazena. Eden od teh je Akal Takht, glavno središče verske oblasti sikhizma. Dodatne stavbe so stolp z uro, pisarne odbora Gurdvara, muzej in langar – brezplačna kuhinja skupnosti Sikhov, ki ponuja vegetarijanski obrok vsem obiskovalcem brez diskriminacije. Več kot 150.000 ljudi vsak dan obišče svetišče za čaščenje. Kompleks Gurdvara je bil nominiran za Unescov seznam svetovne dediščine in njegova prijava je v teku na začasni seznam Unesca.Sri Harimandir Sahib, Amritsar, Punjab, UNESCO
Terminologija Harmandir Sahib (Gurmukhi ਹਰਿਮੰਦਰ ਸਾਹਿਬ) se piše tudi kot Harimandar ali Harimandar Sahib. Imenuje se tudi Durbār Sahib (ਦਰਬਾਰ ਸਾਹਿਬ), kar pomeni 'sveto občinstvo', kot tudi Zlati tempelj zaradi središča svetišča, pokritega z zlatom. Beseda Harmandir je sestavljena iz dveh besed: Hari, ki jo učenjaki prevajajo kot 'Bog' in mandir, kar pomeni 'hiša'. Sahib je nadalje pripet k imenu svetišča, izraz, ki se pogosto uporablja v tradiciji Sikhov za označevanje spoštovanja do krajev verskega pomena. Tradicija Sikhov ima več Gurdvara z imenom Harmandir Sahib, kot so tisti v Kiratpurju in Patni. Od teh je najbolj cenjen tisti v Amritsarju.
Zgodovina
Glede na sikhovske zgodovinske zapise je deželo, ki je postala Amritsar in kjer stoji Harimandir Sahib, izbral guru Amar Das, tretji guru sikhovske tradicije. Nato se je imenovalo Guru Da Čak, potem ko je prosil svojega učenca Rama Dasa, naj najde zemljišče za ustanovitev novega mesta z umetnim bazenom kot osrednjo točko. Potem ko je guru Ram Das leta 1574 nasledil guruja Amarja Dasa in ob sovražnem nasprotovanju sinov guruja Amarja Dasa, je Guru Ram Das ustanovil mesto, ki je postalo znano kot Ramdaspur. Začel je z dokončanjem bazena s pomočjo Babe Bude (ne zamenjujte ga z Budo Budizma). Guru Ram Das je zgradil svoj novi uradni center in dom ob njem. Povabil je trgovce in obrtnike iz drugih delov Indije, da se skupaj z njim naselijo v novem mestu.
Mesto Ramdaspur se je razširilo v času guruja Ardžana, financirano z donacijami in zgrajeno s prostovoljnim delom. Mesto je zraslo v mesto Amritsar, območje pa je preraslo v tempeljski kompleks). Gradbena dejavnost med letoma 1574 in 1604 je opisana v Mahima Prakaš Vartaku, polzgodovinskem sikhovskem hagiografskem besedilu, verjetno sestavljenem leta 1741, in najzgodnejšem znanem dokumentu, ki obravnava življenja vseh desetih gurujev. Guru Ardžan je v novo gurdvaro leta 1604 namestil sveto pismo sikhizma. Guru Ardžan je nadaljeval prizadevanja guruja Rama Dasa in ustanovil Amritsar kot glavno sikhovsko romarsko destinacijo. Napisal je obsežno količino sikhovskih spisov, vključno s priljubljenim Sukhmani Sahib.
Gradnja
Guru Ram Das je pridobil zemljišče za lokacijo. Obstajata dve različici zgodb o tem, kako je pridobil to zemljo. V eni, ki temelji na zapisu Gazetteer, je bilo zemljišče kupljeno s sikhovskimi donacijami v višini 700 rupij od ljudi in lastnikov vasi Tung. V drugi različici naj bi cesar Akbar podaril zemljo ženi guruja Rama Dasa.
