Tempelj Čenakešava, Belur

Tempelj Čenakešava, imenovan tudi tempelj Kešava, Kesava ali Vidžajanarajana v Belurju, je hindujski tempelj iz 12. stoletja v okrožju Hasan v zvezni državi Karnataka v Indiji. Naročil ga je kralj Višnuvardhana leta 1117 n. št. na bregovih reke Jagači v Belurju, imenovanem tudi Velapura, zgodnji prestolnici imperija Hojsala. Tempelj so gradile tri generacije in je trajalo 103 leta.Permanent Delegation of India to UNESCO (2014), Sacred Ensembles of the Hoysala, UNESCO Med vojnami je bil večkrat poškodovan in izropan, v svoji zgodovini večkrat obnovljen in popravljen. Od mesta Hasan je oddaljen 35 km, od Bangaloreja pa približno 220 km.

Čenakešava (osvetljeno, 'čeden Kesava') je oblika hindujskega boga Višnuja. Tempelj je posvečen Višnuju in je od ustanovitve aktiven hindujski tempelj. Spoštljivo je opisano v srednjeveških hindujskih besedilih in ostaja pomembno romarsko mesto v vaišnavizmu. Tempelj je izjemen po svoji arhitekturi, skulpturah, reliefih, frizih, pa tudi po ikonografiji, napisih in zgodovini. Umetnine templja prikazujejo prizore posvetnega življenja v 12. stoletju, plesalce in glasbenike, pa tudi slikovito pripovedovanje hindujskih besedil, kot so Ramajana, Mahabharata in Purane, skozi številne frize. To je vaišnavski tempelj, ki spoštljivo vključuje številne teme iz šivaizma in šaktizma, pa tudi podobe Džina iz džainizma in Bude iz budizma. Tempelj Čenakešava je pričevanje o umetniških, kulturnih in teoloških perspektivah v južni Indiji v 12. stoletju in vladavini imperija Hojsala.

Tempeljski kompleks v Belurju skupaj z bližnjimi hindujskimi in džainističnimi templji v Halebiduju je bil predlagan za uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine.

Lokacija Tempelj Čenakešava stoji v Belur taluku v okrožju Hasan v indijski zvezni državi Karnataka. To je približno 35 kilometrov severozahodno od Hasana. Tempelj je približno 16 kilometrov oddaljen od templjev Halebidu. Belur nima bližnjega letališča in je približno 220 kilometrov zahodno od Bangaloreja (koda IATA: BLR), približno 3,5 ure vožnje in je dostopen po štiripasovni avtocesti NH75. Hasan je najbližje mesto v bližini Belurja, ki je z železniškim omrežjem povezano z večjimi mesti Karnatake.

Tempelj Čenakešava je aktivni hindujski tempelj in glavno romarsko mesto Vaišnave. Stoji na bregovih reke Jagači (v zgodovinskih besedilih imenovane tudi reka Badari), pritoka reke Hemavati.

Zgodovina

Obdobje Hojsala v zgodovini Južne Indije se je začelo okoli leta 1000 n. št. in se nadaljevalo do leta 1346. V tem obdobju so zgradili okrog 1500 templjev v 958 središčih. Belur se v starih napisih in srednjeveških besedilih imenuje Beluhur, Velur ali Velapura. To je bila zgodnja prestolnica kraljev Hojsala. Ti so mesto tako cenili, da se v kasnejših napisih omenja kot »zemeljska Vaikuntha« (Višnujevo bivališče) in »dakšina Varanasi« (južno sveto mesto Hindujcev).

Eden od kraljev Hojasala je bil Višnuvardhana, ki je prišel na oblast leta 1110. Leta 1117 je naročil tempelj Čenakešava, posvečen Višnuju, tempelj, ki velja za enega od »petih temeljev« njegove zapuščine.Foekema (1996), p. 47Kamath (2001), p. 124 Po Dhakuju – poznavalcu indijske tempeljske arhitekture in tempeljske zgodovine, ta tempelj odraža naraščajoče bogastvo, politično moč, globoko duhovno predanost šri vaišnavizmu Ramanudžačarje in je njegov magnum opus. Glavni tempelj se imenuje Vidžaja-Narajana, manjši tempelj ob njem, ki ga je zgradila njegova kraljica Santala Devi, pa se v napisih njegovega obdobja imenuje Čenakešava, vendar se ta dva templja zdaj imenujeta tempelj Čenakešava oziroma tempelj Čennigaraja.

Glavni tempelj Čenakešava v Belurju je bil dokončan in posvečen leta 1117, čeprav se je kompleks še naprej širil več kot 100 let. Višnuvardhana je svojo prestolnico preselil v Dorasamudro (imenovano tudi Dvarasamudra, zdaj Halebidu), znano po templju Hojsalešvara, posvečenem Šivi. Njegova gradnja se je nadaljevala, dokler ni leta 1140 umrl. Njegovo zapuščino so nadaljevali njegovi potomci, ki so dokončali tempelj Hojsalešvara leta 1150 in druge templje približno 200 kilometrov stran, kot je tempelj Čenakešava, Somanathapura leta 1258. Družba Hojsala je zaposlovala številne znane arhitekte in obrtnike, ki so razvili novo arhitekturno tradicijo, ki jo umetnostni zgodovinar Adam Hardy imenuje tradicija Karnata Dravida.

