uradno je mesto v prefekturi Kanagava na Japonskem. Je v regiji Kanto na otoku Honšu. Mesto ima ocenjeno število prebivalcev 172.929 (1. september 2020) in gostoto prebivalstva 4359 oseb na km² na skupni površini 39,67 km². Kamakura je bila 3. novembra 1939 imenovana za mesto.
Kamakura je ena od starodavnih prestolnic Japonske, poleg Kjota in Nare, in je služila kot sedež šogunata Kamakura od 1185 do 1333, ki ga je ustanovil Minamoto no Joritomo. To je bila prva vojaška vlada v zgodovini Japonske. Po padcu šogunata je Kamakura doživelo začasen upad. Vendar pa je v obdobju Edo ponovno pridobilo priljubljenost kot turistična destinacija med meščani Eda. Kljub znatnim izgubam zgodovinskih in kulturnih dobrin zaradi velikega potresa v Kantoju leta 1923 je Kamakura še vedno ena glavnih turističnih znamenitosti v regiji Kanto, znana po svojih zgodovinskih znamenitostih, kot sta Tsurugaoka Hačimangu in Veliki Buda iz Kamakure.
Etimologija Ime Kamakura se pojavlja v Kodžikiju iz leta 712Kamakura: History & Historic Sites – Origin of the Name Kamakura, the Kamakura Citizen Net, retrieved on April 27, 2008Kurano (1958: 224–225) in je omenjeno tudi okoli 8 stoletja v Man'jōšūSatake (2002: 315, 337)Satake (2003: 393) kot tudi v Vamjō RuidžušōMinamoto (1966, 203–204) iz leta 938. Vendar se mesto jasno pojavi v zgodovinskih zapisih šele z ustanovitvijo šogunata Kamakura leta 1192 s strani Minamota no Joritoma.
Obstajajo različne hipoteze o izvoru imena. Po najverjetnejši teoriji naj bi bila Kamakura, ki je s treh strani obdana z gorami, všeč tako ognjišču za kuhanje kot tudi skladišču , ker imata oba odprto le eno stran.
Druga in bolj slikovita razlaga je legenda, ki pripoveduje, kako se je Fudživara no Kamatari ustavil v Juigahami na poti v današnjo prefekturo Ibaraki, kjer je želel v svetišču Kašima moliti za padec Soga no Iruke. Sanjal je o starcu, ki mu je obljubil podporo, in ko se je zbudil, je poleg svoje postelje našel vrsto sulice, imenovano kamajari. Kamatari ga je zapisal v kraju, imenovanem Ōkura. Kamajari plus Ōkura se je nato spremenilo v ime Kamakura. Vendar se zdi, da so se ta in podobne legende pojavile šele po tem, ko je Kamatarijev potomec Fudživara no Joricune leta 1226 postal četrti šogun šogunata Kamakura, nekaj časa po tem, ko se ime Kamakura pojavi v zgodovinskih zapisih.「『鎌倉』と鎌足」 ("Kamakura" and Kamatari), 黒田智 (Kuroda, Satoshi). In Japanese. Paper in Kamakura Ibun Kenkyū, Vol. 3; Tōkyō-dō Shuppan, 2002; Včasih se je imenoval tudi Renpu (鎌府) (okrajšava za Kamakura šogunat (鎌倉幕府).
Geografija
Na severu, vzhodu in zahodu je mesto obdano s hribi, na jugu pa z odprto vodo zaliva Sagami, je Kamakura naravna trdnjava.Hiking to Kamakura's Seven Entrances and Seven Passes, The Kamakura Citizen Net Pred izgradnjo več predorov in sodobnih cest, ki ga zdaj povezujejo s Fudžisavo, Ofuno in Zušijem, je bilo na kopnem vanj mogoče vstopiti le skozi ozke umetne prelaze, med katerimi se je sedem najpomembnejših imenovalo , ime, ki se včasih prevaja kot Kamakurinih sedem ust. Naravna utrdba je Kamakuro naredila lahko ubranljivo trdnjavo.
Pred odprtjem vhodov je bil dostop na kopnem tako težaven, da Azuma Kagami poroča, da se je Hōjō Masako vrnil v Kamakuro z obiska templja Sōtōzan v Izuju, tako da je s čolnom obšel neprehoden rt Inamuragasaki in prispel v Juigahama. Spet glede na Azuma Kagami, prvi šogun Kamakura, Minamoto no Joritomo, jo je izbral za bazo deloma zato, ker je bila to dežela njegovih prednikov (njegov jukari no či), deloma zaradi teh fizičnih lastnosti.
Severno od mesta stoji gora Gendži (92 m), ki nato poteka za Daibucujem in doseže Inamuragasaki in morje.Kamakura Shōkō Kaigijo (2008: 64)
Od severa proti vzhodu je Kamakura obdana z goro Rokokuken (六国見) (147 m), goro Ōhira (大平山) (159 m), goro Jubu (鷲峰山) (127 m), gora Tendai (天台山) (141 m) in gora Kinubari (衣張山) (120 m), ki segajo vse do Iidžimagasakija in otok Vakae, na meji s Kocubo in Zuši. Od aluvijske nižine Kamakure se odcepijo številne ozke doline, kot so doline Urigayacu, Šakadōgajatsu, Ōgigayacu, Kamegajacu, Hikigajacu in Macubagajacu.
