Samostan svetega Hieronima (, ) je nekdanji samostan reda svetega Hieronima blizu reke Tajo v župniji Belém v občini Lizbona na Portugalskem. V 16. stoletju je postal nekropola portugalske kraljeve rodbine Avižanov, vendar je bil 28. decembra 1833 sekulariziran z državnim odlokom, njegovo lastništvo pa preneseno na dobrodelno ustanovo Real Casa Pia de Lisboa.
Samostan svetega Hieronima je eden najvidnejših primerov poznega portugalskega gotskega manuelinskega sloga arhitekture v Lizboni. Postavljen je bil v zgodnjem 16. stoletju blizu izhodišča prvega potovanja Vasca da Game, njegova gradnja pa je bila financirana z davkom na dobiček letnih portugalskih indijskih armad. Leta 1880 so bili da Gamovi ostanki in posmrtni ostanki pesnika Luísa de Camõesa (ki je slavil da Gamovo prvo potovanje v svoji epski pesnitvi Luzijada iz leta 1572) prestavljeni v nove izklesane grobnice v ladji samostanske cerkve, le nekaj metrov stran od grobnic kraljev Manuela I. in Ivana III., ki jima je služil da Gama. Leta 1983 je bil samostan svetega Hieronima skupaj z bližnjim stolpom Belém uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.Unesco
Zgodovina
Samostan svetega Hieronima je nadomestil prej obstoječo cerkev na istem mestu, ki je bila posvečena Santa Maria de Belém in kjer so menihi vojaško-verskega Kristusovega reda nudili pomoč pomorščakom v tranzitu. Pristanišče Praia do Restelo je bilo ugodno mesto za pomorščake z varnim sidriščem in zaščito pred vetrovi, ki so jih iskale ladje, ki so vplule v ustje reke Tajo.Centro de eLearning do Instituto Politécnico de Tomar (2011), p. 1 Obstoječa stavba je bila slovesno odprta na ukaz Manuela I. (1469–1521) na dvoru Montemor o Velho leta 1495 kot zadnje počivališče za člane rodbine Avižanov, v njegovem prepričanju, da bo vladalo ibersko dinastično kraljestvo po njegovi smrti. Leta 1496 je kralj Manuel zaprosil Sveti sedež za dovoljenje za gradnjo samostana na tem mestu. Puščavnica Restelo (Ermida do Restelo), kot je bila cerkev znana, je bila že v slabem stanju, ko so Vasco da Gama in njegovi možje tam preživeli noč v molitvi, preden so leta 1497 odšli na svojo ekspedicijo v Indijo.
Renesansa Gradnja samostana in cerkve se je začela 6. januarja 1501 in bila dokončana 100 let kasneje. Kralj Manuel je prvotno financiral projekt z denarjem, pridobljenim od Vintena da Pimenta, 5-odstotnega davka na trgovino iz Afrike in Orienta, kar ustreza 70 kilogramom zlata na leto, z izjemo tistih davkov, pobranih na uvoz popra, cimeta in nageljnovih žbic, ki so šle neposredno kroni. S pritokom takšnega bogastva arhitekti niso bili omejeni na načrte majhnega obsega, sredstva, ki so bila že predpisana za samostan Batalha, vključno s panteonom Avižanov, so bila preusmerjena na projekt v Belému.
Manuel I. je izbral verski red menihov Hieronimov, da zasedejo samostan, katerih vloga je bila molitev za kraljevo večno dušo in zagotavljanje duhovne pomoči navigatorjem in mornarjem, ki so odpluli iz pristanišča Restelo, da bi odkrili dežele po vsem svetu. To so menihi počeli več kot štiri stoletja do leta 1833, ko so bili verski redovi razpuščeni in je bil samostan opuščen.
Samostan je bil zasnovan na način, ki je kasneje postal znan kot manuelinski: bogato okrašen arhitekturni slog s kompleksnimi kiparskimi temami, ki vključujejo pomorske elemente in predmete, odkrite med pomorskimi ekspedicijami, vklesane v apnenec. Diogo de Boitaca, arhitekt, je bil začetnik tega sloga v samostanu Jezusa v Setúbalu. Boitaca je bil odgovoren za risanje načrtov in sklepanje del na samostanu, zakristiji in refektoriju. Za njegovo gradnjo je uporabil calcário de lioz, zlato obarvan apnenec, pridobljen iz Ajude, doline Alcántara, Laveiras, Rio Seco in Tercena. Boitaca je nasledil Španec Juan de Castillo, ki je prevzel gradnjo okoli leta 1517. Castilho je postopoma prešel iz manuelinskega sloga v španski plateresco slog, ornamentiko, ki je vključevala razkošne okraske, ki kažejo na dekorativne značilnosti srebrnine (plata). Gradnja se je ustavila, ko je leta 1521 umrl kralj Manuel I.
