Vologda (, ) je mesto v Rusiji in glavno mesto Vologdske oblasti, ki leži na reki Vologdi v porečju Severne Dvine. Leta 2021 je imelo 313.944 prebivalcev.
Mesto je pomembno transportno vozlišče severozahoda Rusije. Rusko ministrstvo za kulturo je opredelilo Vologdo za zgodovinsko mesto, eno od 41 v Rusiji in eno od treh v Vologdski oblasti. 224 stavb v Vologdi je bilo uradno prepoznanih kot spomeniki kulturne dediščine.
Zgodovina Ustanovitev Za uradno leto ustanovitve Vologde velja leto 1147.Official website of Vologda Oblast Government: A brief history of Vologda To leto temelji na zgodbi iz 17. stoletja »Zgodba o čudežih Gerasima iz Vologde« in »Kroniki« Ivana Slobodskega iz leta 1716, ki govori o prihodu meniha Gerasima, ki je ustanovil samostan sv. Trojice v bližini reke Vologde.Башенькин А. Н., Кукушкин И. П. Древняя Вологда // Вологда. Краеведческий альманах. Вып. 1. — Вологда, 1994. — С. 29–45
Zgodovinarji in arheologi so izrazili dvom glede uradnega leta ustanovitve zaradi starosti in sekundarnosti virov in zaradi arheoloških izkopavanj, ki niso starejši od 17. stoletja. Predlagajo, da je bilo mesto ustanovljeno v 13. stoletju, skladno z omembo Vologde v sporazumu z leta 1264 med Novgorodsko republiko in velikim knezom Vladimira oddaljena posest Novgorodske republike.
Središče Vologde v 13. stoletju ni bilo na območju današnjega mestnega središča, ampak na območju, znanem kot »Leno zemljišče« (rusko Ленивая площадка), blizu cerkve Vstajenja. To območje je bilo center Vologde do leta 1565. Do tega leta ni bilo v Vologdi nobene kamnite zgradbe. Vse mestne utrdbe, mostovi, hiše, cerkve in industrijske stavbe so bile iz lesa.
Zgodnja zgodovina Unikatna lega Vologde na pomembnih vodnih poteh, ki povezujejo Moskvo, Novgorod in Belo morje (preko Severne Dvine je povzročila, da je bilo mesto privlačno za Novgorodsko republiko, pa tudi kneze Tvera in Moskve, ki so se borili v več vojnah v 13. in 15. stoletju.
Leta 1371 je Dmitrij Prilutski, menih iz Nikolskega samostana v Pereslavelj-Zalesskem, ustanovil Nikolski samostan, zdaj znan kot Spaso-Prilutski samostan, v bližini mesta. Dimitrij Donski, veliki knez Moskve, je bil glavni dobrotnik samostana in ga je videl kot utrdbo vpliva velike moskovske kneževine v severnih deželah pri tekmovanju z Novgorodom.
Leta 1397 je bila v času vladavine Vasilija I. Vologda priključena Moskovski veliki kneževini. Za tem so mesto večkrat napadle sile Novgoroda. Med moskovsko državljansko vojno je Vologda igrala glavno vlogo. Po tem, ko je leta 1447 Dmitrij Šemjaka porazil Vasilija II. Slepega, moskovskega velikega kneza, je ta prisegel, da ne bo nikoli začel vojne proti Šemjaki in je bil izgnan v Vologdo ter je prejel mesto kot zasebno posest. Od tam je Vasilij odpotoval v Kirillo-Belozerski samostan, kjer ga je duhovnik izpustil od zaprisege. Državljanska vojna se je nadaljevala in leta 1450 so Vologdo oblegale sile Dmitrija Pemjake, vendar jim mesta ni uspelo zasesti.
Po smrti Vasilija leta 1462, je bila Vologda predana v posest njegovemu sinu Andreju Menšoju in je postala središče Vologdske kneževine. Leta 1481 je po smrti Andreja, ki ni imel potomcev, Vologda prešla v last Ivanu III., moskovskemu velikemu knezu in je bila vključena v Moskovsko veliko kneževino.