Kamakuro prečka reka Namerigava, ki teče od prelaza Asaina v severni Kamakuri do plaže v Juigahami v skupni dolžini približno 8 kilometrov. Reka označuje mejo med Zaimokuzo in Juigahamo.
Administrativno meji občina Kamakura na severu z Jokohamo, na vzhodu z Zušijem in na zahodu s Fudžisavo. Vključuje številna območja zunaj sedmih vhodov, kot so Jamanouči, Košigoe (腰越), Šičirigahama in Ofuna in je rezultat združitve Kamakure z mesti Košigoe, prevzeto leta 1939, Ofuna, prevzeto leta 1948, in z vas Fukasava, privzeta leta 1948.
Kita Kamakura (Jamanouči) Severozahodno od Kamakure leži Jamanouči, običajno imenovan Kita-Kamakura zaradi prisotnosti postaje Kita-Kamakura družbe East Japan Railway Company (JR). Jamanouči pa tehnično nikoli ni bil del zgodovinske Kamakure, saj je zunaj sedmih vhodov. Jamanouči je bil v času šogunata severna meja mestaŌnuki (2008:50) in pomembna prelaza Kobukorozaka in Kamegajacu, dva od sedmih vhodov v Kamakuro, sta vodila neposredno do njega. Njegovo takratno ime je bilo Sakado-gō (尺度郷).Yume Kōbō (2008:4) Mejna postojanka je včasih ležala približno sto metrov mimo današnje železniške postaje Kita-Kamakura v smeri Ofune.
Čeprav je zelo majhen, je Jamanouči znan po svojem tradicionalnem vzdušju in prisotnosti, med drugim, treh od petih najvišjih templjev Rinzai Zen v Kamakuri, Kamakura Gozan (鎌倉五山). Ti trije veliki templji so bili zgrajeni tukaj, ker je bil Jamanouči domače ozemlje klana Hōdžō, veje klana Taira, ki je Japonski vladal 150 let. Med najbolj slavnimi državljani Kita-Kamakure sta bila umetnik Isamu Noguči in filmski režiser Jasudžirō Ozu. Ozu je pokopan v Engaku-dži.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Najzgodnejši sledovi človeških naselbin na tem območju segajo vsaj 10.000 let nazaj. Obsidian in kamnita orodja, najdena na izkopaninah blizu Džōraku-dži, so bila datirana v staro kameno dobo (pred 100.000 do 10.000 leti). V obdobju Džōmon je bila gladina morja višja kot zdaj in vse ravninsko ozemlje v Kamakuri do Tsurugaoka Hačimangū in, bolj vzhodno, do Jokohaminih Tocuka-ku in Sakae-ku je bilo pod vodo. Tako najstarejši najdeni fragmenti keramike izvirajo iz hribovskih naselbin iz obdobja med 7500 pr. n. št. in 5000 pr. n. št. V poznem obdobju Džōmon se je morje umaknilo in civilizacija je napredovala. V obdobju Jajoi (300 pr. n. št.–300 n. št.) se je morje še bolj umaknilo skoraj do današnje obale, gospodarstvo pa se je radikalno preusmerilo od lova in ribolova k poljedelstvu.Kamakura: History and the Historic Sites – Through the Heian Period, the Kamakura Citizen Net, retrieved on April 27, 2008
Azuma Kagami opisuje Kamakuro pred šogunatom kot oddaljen, zapuščen kraj, vendar obstaja razlog za domnevo, da so pisci preprosto želeli dati vtis, da je blaginjo tja prinesel novi režim.Takahashi (2005:8–10) Nasprotno, znano je, da so do obdobja Nara (okoli leta 700 n. št.) obstajali tako templji kot svetišča. Sugimoto-dera je bila na primer zgrajena v tem obdobju in je zato eden najstarejših templjev v mestu. Mesto je bilo tudi sedež območnih vladnih uradov in stičišče več kopenskih in pomorskih poti. Zato se zdi povsem naravno, da bi moralo biti mesto določenega pomena, ki bi verjetno pritegnilo Joritomovo pozornost.
Obdobje Kamakura
Izjemni dogodki, zgodovinski liki in kultura dvajsetih let od rojstva Minamoto no Joritoma do atentata na zadnjega od njegovih sinov so bili skozi celotno japonsko zgodovino ozadje in navdih za nešteto pesmi, knjig, televizijskih dram jidaigeki, Kabuki igre, pesmi, manga in celo video igre; in so potrebni za razumevanje večine tega, kar vidimo v današnji Kamakuri.
