Sintra () je mesto in občina v Veliki Lizboni na Portugalskem, ki leži na Portugalski rivieri. Prebivalstvo občine je bilo leta 2021 385.654 na območju 319,23 kvadratnih kilometrov. Sintra je ena najbolj urbaniziranih in gosto poseljenih občin na Portugalskem. Glavna turistična destinacija, ki slovi po svoji slikovitosti, ima več zgodovinskih palač, gradov, slikovitih plaž, parkov in vrtov.
Območje vključuje naravni park Sintra-Cascais, skozi katerega teče hribovje Sintra. Zgodovinsko središče Vila de Sintra je znano po svoji romantični arhitekturi iz 19. stoletja, zgodovinskih posestvih in vilah, vrtovih ter kraljevih palačah in gradovih, zaradi česar je mesto uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Znamenitosti Sintre so med drugim srednjeveški Mavrski grad, romantična narodna palača Pena in portugalska renesančna narodna palača Sintra.
Sintra je ena najbogatejših občin tako na Portugalskem kot na Iberskem polotoku kot celoti. Je dom ene največjih skupnosti tujih izseljencev vzdolž Portugalske riviere in se dosledno uvršča med najboljše kraje za življenje na Portugalskem.
Forum ECB o centralnem bančništvu, letni dogodek, ki ga organizira Evropska centralna banka, poteka v Sintri.
Zgodovina Prazgodovina do mavrske okupacije
Najzgodnejši ostanki človeške prisotnosti so bili odkriti v Penha Verde: ti ostanki pričajo o prisotnosti iz zgodnjega paleolitika. Primerljivi ostanki so bili odkriti na najdišču na prostem v São Pedro de Canaferrim, poleg kapele Castelo dos Mouros (Mavrski grad), ki sega v neolitik in vključuje okrašeno keramiko in mikrolitske pripomočke iz kremena iz 5. tisočletja pr. n. št.Necrópole medieval cristã (Parques de Sintra) https://www.parquesdesintra.pt/pt/parques-monumentos/castelo-dos-mouros/recantos/necropole-medieval-crista/
Lokalno najdeni keramični fragmenti, vključno s številnimi vazami iz pozne bakrene dobe iz hribovja Sintra, kažejo, da je med 4. in 3. tisočletjem pr. n. št. regijo (zraven sedanje vasi Sintra) zasedla neolitska/halkolitska naselbina z značilnostmi, primerljivimi z utrjenimi naselbinami v Lizboni in Setúbalu. Dokazi, odkriti v Quinta das Sequoias in São Pedro de Canaferrim, so v dramatičnem nasprotju s tistimi ostanki, odkritimi v obzidanem mestu Penha Verde in pogrebnem spomeniku Bella Vista. Sledi več bronastodobnih ostankov so bili odkriti tudi na mnogih mestih v hribovju Sintra, vključno z mestom, na območju Monte do Sereno, in poznobronastodobna naselbina znotraj mavrskega gradu iz 9.–6. stoletja pr. n. št.
Najbolj znan predmet iz tega obdobja je tako imenovana Ovratnica iz Sintre (), zlata ovratnica iz srednje bronaste dobe, najdena v bližini mesta konec 19. stoletja, ki je od leta 1900 del zbirke Britanskega muzeja. Razmeroma blizu, v Santa Eufémia da Serra, je naselbina iz železne dobe, kjer so bili odkriti tudi artefakti staroselskih plemen in ljudstev sredozemskega izvora (predvsem iz punskega obdobja).
Te izvirajo iz zgodnjega 4. stoletja pr. n. št., pred romanizacijo polotoka, ki se je na območju Foz do Tejo zgodila sredi 2. stoletja pr. n. št.. Neposredna bližina velikega trgovskega središča (Olisipo), ki ga je ustanovilo ljudstvo Turduli Oppidani v prvi polovici 1. tisočletja pr. n. št., je pomenilo, da je na regijo Sintra vplivala človeška poselitev v različnih obdobjih, kulture, ki so pustile ostanke na območju. Toponim Sintra izhaja iz srednjeveškega Suntria in kaže na povezavo z radikalnimi indoevropskimi kulturami; beseda se prevaja kot 'svetla zvezda' ali 'sonce', kar je v teh kulturah običajno pomembno. Mark Terencij Varon in Cadizian Lukij Junij Moderat Kolumela sta kraj označila za sveto goro, Ptolemaj pa ga je imenoval gore Lune.