Pod Ivanom Groznim V času vladavine carja Ivana Groznega je Vologda postala en od glavnih tranzitnih centrov ruske trgovine. Mednarodna trgovina je potekala večinoma z Anglijo, Nizozemsko in drugim zahodnimi državami prek Belega morja. Pomembno pristanišče za mednarodno trgovino je bil Arhangelsk, Vologda pa je ležala na vodni poti, ki je povezovala Moskvo z Arhangelskom. Trgovina s Sibirijo je potekala čez Suhono in Vičegdo, pomembno vlogo pa je imela tudi Vologda kot tranzitni center. V mestu je bilo na bregu Vologde zgrajeno državno dvorišče. Leta 1553 je Vologdo obiskal angleški pomorščak Richard Chancellor, ki je vzpostavil uradne diplomatske odnose med carsko Rusijo in Anglijo. Leta 1554 je trgovski agent John Gass opisal Vologdo angleškim trgovcem kot mesto z izobiljem kruha, kjer so dobrine dvakrat cenejše kot v Moskvi in Novgorodu in da v Rusiji in mesta, ki ne bi trgovalo z Vologdo. Po poročilih Johna Gassa je leta 1555 Anglija odprla trgovski urad v mestu in v Anglijo je bil poslan prvi ruski veleposlanik, Osip Nepeja, vologdski domačin.
Leta 1565 je Ivan Grozni uvedel politiko opričnine in vključil Vologdo v strukturo ozemelj opričnine. Tega leta je prvič obiskal mesto in se odločil, a bo v njem naredil center opričnine in posledično glavno mesto države. Car je ukazal zgraditi novo utrdbo. Odločeno je bilo, da ne vo zgradjena v prejšnjem centru mesta, temveč v drugem delu mesta, kjer bo na eni strani obdano z reko, na drugi pa z današnjimi Leningrajsko, Oktobrsko in Mira cestami. Utrdba je bila obdana obrambnim jarkom. Ivan Grozni je osebno potoval v Vologdo, da bi nadziral odprtje trdnjave 28 aprila 1566, na dan, ko se v Rusiji praznuje spomin na svetega Nasona. Ozemlje trdnjave se je tako nahajalo v novem delu Vologde, imenovanem »Nason-gorod« (Nason-mesto). Drugo ime za Nason-gorod je vologdski kremelj.
Med letoma 1568 in 1670 je bila v trdnjavi zgrajena nova katedrala. Katedrala sv. Sofije je postala prva kamnita zgradba v Vologdi. Oblikovna rešitev katedrale je kopija katedrale vnebovzetja v moskovskem kremlju. To je bila zamisel Ivana Groznega, ki je hotel, da bi bila njegova nova prestolnica podobna Moskvi. Osebno oje nadzoroval gradnjo, ki jo je vodil arhitekt Razmisl Petrov. Leta 1571 je Vologda postala center škofije Vologde in Perma, ki je bila ustanovljena leta 1492 in je imela prej sedež v oddaljenem naselju Ust-Vim na območju Perma. Tako se Vologda ni okrepila le na področju trgovanja, vojaštva in političnega vpliva, ampak tudi v verskih zadevah.
Leta 1571 je Ivan Grozni nepričakovano ustavil gradbena dela Vologdi in mesto za vedno zapustil. Razlog za to je domnevno njegova odločitev ustaviti opričino in Vologda kot druga prestolnica ni bila več potrebna. Po legendi naj bi Ivanu med obiskom katedrale sv. Sofije padel na glavo majhen kamen s strehe. Vraževerni car, ki je prejel resno poškodbo je to vzel kot znak nesreče in se je odločil zapustiti mesto. Ne glede na to je znano, da je car hotel celo porušiti katedralo in da v času njegovega življenja ni bila posvečena. Posvetitev je bila izvedena šele v času vladavine njegovega sina Fjodorja I. leta 1587. Deli nedokončane trdnjave, ki je bila pozneje v 17. stoletju okrepljena z lesenimi zidovi, so ostali do 19. stoletja, ko jih je mestna uprava razgradila in so jih mestni prebivalci uporabili za gradnjo kamnitih stavb.
Obdobje težav Obdobje težav se je v Vologdi začelo z pandemijo kuge leta 1605. Leta 1608, ko je bila Rusija razdeljena na območja pod nadzorom carja Vasilija Šujskega in območja pod nadzorom Lažnega Dimitrija II., ki so ga podpirale poljske enote, so prebivalci Vologde opravili prisego lažnemu Dimitriju. Ta s pridobitvijo Vologde ni samo pridobil nadzora nad ruskimi in angleškimi trgovinskimi skladišči, ampak je tudi izboljšal svoj položaj za pridobitev nadzora nad severno Rusijo. Vendar so zlorabe in odvzemi lastnine, ki jih je izvajala nova uprava, med prebivalci povzročili izjemno nezadovoljstvo. Posledično je Vologda odrekla podporo Lažnemu Dimitriju II. in je podprla Šujskega. Februarja 1609 je bila v Vologdi oblikovana narodna domača garda pod vodstvom Nikite Višeslacevega in je odšla v boj proti Lažnemu Dimitriju II.
