Akademija Hanlin (kitajsko 翰林院, pinjin Hànlín Yuàn) je bila akademska in upravna visokošolska ustanova, ki jo je v 8. stoletju v Čanganu ustanovil kitajski cesar Šuandzong iz dinastije Tang. Naziv ustanove bi se lahko prevedel kot "Koledž za književnost" in "Akademija gozda svinčnikov".
Članstvo v akademiji je bilo omejeno na elitno skupino učenjakov, ki so za dvor opravljali tajniške in literarne naloge. Ena njenih glavnih nalog je bila odločanje o interpretaciji kitajskih klasikov, ki so bili podlaga za cesarske izpite, ki so jih morali opraviti ambiciozni vladni birokrati, da so dosegli najvišja mesta v cesarski vladi. Akademiji so bili pridruženi tudi slikarji, ki so delali za dvor.
Člani akademije Nekateri bolj znani Hanlinovi akademiki so bili: Li Baj (701–762) – pesnik Baj Džuji (772–846) – pesnik Su Ši (1037 – 1101) – pesnik Jan Šu (991–1055) – pesnik, kaligraf, leta 1042 prvi minister Oujang Šju (1007–1072) – zgodovinar Šen Kuo (1031–1095) – kancler Džang Dzeduan (1085–1145) – slikar Džao Mengfu (1254–1322) – slikar, kaligraf, pesnik, v letih 1314-1320 rektor akadenije Huang Dzičeng (1350–1402) – cesarski učenjak Li Dongjang (1447–1516) – cesarski častnik, pesnik, služboval kot 'veliki zgodovinar' Ni Juanlu (1593–1644) – kaligraf, slikar, visok državni funkcionar Vu Renčen (1628–1689) – zgodovinar in matematik Čen Menglej (1650–1741) – učenjak, pisatelj, glavni urednik Popolne zbirke klasik stare Kitajske Džang Tingju (1672–1755) – politik in zgodovinar Dži Šjaolan (1724–1805) – učenjak, pesnik, glavni urednik Popolne knjižnice štirih zakladnic) Jao Naj (1731–1815) – učenjak Gao E (1738–1815) – učenjak in urednik He Čangling (1785–1848) – učenjak in funkcionar Dzeng Guofan (1811–1872) – učenjak, kasneje ključni vojaški funkcionar Čen Lanbin (1816–1895) – diplomat, ambasador v ZDA, Španiji in Peruju Veng Tonghe (1830–1904) – cesarjev mentor Caj Juanpel (1868–1940) – vzgojitelj Ču Hongdži (1850–1918) – politik
Urad za prevajanje Akademiji Hanlin je bil podrejen Urad za prevajanje, ki ga je ustanovila dinastija Ming leta 1407 po prvi ekspediciji Dženg Heja v Indijski ocean. Urad se je ukvarjal z dokumenti in besedili, ki so jih posredovali tuji veleposlaniki in usposobljeni strokovnjaki za tuje jezike. Vključeval je oddelke za veliko jezikov: džurčenski (mandžurski), tartarski (mongolski), korejski, riukiu, japonski, tibetanski, huihui (perzijski), vietnamski in burmanski, pa tudi za jezike "različnih barbarskih plemen" - baj ji Šanov na jugozahodnih mejah Kitajske, gaočang (star ujgurski jezik ljudstva Turfana) in šitjan (sanskrt, ki se je govoril v Indiji). Leta 1511 in 1579 sta bila ustanovljena tudi odelka za laoški oziroma tajski jezik.; pp. 617-618. Sestavljena sta bila besednjaka malajščine, ki se je govorila v sultanatu Malaka, in jezika, ki se je govoril v kraljestvu Čampa.
Kasneje je prevajanje opravljala vladna šola za poučevanje tujih jezikov Tongven Guan, ki jo je leta 1862 v Pekingu ustanovila dinastija Čing. Šola je bila podrejena ministrstvu za zunanje zadeve (uradno Urad za splošno vodenje zadev, ki zadevajo različne države).
Požar leta 1900 Pekinška Akademija Hanlin in njena knjižnica sta bili močno poškodovani v požaru med obleganjem poslaniške četrti med boksarsko vstajo leta 1900. V požaru, ki se je na akademijo razširil 24. junija, je bilo uničenih veliko dragocenih starih besedil.
Akademija je delovala neprekinjeno od njene ustanovitve do njene ukinitve med šinhajsko revolucijo leta 1911.
Sklici
Viri
Kategorija:Ustanovitve v 8. stoletju Kategorija:Ukinitve leta 1911 Kategorija:Dinastija Tang