Šavrinke (roman)

Šavrinke je roman o šavrinkah, ki ga je je napisal Marjan Tomšič. Prvič je izšel leta 1986 pri založbi Kmečki glas in nato v ponatisu leta 1991, ter leta 2019 ob Tomšičevem jubileju, ko je praznoval 80 let.

Posebnost slednjega je, da je premi govor v celoti zapisan v dveh narečnih govorih, v narečju slovenskega in hrvaškega dela Istre, občasno pa je uporabljena tudi italijanščina. »Za nov lektorski pregled romana je poskrbela istrska pesnica in slovenistka Alferija Bržan, ki je dodala obsežen slovarček – narečnih besed.« (Bratož 2019)

Knjiga ima 443 strani, od katerih je 397 strani vsebinskega dela. Dodani so še: slovarček narečnih besed ter spremni besedi Marjana Tomšiča – Kako je nastajal roman Šavrinke in Vesne Mikolič – Vizija dobrih Šavrink.

Vsebina

Prvič na pot Glavna oseba Katina je na oslici utrujeno jezdila proti domu v Gračišče. V spomin si je priklicala prvo romanje v Istro, ko se je kot 16-letno dekle z mlajšo sestro Ciljo, peš odpravila po jajca. Odšli sta kmalu po božiču. Vsaka je imela svoj plenjer, s sabo pa sta nosili blago (nekaj koščkov mila, poper, petrol in nekaj metrov belega blaga), nakupljeno v Trstu. Slednjega sta kljub strahu pred neznanim, uspešno zamenjali za jajca. Prespali sta v Kajinih, v hlevu kmetije, ki jo je priporočila njuna teta Urša in se veselili jutrišnjega dne, ko bosta z njo prvič odšli v Trst in jajca prodali za lire.

Pri teti Nini Bil je deževen ponedeljek, ko se je Katina na oslu odpravila v Istro po jajca. Tokrat je bila namenjena k teti Nini v Karpate. Spoznala jo je preko tete Urše, ko je imela 20 let. Bila je majhna, vendar živahna, ter žilava ženska, polna dobrote. Vsako pot je pričakovala njen obisk in tokrat jo je sprejela s kuhanim belim vinom in mineštro.

Na poti je srečala Ivana Bučiča, enega od treh šavrinov. Spomnila se je dneva, ko se je s polnimi bisagami jajc na hrbtu in z ženo Marijo s polnim plenjerjem jajc na glavi, peš odpravil v Trst, saj je oslica povrgla. Ob naslednjem srečanju so ga šavrinke zmerjale. Tožile so, da so za njihovo nesrečo in težko življenje krivi moški, vendar se mu je Katina postavila v bran. Dejstvo je bilo, da so moški doma čuvali otroke ter skrbeli za hišo in okolico, medtem ko so bile ženske zdoma. Najbolj glasna je bila Bepina, ki ji je zaradi nasilnega vedenja mož pobegnil z mlajšo žensko.

Bučič je bil reven. Z ženo sta živela v majhni in razpadajoči hiši na koncu vasi in obdelovala njive, ki prav tako kot hiša niso bile njuna last. Ljudje so ju imeli radi, saj sta bila poštena in dobra. Bučiča so se še posebno razveselili, saj je rad zaigral na orglice in zapel.

Katina je pot nadaljevala v Rapavel k teti Fili, kjer razen slednje niso bili tako prijazni. Imela je stiskaškega in ljubosumnega moža, čigar lastnosti so se navzeli tudi njeni otroci.

Krvave noge Katina si je močno želela osla, saj je to pomenilo lažje prenašanje jajc in večji dobiček. Z lirami bi si naposled kupila doto in zlahka dobila moža. Imela je srečo, da je na poti srečala Roma Gorgoša, ki ji ga je zastonj podaril. Pri Gvidu je naročila sedlo in popravilo čevljev.

Šavrinke so se med sabo razlikovale po redu in čistoči. Zaharija je bila vedno umazana, zanemarjena in rada je pila. Običajno so bile takšne ženske, ki so prihajale iz velikih družin in revščine. Katina je bila nasprotno, nagnjena k redu in čistoči.

Ker popravilo razpadlih čevljev ni bilo narejeno do dogovorjenega dne, se je bosa odpravila po jajca. Brez obutve ni bila navajena hoditi, zato je kmalu začela krvaveti in poti ni mogla nadaljevati. Bolečine ji je pomagala odpraviti teta Zvana v Deklićih, da se je naposled lahko vrnila domov.

Puštin Batič Leto kasneje je bila Katina poročena in je zbirala denar za novega osla, saj ji je prejšnji umrl. Na poti do Karojbe ji je zamaskiran moški po imenu Pjer, ukradel mošnjiček z denarjem, tako da ni mogla kupiti jajc.

