Tempelj Sri Ranganathašvami je hindujski tempelj, posvečen Ranganathi (oblika Višnuja), v Srirangamu, Tiručirapali, Tamil Nadu, Indija. Tempelj, zgrajen v dravidskem arhitekturnem slogu, poveličuje Alvare v svojem Nalajira Divja Prabhandam in ima edinstveno razliko, da je najpomembnejši med 108 Divja Desam, posvečenih bogu Višnuju.
To je najslavnejši vaišnavski tempelj v južni Indiji, bogat z legendami in zgodovino. Poleg starodavne tekstovne zgodovine se arheološki dokazi, kot so napisi, nanašajo na ta tempelj in ti kamniti napisi so od poznega 100 pr. n. št. do 100 n. št. Zato »je eden najstarejših ohranjenih aktivnih tempeljskih kompleksov v južni Indiji«. Božanstvo je omenjeno v velikem sanskrtskem epu Ramajana,Valmiki Ramayana, Ayodhya kanda, sarga 6, sloka 1, 2 and 3 ki je datiran okoli 800 do 400 pr. n. št., kar prav tako potisne obstoj božanstva v isto dobo, kar kaže, da je tempelj minimalno star 2500 do 3000 let arheološko in tradicionalno 30 lakh let. Tempelj je igral pomembno vlogo v zgodovini vaišnavizma, začenši s kariero Ramanuje in njegovih predhodnikov Nathamunija in Jamunačarye v Srirangamu v 11. stoletju. Njegova lokacija, na otoku med rekama Kollidam in Kaveri, ga je naredila ranljivega za poplave in divjanje invazijskih vojsk, ki so mesto večkrat zavzele za vojaško taborišče. Tempelj je izropala in uničila vojska Delhijskega sultanata v obsežnem plenilskem napadu na različna mesta kraljestva Pandjan v začetku 14. stoletja. Tempelj je bil ponovno zgrajen v poznem 14. stoletju, mesto je bilo utrjeno in razširjeno s številnimi več gopurami v 16. in 17. stoletju. Bilo je eno od središč zgodnjega gibanja Bhakti s tradicijo predanega petja in plesa, vendar se je ta tradicija ustavila v 14. stoletju in je bila v omejenem obsegu ponovno oživljena veliko pozneje.T.S. Parthasarathy (1978), Music and Dance in Tamil Literature, Indian Literature, Vol. 21, No. 4, pages 137-148; Quote: "The hymns of the Divyaprabandham bad also been set to music and were being sung till the 14th century when the sack of Srirangam by Malik Kafur put an end to the practice."
Tempelj zavzema površino 63 ha z 81 svetišči, 21 stolpi, 39 paviljoni in številnimi rezervoarji za vodo, integriranimi v kompleks, zaradi česar je največji delujoči hindujski tempelj na svetu. Tempeljsko mesto je pomembno arheološko in epigrafsko najdišče, ki ponuja zgodovinsko okno v zgodnjo in srednjeveško južnoindijsko družbo in kulturo. Številni napisi nakazujejo, da ta hindujski tempelj ni služil le kot duhovno središče, temveč tudi kot velika gospodarska in dobrodelna ustanova, ki je upravljala izobraževalne in bolnišnične ustanove, vodila brezplačno kuhinjo ter financirala regionalne infrastrukturne projekte iz prejetih daril in donacij.[a] VN Hari Ram (1961), Services in Srirangam Temple, Proceedings of the Indian History Congress, Volume 24, pages 89-92;[b]
Nekatere od teh struktur so bile skozi stoletja prenovljene, razširjene in ponovno zgrajene kot živi tempelj. Najnovejši dodatek je zunanji stolp, ki je visok približno 73 metrov, dokončan leta 1987. Tempelj Srirangam je pogosto naveden kot eden največjih delujočih hindujskih templjev na svetu, še večji Angkor Vat pa je največji obstoječi tempelj. Tempelj je aktivna hindujska hiša čaščenja in sledi tenkalajski tradiciji šri vaišnavizma. Letni 21-dnevni festival, ki poteka v tamilskem mesecu Margali (december–januar), privabi 1 milijon obiskovalcev. Tempeljski kompleks je bil imenovan na Unescov poskusni seznam. Leta 2017 je tempelj prejel Unescovo nagrado za zasluge Asia Pacific Award of Merit 2017 za ohranjanje kulturne dediščine, s čimer je postal prvi tempelj v Tamil Naduju, ki je prejel nagrado Unesca.https://www.thehindu.com/news/national/tamil-nadu/unesco-award-for-srirangam-temple/article19963814.ecehttps://www.thenewsminute.com/article/srirangam-temple-wins-unesco-award-cultural-heritage-conservation-70926
Lokacija Tempelj Ranganathašvamiv Srirangamu, znan tudi kot Perijakovil (Veliki tempelj), Bholoka Vaikuntam v Srirangam Tirupati, je približno 12 kilometrov severno od mesta Tiručirapali, približno 325 kilometrov jugozahodno od Čenaja. Mesto je dnevno povezano z drugimi večjimi mesti z omrežjem indijskih železnic, avtobusnih storitev Tamil Nadu in cesto 38. Lokacija je blizu mednarodnega letališča Tiručirapali (IATA: TRZ).