Med rimsko okupacijo polotoka je bila regija Sintra del obsežnega Civitas Olisiponense, ki mu je Cezar (okoli leta 49 pr. n. št.) ali bolj verjetno Oktavij (okoli 30 pr. n. št.) podelil status Municipium Civium Romanorum. Različni prebivalci regije so veljali za del rimske galerije in v sedanji vasi Sintra so rimski ostanki, ki pričajo o rimski prisotnosti od 1. do 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja. Iz tega obdobja je cesta vzdolž jugovzhodnega dela hribovja Sintra, povezana z glavno cesto v Olisipo.
Ta pot je sledila poti sedanje Rua da Ferraria, Calçada dos Clérigos in Calçada da Trindade. Po rimski navadi postavljanja grobnic ob njihovih cestah in v bližini njihovih domov obstajajo tudi dokazi o napisih, ki se nanašajo na rimske pogrebne spomenike, ki segajo predvsem v 2. stoletje. Območje okrog sodobnega mesta Sintra je bilo zaradi bližine Olisipa, starodavnega imena Lizbone, vedno tesno povezano z večjim naseljem, do te mere, da je vodnjak Armés, vodnjak iz 1. stoletja v vasi Armés, Terrugem v Sintri, zgradil Lukij Iulij Maelo Kaudik, Olisipov flamen, v čast rimskemu cesarju Avgustu.
Med mavrsko okupacijo Sintre (arabsko Xintara) so grško-latinski pisci pisali o izrecni okupaciji območja mestnega središča. Opis geografa Al-Bacra je Sintro opisal kot »eno od mest, ki [so] odvisna od Lizbone v Al Andaluzu, v bližini morja«, označil pa ga je kot »stalno potopljeno v meglo, ki se nikoli ne razblini«.
Med rekonkvisto (okoli 9. stoletja) so njegovo glavno središče in grad izolirale krščanske vojske. Po padcu Kordovskega kalifata je kralj Leóna Alfonz VI. spomladi 1093 zavzel mesta Santarém, Lizbono in grad Sintra. To je sledilo obdobju notranje nestabilnosti v muslimanskih taifah na polotoku, zlasti odločitvi vladarja Taife v Badajozu, Umarja ibn Muhammada al-Mutawakkila, ki je po obotavljanju med letoma 1090 in 1091 svoje ozemlje postavil pod suzerenstvo Alfonza VI., ko se je soočil z grožnjo Almoravidov. Afonz je zavzel mesta in grad Sintra med 30. aprilom in 8. majem 1093, vendar so kmalu po tem prenosu Sintro in Lizbono osvojili Almoravidi. Santarém je rešil grof Henrik, ki ga je Alfonz VI. Leónski in Kastiljski leta 1096 imenoval za portugalskega grofa, da bi nadomestil Rajmonda Burgundskega.
Kraljestvo
Julija 1109 je grof Henrik ponovno osvojil grad Sintra. Leto pred tem je poskus princa Sigurda Križarja, sina Magnusa III. Norveškega, prevzeti grad Mavrom med njegovim pohodom v Sveto deželo. Sigurdove sile so se izkrcale ob ustju reke Colares, vendar gradu niso uspele zavzeti. Šele po osvojitvi Lizbone oktobra 1147 s strani Afonza Henrika (ob podpori križarjev) se je grad novembra dokončno predal kristjanom. Po predaji je bilo skupaj z Almado in Palmelo vključeno v krščanska gospostva. Afonz Henrik je ustanovil cerkev São Pedro de Canaferrim znotraj obzidja mavrskega gradu, da bi obeležil svoj uspeh.
9. januarja 1154 je Afonz Henrik podpisal foral ('listino') za mesto Sintra z vsemi pripadajočimi regalijami. Listina je ustanovila občino Sintra, katere ozemlje je obsegalo veliko območje, sčasoma razdeljeno na štiri velike župnije: São Pedro de Canaferrim (v gradu), São Martinho (v mestu Sintra), Santa Maria in São Miguel (v cerkveni sedež Arrabalde). Zgodnji občinski sedež, mesto Sintra, je bilo središče pomembne sefardske skupnosti s sinagogo in četrtjo. Ta skupnost ni bila omejena na mesto Sintra: enklave so omenjene med vladavino kralja Denisa v Colaresu, vendar so bile pod močnim pritiskom zaradi pritoka krščanskih podložnikov. V 12. in 13. stoletju so zaradi rodovitnosti zemlje razni samostani in vojaški redovi gradili rezidence, posestva, mline in vinograde. Iz tega obdobja obstajajo občinski zapisi o številnih donacijah; med letoma 1157 in 1158 je Afonz Henrik mojstru vitezov templjarjev, Gualdimu Paisu, podaril različne hiše in posestva v središču Sintre.