Imperij Hojsala in njegovo prestolnico je v zgodnjem 14. stoletju napadel, oropal in uničil Malik Kafur, poveljnik vladarja Delhijskega sultanata Alaudina Khaldžija. Belur in Halebidu sta leta 1326 postala tarča plenjenja in uničenja še ene vojske Delhijskega sultanata. Ozemlje je prevzel i8mperij Vidžajanagara. Slog Hojsala, pravi James C. Harle, se je končal sredi 14. stoletja, ko je bil kralj Veera Balala III. ubit v vojni z muslimanskim sultanatom Madurai, sledil pa mu je njegov sin.

Napisi

Zgodovinarji so v tempeljskem kompleksu našli 118 napisov, ki so datirani med letom 1117 in 18. stoletje, ki prikazujejo zgodovino templja, donacije templju Čenakešava za njegovo vzdrževanje in popravila v poznejših obdobjih.

Napis, najden na vzhodni steni blizu severnega vhoda glavne mandape (dvorane) templja navaja, da je Višnuvardhana naročil tempelj za boga Vidžajanarajano leta 1117. Nekateri zgodovinarji so ta napis razlagali kot navedbo, da je bil tempelj Čenakešava dokončan leta 1117. Tempelj Čennigaraya je bil zgrajen sočasno z glavnim templjem, sponzorirala ga je kraljica. Narasimha I. iz dinastije Hojsala je dal donacije templju za njegovo vzdrževanje in delovanje. Balala II. je leta 1175 dodal tempeljske stavbe za kuhinjo in skladišče žita v jugovzhodnem kotu ter rezervoar za vodo v severovzhodnem kotu templja. Prvotni tempelj je bil brez mejnega zidu. Glavna mandapa je bila odprta tudi za bhakte, da so si lahko ogledali in cenili zapletene rezbarije v templju. Za varnost templja je bil okoli templja zgrajen visok zid, prehod iz lesa in opeke in vrata, ki jih je dodal Somaja Danajaka med vladavino Veera Balala III. (1292–1343), prav tako pa je bila odprta mandapa prekrita z zasloni iz perforiranega kamna. Novi zasloni so zatemnili notranjost templja, zaradi česar je bilo težko videti umetniško delo, vendar so omogočili dovolj svetlobe za daršano garbhagrihe. Tempelj je bil v napadu muslimanskega generala Salarja in njegove vojske, ki je delal za Mohameda bin Tughlaqa (1324–1351), napaden, poškodovan in njegov prehod požgan.SRI CHENNAKESHAVA SWAMY TEMPLE, Hindu Religious Institutions & Charitable Endowments Department, Government of Karnataka Tempelj je popravil imperij Vidžajanagara pod pokroviteljstvom Harihare II. (1377–1404). Leta 1381 so dodali štiri granitne stebre; leta 1387 je Malagarasa novemu stolpu nad svetiščem dodal pozlačeno kalašo; je leta 1397 dodal novo sedemnadstropno opečno gopuro, ki je nadomestila uničen prehod. Svetišče Andal, svetišče Saumjanayaki, dipa-stambha na vhodu, svetišči Rama in Narasimha so bili dodani v obdobju imperija Vidžajanagara. Glavni tempelj je imel šikaro (stolp nadgradnje), ki pa zdaj manjka in je tempelj videti raven. Prvotni stolp, nakazujejo napisi, je bil narejen iz kombinacije lesa, opeke in malte. Večkrat je bil porušen in obnovljen. Imperij Vidžajanagara je sponzoriral dodajanje manjših svetišč, posvečenih boginjam, in mandapi Naganajakana znotraj tempeljskega kompleksa. Ti so bili zgrajeni z zbiranjem vojnih ruševin drugih porušenih templjev na območju Belurja in njihovo ponovno uporabo. Prostori templja so bili ponovno poškodovani po uničenju imperija Vidžajanagara s strani koalicije sultanatov. Prva popravila so bila izvedena leta 1709, leta 1717 in 1736 pa so sledile dozidave. Tempelj je leta 1774 popravil častnik Hyder Alija v obdobju, ko je bil Hyder Ali de facto vladar v imenu dinastije Vadijar. V poznem 19. stoletju so podirajoči se stolp nad svetiščem odstranili, da bi rešili nižje nivoje in ga nikoli niso zamenjali. Leta 1935 so bili deli templja očiščeni in obnovljeni s financiranjem vlade Misore in donacijami dinastije Vadijar. Svetišče Čennigaraya je bilo obnovljeno, dodane so bile nove slike Ramanuje in Garude, skupaj s številnimi drugimi izboljšavami objektov in popravili kompleksa. Ta popravila so bila vpisana v kamen za zgodovinski zapis, tako kot prejšnji napisi.