Več kiparjev je pustilo pečat na tej stavbi: Nicolau Chanterene je dodal globino s svojimi renesančnimi temami, medtem ko je arhitekt Diogo de Torralva leta 1550 nadaljeval z gradnjo samostana, dodal glavno kapelo, kor in dokončal dve nadstropji samostana z uporabo samo renesančnih motivov. Delo Dioga de Torralve je leta 1571 nadaljeval Jérôme de Rouen (imenovan tudi Jerónimo de Ruão), ki je dodal nekaj klasičnih elementov. Gradnja se je ustavila leta 1580 z združitvijo Španije in Portugalske, saj je gradnja El Escoriala v Španiji porabila vsa dodeljena sredstva.
Kraljestvo 16. julija 1604 je Filip II. Španski (ki je vladal po Iberski uniji) naredil samostan za kraljevi nagrobni spomenik in prepovedal vstop v stavbo vsem razen kraljevi družini in hieronimskim menihom. Nov portal je bil zgrajen leta 1625, kot tudi vrata samostana, hiša vratarjev, stopnišče in dvorana, ki je bila vhod v zgornji kor, ki ga je zasnoval kraljevi arhitekt Teodósio Frias in izvedel zidar Diogo Vaz. Leta 1640 je prior Bento de Siqueira ukazal zgraditi samostansko knjižnico, kjer so bile shranjene knjige v lasti infanta Luísa (sina kralja Manuela I.) in drugih, povezanih z verskim redom.
Z obnovitvijo portugalske neodvisnosti leta 1640 je samostan ponovno pridobil velik del svojega prejšnjega pomena in postal grobišče za kraljevi panteon; v njegovem obzidju so bili pokopani štirje od osmih otrok Ivana IV. Portugalskega: infant Teodósio (1634–1653), infanta Joana (1636–1653), kralj Afonz VI. Portugalski). Leta 1682 so truplo kardinala Henrika pokopali v kapelah transepta. 29. septembra 1855 so truplo kralja Afonza VI. skupaj z njegovimi tremi brati in sestro prepeljali v kraljevi panteon rodbine Bragança v samostanu São Vicente de Fora.
Leta 1663 je bratovščina Senhor dos Passos zasedla staro kapelo Santo António, ki je bila leta 1669 na novo okrašena z zlatim stropom, medtem ko so bile freske na stopnišču z heraldiko svetega Hieronima dokončane leta 1770. Retabli so bili dokončani v letih 1709 in 1711, dragocene alfeje so bile predstavljene verskemu redu, zakristija pa je bila na novo okrašena leta 1713. Slikar Henrique Ferreira je leta 1720 dobil naročilo za slikanje portugalskih kraljev: kraljevsko serijo so postavili v Sala dos Reis (Kraljeva dvorana). Henrique Ferreira je prav tako dobil naročilo za dokončanje serije jasličnih slik.
Samostan je brez večje škode prestal lizbonski potres leta 1755: uničena sta bila le balustrada in del visokega kora, ki pa so ju hitro popravili. 28. decembra 1833 je bil samostan sekulariziran z državnim odlokom, njegov naslov pa prenesen na Real Casa Pia de Lisboa (Pobožna kraljeva hiša v Lizboni), da bi služil kot župnijska cerkev za novo civilno župnijo Santa Maria de Belém. Številne umetnine in zakladi so bili v tem obdobju preneseni na krono ali izgubljeni. Večino časa je bil prazen in njegovo stanje se je začelo slabšati.
Obnovitvena dela na samostanu so se začela po letu 1860, začenši z južno fasado pod nadzorom arhitekta Rafaela Silva e Castra in leta 1898 pod vodstvom Domingosa Parente da Silva. Čeprav so bili cisterna križnega hodnika, notranje duhovniške celice in kuhinja takrat porušeni, trije projekti rekonstrukcije, ki jih je predlagal arhitekt J. Colson, vključno z uvedbo revivalističnih neomanuelinističnih elementov, niso dobili potrebne odobritve. Leta 1863 je varuh človekovih pravic Casa Pia, Eugénio de Almeida, najel arhitekta Valentima Joséja Correio, da je preuredil drugo nadstropje starega študentskega doma in oblikoval okna (1863–1865). Kasneje ga je zamenjal Samuel Barret, ki je zgradil stolpe na skrajnem zahodnem delu spalnic. Podobno in nerazložljivo sta Barreta zamenjala italijanska oblikovalca scenografije Rambois in Cinatti, ki sta delala na zasnovi gledališča São Carlos, da bi leta 1867 nadaljevala s prenovo v samostanu. Med letoma 1867 in 1868 so temeljito spremenili prizidek in pročelje cerkve, ki je takrat izgledala kot danes. Porušili so galerijo in Kraljevo dvorano, zgradili stolpe vzhodnega dormitorija, rozeti zgornjega kora in zamenjali piramidasto streho zvonika s zasnovo mitre. Preureditev je bila odložena zaradi propada osrednjega študentskega doma leta 1878. Po letu 1884 je začel prispevati Raymundo Valladas, ki je leta 1886 sprožil obnovo samostana in Sala do Capítulo, vključno z gradnjo obokanega stropa. Grobnica Alexandra Herculana, ki jo je zasnoval Eduardo Augusto da Silva, je bila postavljena v Sala do Capítulo leta 1888.
