Portugalsko pomorsko raziskovanje je povzročilo številna ozemlja in pomorske poti, ki so jih zabeležili Portugalci kot rezultat svojih intenzivnih pomorskih potovanj v 15. in 16. stoletju. Portugalski pomorščaki so bili na čelu evropskega raziskovanja, beležili so in kartografirali obale Afrike in Azije, takrat znane kot Vzhodne Indije, ter Kanade in Brazilije (Zahodne Indije), kar je postalo znano kot doba odkritij.
Metodične odprave so se začele leta 1419 vzdolž zahodnoafriške obale pod pokroviteljstvom princa Henrika Pomorščaka, z Bartolomeu Diasom, ki je leta 1488 dosegel Rt dobrega upanja in vstopil v Indijski ocean. Deset let kasneje, leta 1498, je Vasco da Gama vodil prvo floto okoli Afrike do Indijske podceline, s prihodom v Calicut in začetkom pomorske poti od Portugalske do Indije. Portugalsko raziskovanje se je nato nadaljevalo v jugovzhodni Aziji, kjer so dosegli Japonsko leta 1542, štiriinštirideset let po svojem prvem prihodu v Indijo. Leta 1500 je portugalski plemič Pedro Álvares Cabral kot prvi Evropejec odkril Brazilijo.
Zgodovina Izvori
Leta 1139 je Kraljevina Portugalska dosegla neodvisnost od Leóna in pod vodstvom Afonsa Henriquesa z rekonkvisto podvojila svoje območje.
Leta 1297 se je portugalski kralj Denis osebno zavzel za razvoj izvoza in organiziral izvoz presežkov proizvodnje v evropske države. 10. maja 1293 je ustanovil pomorski zavarovalni sklad za portugalske trgovce, ki so živeli v grofiji Flandrija, ki so morali plačati določene vsote glede na tonažo, ki se jim je nabrala, ko je bilo potrebno. Vino in suho sadje iz Algarveja so prodajali v Flandrijo in Anglijo, sol iz Setúbala in Aveira je bila donosen izvoz v severno Evropo, izvažali pa so tudi usnje in kermes, škrlatno barvilo. Portugalska je iz Flandrije in Italije uvažala oklepe in strelivo, fina oblačila in številne industrijske izdelke.A. R. de Oliveira Marques, Vitor Andre, "Daily Life in Portugal in the Late Middle Ages", p.9, Univ of Wisconsin Press, 1971,
Leta 1317 je kralj Denis sklenil sporazum z genovskim trgovskim pomorščakom Manuelom Pessanho (Pessagno) in ga imenoval za prvega admirala s trgovinskimi privilegiji z njegovo domovino v zameno za dvajset vojnih ladij in posadke, s ciljem obrambe države pred napadi muslimanskih piratov, s čimer je postavil osnova za portugalsko mornarico in ustanovitev genovske trgovske skupnosti na Portugalskem.Diffie, Bailey (1977), Foundations of the Portuguese Empire, 1415–1580, p. 210, University of Minnesota Press. Prisiljena zmanjšati svoje dejavnosti v Črnem morju, se je Genovska republika obrnila v Severno Afriko zaradi trgovine s pšenico in oljčnim oljem ter iskanja zlata – plula je tudi v pristanišča Brugge (Flandrija) in Anglijo. Na Portugalskem so bile ustanovljene genovske in florentinske skupnosti, ki so imele koristi od podjetnosti in finančnih izkušenj teh tekmecev Beneške republike.
V drugi polovici 14. stoletja so izbruhi bubonske kuge povzročili hudo depopulacijo: gospodarstvo je bilo izjemno lokalizirano v nekaj mestih, migracije iz države pa so povzročile opuščanje kmetijskih zemljišč in povečanje brezposelnosti na podeželju. Možnosti je ponujalo le morje, večina ljudi pa se je naselila na ribiških in trgovskih območjih ob obali.M. D. D. Newitt, "A history of Portuguese overseas expansion, 1400–1668", p.9, Routledge, 2005, Med letoma 1325 in 1357 je Alfons IV. Portugalski dodelil javna sredstva za vzpostavitev ustrezne komercialne flote in ukazal prva pomorska raziskovanja s pomočjo Genovežanov pod poveljstvom admirala Manuela Pessanhe. Leta 1341 so bili Kanarski otoki, ki so bili že poznani genovskim pomorščakom, uradno odkriti pod pokroviteljstvom portugalskega kralja, toda leta 1344 je Kastilija oporekala lastništvu nad njimi, kar je dodatno spodbudilo prizadevanja portugalske mornarice.Butel, Paul, "The Atlantic", p. 36, Seas in history, Routledge, 1999
Raziskovanje Atlantika (1418–1488)
Leta 1415 so Portugalci zasedli severnoafriško mesto Ceuta, da bi pridobili oporo v Maroku in nadzorovali ladijski promet skozi Gibraltarski preliv. Upali so tudi, da bodo razširili krščanstvo in zagotovili izhod za portugalske plemiče, ki so si želeli pridobiti bogastvo in čast v vojni. Med udeleženci akcije je bil tudi mladi princ Henrik Pomorščak. Leta 1420 je bil imenovan za guvernerja Kristusovega reda, medtem ko je osebno držal donosne monopole nad viri v Algarveju, je do svoje smrti leta 1460 prevzel vodilno vlogo pri spodbujanju portugalskega pomorskega raziskovanja. Investiral je v sponzoriranje potovanj po obali Mavretanije, pri čemer je zbral skupino trgovcev, ladjarjev in drugih zainteresiranih strani, ki so jih zanimale nove priložnosti za pomorsko trgovino. Kasneje mu je njegov brat princ Pedro podelil kraljevi monopol nad vsemi dobički iz trgovanja na odkritih območjih.
