Meissenski porcelan je bil prvi evropski trdi porcelan. Prve poskuse je leta 1708 izvedel Ehrenfried Walther von Tschirnhaus. Po njegovi smrti tistega oktobra je Johann Friedrich Böttger nadaljeval delo von Tschirnhausa in dal to vrsto porcelana na trg, financiral pa ga je Avgust Močni, poljski kralj in volilni knez Saške. Proizvodnja porcelana v kraljevi tovarni v Meissenu blizu Dresdna se je začela leta 1710 in je pritegnila umetnike in rokodelce, da so ustanovili verjetno najbolj znanega proizvajalca porcelana, znanega po vsem svetu. Njegov značilni logotip, prekrižani meči, je bil predstavljen leta 1720, da bi zaščitil svojo proizvodnjo; znak mečev naj bi bil ena najstarejših obstoječih blagovnih znamk.
Dresdenski porcelan (ali kitajski) je bil nekoč običajen izraz za te izdelke, dokler ni leta 1975 Oberlandesgericht (Višje državno sodišče v Münchnu) odločilo v prid Saške tovarne porcelana Dresden, ki je takrat edina smela uporabljati ime Dresdenski porcelan (prenehala ga je proizvajati leta 2020).Oberlandesgericht München, Verdict 10 July 1975, Case number 6 U 5307/74.
Meissen je ostal prevladujoča evropska tovarna porcelana in vodilna v stilističnih inovacijah, dokler je niso nekoliko prehiteli novi slogi, ki jih je uvedla francoska tovarna Sèvres v 1760-ih, vendar je do danes ostala vodilna tovarna. Med novostmi, ki jih je uvedel Meissen, so porcelanaste figurice in uvedba evropskih okrasnih slogov, ki so nadomestili posnemanje azijskih okraskov njegovih najzgodnejših izdelkov.
Od leta 1991 tovarna deluje kot Staatliche Porzellan-Manufaktur Meissen GmbH, katere lastnica je Svobodna dežela Saška. Podjetje je eden vodilnih svetovnih proizvajalcev porcelana in ena najstarejših in mednarodno najbolj znanih nemških luksuznih znamk.Florian Langenscheidt, Bernd Venohr (Hrsg.): Lexikon der deutschen Weltmarktführer. Die Königsklasse deutscher Unternehmen in Wort und Bild. Deutsche Standards Editionen, Köln 2010, .
Začetki
Kitajski porcelan se je postopoma razvijal skozi stoletja in do 17. stoletja sta kitajski in japonski izvozni porcelan v velikem obsegu uvažala Nizozemska vzhodnoindijska družba in njeni ekvivalenti v drugih državah. Ko je prišel do evropskih kupcev, je bil zelo drag izdelek in je predstavljal bogastvo, pomen in prefinjen okus v Evropi. Evropski poskusi izdelave porcelana, kot je bil kratek poskus, ki je proizvedel Medičejski porcelan v Firencah, so bili neuspešni.
Na začetku 18. stoletja se je Johann Friedrich Böttger pretvarjal, da je rešil sanje alkimistov, da bi iz ničvrednih materialov proizvedli zlato. Ko je poljski kralj Avgust Močni izvedel za to, ga je zadržal v varstvu in od njega zahteval, da proizvaja zlato. Johann Friedrich Böttger je bil leta neuspešen pri tem prizadevanju.
V istem času je Ehrenfried Walther von Tschirnhaus, matematik in znanstvenik, eksperimentiral s proizvodnjo stekla in poskušal narediti tudi porcelan. Bistveno je, da so njegove sestavine vključevale kaolin, ključno sestavino pravega porcelana, čeprav ga ni mogel uspešno uporabiti.Battie, 88 Tschirnhaus je nadzoroval Böttgerja in leta 1707 je Böttger nerad začel pomagati pri Tschirnhausovih poskusih.
Ko je Tschirnhaus nenadoma umrl, je bil recept očitno predan Böttgerju, ki je v enem tednu kralju naznanil, da lahko izdeluje porcelan. Böttger je izpopolnil formulo in z nekaj nizozemskimi sodelavci, izkušenimi v žganju in barvanju ploščic, je bil postavljen temelj za proizvodnjo porcelana. Leta 1709 je kralj ustanovil kraljevo-poljsko in volilno-saško manufakturo porcelana (Königlich-Polnische und Kurfürstlich-Sächsische Porzellan-Manufaktur), (dead Link) postavil Böttgerjev laboratorij na grad Albrechtsburg v Meisnu in proizvodnja se je uradno začela leta 1710.
