Coimbra ([kuímbra], ali ) je mesto ob reki Mondego in občina na Portugalskem. Prebivalstvo občine ob popisu leta 2021 je štelo 140.796 ljudi na površini 319,40 kvadratnih kilometrov. Ima četrto največje strnjeno urbano območje na Portugalskem za Lizbono, Portom in Brago ter je središče in največje mesto istoimenskega okrožja in portugalske regije Centro. Okrožje Coimbra, ki obsega 19 občin s skupaj približno 460.000 prebivalci, se razprostira na območju 4336 kvadratnih kilometrov.
Med številnimi arheološkimi strukturami, ki segajo v rimsko dobo, ko je bilo na kraju današnje Coimbre naselje Aeminium, sta njen dobro ohranjen akvadukt in kriptoportik. Prav tako so še vedno ohranjene stavbe iz obdobja, ko je bila Coimbra glavno mesto Portugalske (od 1131 do 1255). V poznem srednjem veku se je Coimbra z upadom političnega središča Kraljevine Portugalske začela razvijati v veliko kulturno središče. K temu je v veliki meri pripomogla ustanovitev prve portugalske univerze leta 1290 v Lizboni in njena preselitev v Coimbro leta 1308, s čimer je postala najstarejša akademska ustanova v portugalsko govorečem svetu. Poleg privabljanja številnih evropskih in mednarodnih študentov Univerzo v Coimbri obiščejo številni turisti zaradi njenih spomenikov in zgodovine. Njene zgodovinske stavbe je Unesco leta 2013 uvrstil na seznam svetovne dediščine: »Coimbra ponuja izjemen primer integriranega univerzitetnega mesta s specifično urbano tipologijo ter lastnimi ceremonialnimi in kulturnimi tradicijami, ki so se ohranile skozi stoletja.«
Zgodovina Rimska republika
Mesto, ki leži na hribu ob reki Mondego, se je v rimskih časih imenovalo Aeminium. Rimljani so na tem mestu v času Avgusta ustanovili civitas Aeminium, ki je prišel pod zaščito bližnje Conímbrige (v Condeixa-a-Nova), približno 15 kilometrov južneje. Rimsko mesto je bilo obdano z obzidjem in je sledilo pravokotnemu tlorisu s križanjem cardo maximus in decumanus maximus na forumu. Obstajal je akvadukt, katerega ostanki so bili vključeni v kasnejšo srednjeveško prenovo. Aeminium je upravno padel pod vpliv večjega mesta Conímbriga, dokler slednjega med letoma 465–468 niso oplenili Svebi in Vizigoti in ga zapustili.David J.J. Evans, Cadogan Guides Portugal (2004), , p.221 Postal je sedež škofije in nadomestil Conímbrigo.
Čeprav je bila Conímbriga upravno pomembna, je Aeminium potrdil svoj položaj, saj je bil na sotočju prometa v smeri sever-jug, ki je povezoval rimski Bracara Augusta (rimsko ime Braga) in Olisipo (rimsko ime Lizbone) s svojo vodno potjo, ki je omogočala povezave z notranjostjo in obalo. Apnenčasta planota, na kateri je zraslo naselje, ima dominanten položaj s pogledom na reko Mondego, obdano z rodovitno zemljo, ki jo namakajo njene vode. Ostanki te zgodnje zgodovine vključujejo kriptoportik nekdanjega rimskega foruma (zdaj del Narodnega muzeja Machado de Castro). Selitev naselja in škofije Conimbriga v Aeminium je povzročila spremembo imena v Conimbriga, ki se je kasneje razvilo v Colimbria.