Leta 1418 je dva Henrikova kapitana, João Gonçalves Zarco in Tristão Vaz Teixeira, neurje pregnalo na Porto Santo, nenaseljen otok ob obali Afrike, ki je bil Evropejcem morda znan že od 14. stoletja. Leta 1419 sta Zarco in Teixeira pristala na Madeiri. Vrnili so se z Bartolomeujem Perestrelom in začelo se je portugalsko naseljevanje otokov. Tam so Genovežani gojili pšenico in pozneje sladkorni trs, kar je postalo dobičkonosna dejavnost. To je pomagalo tako njima kot princu Henriku, da sta postala bogatejša.
Portugalski poskus zavzetja Velikega Kanarja, enega od bližnjih Kanarskih otokov, ki so ga leta 1402 delno poselili Španci, je bil neuspešen in je naletel na proteste Kastilije. Čeprav so točne podrobnosti nejasne, kartografski dokazi kažejo, da so Azore leta 1427 verjetno odkrile portugalske ladje, ki so plule pod Henrikovim vodstvom, in se naselile leta 1432, kar kaže na to, da so Portugalci lahko pluli vsaj 745 milj (1200 km) od portugalske obale.Diffie, p. 60
Približno istočasno z neuspešnim napadom na Kanarske otoke so Portugalci začeli raziskovati severnoafriško obalo. Pomorščaki so se takrat bali, kaj je za rtom Bojador, saj Evropejci niso vedeli, kaj je onkraj afriške obale, in niso vedeli, ali se je možno vrniti, ko ga preplujejo. Henrik je želel vedeti, kako daleč segajo muslimanska ozemlja v Afriki in ali je mogoče priti do vira donosne transsaharske karavanske trgovine z zlatom in morda združiti moči z davno izgubljenim krščanskim kraljestvom Presterja Janeza, za katerega so govorile, da obstajajo nekje na vzhodu.Rafiuddin Shirazi, Tazkiratul Mulk.Anderson, p. 50
Leta 1434 je eden od kapitanov princa Henrika, Gil Eanes, prestopil to oviro. Ko je bila ta psihološka ovira premagana, je postalo lažje sondirati naprej vzdolž obale.Diffie, p. 68 V dveh desetletjih raziskovanja so portugalske ladje obšle Saharo. V istem obdobju se je nadaljevalo raziskovanje proti zahodu: Diogo de Silves je leta 1427 odkril azorski otok Santa Maria, v naslednjih letih pa so portugalski pomorščaki odkrili in naselili preostale Azore.
Henrik je leta 1437 doživel resen neuspeh po neuspehu ekspedicije za zavzetje Tangerja, saj je spodbudil svojega brata, kralja Edvarda, da izvede napad po kopnem iz Ceute. Portugalska vojska je bila poražena in se je izognila uničenju le tako, da je predala princa Ferdinanda, kraljevega najmlajšega brata.Anderson, p. 44 Po porazu pri Tangerju se je Henrik umaknil v Sagres na južnem robu Portugalske, kjer je do svoje smrti leta 1460 vodil portugalsko raziskovanje.
Leta 1443 mu je princ Pedro, Henrikov brat, podelil monopol nad plovbo, vojno in trgovino v deželah južno od rta Bojador. Kasneje je bil ta monopol podprt s [papeška bula|[papeškimi bulami]] Dum Diversas (1452) in Romanus Pontifex (1455), ki sta Portugalski podelili trgovinski monopol za novoodkrite države.
