Janina ( ), pogosto imenovana Yannena ( ) je glavno in največje mesto občine Ioannina in Epira, upravne regije v severozahodni Grčiji. Po popisu leta 2011 je v mestu živelo 65.574 prebivalcev, občina pa je imela 112.486 prebivalcev. "GOV. results of permanent population 2011 ", p. 10571 (p. 97 of pdf), and in Excel format "Table of permanent population 2011 " from the site Hellenic Statistical Authority . Archived 24 November 2017. Retrieved 2018-01-09. Deset let pozneje se je prebivalstvo mesta nekoliko povečalo na 113.978 prebivalcev. Leži na nadmorski višini približno 500 metrov, na zahodni obali jezera Pamvotida (Παμβώτις). Janina je 410 km severozahodno od Aten, 260 kilometrov jugozahodno od Soluna in 80 km vzhodno od pristanišča Igoumenitsa ob Jonskem morju.
Ustanovitev mesta se tradicionalno pripisuje bizantinskemu cesarju Justinijanu v 6. stoletju našega štetja, vendar so sodobne arheološke raziskave odkrile dokaze o helenističnih naselbinah. Janina je cvetela v poznem bizantinskem obdobju (13.–15. stoletje). Po četrti križarski vojni je postala del Epirskega despotata in številne bogate bizantinske družine so pobegnile tja po plenjenju Konstantinopla, pri čemer je mesto kljub političnim pretresom doživljalo veliko blaginjo in precejšnjo avtonomijo. Janina se je predala Osmanom leta 1430 in je bila do leta 1868 upravno središče Janinskega pašaluka. V obdobju med 18. in 19. stoletjem je bilo mesto glavno središče modernega grškega razsvetljenstva.Sakellariou M. V. Epirus, 4000 years of Greek history and civilization . Ekdotikē Athēnōn, 1997, p. 268Fleming Katherine Elizabeth. The Muslim Bonaparte: diplomacy and orientalism in Ali Pasha's Greece. Princeton University Press, 1999. . p. 63-66The Era of Enlightenment (late 7th century – 1821) . Εθνικό Kέντρο Bιβλίου, p. 13Υπουργείο Εσωτερικών, Αποκέντρωσης και Ηλεκρονικής Διακυβέρνησης Περιφέρεια Ηπείρου : "Στη δεκαετία του 1790 ο νεοελληνικός διαφωτισμός έφθασε στο κορύφωμά του. ΦορέαA_1του πνεύματος στα Ιωάννινα είναι ο Αθανάσιος ΨαλίδαA_." Janina je bila leta 1913 po balkanskih vojnah predana Grčiji.
Za mesto so značilne tudi različne zelene površine in parki, vključno z Molosom (ob jezeru), parkom Litharitsia, parkom Pirsinella (Giannotiko Saloni), primestnim gozdom. Obstajata dve bolnišnici, Splošna bolnišnica Ioannina "G. Hatzikosta" in Univerzitetna bolnišnica Ioannina. Je tudi sedež Univerze v Ioannini. Emblem mesta je sestavljen iz portreta bizantinskega cesarja Justinijana, okronanega s stilizirano upodobitvijo bližnjega antičnega gledališča Dodona.
Ime Uradno ime mesta, Ioannina, je verjetno popačeno ime Agioannina ali Agioanneia, 'kraj sv. Janeza', in naj bi bilo povezano z ustanovitvijo samostana, posvečenega sv. Janezu Krstniku, okoli katerega je zrastla kasnejša naselbina v območje sedanjega gradu Janina). Po drugi teoriji je mesto dobilo ime po Ioannini, Belizarjevi hčerki, hčerki generala cesarja Justinijana.
V grščini obstajata dve obliki imena, pri čemer je Ioannina formalno in zgodovinsko ime, medtem ko pogovorno in veliko bolj pogosto uporabljeno Υannena ali Υannina () predstavlja ljudsko tradicijo demotske grščine. Demotska oblika ustreza tudi tistim v sosednjih jezikih (npr. albanščina: Janina ali Janinë, aromuščina: Ianina, Enina ali Enãna, makedonščina: Јанина, turščina: Yanya).
Zgodovina Antika in zgodnji srednji vek
Prvi znaki prisotnosti človeka v območju Janine segajo v obdobje paleolitika (pred 24.000 leti), kot pričajo najdbe v kaverni Kastritsa. V času klasične antike so kotlino naseljevali Molosi in tam so bile identificirane štiri njihove naselbine. Kljub obsežnemu uničenju, ki ga je utrpela Molosija med rimskim osvajanjem leta 167 pr. n. št., se je poselitev v območju nadaljevala, čeprav ne več v urbanem vzorcu.
