Jokhang (, ), znan tudi kot samostan Čoikang, tempelj Jokhang, samostan Jokhang in Zuglagkang ( ali Tsuklakang), je budistični tempelj na trgu Barkhor v Lasi, glavnem mestu kitajske Avtonomne pokrajine Tibet. Tibetanci na splošno menijo, da je ta tempelj najbolj svet in najpomembnejši tempelj v Tibetu. Tempelj trenutno vzdržuje šola Gelug, vendar sprejemajo vernike iz vseh sekt budizma. Arhitekturni slog templja je mešanica indijskega oblikovanja vihare, tibetanskega in nepalskega sloga.
Jokhang je bil ustanovljen med vladavino Tibetanskega cesarstva kralja Songcen Gampa. Po izročilu je bil tempelj zgrajen za dve kraljevi nevesti: princeso Venčeng iz kitajske dinastije Tang in princeso Bhrikuti iz Nepala. Obe naj bi iz Kitajske in Nepala v Tibet prinesli pomembne budistične kipe in podobe, ki so bile tukaj shranjene, kot del svojih dot. Najstarejši del templja je bil zgrajen leta 652. V naslednjih 900 letih so tempelj večkrat povečali, zadnjo prenovo pa je leta 1610 izvedel peti dalajlama. Po Gampovi smrti je bila podoba iz templja jezera Ramčo iz varnostnih razlogov prestavljena v tempelj Jokhang. Ko je od leta 755 do 797 vladal kralj Tresang Detsen, je bila podoba Bude v templju Jokhang skrita, saj je bil kraljev minister sovražen do širjenja budizma v Tibetu. V poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju naj bi bila templja Jokhang in Ramoče uporabljena kot hleva. Leta 1049 je v Jokhangu poučeval Atiša, priznani učitelj budizma iz Bengalije.
Okoli 14. stoletja je bil tempelj povezan z Vadžrasano v Indiji. V 18. stoletju cesar Čjanlong iz dinastije Čing po Gorkha-tibetanski vojni leta 1792 Nepalcem ni dovolil obiska tega templja in postal je ekskluzivni kraj čaščenja Tibetancev. Med kitajskim razvojem Lase je bil urejen trg Barkhor pred templjem. Med kulturno revolucijo je Rdeča garda leta 1966 napadla tempelj Jokhang in desetletje ni bilo čaščenja. Prenova Jokhanga je potekala od leta 1972 do 1980. Leta 2000 je Jokhang postal Unescov seznam svetovne dediščine kot podaljšek palače Potala (svetovna dediščina od leta 1994). Mnogi nepalski umetniki so sodelovali pri oblikovanju in gradnji templja.
Etimologija Rasa Thrulnag Tsuklakang ('Hiša skrivnosti' ali 'Hiša verske znanosti') je bilo Jokhangovo starodavno ime. Ko je kralj Songcen zgradil tempelj, je bilo njegovo glavno mesto znano kot Rasa ('Koze'), saj so koze med gradnjo uporabljali za premikanje zemlje. Po kraljevi smrti je Rasa postala znana kot Lhasa ('Kraj bogov'); tempelj se je imenoval Jokhang - 'Gospodov tempelj' - izpeljan iz Bude Jovo Šakjamuni, njegove glavne podobe. Kitajsko ime Jokhanga je Dazhao; znan je tudi kot Zuglagkang, samostan Čoikang Tsuglakhang in Tsuglhakhange.
Lokacija Tempelj, ki velja za »duhovno srce mesta« in najbolj svet v Tibetu, je v središču starodavne mreže budističnih templjev v Lasi. Je osrednja točka komercialne dejavnosti v mestu, z labirintom ulic, ki se razprostira od njega. Jokhang je 1000 metrov vzhodno od palače Potala. Barkhor, tržni trg v središču Lase, ima sprehajalno pot za romarje, da se sprehodijo okoli templja (ki traja približno 20 minut). Trg Barkhor označujejo štirje kamniti sankang (kadilnice), od katerih sta dve pred templjem in dva zadaj.
Zgodovina Tibetanci so na svojo državo gledali kot na živo bitje, ki ga nadzoruje srin ma (izgovarja se sinma), divja demonka, ki je nasprotovala širjenju budizma v državi. Da bi preprečil njene zlobne namere, je kralj Songcen Gampo (prvi kralj združenega Tibeta) razvil načrt za izgradnjo dvanajstih templjev po vsej državi. Templji so bili zgrajeni v treh fazah. V prvi fazi je bil osrednji Tibet prekrit s štirimi templji, znani kot »štirje rogovi« (ru bzhi). V drugi fazi so bili na zunanjih območjih zgrajeni še štirje templji (mtha'dul); zadnji štirje, yang'dul, so bili zgrajeni na mejah države. Tempelj Jokhang je bil končno zgrajen v osrčju srin ma, kar je zagotovilo njeno podjarmljenje.