Leta 1612 so Vologdčani predali obsežno prehransko in vojaško pomoč domači gardi, ki sta jo organizirala Kuzma Minin in Dimitrij Požarski in je premagala poljske enote. Ko je mesto poslalo ogromno vojaško silo v podporo drugi domači gardi je ostalo brez zadostne zaščite in 22. septembra 1612 so litvanske izsiljevalske enote zavzele Vologdo brez odpora, nakar so mesto požgale in ubile ter zaprle veliko njegovih prebivalcev.
Pod Romanovimi Po leti 1613 je Vologda zaradi svoje priročne lege hitro okrevala in je ponovno postala pomemben center za mednarodno trgovino. V času vladavine Petra Velikega je Vologda postala eno glavni vojaških oporišč Rusije. Tu je bila shranjena vojaška in tehnična oprema za utrdbe in vojaške ladje v gradnji. V Vologdi so bile grajene ladje, ki so Arhangelsk oskrbovale s hrano. Peter jih je nameraval imeti na Kubenskem jezeru, 30 km severno od Vologde, vendar se je, potem ko je leta 1692 jezero osebno preiskal, odločil, da je jezero neprimerno za ta namen.
Peter je obiskal Vologdo nič manj kot desetkrat, od tega je šestkrat ostal v mestu dlje časa (v letih 1692, 1693, 1694, 1702, 1722 in 1724). Vedno je bil nameščen v majhni hiši nizozemskega trgovca Goutmana, ki so jo leta 1872 kupile mestne oblasti in je bila leta 1885 preurejena v spominski muzej Petra Velikega ter je postala prvi muzej Vologde.
Po ustanovitvi Sankt Peterburga se je mednarodna trgovina preusmerila v Baltsko morje in pomen Vologde je začel nazadovati. Leta 1722 je Peter izdal odlok, s katerim je omejil trgovino skozi Arhangelsk, kar je Vologdi še dodatno škodilo. Z upravno reformo leta 1708 je Vologda izgubila svoje funkcije kot upravni center in je bila kot mesto vključena v Arhangelgorodsko gubernijo.
Ponovni zagon se je začel šele v času vladavine Katarine Velike, ki je leta 1780 postavila Vologdo kot središče Vologdskega podkraljestva, naslednika Arhangelgorodske gubernije. Leta 1796 je bilo podkraljestvo, ki mu je vladal guverner-general, spremenjeno v Vologdsko gubernijo, katere meje so segale vse do Uralskega gorovja na vzhodu. Center Vologde je bil ponovno zgrajen po načrtih provincialnega mesta iz leta 1781. Takratna mreža cest je še vedno v uporabi.
Ponovni gospodarski zagon mesta je povezan z gibanjem parnikov čez Suhono in z grajenjem nove železniške proge, ki je Vologdo povezala z Jaroslavljem in Moskvo (1872), Arhangelskom (1898), Sankt Peterburgom in Vjatko (1905).
Leta 1871 je danski trgovec Friedrich Buman v zemljiškem posestvu Fominskoje (13 km od Vologde) odprl specializirano tovarno masla. To je bila prva tovarna masla v Vologdski guberniji in v Rusiji. Od takrat je Vologda center industrije masla in Nikolaj Vereschagin in Buman sta izumila Vologdsko maslo, poseben tip masla z okusom po oreških, ki je postal svetovna blagovna znamka. Leta 1911 je bilo posestvo Fominskoje skupaj z Bumanovo tovarno smetane predano državi in je postalo temelj za Vologdski mlečni institut. Tako je Vologda postala en največjih mlečnih centrov Rusije.
Od 15. stoletja je bila Vologda cilj za politične izgnance in je bila celo znana kot »Sibirija blizu prestolnice«. V 19. in 20. stoletju so bili v Vologdo poslane osebe, kot so Josif Stalin, Vjačeslav Molotov (poznejši minister za zunanje zadeve), Nikolaj Berdjajev (znan ruski filozof), Boris Savinkov (poznejši uspešni terorist), Marija Uljanova in Aleksander Bogdanov.
Sovjetsko obdobje
Decembra 1917 je bila v Vologdi vzpostavljena sovjetska oblast, ki je do poletja 1918 soobstajala z zemstvom in občinsko upravo. Februarja 1817 je Vologda za nekaj mesecev postala »diplomatska prestolnica Rusije«. Veleposlaništva v Sankt Peterburgu je ogrožala nemška vojska, zato so se zahodne sile pod odstvom ameriškega veleposlanika Davida R. Francisa preselile v Vologdo. Zaradi pritiska boljševikov so bili diplomati prisiljeni zapustiti Vologdo in se vrniti v svoje domovine prek Arhangelska.
Med rusko državljansko vojno je bil v Vologdi generalštab 6. rdeče armade. Armada je stala nasproti beli vojski pod poveljstvom Jevgenija Millerja in vojaškimi silami antante v severni Rusiji.