Mesto templja je na velikem otoku, ki ga omejujeta reki Kaveri in Kolidam. Je v tlorisu ogromno kot tempeljsko mesto z zasnovo Sapta-Prakaram, kjer so svetišče, gopure, storitve in bivalni prostor postavljeni v sedmih koncentrično ograjenih prostorih. Obzidje obzidja je bilo dodano po srednjeveških stoletjih, ko so bili priča njegovi invaziji in uničenju. Tempeljski spomeniki so znotraj notranjih petih ograjenih kompleksov prostorov, z bivalnim prostorom in infrastrukturo v zunanjih dveh ograjenih prostorih. Številne gopure povezujejo ograde Sapta-Prakaram, kar romarjem in obiskovalcem omogoča, da pridejo do svetišča iz različnih smeri. Mesto vključuje dva glavna templja, enega za Višnuja kot Ranganato in drugega za Šivo kot Džambukešvaro. Na otoku je nekaj jamskih templjev, starejših od obeh.
Zgodovina Legenda o templju
Tempelj in njegova umetniška dela so predmet številnih različnih tamilskih legend, zajetih v regionalnih puranskih besedilih. Sriranga Mahathmijam je na primer ena od zbirk tempeljske mitologije o njegovem izvoru. Po njem je Brahma med Samudra Manthano (razburkanjem kozmičnega oceana) izvajal askezo in Srirangam Vimanam se je pojavil kot rezultat. Dolga leta je ostal v Satjaloki, v Ajodhjo ga je prinesel kralj Ikšvaku. Potem ko je Rama, Višnujev avatar, ubil zlobnega demona Ravano, ga je dal kralju Vibhišani, ki je želel biti z Ramo. Ko je Vibhišana šel skozi Tiruči na poti v Šrilanko, kjer je postal kralj, se Srirangam Vimanam ni hotel premakniti z otoka. Zato ga je dal lokalnemu kralju, imenovanemu Dharmavarma, če je kralj posvetil Vimanam, da bo za vedno obrnjen proti južni kardinalni smeri, in blagoslovil njega in Lanko. Zato je božanstvo (v ležečem položaju) obrnjeno proti jugu, njegovo telo pa je poravnano na os vzhod-zahod.
Po drugi legendi so Sanaka, štirje otroški modreci, prišli na daršano Ranganatha v Srirangam. Ustavila sta jih Džaja in Vidžaya, varuha Vaikunthe. Kljub prigovarjanjem jim je bil vstop zavrnjen. V jezi so vsi štirje v en glas preklinjali skrbnike in odšli. Varuhi so pristopili k Višnuju in mu povedali o prekletstvu. Ranganatha je rekel, da ne bo mogel povrniti prekletstva, in jim dal dve možnosti: roditi se kot demoni, ki nasprotujejo Višnuju v treh rojstvih, ali kot dobri ljudje v naslednjih sedmih rojstvih. V želji, da bi se vrnili k Gospodu, so skrbniki sprejeli, da so demoni, in verjamejo, da so prevzeli obliko Hiranjakše in Hiranjakasipuja; Rajana in Kumbhakarna in Sisupala in Dantavakra. Višnu je prevzel štiri avatarje – Varaha, Narasimha, Rama oziroma Krišna – da ubijejo demone v vsakem od teh rojstev.
V Mahabharati Mahabharata pravi, da je Ardžuna po poroki z Ulupi (naga princeso) odšel v različna romarska središča na jugu. Ardžuna naj bi obiskal ta tempelj in ponudil molitve Ranganathi. V templju je mandapa, imenovan Ardžuna mandapa.https://www.thehindu.com/features/friday-review/religion/villiputturars-narrative/article7823903.ece
Zgodovina po Ramajani Glavno božanstvo templja je omenjeno v različni sanskrtski literaturi in epih, kot so Ramajana, Mahabharata, Padma Purana, Brahmanda Purana in Garuda Puranam. Obstajajo omembe celo v tamilski literaturi dobe Sangam (500 pr. n. št. do 300 n. št.), omembe so v številnih knjigah, kot so Akanaṉūṟu, Purananuru, Paripāṭal in Silapadikaram. Primer:- Silapadikaram (knjiga 11, vrstice 35–40)
Tempelj je prvi zgradil vladar Čola, Dharmavarma. Poplava reke Kaveri je uničila tempelj vimanam, kasneje pa je zgodnji kralj Čolov Kilivalavan obnovil tempeljski kompleks, kot je danes. Poleg starodavne tekstovne zgodovine se arheološki dokazi, kot so napisi, nanašajo na ta tempelj in ti kamniti napisi so od poznega 100 pr. n. št. do 100 n. št.. Obstaja veliko mandap, ki so bile zgrajene v bližini glavnega svetišča, ki sega okoli leta 100 do 300 n. št. in jih je zgradil Uraijur Čola. Kasneje so v templju dodali strukture in napise, ki pripadajo dinastijam Čola, Pandja, Hojsala, Marata in Vidžajanagara, ki so vladale regiji. Ti napisi segajo med 7. in 17. stoletjem.