Srečala je tudi Šavrina Batiča, ki je bil zabaven in prijeten človek. Imenovali so ga »puštin« (poštar), ker je opravljal poštarska dela med Istro in Trstom. Imel je ženo in pet otrok. Kljub temu da ni imel njive, niso nikoli stradali, saj so ga vedno založili s hrano.

Brižna Zorica Ko se je Katinina starejša sestra možila, ji je oče vzel vse premoženje. To je pomenilo, da si v Trstu ni mogla kupiti blaga, ki bi se dobro prodajal, prav tako pa se je morala preračunljivo pogajati za cene. Avgusta kmalu po poroki se je s Šavrinko Juto odpravila na pot.

Juta je bila čudaška, tiha in neprivlačnega videza. Živela je z mamo, tremi brati in sestro. Že kot otroku so ji dali vedeti, da ne spada mednje. Bila je edina, ki je kaj prislužila, ostali pa so se opirali na njo in jo izkoriščali.

V Prhatih se je Katina ustavila pri Zorki. Pri njih je vladala velika revščina. Spomnila se je obiska drugega dne po porodu, ko je jokajoča v naročju držala dojenčka, ki ga ni mogla s čim pokriti. Takrat ji je Katina posodila 10 lir, vendar je kljub temu dojenček kmalu zatem umrl zaradi lakote in mraza.

Prespala je pri teti Nini, še prej pa ji je pomagala pri živini. Slednji je mož tretje leto bolehal za hudo boleznijo, ki se je začela, ko ga je vol z rogom sunil v prsi.

Porod med potjo Po tem ko je Katina od Roma Gorgoša dobila osla, je njeno premoženje naraščalo in zbrala ga je dovolj za doto. Všeč ji je bil sosedov Matija in družini sta menili, da bi bila dober par glede na njune karakteristike. Tako sta se složno dogovorili, da sta drug za drugega primerna in Katina se je z 20-imi leti poročila, ter se preselila k moževim staršem. Kmalu je zanosila.

Šavrinka je hodila na pot dokler je mogla in pogosto se je zgodilo, da je rodila na poti. Tako je pri Lozićih rodila Karmela iz Kubeda, ki je imela tri otroke. Katina je šla na pomoč h Gregorićevi Luci. Karmelo so z oslom prepeljali k njej v hišo, kjer je rodila s pomočjo neizkušenih Šavrink sina Vitorija.

Katina je rodila doma, saj se na željo svojega moža, zadnji mesec nosečnosti ni odpravila na pot. Sinu je dala ime Matija – po njegovem očetu.

Bratića imamo tu notre V Istri je bilo običajno, da je bilo pri hiši najmanj pet otrok. Ko se je Katini rodil tretji otrok – hčerka Marija, se je dober mesec po porodu zopet odpravila na pot, saj je življenje popotnice postalo del nje.

Naproti se ji je iz Vranićev bližala skupina osmih otrok, Zorka in njen mož. Ostali so brez doma, ker niso mogli poravnati dolgov.

Katina je Zorkine otroke enkrat že srečala in takrat so v lesenem zaboju nosili svojega bratca na pokopališče. Ta je bil star en dan. Bil je krščen, čeprav ga župnik zaradi revščine sprva ni hotel krstiti.

Še isti dan je v Barićih posodila Jožefi denar, s katerim je plačala babico in Stevu Stankoviću za najemnino. Prespala je pri teti Nini in ni mogla razumeti, zakaj se dobrim ljudem dogaja takšna krivica.

Josip in Štefanja Katina je po poti postala tako lačna, da se ji je zavrtelo. Najprej ni mogla odpreti bisage s hrano, ko pa se ji je naposled le posrečilo, je bilo v njej veliko različnih koščkov kruha, nekaj sira, košček pancete in klobasa. Pojedla je najtrše kose kruha in sir zaradi katerega jo je pekla vest, saj je najboljše prihranila za otroke.

Po poti se je pridružila ostalim Šavrinkam in zaslišali so, kako je Štefanija iskala svojega moža. Ta je bil alkoholik in ko mu je zdravnik napovedal smrt, se je odločil, da bo nehal piti. Po nekaj mesecih je obupal, vendar ga je bilo sram povedati družini. Zato se je pretvarjal, da je nepokoren, žena pa je skrbela zanj in za kmetijo, ter ga pomilovala. Na koncu so ga pijanega našli v vinski kleti in vsi so izvedeli za njegovo prevaro.

Mikena Čuforka, polži in orehi Na poti v Trst je srečala teto Uršo – mamino sestro. Kljub starosti je bila še vedno živahna in mladostna, ter je vedno imela veliko obiskov. Doma je redila kokoši in ko so zvalile dovolj jajc, jih je prodala v Trstu. Imela je enega sina, ki se je po poroki preselil k ženi.