Opis

Kompleks Čenakešava v Belurju je sestavljen iz 135 krat 120 m velikega dvorišča z več hindujskimi templji in manjšimi svetišči znotraj obzidanega kompleksa. V kompleks se vstopi z vzhoda skozi Gopuram, dodan med popravilom imperija Vidžajanagarja.Kamath (2001), p. 183 Templji in spomeniki, najdeni znotraj obzidanega kompleksa, so: Tempelj Čenakešava, imenovan tudi tempelj Kesava, je glavni tempelj. Je sredi kompleksa, obrnjen proti vzhodu, pred gopuro. Vključno s pozneje dodanimi izboljšavami meri 54 krat 47 m. Tempelj stoji na široki ploščadi terasi (džagati), visoki približno 3 metre. Tempelj je posvečen Višnuju v obliki Kesave. Južno od templja Kesava je tempelj Kape Čenigaraja, ki meri 38 krat 32 m. V notranjosti ima dve svetišči, eno je posvečeno Venugopali in drugo Čenigaraji (lokalno priljubljeno ime Čenakešava, Višnu). Tempelj se imenuje Kape Čenigaraja, ker je bila po lokalni legendi v bližini njegovega popka nekoč najdena Kape (žaba). Ta manjši tempelj je zgradila kraljica hkrati z glavnim templjem in verjamejo, da je podobna manjša različica. Kamnita plošča s parom, ki stoji drug poleg drugega v namaste drži (spoštljivo pozdravljanje) pod baldahinom. Spomenik je poškodovan. Tempelj Čenakešava vključuje številna manjša svetišča in spomenike.

Zahodno od templja Kesava je tempelj Viranarajana, ki meri 21 x 17 m. To je majhen, a popoln tempelj z navarango (9-kvadratno dvorano) in garbhagriho (svetišče) z 59 velikimi reliefi na zunanjih stenah. Ti reliefi so posvečeni Višnuju, Šivi, Brahmi, Bhairavi (jezni Šiva), Lakšmi, Parvati, Sarasvati in drugim. Nekatere plošče prikazujejo zgodbo o Bhimi iz Mahabharate. Tempelj je datiran v 12. stoletje.

Jugozahodno od templja Kesava je majhen tempelj, posvečen Somjanajaki (oblika boginje Lakšmi), prav tako iz 12. stoletja. Kasneje so tempelj razširili in izboljšali. Ta tempelj je opazen, ker lokalno izročilo pravi, da je njegov stolp miniaturna različica velikega stolpa, ki se je nekoč dvigoval nad glavnim templjem Kesava.

Tempelj Andal, imenovan tudi svetišče Ranganajaki, je severozahodno od templja Kesava. Njena zunanja stena je okrašena z umetninami, kot so sloni in narava. Prikazuje tudi 31 velikih podob božanstev iz tradicij hinduizma vaišnavizma, šavizma in šaktizma. Ima tudi zapleteno izrezljane Venugopala, Mohini in Lakšmi ter frize, ki prikazujejo legende v Puranah.

Kompleks ima več manjših svetišč. Vzhodno od templja Kape-Čenigaraja so svetišča za Narasimho, Ramo, Džijarja in Alvardže iz gibanja Bhakti. Vzhodno od templja Andal so svetišča za Krišno in vaišnavske učenjake Desikarja, Bhašjakaro in Ramanudžo iz slave Višištadvaita Vedanta. Na dnu svetišč za Alvars so frizi, ki prikazujejo zgodbe iz Ramayane. Nekatera od teh svetišč so bila dodana pozneje, ker je le malo teh učenjakov, kot je Desikar, živelo po 12. stoletju.

V tempeljskem kompleksu najdemo dva glavna sthambha (stebra). Steber, obrnjen proti glavnemu templju, Garuda (orel) sthambha, je bil postavljen v obdobju Vidžajanagar, medtem ko je steber na desni, Deepa sthambha (steber s svetilko) iz obdobja Hojsala. V bližini templja Viranarajana je mandapa, kjer so bila tradicionalno shranjena letna procesijska ratha in tempeljska vozila. Imenuje se vahana mandapa. Kompleks ima tudi kaljana-mandapa v jugovzhodnem kotu za obrede. Dodana je bila v 17. stoletju.

V severozahodnem vogalu kompleksa je kašča za shranjevanje zalog hrane. V kompleksu so manjša severna vrata, blizu katerih je pakasale ali skupna kuhinja, zgrajena v 13. stoletju. Stopničasti rezervoar za vodo, ki se na napisih imenuje kaljani ali Vasudeva-sarovara, najdemo v severovzhodnem kotu z dvema kamnitima slonoma na boku.