Da bi vzpostavil vezi s sosednjim Nepalom, je Songtsen Gampo h kralju Amsuvarmanu poslal odposlance, ki so prosili za roko njegove hčerke, in kralj je to sprejel. Njegova hči Bhrikuti je prišla v Tibet kot kraljeva nepalska žena (tritsun; belsa v tibetanščini). Podoba Akšobhja Bude (ali Mikjobe), ki jo je prinesla kot del svoje dote, je bila pobožanstvena v templju sredi jezera, znanem kot Ramoče.
Gampo, ki je želel dobiti drugo ženo iz Kitajske, je poslal svojega veleposlanika k cesarju Taizongu (627–650) iz dinastije Tang za eno od njegovih hčera. Taizong je kraljev predlog zavrnil, ker je imel Tibetance za 'barbare' in napovedal poroko ene od svojih hčera s hunskim kraljem Dujuja. To je razjezilo Gampa, ki je začel napade na plemenska območja, povezana z dinastijo Tang, nato pa napadel mesto Tangov Songdžou. Gampo je cesarju povedal, da bo stopnjeval svojo agresijo, če se cesar ne strinja z njegovim predlogom, poslal spravno darilo z zlatom okrašen 'oklep' z drugo prošnjo za poroko. Taizong je popustil in dal princeso Venčeng tibetanskemu kralju. Ko je ta leta 640 odšla v Tibet kot kitajska kraljeva žena (v Tibetu znana kot Gjasa), je prinesla podobo Bude Šakjamunija kot mladega princa. Podoba je bila pobožanstvena v templju, prvotno imenovanem Trulnang, ki je postal Jokhang. Tempelj je postal najsvetejše svetišče v Tibetu in podoba, znana kot Jovo Rinpoče, je postala najbolj čaščen kip v državi.
Najstarejši del templja je leta 652 zgradil Songcen Gampo. Da bi našel lokacijo za tempelj, je kralj domnevno vrgel svoj klobuk (prstan v drugi različici) pred seboj z obljubo, da bo zgradil tempelj, kjer je klobuk pristal. Pristal je v jezeru, kjer se je nenadoma pojavila bela stupa (spomenik), nad katero je bil zgrajen tempelj. V drugi različici legende je kraljica Bhrikuti ustanovila tempelj, da bi postavila kip, ki ga je prinesla, ta pa je mesto izbrala v skladu s kitajsko geomantijo in feng šuj. Jezero je bilo napolnjeno, tako da je ostal majhen ribnik, ki je zdaj viden kot vodnjak, ki ga napaja starodavno jezero, in na napolnjenem območju je bil zgrajen tempelj. V naslednjih devetih stoletjih so tempelj povečali; njegovo zadnjo prenovo je leta 1610 izvedel peti dalajlama.
Zasnovo in gradnjo templja pripisujejo nepalskim obrtnikom. Po smrti Songcen Gampa je kraljica Venčeng domnevno prestavila kip Jovoja iz templja Ramoče v tempelj Jokhang, da bi ga zavarovala pred kitajskimi napadi. Del templja, znan kot kapela, je bil skrivališče Jovo Šakjamunija.
Med vladavino kralja Tresanga Detsana od leta 755 do 797 so bili budisti preganjani, ker je bil kraljev minister Maršang Zongbagji (častilec Bona) sovražen do budizma. V tem času je bila podoba Bude Akšobja v templju Jokhang skrita pod zemljo, 200 ljudi naj je ne bi uspelo najti. Podobe v templjih Jokhang in Ramoče so bile premaknjene v Džizong v Ngariju, menihi pa so bili preganjani in izgnani iz Jokhanga. Med protibudistično dejavnostjo v poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju naj bi se templja Jokhang in Ramoče uporabljala kot hleva. Leta 1049 je Atiša, znani učitelj budizma iz Bengalije, ki je poučeval v Jokhangu in umrl leta 1054, našel »Kraljevo oporoko stebra« (Bka' čems ka khol ma) v stebru v Jokhangu; dokument naj bi bil oporoka Songcen Gampa.
