sličica|Izgon palestinskega naseljenca v Haifi med Nakbo (1948) Nakba (), znana tudi kot palestinska katastrofa, je bil trajni pregon in izgon večine Palestincev leta 1948. Izraz se uporablja za opis dogodkov leta 1948 in sedanje okupacije palestinskih ozemelj (zasedeni Zahodni breg in Gaza) ter nenehnega preganjanja in razseljevanja Palestincev po vsej regiji. Zgodovinski okvir Sionistična politika je bila od konca 19. stoletja usmerjena v ustvarjanje judovske nacionalne države v Palestini, kar je zahtevalo sistematičen prenos ljudi, kapitala in zemlje iz Evrope v Palestino. Eksodus evropskih Judov – najprej zaradi pogromov, nato zaradi nacizma in holokavsta – je postal ključni demografski motor, ki je spremenil razmerja moči in ustvaril pogoje za Nakbo in tudi kasnejše judovsko-arabske etnične spopade in vojne, ki trajajo vse do danes.
Zgodovinski okvir Nakbe je preplet razpada britanskega mandata v Palestini, neuspeh mednarodnega načrta delitve Palestine, ustanovitev Judovske države, izbruha državljanske vojne (1947–1948) in nato prve arabsko‑izraelske vojne, ki je povzročila izgon in trajno razselitev približno 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih naselij.
Temeljni dogodki nakbe so se zgodili med in kmalu po palestinski vojni leta 1948, vključno z razglasitvijo 78 % Britanskega mandata za Palestino za Izrael, izgonom in begom 700.000 Palestincev ter s tem povezanim praznjenjem in uničenjem več kot 500 palestinskih vasi s strani izraelskih oboroženih sil, kasnejša hebreizacija palestinskih geografskih imen, zavrnitev palestinske pravice do vrnitve, ustvarjanje trajnih palestinskih beguncev in "razbitje palestinske družbe". Nekateri zgodovinarji, kot je Ilan Pappé, in raziskovalci nakbe, kot je Salman Abu Sitta, so opisali izgon Palestincev kot etnično čiščenje,Ilan Pappé, 2006 medtem ko zgodovinar Benny Morris to opredelitev zavrača.
Leta 1998 je Jaser Arafat predlagal, da bi Palestinci obeležili 50. obletnico nakbe, tako da je 15. maj, dan po izraelski neodvisnosti leta 1948, razglasil za dan nakbe in formaliziral datum, ki se je neuradno uporabljal že od leta 1949.
Nakba je močno vplivala na palestinsko kulturo in je temeljni simbol palestinske identitete, tako kot tudi z dogodkom povezana simbola "handala" in palestinski ključ. O nakbi je bilo napisanih veliko knjig in pesmi. Palestinski pesnik Mahmud Darviš je Nakbo opisal kot "razširjeno sedanjost, ki obljublja nadaljevanje v prihodnosti."
Delitev Nakba zajema razseljevanje, odvzem lastnine, brezdomovinstvo in razdelitev palestinske družbe.
Razseljevanje 250px|thumb|desno|Palestinski begunci v Jordaniji (1948) Med palestinsko vojno 1947–1949 je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali je bilo izgnanih, kar je predstavljalo približno 80 % palestinskih arabskih prebivalcev ozemlja, ki je postalo Izrael.Masalha, Nur (1992). Expulsion of the Palestinians. Institute for Palestine Studies, this edition 2001, p. 175. Skoraj polovica te številke (približno 250.000–300.000 Palestincev) je pobegnila ali je bila izgnana pred izraelsko razglasitvijo neodvisnosti maja 1948.According to Morris's estimates, 250,000 to 300,000 Palestinians left Israel during this stage, whereas Keesing's Contemporary Archives in London place the total number of refugees before Israel's independence at 300,000, as quoted in Mark Tessler's A History of the Arab–Israeli Conflict: "Keesing's Contemporary Archives" (London: Keesing's Publications, 1948–1973). p. 10101. To dejstvo je služilo kot povod za vstop Arabske lige v državo in s tem začetek arabsko-izraelske vojne leta 1948.
