Tempelj Arulmigu Meenakshi Sundaraswarar, tudi Arulmigu Menakši Amman Thirukovil je zgodovinski hindujski tempelj na južnem bregu reke Vaigai v tempeljskem mestu Madurai, Tamil Nadu, Indija. Posvečen je boginji Menakši, obliki Šakti, in njenemu soprogu Sundarešvararju, obliki Šive.Rajarajan , R.K.K. 2005. Minaksi or Sundaresvara: Who is the first principle? South Indian History Congress Annual Proceedings XXV, Madurai Kamaraj University, Madurai, pp. 551-553. Tempelj je v središču starodavnega templja mesta Madurai, omenjenega v tamilski literaturi Sangam, s templjem boginje, omenjenim v besedilih iz 6. stoletja. Ta tempelj je eden od Padal Petra Sthalams, ki je 275 Šivinih templjev, ki so čaščeni v verzih tamilskih Saiva Najanars iz 6. do 9. stoletja našega štetja.
Zahodni stolp (gopura) templja je model, na podlagi katerega je zasnovan državni grb Tamil Naduja.
Pregled Tempelj Madurai Menakši Sundarešvarar je zgradil pandajski cesar Sadajavarman Kulasekaran I. (1190–1205 n. št.). Zgradil je glavne dele trinadstropnega gopurama na vhodu v svetišče Sundarešvarar in osrednji del svetišča boginje Menakši, ki sta nekaj najzgodnejših ohranjenih delov templja. Tradicionalna besedila ga imenujejo kralj pesnik-svetnik, dodatno mu pripisujejo pesem z naslovom Ambikai Malai, pa tudi svetišča (koil) za Natarajar in Surja v bližini glavnega templja, Ajanar na vzhodu, Vinajagar na jugu, Kariamalperumal v zahodu in Kali na severu. Zgradil je tudi Mahamandapam. Kulasekara Pandya je bil tudi pesnik in je zložil pesem o Menakši z imenom Ambikai Malai. Maravarman Sundara Pandjan I. je leta 1231 zgradil gopuram, ki se je takrat imenoval Avanivendaraman, pozneje pa je bil obnovljen, razširjen in imenovan Sundara Pandja Thirukopuram. Čitra gopuram, znan tudi kot Mutalakkum Vajil, je zgradil Maravarman Sundara Pandjan II. (1238-1251). Ta gopuram je dobil ime po freskah in reliefih, ki prikazujejo posvetne in verske teme hindujske kulture. Maravarman Sundara Pandjan II. je dodal tudi hodnik s stebri v svetišče Sundarešvara in Sundara Pandjan Mandapam. Po poškodbi iz 14. stoletja je bila obnovljena, njeno granitno zgradbo je po letu 1595 obnovil Kumara Krišnapar.
Čeprav ima tempelj zgodovinske korenine, je bila večina sedanje zgradbe kampusa obnovljena po 14. stoletju našega štetja, Tirumala Najaka pa jo je v 17. stoletju dodatno popravil, prenovil in razširil. V zgodnjem 14. stoletju je vojska Delhijskega sultanata, ki jo je vodil muslimanski poveljnik Malik Kafur, oropala tempelj, iz njega izropala vse dragocenosti in uničila tempeljsko mesto Madurai skupaj s številnimi drugimi tempeljskimi mesti južne Indije.Madurai , Encyclopedia Britannica, Quote: "The [Meenakshi] temple, Tirumala Nayak palace, Teppakulam tank (an earthen embankment reservoir), and a 1000-pillared hall were rebuilt in the Vijayanagar period (16th–17th century) after the total destruction of the city in 1310." Sodobni tempelj je rezultat prizadevanj za obnovo, ki so jih začeli vladarji imperija Vidžajanagara, ki so obnovili jedro in ponovno odprli tempelj. V 16. stoletju so tempeljski kompleks dodatno razširili in utrdili Najak vladar Višvanatha Najakar in kasneje drugi. V obnovljenem kompleksu je zdaj 14 gopuramov (prehodnih stolpov), visokih od 45 do 50 m, pri čemer je južna gopura najvišja z 51,9 metra. Kompleks ima številne dvorane z izklesanimi stebri, kot so Ajirankal (dvorana s 1000 stebri), Kilikondu-mandapa, Golu-mandapa in Pudu-mandapa. Njegova svetišča so posvečena hindujskim božanstvom in učenjakom šaivizma, z vimanami nad garbhagrihami (svetišči) Menakši in Sundarešvare, pozlačenimi z zlatom.