Pred gostilno v Ospu sta srečali Čuforko in Karmelo. Čuforka je bila sirota. Kot dojenčka, so jo pustili pred vrati tuje hiše. Ker je bila majhne rasti, ni imela veliko možnosti, da bi dobila moža. Živela je v hiši z eno sobo, ki si jo je pozimi delila s svojim oslom. V šavrinstvo jo je vpeljala teta Urša. Eljka je bila tiha, vendar bistra in hitra pri vsakem delu.

Na poti so srečali tudi Šanto iz Butarov. Tisti dan je v Trst po naročilu nosila vrečo polžev, vendar se moški ni prikazal. Spustila jih je na ulici, tako da so lezli povsod in so se hitro odpravili, da jih ne bi dobili karabinjerji.

Drugo pot se je Šavrin Vane mučil z orehi. Imel je mladega osla, ti pa so v vreči delali hrup, ki je osla strašil. Težavo je rešila Bepina, ki je vrečo privezala na svojega osla.

One tanke ročice, kak so mene grlile Šavrinke so jajca v Trstu prodajale od jutra do večera. Z dobičkom so kupile blago, ki so ga zamenjale za jajca in priboljške za domov. Običajno so vzele ocvrte ribe in rogljičke za otroke, včasih pa tudi bombone, kos mila ali kaj drugega. Otroci so jih vedno navdušeno pričakali.

Iz Trsta je hodila velika skupina Šavrink, vmes pa sta bila Batič in Bučič. Slednji je igral na glavnik in prepevali so razne pesmi. Razvnela se je debata o tem, ali si lahko spremenijo usodo, da bo življenje nekoč lažje in se spraševali, kako bo prihodnjim generacijam.

Ko si oročena od žene, da bi se ji posušile roke V tistih časih so ljudje verjeli v vraže. Ko je Katina prišla k Papovi Mariji, je izvedela, da ji je sosed Pjer začaral kokoši, da niso nesle jajc.

Spomnila se je zgodbe, ki jo je pravila teta Urša. Pjer je bil zaljubljen v njo, ona pa ga je zavračala. Vsakič ko ga je srečala, je postala živčna. Nekaj let kasneje se je v nalivu ustavila pri Šolićevi Ani, ki je bila Pjerova soseda. Ko ga je tam zagledala, so se ji vsa jajca iz plenjerja prevrnila na tla. Iz razbitih jajc so naredili omleto, na katero so povabili tudi sosede, naslednji dan pa so kmetice po hišah zbirale jajca za Uršo.

Isto se je zgodilo Šanti, ko so s Katino in Tonino hodile proti Močibobu. Srečale so Pjerina in Šanta se mu je zamerila. Začelo jo je zvijati v trebuhu, bolečina pa ni prenehala. Urok je razdrla Mara, ki jo je mama naučila proti urokov preden je umrla. Od takrat naprej so se Pjera izogibale.

V ledenem objemu Katina je pri Romu Gorgošu kupila osla in ga pustila v Rižani pri Bašiču po dogovoru s tinjanskim mešetarjem Rikardom. V Tinjan je šla k njegovi ženi po denar in se odpravila domov. Nočilo se je in cesta je bila zamrznjena, tako da ni mogla hoditi. Odrešitev je iskala pri prvi hiši, ki jo je zagledala, vendar jo ženska ni spustila noter. V dolini je bil led mehkejši, tako da je s težavo ponoči prispela do doma.

Spomnila se je sosede Zofke. Z možem Robertom nista znala ravnati z denarjem, tako da sta bila vedno zadolžena. Imela sta pet otrok, v hiši pa je stanovala tudi razširjena družina. Za božič bi morali jesti kuhan ohrovt in močnik iz otrobov, kar so jedli vsak dan pa jim je Katina prinesla hlebec kruha, liter vina in pest orehov.

Pripoveduje tudi o Liritovi Zvani iz Istre, ki je ostala sama z osmimi otroci saj ji je mož umrl na fronti. Ob hudi lakoti so grizli hrastovo lubje in pekli kruh iz zmletih koruznih storžov in oljčnih lupin.

Pri Filomeni Šturmanki Filomena Šturmanka je bila živahna in dobrovoljna ženska. Rada je klepetala in sprejemala Šavrine in Šavrinke, da je izvedela kaj novega. Tokrat so pred njenim ognjiščem sedeli Katina, Bepina, Zaharija, Tonina, Batić in Bučič. Pili so vino, peli in si pripovedovali zgodbe.

Nanić je bil škrt kmet, ki svojim otrokom ni dovolil, da bi jedli domače sadje. Tako je bil vedno razočaran, če so prekršili njegove zapovedi. Za njegovo šibkost so vedeli vsi vaščani, tako da so sadje kradli tudi vaški fantje.