Za praznovanje četrte stoletnice prihoda Vasca da Game v Indijo leta 1898 je bilo odločeno, da se leta 1894 obnovi grob raziskovalca. Grobnici Vasca da Game in Luísa de Camõesa, ki ju je izklesal kipar Costa Mota, sta bili postavljeni v južni stranski kapeli. Leto kasneje je samostan prejel posmrtne ostanke pesnika Joãoa de Deusa, kasneje pa so se pridružile grobnice Almeide Garreta (1902), Sidónia Paisa (1918), Guerra Junqueira (1923) in Teófila Brage (1924).
Republika
Minister za javna dela (Ministério das Obras Públicas) je odprl natečaj za dokončanje prizidka, ki bi služil kot Narodni muzej industrije in trgovine (Museu Nacional da Indústria e Comércio), vendar je bil projekt leta 1899 preklican, Postavljen je bil portugalski Etnološka muzej (Museu Etnológico Português).
Nadaljnja prenova samostana se je začela leta 1898 po delih, ki jih je leta 1895 opravil Parente da Silva na osrednjem prizidku, ki je zdaj poenostavljen, ter po obnovi (stoli, ki jih duhovščina uporablja pri verskih obredih), ki so bili dokončani leta 1924 kipar Costa Mota. Leta 1938 so bile orgle na visokem koru razstavljene istočasno, ko je bila na južni fasadi zamenjana vrsta vitražev, ki jih je zasnoval Abel Manta in izdelal Ricardo Leone.
V okviru praznovanj ob stoletnici moderne Portugalske leta 1939 so v samostanu in stolpu dokončali še več preoblikovanj. Med temi projekti sta bila razstavljena baldahin in grobnica Alexandra Herculana ter tlakovana terasa samostana. Leta 1940 so prostor pred samostanom preuredili za portugalsko razstavo. Casa Pia je izpraznila notranje prostore križnega hodnika, grobnice Camõesa in Vasca da Game pa so bile prenesene v spodnji kor. Serija oken, ki jih je zasnoval Rebocho in izdelal Alves Mendes, je bila dokončana leta 1950.
Leta 1951 so posmrtne ostanke predsednika Óscarja Carmone pokopali v Sala do Capítulo. Kasneje so jih leta 1966 prepeljali v nacionalni panteon, da bi se pridružili telesom drugih nekdanjih predsednikov in literarnih junakov države.
Pomorski muzej (Museu da Marinha) je bil slovesno odprt v zahodnem traktu samostana leta 1963.
Dogodki Cerkev in samostan, tako kot bližnji Torre de Belém in Padrão dos Descobrimentos, simbolizirata portugalsko dobo odkritij in sta med glavnimi turističnimi znamenitostmi Lizbone. Leta 1983 je UNESCO uradno razglasil samostan sv. Hieronima in stolp Belém za svetovno dediščino.
Ko se je Portugalska pridružila Evropski gospodarski skupnosti, so formalne slovesnosti potekale v križnem hodniku spomenika (1985).
V 1990-ih sta v samostanu potekali dve veliki razstavi: 4 séculos de pintura (Štiri stoletja slik), leta 1992; in razstava Leonardo da Vinci – um homem à escala do mundo, um Mundo à escala do homem (Leonardo da Vinci: Človek v svetovnem merilu, Svet v merilu človeka), leta 1998 (ki je vključevala Leicester Codex, ki ga je začasno posodil Bill Gates).
Ob koncu 20. stoletja so se nadaljevale prezidave s konserviranjem, čiščenjem in restavriranjem, vključno z glavno kapelo leta 1999 in križnim hodnikom v letih 1998–2002.
13. decembra 2007 je bila v samostanu podpisana Lizbonska pogodba, ki je postavila temelje za reformo Evropske unije.
Cerkev Santa Maria
Zunanjost južnega portala