V določbi 10(b) telegrama, ki ga je 15. maja 1948 generalni sekretar Lige arabskih držav poslal generalnemu sekretarju Združenih narodov, v katerem je opravičeval posredovanje arabskih držav, je generalni sekretar Lige trdil: "približno več kot četrtina milijona arabskega prebivalstva je bilo prisiljeno zapustiti svoje domove in se izseliti v sosednje arabske države." V obdobju po vojni se je veliko število Palestincev poskušalo vrniti na svoje domove; Izrael je v tem obdobju ubil med 2700 in 5000 Palestincev, velika večina je bila neoboroženih in so se nameravali vrniti iz ekonomskih ali socialnih razlogov. Nekateri zgodovinarji so izgon Palestincev označili za etnično čiščenje.Ilan Pappé, 2006
Hkrati je znaten delež tistih Palestincev, ki so ostali v Izraelu, postal notranje razseljen. Leta 1950 je Agencija združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na bližnjem vzhodu (UNRWA) ocenila, da je bilo 46.000 od 156.000 Palestincev, ki so ostali znotraj meja Izraela glede na premirje iz leta 1949, notranje razseljenih beguncev. Leta 2003 je bilo približno 274.000 arabskih državljanov Izraela – ali vsak četrti v Izraelu – notranje razseljenih zaradi dogodkov leta 1948.
Odvzem in izbris Delitveni načrt ZN iz leta 1947 je 56 % Palestine dodelil bodoči judovski državi, palestinska večina, 66 %, pa naj bi prejela 44 % ozemlja. 80 % zemlje v bodoči judovski državi je bilo v lasti Palestincev; 11 % je bilo v lasti Judov. Pred, med in po vojni 1947–1949 je bilo na stotine palestinskih mest in vasi izpraznjenih in uničenih.Morris, Benny (2003). The Birth of the Palestinian Refugee Problem Revisited. Cambridge: Cambridge University Press. , p. 604.Khalidi, Walid (Ed.) (1992). All That Remains: The Palestinian Villages Occupied and Depopulated by Israel in 1948. Washington: Institute for Palestine Studies. . Zemljepisna imena po vsej državi so bila izbrisana in nadomeščena s hebrejskimi imeni, včasih izpeljankami zgodovinske palestinske nomenklature in včasih povsem novimi poimenovanji. Številna nejudovska zgodovinska mesta so bila uničena, ne le med vojnami, ampak v kasnejšem procesu, ki je trajal več desetletij. Več kot 80 % palestinskih vaških mošej je bilo uničenih, artefakti pa so bili odstranjeni iz muzejev in arhivov.
V Izraelu so bili razglašeni številni zakoni za legalizacijo razlastitve palestinske zemlje.Forman G, Kedar A (Sandy). From Arab Land to ‘Israel Lands’: The Legal Dispossession of the Palestinians Displaced by Israel in the Wake of 1948. Environment and Planning D: Society and Space. 2004;22(6):809–830. doi:10.1068/d402Kedar A (Sandy), The Legal Transformation of Ethnic Geography: Israeli Law and the Palestinian Landholder 1948–1967, 33 N.Y.U. J. Int'l L. & Pol. 923 (2000–2001)
Brezdomovinstvo in denacionalizacija Ustvarjanje palestinskega brezdomovinstva je osrednja sestavina nakbe in je še naprej značilnost palestinskega nacionalnega življenja vse do danes. Vsi arabski Palestinci so zaradi nakbe nemudoma postali apatridi, čeprav so nekateri sprejeli druge narodnosti. Po letu 1948 Palestinci niso več zgolj Palestinci, namesto tega so bili razdeljeni na Izraelce-Palestince, Palestince iz Vzhodnega Jeruzalema, Palestince UNRWA, Palestince z Zahodnega brega in Palestince iz Gaze, vsak z različnimi pravnimi statusi in omejitvami, See Section 5.3: Segregation and Control, particularly 5.3.1: Denial of right to equal nationality and status and 5.3.2: Restrictions on freedom of movement as a means of control over land and people poleg širše palestinske diaspore, ki je lahko pridobila stalno prebivališče zunaj zgodovinske Palestine in begunskih taborišč.Butenschon, N. A.; Davis, U.; Hassassian, M. (eds.). "Citizenship and the State in the Middle East: Approaches and Applications" (Syracuse, New York: Syracuse University Press, 2000), p. 204.
Prvi izraelski zakon o državljanstvu, sprejet 14. julija 1952, je denacionaliziral Palestince, s čimer je nekdanje palestinsko državljanstvo postalo "brez vsebine", "ni zadovoljivo in je neprimerno za razmere po ustanovitvi Izraela".Lauterpacht, H. (ed.). "International Law Reports 1950" (London: Butterworth & Co., 1956), p.111
Razdelitev družbe Nakba je glavni vzrok nastanka palestinske diaspore; Izrael je bil ustvarjen kot judovska domovina, Palestinci pa so bili spremenjeni v »begunski narod« s »tavajočo identiteto«. Danes večina od 13,7 milijonov Palestincev živi v diaspori, torej zunaj zgodovinskega območja Britanskega mandata za Palestino, predvsem v drugih državah arabskega sveta. Od 6,2 milijonov ljudi, ki jih je registrirala namenska agencija ZN za palestinske begunce, UNRWA, približno 40 % živi na Zahodnem bregu in v Gazi, 60 % pa v diaspori. Veliko število teh beguncev iz diaspore ni vključenih v svoje države gostiteljice, kar je razvidno iz nenehne napetosti Palestincev v Libanonu ali palestinskega eksodusa iz Kuvajta v letih 1990–1991.