Svebi, Alani in Vizigoti
Potem ko je bil dolgo časa podvrženo Rimskemu cesarstvu, je prihod barbarov leta 409 preplavil Iberski polotok in območje spodnjega toka Mondega je za svojega vladarja priznalo Hermerika, zemljiškega gospoda Svebov. Toda ambicija po pridobitvi ozemlja je obvladovala Atacasa, kralja Alanov, in Coimbra je padla iz rok Hermerika. Ataces, novi gospodar Coimbre, jo je izpraznil in opustošil, ker se je bal varnosti njenih trdnjav. Vendar pa je bil navdušen nad lepoto spodnjega toka Mondega in z lahkotnostjo njegovih polj, poleg njega pa je položil temelje za novo mesto, ki se je imenovalo Colimbria. Ataces se je spreobrnil v krščanstvo, toda ker je bil arijanec iz sekte, je katoličane ostro preganjal. Ujetnike so bodisi obglavili pred obzidjem novega mesta, njihova telesa pa so služila kot temelj, ali pa so jih kot tovorne osle uporabili za njegovo gradnjo. Nihče se ni izognil Atacesovi tiraniji: vsem je ukazal, naj delajo na gradnji obzidja. Elipando, sveti škof iz Coimbre, je prav tako nosil kamen in glino za gradnjo mesta. »Ko sem šel skozi novo Coimbro (pravi Arisberto, škof iz Porta, v pismu Samericu, nadškofu iz Brage), sem tam videl delati pri gradnji njenega obzidja številne božje služabnike; med njimi je bil po ukazu Atacesa tudi škof Elipando: jokal sem z njimi zaradi njihove nesreče in zaradi izgube te rodovitne province rimskega imperija.« Hermerik iz severnega kraljestva Svebov, katerega glavno mesto je bila Bracara Augusta (prejšnje ime Braga), ni izgubil upanja, da bo rešil dežele, ki jih je zavzel Ataces na jugu. Prečkal je reko Duero/Duoro in se s svojo vojsko pojavil pred novim obzidjem Coimbre. Toda Ataces je zmagal in sledil Hermericovi umikajoči se vojski do bregov Duera, bolj severno, kjer je zemljiški gospod Svebov kupil od njega v zameno za njegovo hčer, mir in zavezništvo. Ataces, ovenčan z lovoriko zmage, z veliko vnemo nadaljuje ponovno gradnjo mesta, ki ga je pred tem oropal. Hermerik ga je obiskal v Colimbri in mu pripeljal svojo hčer, princeso Cindazundo, ki je cvetela v starosti in lepoti.
Ataces je v znak hvaležnosti dal postaviti sliko svoje nove žene v vazo, s kačo na eni strani in levom, ki hodi proti njej na drugi strani. To sta bila znaka Ataces (lev) in Hermeric (kača). Cindazunda je imela oči dvignjene v nebo in dvignjene roke, kot da bi se zahvaljevala Večnemu, ker je bil posrednik med očetom in možem ter je z obveznostmi miru in prijateljstva združil kačo in leva, do tistega trenutka sovražnika. Ko so gradili mestno obzidje in stolpe, so delavci na kamne vklesali to znamenje, ki je bilo tako všeč kralju, da je vse do danes grb Coimbre. Cindazunda, ki je izpovedovala katoličanstvo, je vzpostavila obveznosti miru med obema kraljema in izboljšala bogastvo prebivalcev Coimbre tako, da je ublažila divji Atacesov duh proti katoličanom. Vizigoti bodo kasneje osvojili regijo. V vizigotski dobi (od 5. do zgodnjega 8. stoletja) je grofijo Coimbra ustanovil kralj Wittiza (okoli 687 – verjetno 710) in je bila podgrofija njegovega gospostva, ustanovljena kot fevd za njegovega sina princa Ardabasta (ali Sisebuto), s sedežem v Emíniu (vizigotsko ime za Coimbro), ki je obstal do muslimanske invazije z juga.Bellezas de Coimbra by António Moniz Barreto Corte-Real. Coimbra, Real Imprensa da Universidade, 1831. https://www.cm-coimbra.pt/en/areas/viver/a-cidade/historia/lenda-da-fundacao-da-cidade-no-livro-bellezas-de-coimbra
Islamska doba Prvi muslimanski pohodi, ki so zasedli Iberski polotok, so se zgodili med letoma 711 in 715, ko je Coimbra kapitulirala pred Muso bin Nusairom leta 714. Čeprav ni bila velika naselbina, je bila Qulumriyah () v kontekstu Al Andaluza največje strnjeno središče vzdolž severne doline Tajo, njegovo glavno mesto pa se je ponašalo z obzidanim ograjenim prostorom 10 hektarjev, ki je podpiral med 3000 in 5000 prebivalci. Ostanki tega obdobja vključujejo začetke Almedine, Arrabalde in utrjeno palačo, ki jo je uporabljal mestni guverner (ki so jo zgodnji portugalski monarhi pozneje spremenili v kraljevo palačo). Krščanska rekonkvista je prisilila Banu Dānis in druge muslimane, da so začasno zapustili regijo. Mavri so uspešno ponovno zavzeli grad v letih 987–1064 in ponovno leta 1116 ter zavzeli dva gradova, zgrajena za zaščito ozemlja: v Miranda da Beira (kjer je bil pobit garnizon) in v Santa Eulália (kjer je guverner odstopil svoje sile, namesto da bi se soočil s podobnim pokolom).