Leta 1581 je Guru Ardžan dal pobudo za gradnjo Gurdvare. Med gradnjo je bil bazen prazen in suh. Za dokončanje prve različice Harmandir Sahiba je trajalo 8 let. Guru Ardžan je načrtoval gurdvaro na ravni nižji od mesta, da bi poudaril ponižnost in potrebo po brisanju lastnega ega, preden vstopi v prostore in se sreča z Gurujem. Zahteval je tudi, da je kompleks gurdvara odprt na vse strani, da bi poudaril, da je odprt za vse. Svetišče znotraj bazena, kjer je bil sedež njegovega Guruja, je imelo samo en most, ki je poudarjal, da je končni cilj eden, navaja Arvind-Pal Singh Mandair. Leta 1589 je bila zidana gurdvara končana. Nekateri poznejši viri domnevajo, da je guru Ardžan povabil sufijskega svetnika Miana Mira iz Lahoreja, da položi temeljni kamen, kar je nakazalo pluralizem in da je tradicija sikhov pozdravila vse. To prepričanje pa je neutemeljeno. It is, however, possible that Mian Mir, who had close links to Guru Arjan, was invited and present at the time of the laying of the foundation stone, even if he did not lay the foundation stone himself. Po sikhovskih tradicionalnih virih, kot je Sri Gur Suraj Parkash Granth, ga je položil sam Guru Ardžan. Po otvoritvi so bazen napolnili z vodo. 16. avgusta 1604 je guru Ardžan dokončal razširitev in sestavljanje prve različice sikhovskega svetega spisa in kopijo Adi Grantha položil v gurdvaro. Baba Budo je imenoval za prvega Granthija.
Ath Sath Tirath, kar pomeni 'svetišče 68 romanj', je dvignjen nadstrešek na parkarmi (marmorna pot okoli bazena). Ime, kot so ga navedli W. Owen Cole in drugi učenjaki, odraža prepričanje, da je obisk tega templja enakovreden 68 hindujskim romarskim krajem na indijski podcelini ali da ima Tirath do Zlatega templja učinkovitost vseh 68 Tirathov skupaj. Dokončanje prve različice Zlatega templja je bil pomemben mejnik za sikhizem, trdi Arvind-Pal Singh Mandair, saj je zagotovil osrednji romarski kraj in zbirališče za skupnost Sikhov, ki je bila postavljena v središče trgovine in dejavnosti.
Uničenje in obnova v obdobju Mogulskega cesarstva Naraščajoči vpliv in uspeh guruja Ardžana sta pritegnila pozornost Mogulskega cesarstva. Guruja Ardžana so aretirali po ukazu mogulskega cesarja Džahangirja in ga prosili, naj se spreobrne v islam. Zavrnil je, mučili in usmrtili so ga leta 1606. Guruja Ardžana sin in naslednik Guru Hargobind se je bojeval v bitki pri Amritsarju in kasneje zapustil Amritsar in njegovo okolico leta 1635 in odšel v Kiratpur. Približno stoletje potem so Zlati tempelj zasedli Minasi. V 18. stoletju je Guru Gobind Singh po ustanovitvi Khalse poslal Bhai Mani Singha, da prevzame nazaj tempelj. Mogulski vladarji in afganistanski sultani so na Zlati tempelj gledali kot na središče sikhovske vere in je ostal glavna tarča preganjanja.