Zgodnje delo
Prva vrsta posode, ki jo je izdelal Böttger, je bila prefinjena in izjemno trda rdeča lončena posoda, znana kot posoda Böttger (). Ta kopirana kitajska posoda Jišing se je uporabljala zlasti za čajnike in zdaj za lončke za kavo. Podobne izdelke so izdelovali Nizozemci in brata Elers v Angliji. Böttgerjeva različica je bila trša kot katera koli od teh in je ohranila zelo ostro definicijo v svoji ulitki ali nanesenih podrobnostih, na telesih, ki jih je bilo mogoče polirati do sijaja pred žganjem. Modeli so izpeljani iz baročnih srebrnih oblik in primerkov kitajske keramike. Obstajala je tudi mehkejša lončena posoda, ki je bila glazirana in okrašena. Kmalu je sledila Meissenova proizvodnja trdega belega porcelana, ki ga je bilo mogoče glazirati in barvati, izdelki pa so bili dani na trg leta 1713.
Böttgerjevi eksperimentalni izdelki so hitro pridobili na kakovosti, vendar nikoli niso dosegli uspešnega poslikanega in žganega dekorja. Prvi uspešni okraski so bili zlati okraski, naneseni na žgano telo in fino vgravirani, preden so bili deležni drugega žganja pri nižji temperaturi. Pogosto so bili uporabljeni čipkasti okvirji zunaj poslikanih prizorov, znani v nemščini kot Laub- und bandelwerk v rdeči, zlati ali puce barvi.Battie, 89 Avgust Močni je najprej zadolžil Johanna Jakoba Irmingerja za načrtovanje novih posod. Leta 1720 je direktor postal Johann Gregor Herold, ki je leta 1723 uvedel briljantne nadglazurne barve, ki so meissenskemu porcelanu zaslovele, z vedno širšo paleto barv, ki je zaznamovala začetek klasične faze meissenskega porcelana. Njegove emajlirane barve so še danes osnova za keramične barve. Sprva je slikanje večinoma posnemalo orientalske modele, znane iz kitajskega in japonskega izvoznega porcelana, vendar so bili nekateri evropski pokrajinski prizori naslikani že zgodaj.
Značilno podglazuro Meissen Blau je uvedel Friedrich August Köttig. Kmalu je bilo na meissenskem porcelanu mogoče najti do potankosti podrobne pokrajine in pristaniške prizore, živali, rože, galantne dvorne prizore in chinoiserie, domišljijske kitajske dekoracije. Kakiemon cvetlični okras vaz in čajnih izdelkov v japonskem izvoznem porcelanu je bil združen s kitajskim famille verte, da bi ustvaril slog, znan kot Indianische Blume ('Indijske rože'); Avgust je imel velike zbirke kitajskega in japonskega porcelana. Barvne podlage z belo dekoracijo na ploščah se pojavijo v 1730-ih. Slike Watteauja so bile kopirane. Izdelke so prodajali tudi z navadnimi glaziranimi barvami, običajno belimi, za emajliranje v zasebnih delavnicah (Hausmalerei), veliko v Augsburgu in Bayreuthu, in samostojno prodajo na drobno.Battie, 93-94 Podpora Avgustovega pokroviteljstva je v Meissen pritegnila nekaj najboljših slikarjev in modelarjev Evrope kot osebne umetnike.
Do leta 1725
Znana blagovna znamka
Albrechtsburg je bil uporabljen za zaščito skrivnosti proizvodnje belega zlata. Kot nadaljnji previdnostni ukrep je zelo malo delavcev poznalo skrivnost (skrivno znanje) o tem, kako izdelovati porcelan, in potem morda le del postopka. Tako je Meissen za nekaj let obdržal monopol nad proizvodnjo trdega porcelana v Evropi. Do leta 1717 pa je bila na Dunaju ustanovljena konkurenčna proizvodnja, saj je Samuel Stöltzel, vodja obrtnikov in arkanist v Meissenu, prodal skrivni recept, ki je vključeval uporabo kaolina, znanega tudi kot kitajska glina. Do leta 1760 je v Evropi delovalo približno trideset proizvajalcev porcelana, večina pa je izdelovala mehki porcelan na osnovi frite.
Da bi prepoznali originalne izdelke Meissen, je ta razvil oznake, ki so bile sprva naslikane, a so bile kmalu žgane v modri podglazuri. Zgodnje oznake, kot so AR (Augustus Rex, monogram kralja), K.P.M. (Königliche Porzellan-Manufaktur), M.P.M. (Meissener Porzellan-Manufaktur) in K.P.F. (Königliche Porzellan-Fabrik) je sčasoma zamenjal logotip prekrižanih mečev, ki temelji na grbu saškega volilnega kneza kot nadmaršala Svetega rimskega cesarstva. Logotip, uveden leta 1720, se je dosledno uporabljal po letu 1731 z uradnim odlokom. Različice v logotipu omogočajo približno datacijo izdelkov. Vendar pa v 18. stoletju znamenje ni veljalo za pomembno in je bilo običajno naslikano na surov način. Šele v 'obdobju pik', ko je gospod prosil, da se znamka prilagodi tako, da bo videti starejša, se je tovarna resno lotila nadzora nad znamko.