Srednji vek
Ponovno osvojitev ozemlja je leta 1064 dosegel kralj Ferdinand I. Leónski in Kastiljski, ki je imenoval dom Sisnanda Davidesa za reorganizacijo gospodarstva in upravljanje dežel, ki obkrožajo mesto. Grofijo Portucale in grofijo Coimbra sta leta 1096, ko se je Henrik poročil z Alfonzovo nezakonsko hčerko Terezijo, pozneje združila v eno gospostvo pod vodstvom Henrika Burgundskega, ki ga je leta 1096 povezal Alfonz VI. Henrik, ki je razširil meje grofije in se soočil z mavrskimi silami. Po njegovi smrti leta 1112 pa je Terezija, grofica Portucale in Coimbra, združila svoje posesti. Njun sin, Afonz Henrik, ki se je naselil v starodavnem sedežu krščanske grofije Coimbra, je poslal odprave na jug in zahod, da bi utrdil mrežo gradov, ki so vključevali Leirio, Soure, Rabaçal, Alvorge in Ansião.
V 12. stoletju je Afonz Henrik upravljal območje rodovitne zemlje z dostopom do reke in zaščiteno z utrjenim mestom, katerega prebivalstvo je preseglo 6000 prebivalcev, vključno z velikaši, vitezi in visoko duhovščino. Mladi Infante je spodbujal gradnjo svojega sedeža, financiral samostan sv. Križa (najpomembnejšo portugalsko samostansko ustanovo v tistem času, ki jo je leta 1131 ustanovil Teotonij), spodbujal gradnjo stare stolnice, rekonstruiral prvotni rimski most leta 1132 in popravljal in prenavljal vodnjake, peči, ceste in kamnite tlake ter obzidje starega mesta. Da bi potrdil in okrepil moč concelho (občine), je leta 1179 podelil uradno listino.
Že v srednjem veku je bila Coimbra razdeljena na zgornje mesto (Cidade Alta ali Almedina), kjer sta živeli aristokracija in duhovščina, ter trgovska, obrtniška in delavska središča v spodnjem mestu (Arrabalde ali Cidade Baixa) ob reki Mondego, poleg stare in nove judovske četrti. Mesto je bilo obdano z utrjenim obzidjem, katerega nekateri ostanki so še vedno vidni, kot so vrata Almedina (Porta da Almedina).
Medtem je občina na obrobju začela rasti v različnih strnjenih naseljih, zlasti okoli samostanov, ki so se razvili v Celasu, Santa Clari, Santo António dos Olivais. Najpomembnejše delo v gotskem slogu v mestu je samostan Santa Clara-a-Velha, ki ga je na levi strani reke Mondego ustanovila kraljica Elizabeta Portugalska v prvi polovici 14. stoletja. Stal je preblizu reke in pogoste poplave so prisilile nune, da so ga zapustile v 17. stoletju, ko so gorvodno zgradili samostan Santa Clara-a-Nova. V novi samostan so prenesli tudi kraljičino veličastno gotsko grobnico. Ruševine starega samostana so bile izkopane v 2000-ih in jih je danes mogoče videti na levem bregu reke.
Renesansa
V 15. in 16. stoletju, v dobi odkritij, je bila Coimbra ponovno eno glavnih umetniških središč Portugalske, zahvaljujoč lokalnemu in kraljevemu pokroviteljstvu. Coimbrski škofje, verski redovi in kralj Manuel I. Portugalski so med drugim podpirali umetnike, kot so Diogo Pires (oče in sin), Marcos Pires, João de Castilho, Diogo de Castilho in Francoza, João de Ruão in Nikolaj iz Chanterena, ki so zapustili pomembna manuelinska in renesančna dela v mestu. Iz tega obdobja izhaja preureditev (v manuelinskem slogu) samostana sv. Križa, vključno z grobnicama kraljev Afonza Henrika in Sanča I., renesančnim vodnjakom Manga ter oltarnimi slikami in triumfalnim portalom stare stolnice, med drugim.
Univerzo v Coimbri je kot Studium Generale v Lizboni leta 1290 ustanovil kralj Denis I.. Univerzo so leta 1308 preselili v Coimbro, vendar je leta 1338 kralj Afonz IV. univerzo vrnil v Lizbono. Univerzo je leta 1537 kralj Ivan III. dokončno preselil v prostore kraljeve palače Coimbra in jo do leta 1544 razširil, da je zasedla kraljevo palačo Coimbra. Od takrat se mestno življenje vrti okoli državne univerze. Dolga desetletja je več visokih šol (colégios), ki so jih ustanovili verski redovi, predstavljalo alternativo uradni ustanovi, vendar so bile s sekularizacijo izobraževanja na Portugalskem postopoma ukinjene. Knjižnica Joanina, baročna knjižnica, zgrajena v 18. stoletju, je še ena pomembna znamenitost starodavne univerze. Baročni univerzitetni stolp, ki ga je zasnoval António Canevari in je bil zgrajen med letoma 1728 in 1733, je ikonični spomenik mesta.
Barok in sodobnost