Zlati tempelj je bil središče zgodovinskih dogodkov v zgodovini Sikhov: Leta 1709 je guverner Lahoreja poslal svojo vojsko, da bi zatrl in preprečil Sikhom zbiranje na njihovih festivalih Vaisakhi in Divali. Toda Sikhi so kljubovali z zbiranjem v Zlatem templju. Leta 1716 so Banda Singha in številne Sikhe aretirali in usmrtili. Leta 1737 je mogulski guverner ukazal ujeti skrbnika Zlatega templja po imenu Mani Singh in ga usmrtil. Za policijskega komisarja je imenoval Masse Khana, ki je nato zasedel tempelj in ga spremenil v svoj zabaviščni center s plesalkami. Umazal je bazen. Sikhi so se maščevali za svetost Zlatega templja z atentatom na Masse Khana v templju avgusta 1740. Leta 1746 je drugi lahorski uradnik Divan Lakhpat Rai, ki je delal za Yahiya Kana in se želel maščevati za smrt svojega brata, napolnil bazen s peskom. Leta 1749 so sikhi obnovili bazen, ko je Muin ul-Mulk umiril mogulske operacije proti sikhom in poiskal njihovo pomoč med njegovimi operacijami v Multanu. Leta 1757 je afganistanski vladar Ahmad Šah Durrani, znan tudi kot Ahmad Šah Abdali, napadel Amritsar in oskrunil Zlati tempelj. Odpadke je dal zliti v bazen skupaj z drobovjem zaklanih krav, preden je odšel v Afganistan. Sikhi so ga ponovno obnovili. Leta 1762 se je Ahmad Šah Durrani vrnil in dal Zlati tempelj razstreliti s smodnikom. Sikhi so se vrnili in v svojih prostorih praznovali Divali. Leta 1764 je Baba Džassa Singh Ahluvalia zbral donacije za obnovo Zlatega templja. Nova glavna vrata (Daršan Deorhi), nasip in svetišče so bili dokončani leta 1776, medtem ko so bila tla okoli bazena dokončana leta 1784. Sikhi so dokončali tudi kanal za dovod sveže vode iz reke Ravi za bazen. Šri Harmandir Sahiba so 1. decembra 1764 napadle afganistanske sile pod vodstvom Ahmeda Šaha Abdalija. Baba Gurbakš Singh skupaj z 29 drugimi Sikhi vodi zadnji boj proti veliko večjim afganistanskim silam in so bili v spopadu ubiti. Abdali je nato še tretjič uničil Šri Harmandir Sahiba.
Rekonstrukcija iz obdobja Randžita Singha
Randžit Singh je ustanovil jedro Sikhovskega imperija pri 36 letih s pomočjo sil Sukerčakia Misl, ki jih je podedoval, in sil svoje tašče Rani Sada Kaur. Leta 1802 je pri 22 letih vzel Amritsar iz Bhangi Sikh Misl, se poklonil Zlatemu templju in napovedal, da ga bo prenovil in ponovno zgradil z marmorjem in zlatom. Tempelj je bil leta 1809 prenovljen iz marmorja in bakra, leta 1830 pa je Randžit Singh podaril zlato, da bi svetišče prekrili z zlatimi lističi.
Potem ko je prek maharadže Randžita Singha izvedel za Gurdvaro, je sedmi nizam iz Hiderabada 'Mir Osman Ali Khan' začel dajati letne subvencije zanj.
Vodenje in delovanje Durbar Sahiba – izraza, ki se nanaša na celoten kompleks stavb Zlatega templja, je prevzel Randžit Singh. Za njegovo upravljanje je imenoval Sardarja Desa Singha Madžithia (1768–1832) in podelil zemljišča, katerih zbrani prihodki so bili namenjeni za plačilo vzdrževanja in delovanja templja. Randžit Singh je tudi položaj tempeljskih uradnikov naredil dednega.
Najstarejše ohranjene freske v kompleksu segajo v 1830. Večina širokega nabora stenskih poslikav, ki so nekoč prekrivale stene kompleksa, je bila uničena v poznejših obnovitvenih delih, ki so potekala pod krinko kar seva, na primer tako, da so jih prekrili z marmornimi ploščami, pritrjenimi na stene. Ugledni umetnik, ki je naslikal številne freske v kompleksu, je bil Gian Singh Naqaš.
Uničenje in obnova po indijski neodvisnosti
Uničenje templja se je zgodilo med operacijo Modra zvezda. To je bilo kodno ime indijske vojaške akcije, ki je bila izvedena med 1. in 8. junijem 1984 za odstranitev militantnega sikha Džarnaila Singha Bhindranvaleja in njegovih privržencev iz stavb kompleksa Harmandir Sahib (Zlati tempelj) v Amritsarju v Pandžabu. Odločitev o napadu je bila na strani premierke Indire Gandhi. Julija 1982 je Harchand Singh Longoval, predsednik sikhovske politične stranke Akali Dal, povabil Bhindranvaleja, naj se nastani v kompleksu Zlatega templja, da bi se izognil aretaciji. Vlada je trdila, da je Bhindranvale kasneje kompleks svetega templja spremenil v orožarno in sedež.