Joritomo je po porazu in skoraj popolnem iztrebljenju svoje družine v rokah klana Taira v nekaj letih uspel iz begunca, ki se je pred sovražniki skrival v drevesnem deblu, postati najvplivnejši človek v državi. Po porazu nad klanom Taira je Joritomo postal de facto vladar večjega dela Japonske in ustanovitelj šogunata Kamakura, institucije, ki naj bi trajala 141 let in imela ogromne posledice v zgodovini države.
Dobo šogunata Kamakura zgodovinarji imenujejo obdobje Kamakura in čeprav je njen konec jasno določen (obleganje Kamakure (1333)), njen začetek ni. Različni zgodovinarji postavljajo začetek Kamakure na drugo časovno točko v razponu, ki sega od ustanovitve Joritomove prve vojaške vlade v Kamakuri (1180) do njenega povišanja v čin Sei-i Taišōgun (征夷大将軍) leta 1192.Takahashi (2005:2) Prej se je mislilo, da se je v tem obdobju dejanska moč v celoti preselila od cesarja v Kjotu k Joritomu v Kamakuri, vendar je napredek raziskav pokazal, da temu ni tako. Tudi po utrditvi moči šogunata na vzhodu je cesar še naprej vladal državi, zlasti njenemu zahodu. Nesporno pa je, da je imela Kamakura določeno avtonomijo in da je politično, kulturno in gospodarsko presegla tehnično prestolnico Japonske. Šogunat si je celo rezerviral območje v Kjotu, imenovano Rokuhara (六波羅), kjer so živeli njegovi predstavniki, ki so tam ščitili njegove interese.
Leta 1179 se je Joritomo poročil s Hōdžō Masako, kar je imelo daljnosežne posledice za Japonsko. Leta 1180 je vstopil v Kamakuro in zgradil svojo rezidenco v dolini, imenovani Ōkura (v današnjem Niši Mikado). Na steli na mestu piše:
Leta 1185 so njegove sile, ki jim je poveljeval njegov mlajši brat Minamoto no Jošicune, premagale Taira in leta 1192 je od cesarja Go-Tobe prejel naziv Sei-i Taišōgun. Jošicunejeva moč pa je povzročila Joritomovo zavist; odnos med bratoma se je poslabšal in leta 1189 je Joritomo dobil Jošicunejevo glavo, kislo v žganju. Iz istega razloga je leta 1193 dal ubiti svojega drugega brata Norijorija. Oblast je bila zdaj trdno v njegovih rokah, toda dinastija Minamoto in njena moč naj bi se končala tako hitro in nepričakovano, kot sta se začela.
Leta 1199 je Joritomo umrl pri padcu s konja v starosti 51 let in bil pokopan v templju, v katerem je do takrat živela njegova boginja skrbnica. Nasledil ga je njegov 17-letni sin Minamoto no Joriie pod regentstvom njegovega dedka po materini strani Hōdžō Tokimasa. Sledil je dolg in hud boj, v katerem so bili celotni klani, kot so Hatakejama, Hiki in Vada, izbrisani s strani Hōdžō, ki so se želeli znebiti Joritomovih podpornikov in utrditi svojo oblast. Joriie je sicer postal vodja klana Minamoto in bil leta 1202 redno imenovan za šoguna, toda do takrat je prava oblast že padla v roke klana Hōdžō. Joriie je načrtoval, da bi ponovno prevzel svojo oblast, vendar mu ni uspelo in je bil 17. julija 1204 umorjen. Njegov šestletni prvi sin Ičiman je bil že ubit med političnimi pretresi v Kamakuri, medtem ko je bil njegov drugi sin Jošinari pri šestih letih prisiljen postati budistični duhovnik pod imenom Kugjō. Od takrat naprej bi vsa oblast pripadala Hōdžōju, šōgun pa bi bil samo figura. Ker so bili Hōdžō del klana Taira, lahko rečemo, da je Taira izgubil bitko, vendar je na koncu zmagal v vojni.
Joritomov drugi sin in tretji šogun Minamoto no Sanetomo se je večino svojega življenja izogibal politiki in pisal poezijo, vendar ga je februarja 1219 kljub temu ubil njegov nečak Kugjō pod velikanskim drevesom ginka, katerega deblo je še vedno stalo v Tsurugaoka Hačimangū, dokler ni bilo izruvalo neurje v zgodnjih urah 10. marca 2010. Sam Kugjō, zadnji iz svoje vrste, je Hōdžō le nekaj ur pozneje obglavil kot kazen za svoj zločin. Komaj 30 let po šogunatu se je končala dinastija Seiva Gendži, ki jo je ustanovila v Kamakuri.Kamakura: History & Historic Sites – The Kamakura Period, the Kamakura Citizen Net, retrieved on April 27, 2008
Leta 1293 je hud potres ubil 23.000 ljudi in resno poškodoval mesto. V zmedi po potresu je Hōdžō Sadatoki, Šiken šogunata Kamakura, izvedel čistko nad svojim podrejenim Taira no Joricuno. V tem, kar imenujemo incident Heizen Gate, so bili Joricuna in 90 njegovih privržencev ubiti.