Tempelj je glavna romarska destinacija v tradiciji šaivizma, posvečena Menakši Devi in Šivi. Vendar pa tempelj vključuje Višnuja v številne pripovedi, kipe in obrede, saj velja za Menakšijinega brata. Zaradi tega sta ta tempelj in Madurai postala južna Mathura, ki je vključena v vaišnavska besedila. Tempelj Menakši vključuje tudi Lakšmi, flavto, ki igra na Krišno, Rukmini, Brahmo, Sarasvati in druga vedska in puranska božanstva, pa tudi umetnine, ki prikazujejo pripovedi iz večjih hindujskih besedil. Velik tempeljski kompleks je najvidnejša znamenitost Maduraja in privabi na desettisoče obiskovalcev na dan. Tempelj privabi več kot milijon romarjev in obiskovalcev med 10-dnevnim festivalom Menakši Tirukaljanam, ki ga praznujejo s številnimi praznovanji in ratho (kočijo) procesijo v tamilskem mesecu Čitirai (prekriva se z aprilom in majem v gregorijanskem koledarju, Čaitra v severni Indiji). Tempelj je bil 1. oktobra 2017 pod Svačhom Bharatom Abhijanom razglašen za najboljše »ikonično mesto Swachh« v Indiji.
Lokacija
Tempelj Menakši stoji v središču zgodovinskega mesta Madurai, približno kilometer južno od reke Vaigai. To je približno 460 kilometrov jugozahodno od Čenaja, glavnega mesta države. Tempeljski kompleks je dobro povezan s cestnim omrežjem (štiripasovna državna avtocesta 38), v bližini glavnega železniškega križišča in letališča (IATA: IXM) z vsakodnevnimi storitvami. Mestne ceste se širijo iz tempeljskega kompleksa, glavne obvoznice pa tvorijo koncentrični vzorec mesta, strukturo, ki sledi smernicam Šilpa Šastra (sanskrt śilpa śāstra, kar pomeni pravila arhitekture) za oblikovanje mesta. Madurai je eno od mnogih tempeljskih mest v državi, ki je dobilo ime po nasadih, grozdih ali gozdovih, v katerih prevladuje določena sorta drevesa ali grma, in ista sorta drevesa ali grma, ki daje zavetje glavnemu božanstvu. Regija naj bi bila prekrita z gozdom Kadamba in se zato imenuje Kadambavanam.
Etimologija Meenakshi (, ) je izraz, ki pomeni 'ribje oko', ki izhaja iz besede mina ('riba') in akši ('oči'). Prej je bila znana pod tamilskim imenom Thadadakai ('ribjeoka'), ki so ga kasneje imenovali Meenakshi. Po drugi teoriji ime boginje pomeni 'vladavina rib', ki izhaja iz tamilskih besed meen (riba) in aatchi (vlada). Znana je tudi pod tamilskim imenom Angajarkanni ali Ankajarkannamai (dobesedno 'mati s čudovitimi ribjimi očmi').
Legenda Boginja Menakši je glavno božanstvo templja, za razliko od večine Šivinih templjev v južni Indiji, kjer je Šiva glavno božanstvo. Po tamilskem besedilu Tiruvilaijatarpuranam sta kralj Malajadvaja Pandja in njegova žena Kančanamalai opravila Jadžna, da bi iskala sina za nasledstvo. Namesto tega se je iz ognja rodila hči, ki je bila stara že 3 leta in je imela tri dojke. Šiva je posredoval in rekel, naj starši z njo ravnajo kot s sinom, in ko bo spoznala svojega moža, bo izgubila tretjo dojko. Upoštevali so nasvet. Deklica je odraščala, kralj jo je okronal za naslednico in ko je srečala Šivo, so se besede uresničile, prevzela je svojo pravo obliko Menakši. Po Harmanu to morda odraža matrilinearno tradicijo v južni Indiji in regionalno prepričanje, da »predzadnje [duhovne] moči pripadajo ženskam«, bogovi poslušajo svoje zakonce in da usode kraljestev ostajajo pri ženskah. Po mnenju Susan Bayly je spoštovanje Menakši del tradicije hindujske boginje, ki se integrira s hindujsko družbo, kjer je »ženska temelj sistema« družbenih odnosov.
Poroka Menakši in Šive je bila velik dogodek, zbranimi so bili vsi bogovi, boginje in živa bitja. Višnu naj bi bil brat Menakši, ki jo je na poroki dal Šivi.
Zgodovina
Mesto Madurai je starodavno in je omenjeno v besedilih iz obdobja Sangam. Ta so datirana od 1. do 4. stoletja našega štetja. Nekatera zgodnja tamilska besedila imenujejo Madurai kot Koodal, ti pa ga prikazujejo kot prestolnico in tempeljsko mesto, kjer je vsaka ulica izhajala iz templja. Boginja Menakši je opisana kot božanska vladarica, ki je bila skupaj s Šivo glavna božanstva, ki so jih častila južna tamilska kraljestva, kot je dinastija Pandja. Zgodnja besedila nakazujejo, da je tempelj v Maduraju obstajal do sredine 6. stoletja. V srednjeveški literaturi in napisih se včasih imenuje Kadambavanam ('gozd Kadamba') ali Veliambalam ('srebrna dvorana, kjer je plesal Šiva'). Opisali so ga kot Sangam učenjakov ali kraj, kjer se srečujejo učenjaki. Omenjeno je v tamilskem besedilu Tiruvilajadalpuranam in sanskrtskem besedilu Halasja Mahatmja. Je eno od svetišč 275 Paadal Petra Sthalams.