Natančen čas ustanovitve Janine ni znan, vendar se običajno identificira z neimenovanim novim, »dobro utrjenim« mestom, ki ga je zgodovinar Prokopij zapisal, da ga je zgradil bizantinski cesar Justinijan I. za prebivalce starodavne Euroea. Tega stališča pa ne podpirajo nobeni konkretni arheološki dokazi. Izkopavanja v zgodnjem 21. stoletju so razkrila utrdbe iz helenističnega obdobja, poteku katerih je v veliki meri sledila kasnejša rekonstrukcija trdnjave v bizantinskem in osmanskem obdobju. Identifikacija mesta z enim od starodavnih mest Epira še ni bila mogoča.
Šele leta 879 se ime Janina prvič pojavi v aktih četrtega koncila v Konstantinoplu, ki se nanašajo na nekega Zaharija, škofa v Janini, sufragana Naupaktosa. Po bizantinski osvojitvi Bolgarije je leta 1020 cesar Bazilij II. podredil tamkajšnjo škofijo Ohridski nadškofiji. Grški arheolog K. Tsoures je bizantinsko mestno obzidje in severovzhodno citadelo gradu Janina datiral v 10. stoletje, z dodatki v poznem 11. stoletju, vključno z jugovzhodno citadelo, ki jo tradicionalno pripisujejo kratkotrajni okupaciji mesta Normanov pod vodstvom Bohemonda iz Taranta leta 1082. V zlati buli Benečanom leta 1198 je mesto navedeno kot del lastne province (provincia Joanninorum ali Joaninon). V pogodbi o razdelitvi bizantinskih dežel po četrti križarski vojni je bila Janina obljubljena Benečanom, a je na koncu postala del nove države Epir, ki jo je ustanovil Mihael I. Komnen Dukas.
Pozni srednji vek (1204–1430)
Pod Mihaelom I. je bilo mesto povečano in na novo utrjeno. Metropolit Naupaktosa, John Apokaukos, poroča, da je bilo mesto le »majhno mesto«, dokler Mihael ni zbral beguncev, ki so pobegnili iz Konstantinopla in drugih delov cesarstva, ki so padli v roke križarjev četrte križarske vojne, in jih tja naselil ter spremenil mesto v trdnjavo in »skrinjo odrešitve«. Kljub trenjem z lokalnimi prebivalci, ki so leta 1232 poskušali pregnati begunce, so bili slednji na koncu uspešno naseljeni in Janina je pridobila tako na številu prebivalstva kot na gospodarskem in političnem pomenu. Po bitki pri Pelagoniji leta 1259 je velik del Epira zasedlo Nikejsko cesarstvo in Janina je bila oblegana. Kmalu je epirski vladar Mihael II. Komnen Dukas s pomočjo svojega mlajšega sina Ivana I. Dukasa uspel povrniti njihovo prestolnico Arto in razrešiti Janino ter izgnati Nikejce iz Epira. V ok. 1275 ali ok. leta 1285 je Ivan I. Dukas, zdaj vladar Tesalije, začel napad na mesto in njegovo okolico, nekaj let kasneje pa je vojska obnovljenega Bizantinskega cesarstva neuspešno oblegala mesto. Po atentatu leta 1318 na zadnjega domačega vladarja Tomaža I. Komnena Dukasa s strani njegovega nečaka Nikolaja Orsinija je mesto slednjega zavrnilo in se za pomoč obrnilo na Bizantince. Ob tej priložnosti je cesar Andronik II. Paleolog povzdignil mesto v metropolitansko škofijo in leta 1319 izdal zlato bulo, ki je njegovim prebivalcem priznala široko avtonomijo ter različne privilegije in izjeme. Leta 1319 je v mestu izpričana tudi judovska skupnost. V Epirskem uporu 1337–1338 proti bizantinski oblasti je mesto ostalo zvesto cesarju Androniku III. Paleologu. Kmalu zatem je Janjina pripadla srbskemu vladarju Štefanu Dušanu in do leta 1356 ostala del Srbskega cesarstva, ko je Nikefor II. Orsini izselil Dušanovega polbrata Simeona Uroša. Nikeforov poskus obnovitve epirske države je bil kratkotrajen, saj je bil ubit v bitki pri Aheloju proti albanskim plemenom, vendar Janina ni bila zajeta. Tako je služila kot zatočišče za mnoge Grke v regiji Vagenetia. V letih 1366–67 je Simeon Uroš, potem ko je pridobil Epir in Tesalijo, imenoval svojega zeta Tomaža II. Preljubovića za novega vladarja Janine. Tomaž se je izkazal za zelo nepriljubljenega vladarja, a je kljub temu odbil zaporedne poskuse albanskih poglavarjev, vključno z nenadnim napadom leta 1379, katerega neuspeh so Janinci pripisali posredovanju njihovega zavetnika Mihaela.