Umetniški razvoj
Za Irmingerjem je bil naslednji glavni modelar Johann Jakob Kirchner, ki je prvi izdeloval velike kipe in figurice, predvsem baročnih svetnikov. Njegov pomočnik je bil Johann Joachim Kaendler; leta 1733 je Kirchner odstopil in Kaendler je prevzel mesto glavnega modelarja, ki je na tem mestu ostal do svoje smrti leta 1775 in postal najbolj znan med meissenskimi modelarji. Pod njegovim vodstvom je Meissen izdelal serijo majhnih figuric, ki so prinesle najboljše iz novega materiala (glej spodaj). Njegova menažerija velikih živali, ki so ostale v belem, je nekaj vrhuncev evropske proizvodnje porcelana. Rezultat njegovega dela so izdelave izvrstnih figuric v rokoko slogu, ki so vplivale na izdelovanje porcelana po vsej Evropi. Podpirali so ga pomočniki, kot sta Johann Friedrich Eberlein in Peter Reinecke.
Leta 1756, med sedemletno vojno, so pruske čete zasedle Meissen, kar je Frideriku II. Pruskemu omogočilo, da preseli nekatere obrtnike in ustanovi Kraljevo tovarno porcelana Berlin (Königliche Porzellan Manufaktur Berlin; KPMB). S spreminjajočimi se okusi neoklasicističnega obdobja in vzponom porcelana iz Sèvresa v 1760-ih je moral Meissen ponovno prilagoditi svojo proizvodnjo in v reorganizaciji iz leta 1763 je C.W.E. Dietrich z Dresdenske akademije je postal umetniški vodja, Michel-Victor Acier iz Francije pa mojster modelar. Praksa vtiskovanja številk, ki ustrezajo kalupom, v inventarne knjige se je začela leta 1763.
Marcolinijevo obdobje Grof Camillo Marcolini je vodil tovarno od leta 1774 do 1813, ko je po bitki pri Leipzigu sledil Frideriku Avgustu I. Saškemu v izgnanstvo, ki je naslednje leto umrl v Pragi. Proizvodnjo tega obdobja so zaznamovali slogi iz Sèvresa in posegi v neoklasicizem, kot so izdelki iz neglaziranega mat piškotnega porcelana, ki so imeli učinek belega marmorja. Izdelki iz Meissena so bili v tem obdobju rahlo zmanjšani po kakovosti in precej po količini, saj sta tako Avstrija kot Prusija prepovedali uvoz, Velika Britanija, Francija in Rusija pa so uvedle visoke carine na uvoz - vse so imele zdaj svojo industrijo, ki so jo morale zaščititi.Battie, 158-159
19. stoletje
V 19. stoletju je Ernst August Leuteritz posodobil številne rokokojske figurice in jih ponovno izdal ter ustvaril 'drugi rokoko', za katerega so značilni čipkasti detajli (narejeni iz dejanske čipke, namočene v slip in žgane) in nanesene rože. Eden od slikarjev cvetja je bil Georg Friedrich Kersting. Po približno letu 1830 je bogastvo tovarne ponovno oživelo, čeprav z izdelki, ki so sodobnemu okusu manj všeč kot tisti iz 18. stoletja. Tovarna je imela velik komercialni uspeh s tehniko litofana, uvedeno leta 1829, ki je ustvarila sliko, ko jo je postavila na svetlobo.Battie, 159-160
20. stoletje Pod vodstvom Ericha Hösela, ki je leta 1903 postal vodja oddelka za modeliranje, so bili stari slogi oživljeni in na novo interpretirani. Hösel je restavriral tudi modele iz 18. stoletja. Izdelanih je bilo nekaj privlačnih del v slogu Art Nouveau, vendar je Meissenov glavni steber še naprej nenehna proizvodnja obujenih modelov iz 18. stoletja.
Po letu 1933 je zvezna dežela Saška v skladu s sodobnim procesom indoktrinacije v Nemčiji omejevala umetniško svobodo umetnikov. Nekateri umetniki (npr. Ernst Barlach), ki so prispevali k progresivnemu Meissen v weimarskem obdobju, so bili prepovedani.
Po drugi svetovni vojni in pod komunistično oblastjo se je manufaktura, ki je vedno skrbela za bogate in premožne, težko znašla. Nevarnost je bila, da bi Meissen postal tovarna, ki proizvaja zgolj za množice. Šele leta 1969, ko je direktor postal Karl Petermann, se je Meissen vrnil k starim tradicijam in mu omogočili svobodnejši umetniški izraz.
Figure