Zgodnja tamilska besedila omenjajo tempelj in njegovo glavno božanstvo z različnimi vzdevki in imeni. Thirugnanasambandar, slavni hindujski svetnik filozofije Saiva, je na primer omenil ta tempelj v 7. stoletju in opisal božanstvo kot Alavai Iraivan. Izvor templja je omenjen v teh zgodnjih tamilskih besedilih, nekateri v regionalnem žanru literature Puranam. Vsi ti postavljajo tempelj v starodavne čase in vključujejo bojevniško boginjo, vendar se podrobnosti zelo razlikujejo in niso skladne med seboj. Nekateri povezujejo z njim božanstva, ki jih imenujejo Alavai Iraivan in Alavai Anal ali alternativno Angajar Kani Amai. Nekateri povezujejo njegovo legendo z drugimi božanstvi, kot je Indra, ki razglaša primat boginje, medtem ko nekateri opisujejo hindujske bogove, ki se pojavljajo pred starodavnimi kralji ali svetniki in pozivajo bogate trgovce, naj zgradijo ta tempelj v čast boginje. Ena legenda opisuje kralja in kraljico brez otrok, ki izvajata jadžno za sina, dobita hčerko, ki podeduje kraljestvo, osvoji zemljo, na koncu sreča Šivo, se z njim poroči, še naprej vlada iz Maduraja in tempelj spominja na te čase. Znanstveniki so poskušali ugotoviti zgodovino templja iz napisov, najdenih v Maduraju in zunaj njega, ter primerjali zapise, ki se nanašajo na južnoindijske dinastije. Te večinoma izvirajo iz 12. stoletja.
Invazije in uničenje Na severu Indije je Indijsko podcelino osvojil Delhijski sultanat. Muslimanske vojske so proti koncu 13. stoletja začele pleniti osrednjo Indijo. Po podreditvi in črpanju ogromnega bogastva skupaj z obljubljenimi letnimi davki maratskih Jadav iz Devagirija leta 1308, telugujskih Kakatijev iz Varangala leta 1310 in kanadeških Hojsal iz Dvarasamudre leta 1311, so zloglasni muslimanski general evnuh sultana Ala ud Din Khaldžija Malik Kafur in njegove sile Delhijskega sultanata leta 1311 šle globlje v Dekanski polotok, da bi plenile in vzpostavile letne davke, ki naj bi jih plačevali hindujski kralji. Zapisi, ki so jih zapustili dvorni zgodovinarji Delhijskega sultanata navajajo, da je Malik Kafur vdrl v Madurai, Čidambaram, Srirangam, Vridhačalam, Ramesvaram in druga sveta tempeljska mesta, uničil templje, ki so bili viri zlata in draguljev. Leta 1311 je prinesel ogromen plen iz Dvarasamudre in kraljestva Pandja v Delhi.
Islamska invazija v 14. stoletju je nenadoma končala pokroviteljstvo tamilskih hindujskih tempeljskih mest. Tamilski hindujci so oživili ta mesta, vendar je na nekaterih mestih, kot je Madurai, trajalo dolgo časa. Po osvojitvi in uničenju je delhijski sultan Muhamad bin Tughluq imenoval muslimanskega guvernerja v Maduraju po imenu Džalaludin Ahsan Kan, ki se je leta 1335 odcepil od Delhijskega sultanata in ustanovil Madurajski sultanat. Sultanat je zahteval davek od tempeljskih mest, namesto da bi jih podprl in jih ob nekaterih priložnostih močno oškodoval in uvedel tiranijo nad lokalnim prebivalstvom. Muslimanski Madurajski sultanat je bil razmeroma kratkotrajen, saj ga je hindujski imperij Vidžajanagara pod Buka Rajo odstranil leta 1378. Po eni poetični legendi, imenovani Madhura Vidžajam, ki jo pripisujejo Gangadevi, ženi poveljnika Kumare Kampane, mu je dala meč, ga pozvala, naj osvobodi Madurai, popravi krivice in ponovno odpre tempelj Menakši iz ruševin. Vladarji Vidžajanagare so uspeli, počistili so ruševine in ponovno odprli tempelj za aktivno čaščenje. Tempelj so obnovili, popravili in razširili skozi 16. stoletje, skupaj z mnogimi drugimi regionalnimi templji.
Obnova