Leta 1210 je samostan sv. Križa v Coimbri pridobil štiri hiše v Pocilgaisu in jih izpustil leta 1230, medtem ko je leta 1264 nadzoroval domove in vinograde v Almargemu. Leta 1216 je imel samostan São Vicente de Fora (Lizbona) tudi vinograd v Colaresu, leta 1218 pa posesti v Queluzu in Baroti. Med letoma 1223 in 1245 je imel samostan Santa Maria de Alcobaça različne privilegije na ozemlju. Vojaški red Santiago je imel leta 1260 posestvo v Arrifani. Številne donacije Afonza Henrika v 12. stoletju, vključno s privilegiji, dodeljenimi tem ustanovam, je leta 1189 potrdil njegov sin Sančo I. Portugalski(1185–1211), kar ustreza družbeni, politični in gospodarski strategiji v obdobju po rekonkvisti. Posledično je imela Sintra po letu 1261 lokalno upravo, sestavljeno iz alkalda - sodnika, ki je predstavljal krono in dveh lokalnih sodnikov, ki ju je izvolila javnost. Med političnim sporom med kraljem Sančem II. (1223–1248) in Cerkvijo sta bili cerkvi São Pedro in São Martinho, ki sta pripadali kralju, odstopljeni škofu Lizbone in Sé. Kljub temu je bila dediščina krone opredeljena zgodaj: leta 1287 je kralj Denis podaril portugalski kraljici Elizabeti mesto, posestva in vse z njimi povezane ugodnosti. Kasneje so bila ta zemljišča prenesena na mladega infanta Afonza (kasneje kralja Afonza IV.) in so ostala v njegovi lasti do leta 1334, preden so se vrnila v last kraljice ().
Črna kuga je prispela v Sintro v 14. stoletju; leta 1350 je znano, da je bolezen povzročila smrt petih občinskih pisarjev. Veliko večje število smrti je verjetno posledica, morda zaradi hladnega podnebja in vlažnosti, pogojev, ki so spodbujali hitro širjenje bolezni.
Med vladavino kralja Ferdinand I. Portugalski|Ferdinanda I.]] (1367–1383) je Sintra igrala vlogo pri kontroverzni poroki monarha z dono Leonor Telles de Menezes. Leta 1374 je kralj podaril Sintro gospe Telles, s katero se je nazadnje na skrivaj poročil na severu države. Skupaj s Sintro je kralj na osuplost svojega zasebnega sveta priznal občine Vila Viçosa, Abrantes in Almada; po spopadu je kralj opustil svoje dolžnosti in odpotoval v Sintro, kjer je ostal mesec dni pod pretvezo lova. Ker je bila Sintra razmeroma blizu Lizbone, je bilo veliko njenih ljudi poklicanih, da delajo na projektih za krono v prestolnici: leta 1373 se je kralj Ferdinand odločil obzidati mesto in zaprosil za sredstva ali delavce iz obalnih dežel v Almadi, Sesimbri, Palmela, Setúbal, Coina, Benavente in Samora Correia, kot tudi celotno Ribatejo ter iz celinskih območij Sintra, Cascais, Torres Vedras, Alenquer, Arruda, Atouguia, Lourinhã, Telheiros in Mafra. Med dinastično krizo med letoma 1383 in 1385 se je Sintra pridružila Leonor Telles pri podpori razglasitve njene hčerke Beatrice, ki se je poročila z Ivanom I. Kastiljskim, za portugalsko in kastiljsko kraljico. Po porazu kastiljske vojske pri Aljubarrota (avgusta 1385) s strani portugalskih in angleških čet, ki jim je poveljeval Nuno Álvares Pereira, je Sintra postala eden zadnjih krajev, ki se je predal mojstru Aviza, kasnejšemu kralju Portugalske (po letu 1383).
Joanina in Filipova doba Ivan I. Portugalski (1385–1433), prvi kralj druge dinastije, je prekinil tradicijo prenosa Sintre v Casa da Rainha (kraljičino last). Verjetno okoli leta 1383 je Ivan I. podelil deželo Sintra grofu Henriku Manuelu de Vilhena in hitro preklical odločitev, potem ko se je Henrik med dinastičnim prepirom postavil na infantino stran. Sintra je torej ostala v lasti kralja, ki je razširil lokalno posest. Do konca 17. stoletja je bila kraljeva palača ena glavnih rezidenc in poletnih posesti dvora: od tu se je Ivan odločil osvojiti Ceuto (1415); kralj Afonz V. se je rodil in umrl v palači (1433–1481); in tu je bil kralj Ivan II. (1481–1495) razglašen za suverena.
V dokumentu, ki ga je leta 1435 izdal kralj Edvard Portugalski (1433–1438), je bila regija opisana kot: »Dežela dobrega zraka in vode ter Comarcas z obiljem morja in kopnega [...] naše najbolj zvesto mesto da je Lizbona tako blizu in da je v njej dovolj razvedrila ter motečih gora in lova ...«