Karavela, obstoječa vrsta ladje, je bila uporabljena pri raziskovanju od okoli leta 1440. Imela je številne prednosti. Te so vključevale plitek ugrez, ki je bil primeren za približevanje neznanim obalam, in učinkovito kombinacijo oblike trupa (vključno s krmilom, pritrjenim na krmno oporo, za razliko od nekaterih drugih sodobnih tipov s stransko nameščenimi krmilnimi vesli) in latinsko jadro, ki je omogočalo hitro jadrnico, ki je imela boljšo sposobnost jadranja proti vetru kot druga plovila tistega časa.
Portugalski pomorščaki so dosegali vedno bolj južne zemljepisne širine in napredovali s povprečno hitrostjo za eno stopinjo na leto.Russell-Wood, p. 9 Senegal in Zelenortski polotok sta bila dosežena leta 1445. Istega leta je bila pod Henrikovim vodstvom ustanovljena prva čezmorska feitoria (utrjena trgovska postaja) na otoku Arguin ob obali Mavretanije. Ustvarjena je bila, da bi privabila muslimanske trgovce in monopoliziral posel na poteh, ki potekajo v Severni Afriki, s čimer se je začela veriga portugalskih feitorias vzdolž obale. Leta 1446 je Álvaro Fernandes napredoval skoraj do današnje Sierra Leone, Gvinejski zaliv pa je bil dosežen v 1460-ih.
Raziskovanje po princu Henriku
Zaradi prvih skromnih donosov afriških raziskovanj je leta 1469 kralj Afons V. podelil monopol nad trgovino v delu Gvinejskega zaliva trgovcu Fernãu Gomesu za letno plačilo 200.000 realov. Gomes je moral vsako leto pet let raziskati 100 lig (480 km) obale. Zaposlil je raziskovalce João de Santarém, Pedro Escobar, Lopo Gonçalves, Fernão do Pó in Pedro de Sintra ter presegel zahteve. Pod njegovim pokroviteljstvom so portugalski raziskovalci prečkali ekvator na južno poloblo in našli otoke v Gvinejskem zalivu, vključno s São Tomé in Príncipe.
Leta 1471 so Gomesovi raziskovalci dosegli Elmino na Zlati obali (današnja Gana) in odkrili cvetočo kopensko trgovino z zlatom med domorodci ter gostujočimi arabskimi in berberskimi trgovci. Gomes je tam ustanovil svojo trgovsko postajo, ki je postala znana kot A Mina ('Rudnik'). Trgovina med Elmino in Portugalsko se je v naslednjem desetletju povečala. Leta 1481 se je nedavno okronani Ivan II. Portugalski odločil zgraditi utrdbo São Jorge da Mina (grad Elmina) in tovarno, da bi zaščitil to trgovino, ki je bila nato spet v kraljevem monopolu.
Leta 1482 je Diogo Cão odkril ustje reke Kongo. Leta 1486 je Cão nadaljeval do Cape Crossa v današnji Namibiji blizu Kozorogovega povratnika.
Leta 1488 je Bartolomeu Dias obkrožil Rt dobrega upanja blizu južne konice Afrike in s tem ovrgel stališče, ki je obstajalo od Ptolemaja dalje, da je Indijski ocean ločen od Atlantika. Tudi v tem času je Pero da Covilhã preko Egipta in Jemna dosegel Indijo in obiskal Madagaskar. Priporočil je nadaljnje raziskovanje južne poti.
Ko so Portugalci raziskovali afriške obale, so za seboj pustili vrsto padrões, kamnitih križev s portugalskim grbom, ki so označevali njihove zahteve, ter zgradili utrdbe in trgovske postaje. Iz teh baz so se Portugalci donosno ukvarjali s trgovino s sužnji in zlatom. Portugalska je več kot stoletje uživala praktično monopol nad atlantsko trgovino s sužnji, saj je letno izvozila okoli 800 sužnjev. Večino so pripeljali v portugalsko prestolnico Lizbono, kjer so po ocenah temnopolti Afričani predstavljali 10 odstotkov prebivalstva.
Tordesilljska delitev sveta (1492)
Leta 1492 je Krištof Kolumb za Španijo odkril Novi svet, za katerega je verjel, da je Azija, kar je povzročilo spore med Španci in Portugalci. Te so bile leta 1494 rešene s pogodbo iz Tordesillasa, ki je svet zunaj Evrope razdelila v izključni duopol med Portugalci in Španci, vzdolž poldnevnika sever–jug 370 lig ali 970 milj (1560 km) zahodno od rta Zelenortskih otokov. Ker pa takrat ni bilo mogoče pravilno izmeriti zemljepisne dolžine, sta se državi do leta 1777 prepirali o natančni meji.Diffie, p. 174