Od približno 14. stoletja je bil tempelj povezan z Vadžrasano v Indiji. Rečeno je, da je podoba Bude, pobožanstvena v Jokhangu, 12-letni Buda, ki je bil prej v templju Bodh Gaja v Indiji, kar kaže na »zgodovinske in obredne« povezave med Indijo in Tibetom. Tibetanci imenujejo Jokhanga »Vadžrasana Tibeta« (Bod yul gyi rDo rje gdani), »druga Vadžrasana« (rDo rje gdan pal) in »Vadžrasan, popek snežne dežele« (Gangs can sa yi lte ba rDo rje gdani).
Po okupaciji Nepala s strani Gorkhov leta 1769 je med gorkhaško-tibetansko vojno leta 1792 cesar Čjanlong iz dinastije Čing pregnal Gorkhe iz Tibeta in Tibetanci so bili izolirani od svojih sosedov. Več kot stoletje trajajoče obdobje so poimenovali »temna doba Tibeta«. Tibetancem so bila romanja izven države prepovedana in cesar Čjanlong je predlagal, da bi bilo enako učinkovito častiti Budo Jovo v Jokhangu.
V kitajskem razvoju Lase je bil trg Barkhor poseg, ko je bila uničena pot okoli templja. Notranjo pot so preuredili v trg, tako da je ostala le kratka pot kot romarska pot. Na trgu se prodajajo nabožni predmeti, povezani z romanjem.
Med kulturno revolucijo je Rdeča garda leta 1966, od 24. avgusta, napadla Jokhang in desetletje ni bilo bogoslužja v tibetanskih samostanih. Prenova Jokhanga se je začela leta 1972 in je bila večinoma končana do leta 1980. Po tem in koncu preganjanja je bil tempelj ponovno posvečen. Zdaj ga obiskuje veliko število Tibetancev, ki pridejo častit Jovo v notranje svetišče templja. Med revolucijo je bilo templju prihranjeno uničenje in je bil domnevno obdan z deskami do leta 1979. Takrat naj bi bili v delih Jokhanga prašiči, klavnica in vojašnice kitajske vojske. Vojaki so zažgali zgodovinske tibetanske spise. Nekaj časa je bil hotel.
Tibetanci častijo dva doringa (vpisana stebra) iz kamnitih plošč zunaj templja, ki obdajata severni in južni vhod. Prvi spomenik, edikt iz marca 1794, ki je v kitajščini znan kot »Večno sledeča tablica«, beleži nasvete o higieni za preprečevanje črnih koz; nekatere so izklesali Tibetanci, ki so verjeli, da ima sam kamen zdravilno moč.{Sfn|An|2003|p=72}} Drugi, veliko starejši, steber je visok 5,5 metra s krono v obliki palače in napisom iz leta 821 ali 822. Plošča ima več imen; »Tablica številka ena v Aziji«, »Tablica zavezništva Lasa«, »Tablica za spreminjajoče se zavezništvo«, »Tablica zavezništva strica in nečaka« in »Tablica zavezništva miru dinastije Tang-Tubo«. Njegov napis v tibetanščini in kitajščini je pogodba med tibetanskim kraljem Ralpacanom in kitajskim cesarjem Muzongom, ki določa mejo med njunima državama. Oba napisa sta bila ob gradnji trga Barkhor leta 1985 obdana z opečnimi zidovi. Kitajsko-tibetanska pogodba se glasi: »Tibet in Kitajska se bosta držala meja, ki sta jih zdaj okupirala. Vse na vzhodu je država Velike Kitajske; in vse na zahodu je brez dvoma država Veliki Tibet. Odslej na nobeni strani ne bo več vojne ali zaseganja ozemlja. Če katera koli oseba postane sumljiva, jo bodo aretirali; njeno poslovanje se bo preiskalo in jo pospremili nazaj.«
Po besedah dalajlame je bila med številnimi podobami v templju podoba Čenrizija, izdelana iz gline v templju, znotraj katere je bil skrit majhen lesen kip Bude, prinesen iz Nepala. Podoba je bila v templju 1300 let in ko je Songcen Gampo umrl, naj bi njegova duša vstopila v majhen lesen kip. Med kulturno revolucijo je bila glinena podoba razbita, manjšega Budo pa je Tibetanec podaril dalajlami.
Leta 2000 je bil Jokhang vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine kot dodatek palače Potala (od leta 1994 na seznamu svetovne dediščine), da bi olajšal prizadevanja za ohranjanje. Tempelj je uvrščen v prvo skupino enot državnega kulturnega varstva relikvij in je bil kategoriziran kot turistično mesto na ravni 4A.