Ti dejavniki so povzročili palestinsko identiteto »trpljenja«, medtem ko je odvzem ozemlja Palestincem ustvarila povezovalni dejavnik in osrednjo točko v želji po vrnitvi v izgubljeno domovino.
Dolgoročne posledice in "Nakba, ki je v teku" Najpomembnejše dolgoročne posledice Nakbe za palestince so bile izguba njihove domovine, razdrobljenost in marginalizacija njihove nacionalne skupnosti ter njihova preobrazba v ljudstvo brez državljanstva.
Od poznih 1990-ih se je fraza "nakba, ki je v teku" () pojavila, da bi opisala "stalno izkušnjo nasilja in odvzema lastnine", ki jo doživljajo palestinski ljudje. Ta izraz narekuje razumevanje Nakbe ne kot dogodka leta 1948, ampak kot nenehnega procesa, ki se nadaljuje vse do danes.
Terminologija Izraz Nakba je bil prvič za dogodke leta 1948 uporabil Constantin Zureiq, profesor zgodovine na Ameriški univerzi v Bejrutu, v svoji knjigi iz leta 1948 Ma c nā an-Nakba (Pomen katastrofe). Zureiq je zapisal, da je »tragični vidik Nakbe povezan z dejstvom, da ne gre za običajno nesrečo ali začasno zlo, temveč za katastrofo v samem bistvu besede, eno najtežjih, kar so jih Arabci kdaj poznali v svoji dolgi zgodovini." Pred letom 1948 se je "leto katastrofe" med Arabci nanašalo na leto 1920, ko so evropske kolonialne sile Otomansko cesarstvo razdelile na več ločenih držav in pri tem same narisale meje.
Besedo je leto kasneje ponovno uporabil palestinski pesnik Burhan al-Deen al-Abushi. Zureiqovi učenci so nato leta 1952 ustanovili Arabsko nacionalistično gibanje, eno prvih palestinskih političnih gibanj po Nakbi. V šestdelni enciklopediji Al-Nakba: Nakbat Bayt al-Maqdis Wal-Firdaws al-Mafqud (Katastrofa: Katastrofa Jeruzalema in izgubljenega raja), objavljeni med leti 1958–60, je Aref al-Aref zapisal: "Kako naj to imenujem drugače kot Nakba? Arabci na splošno in še posebej Palestinci smo se soočili s takšno katastrofo (Nakbo), s katero se v preteklih stoletjih nikoli nismo, naša domovina je bila zaprta, bili smo izgnani iz naše države in izgubili smo mnogo naših ljubljenih sinov." Muhammad Nimr al-Hawari je prav tako uporabil izraz Nakba v naslovu svoje knjige Sir al Nakba (Skrivnost za Katastrofo), napisane leta 1955. Uporaba izraza se je sčasoma razvila.
Sprva uporaba izraza Nakba med Palestinci ni bila univerzalna. Mnogo let po letu 1948 so se palestinski begunci v Libanonu izogibali in celo dejavno upirali uporabi tega izraza, ker je dajal stalnost situaciji, ki so jo imeli za začasno; pogosto so vztrajali, da jih imenujejo "povratniki". V 1950-ih in 1960-ih so izrazi, ki so jih uporabljali za opis dogodkov leta 1948, vključevali al-'ightiṣāb ("posilstvo") in bolj evfemistični al-'aḥdāth ("dogodki"), al-hijra ("eksodus") in lammā sharnā wa-tla'nā ("ko smo počrnili svoje obraze in odšli"). Narativu o Nakbi se je vodstvo Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) v Libanonu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izogibalo v prid narativom o revoluciji in prenovi. Zanimanje za Nakbo s strani organizacij, ki zastopajo begunce v Libanonu, se je povečalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi dojemanja, da se lahko pravica beguncev do vrnitve v pogajanjih zamenja za palestinsko državnost, in želja je bila poslati jasno sporočilo mednarodni skupnosti, da se o tej pravici ni mogoče pogajati.
Nacionalni narativi
Palestinski nacionalni narativ