Šri vaišnavizem Epigrafski dokazi kažejo, da so te hindujske dinastije - Čolas, Pandja, Hojsala, Gadžapatis, Najaks, Vidžajanagara - pomagale pri obnovi, prenovi in podpirale tradicionalne običaje. Nekateri omenjajo znatna darila templju. Kralj Čola je na primer podaril templju kavč z zlato kačo. Nekateri zgodovinarji identificirajo tega kralja z Radžamahendro Čolo. Tempelj je bil priča in je igral ključno vlogo v zgodnji zgodovini šri vaišnavizma, zlasti v stoletjih, ki so sledila velikemu hindujskemu filozofu Ramanuju (1017–1137 n. š.) in njegovima predhodnikoma Nathamuniju in Jamunačarji. Bil je priča razpravi med dvaita (dualistično) in advaita (nedualistično) podtradicijo znotraj vaišnavizma. Stoletja pozneje je bilo to ključno mesto v razpravah in nesoglasjih med severnotamilsko in južnotamilsko tradicijo, imenovano tudi Vadakalai in Tenkalai. Zgodnji vladarji, kot so Palave, Čole in Pandja, so ga podpirali kot središče gibanja Bhakti z predano pevsko in plesno tradicijo, vendar se je ta tradicija ustavila v 14. stoletju in je bila v omejenem obsegu ponovno oživljena veliko pozneje.
Arhitektura
Tempelj je obdan s sedmimi koncentričnimi ograjenimi prostori z dvorišči (imenovanimi prakarama ali mathil suvar). Vsaka plast ima zidove in gopure, ki so bili zgrajeni ali utrjeni v 16. stoletju in po njem. Te stene skupaj merijo 9934 m. Tempelj ima 17 večjih gopur (skupaj 21 stolpov), 39 paviljonov, 50 svetišč, 9 bazenov s sveto vodo, Ajiram kal mandapam (dvorana s 1000 stebri) in več majhnih vodnih teles v notranjosti.
Tempelj je poravnan na osi sever-jug in vzhod-zahod, na otoku, ki ga obdaja reka Kaveri. Reka je že dolgo veljala za sveto in so jo imenovali Daksina Ganga ali 'Južni Ganges'.Kaveri River, Encyclopaedia Britannica Zunanja dva prakarama (zunanje dvorišče) sta stanovanjska in tržnica s trgovinami, restavracijami in cvetličnimi stojnicami. Pet notranjih dvorišč ima svetišča Višnuja in njegovih različnih avatarjev, kot sta Rama in Krišna. Glavna svetišča so poleg tega posvečena boginji Lakšmi in številnim svetnikom vaišnavizma. Zlasti ta svetišča praznujejo in se spominjajo tamilskih pesnikov-svetnikov in filozofov, imenovanih Alvari, kot tudi hindujskih filozofov, kot sta Ramanuja in Manavala Mamunigal iz tradicije šri vaišnavizma.
Kljub gradnji različnih mandap in gopur v razponu mnogih stoletij je arhitektura templja Ranganathašvami ena boljših ilustracij planometrične geometrije hindujskega templja na besedila oblikovanja agame v tamilski tradiciji. Po besedah Georgea Michella, profesorja in umetnostnega zgodovinarja indijske arhitekture, imata regulacijska geometrija in načrt mesta Srirangam »ritualno razsežnost, saj so vse arhitekturne komponente, zlasti osrednje gopure in najpomembnejša stebrišča ter mandape, razporejene vzdolž osi, ki jih narekujejo kardinalne smeri«. Ta poravnava združuje poti, ki jim sledijo bhakte, ko potujejo v najbolj notranje svetišče.
Svetišča
Tempeljski kompleks vključuje več kot 50 svetišč. Ta so posvečene Višnuju, Lakšmi ter različnim vaišnavskim učenjakom in pesnikom. Svetišča Višnuja ga prikazujejo v njegovih različnih avatarjih, pa tudi v njegovi ikonografiji. Na primer, svetišča templja Sri Ranganathašcami vključujejo Čakaratalvar, Narasimha, Rama, Hajagriva in Gopala Krišna.