Po Tomaževem umoru leta 1384 so meščani Janine svoje mesto ponudili Esau de' Buondelmontiju, ki se je poročil s Tomaževo vdovo Marijo. Ezav je odpoklical tiste, ki so bili izgnani pod Tomažem in jim vrnil posesti, ki jih je zaplenil. Leta 1389 je Janino oblegal Gjin Bua Shpata in le s pomočjo osmanske vojske je Ezavu uspelo odbiti Albance. Kljub nenehni osmanski ekspanziji in konfliktom med Turki in Albanci v bližini Janine je Ezavu uspelo zagotoviti obdobje miru za mesto, zlasti po drugi poroki s Shpatovo hčerko Ireno leta 1396. Po Ezavovi smrti leta 1411 so Janinci za svojega novega vladarja povabili palatina Kefalonije in Zakintosa, Karla I. Toccoja, ki je v zadnjem desetletju že širil svoje oblasti v Epir. Do leta 1416 je Karel I. Tocco uspel zavzeti tudi Arto, s čimer je ponovno združil jedro starega epirskega kraljestva in prejel priznanje tako od Osmanov kot od bizantinskega cesarja. Janina je postala poletna prestolnica domen Tocco in Karel I. je tam julija 1429 umrl. Njegov najstarejši nezakonski sin, Ercole, je pozval Osmane na pomoč proti zakonitemu dediču Karlu II. Toccu. Leta 1430 se je pred Janino pojavila osmanska vojska, ki je šele zavzela Solun. Mesto se je predalo, potem ko je osmanski poveljnik Sinan paša obljubil, da bo mestu prizanesel in spoštoval njegovo avtonomijo.
Osmansko obdobje (1430–1913)
Pod osmansko vladavino je Janina ostala upravno središče kot sedež sandžaka Janina in je doživela obdobje relativne stabilnosti in blaginje. Prvi osmanski davčni register za mesto sega v leto 1564 in beleži 50 muslimanskih gospodinjstev in 1250 krščanskih; drug register iz 15 let kasneje omenja tudi Jude.
Leta 1611 je mesto utrpelo resno nazadovanje zaradi kmečkega upora, ki ga je vodil Dionizij Filozof, metropolit Larise. Grški prebivalci mesta se niso zavedali namena spopadov, saj so bili prejšnji Dionizijevi uspehi odvisni od elementa presenečenja. Nastala je velika zmeda, saj so Turki in kristjani končali brez razlikovanja med prijatelji in sovražniki. Upor se je končal z odpravo vseh privilegijev krščanskim prebivalcem, ki so bili pregnani z grajskega območja in se morali naseliti okoli njega. Od tedaj naj bi se na območju gradu naselili Turki in Judje. Šola despotov pri cerkvi Taksiarhov, ki je delovala od leta 1204, je bila zaprta. Aslan Paša je leta 1618 uničil tudi samostan sv. Janeza Krstnika znotraj mestnega obzidja in na njegovem mestu postavil mošejo Aslan Paše, v kateri je danes Mestni etnografski muzej Janina.Γεώργιος Ι. Σουλιώτης Γιάννινα (Οδηγός Δημοτικού Μουσείου και Πόλεως 1975 Osmanske represalije po uporu so vključevale zaplembo številnih timarjev, ki so bili prej podeljeni krščanskim spahijem; to je začelo val spreobrnjenj v islam lokalnega plemstva, ki je postalo tako imenovani Tourkoyanniotes (Τoυρκογιαννιώτες). Osmanski popotnik Evlija Čelebi, ki je mesto obiskal l. 1670, štel 37 četrti, od tega 18 muslimanskih, 14 krščanskih, 4 judovske in 1 cigansko. Prebivalstvo je ocenil na 4000 ognjišč.
Središče grškega razsvetljenstva (17.–18. stoletje)
Kljub zatiranju in spreobrnjenju v 17. stoletju ter vlogi muslimanskega prebivalstva v mestnih zadevah je Janina ves čas osmanske vladavine ohranila svojo krščansko večino, grški jezik pa je ohranil prevladujoč položaj; osmanski uradniki in garnizija so govorili turško, albanski prebivalci pa so uporabljali albanščino, vendar je bil lingua franca in materni jezik večine prebivalcev grščina, tudi med Turkojanioti, včasih pa so jo uporabljale tudi same osmanske oblasti.